Tiskane izdaje
Čeprav je bilo o Grčiji v zadnjih dneh napisano ogromno, je treba nekatere stvari razumeti zelo dosledno, da bi razumeli, zakaj je bilo vredno zapisati ta dramatični uvod. Najprej, o grškem dolgu se sploh ni mogoče pogajati in tudi Grki zato niso razpisali referenduma, ali naj odplačajo dolg. Finančno je grški dolg namreč rešljiv le na en način, ki ga lahko odkrije vsak, ki zna narediti amortizacijski načrt. Če je grški BDP 100 in dolg grške države 175, kar so indeksni podatki o grškem BDP in grškem dolgu, mora Grčija pri 20-letni dobi odplačevanja kreditov in 4-odstotni obrestni meri vsako leto nameniti skoraj 15 odstotkov svojega BDP za servisiranje dolgov, pri 50-letni dobi okoli 8 odstotkov in pri 100-letni okoli 7 odstotkov BDP, če ta iz leta v leto ne bi rasel in bi bil vsa leta tak kot danes. Tudi če bi grški BDP rasel okoli ravni obrestne mere, bi ga z odplačevanjem obresti in glavnice v celoti pojedli za servisiranje dolgov vsaj v prihodnjih dvajsetih letih. Ali drugače, kakršna koli bo prihodnost Grčije, država svojega dolga ne more odplačati na predstavljiv način. Niti na papirju, še manj pa v praksi. Točno tako je, kot je vseskozi govoril Varufakis in kar že od leta 2010, ko je Grčija prvič postala insolventna in zmamila tudi mojo pozornost, vemo vsi ekonomisti, ki znamo izračunati amortizacijski načrt. Zato je zares težko razumeti, kje so pustili pamet slavni evropski finančni ministri, da tega niso sposobni upoštevati. Ne razumem (skoraj) tišine Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in njegove predsednice Christine Lagarde, saj so njeni fantje že pred leti izračunali tako imenovani pogoj solventnosti, ki govori o tem, kakšna zadolžitev je še znosna za neko državo, in kjer dobro vedo, da Grki dolga ne morejo odplačati. In ne razumem, ali ekonomisti na ECB res mislijo, da nihče ne zna uporabljati excela in da lahko tiščijo glavo v pesek do onemoglosti, da jih le ne bo okregala Nemčija. Še enkrat, glede odplačil grških dolgov se namreč sploh ni kaj pogajati. Gre za navaden račun.
In ta račun – z malo kombiniranja – kaže, da je rešitev za Grčijo verjetno odpis okoli 30 do 40 odstotkov dolgov, podaljšanje njihove dospelosti na 50 let, vsaj 10-letni moratorij na plačila glavnic in obresti ter dogovor o zelo nizki obrestni meri. Tisti, ki ste se ukvarjali s prezadolženostjo podjetij, veste, da problema brez odpisa dolgov ne rešite, četudi Grkom podaljšate kredite za tisoč let. V podjetju morate del dolgov spremeniti v trajni kapital, pri državah pa morate del dolga odpisati. Zato Grkom tudi nima smisla podaljševati ročnosti kreditov v nedogled, morate jim jih odpisati. Obrestne mere pri tem ne bi smele biti pod vplivom bonitetnih hiš in finančnih trgov, ampak preprosto dogovorjene. Prav hinavsko je, kako evropska komisija sploh trpi diktat bonitetnih hiš, ki niso nič drugega kot kolovodja paralelnega obnašanja finančnih hiš, paralelno obnašanje pa je po vseh zakonodajah o konkurenci prepovedano.
To ne bi bila ponudba iz usmiljenja in solidarnosti, to bi bila edina izvedljiva ponudba, pa še v tem primeru bi morali biti Grki rojeni pod srečno zvezdo. Če se zavedate opisanega računa, mora biti tudi jasno, zakaj Cipras govori, da ne verjame v sedanje programe evropske pomoči, in zakaj čez čas ne bomo imeli pravice govoriti, da Grki niso bili sposobni izpeljati zahtevanih reform. Vsi programi brez znatnega odpisa dolgov so namreč neuresničljivi. In prav take programe zahteva Nemčija, njen parlament, finančni minister in kanclerka. To pa pomeni, da bo Grčija ob sedanji pomoči kmalu znova pred novim breznom. Če bodo tedaj Nemci – s svojimi pomočniki – rekli, da morajo oni prevzeti grške vajeti v roke, ker jih Grki sami niso sposobni držati, veste, da je to bilo namerno. Prepričan sem namreč, da tudi Nemci vedo, da grških dolgov ni mogoče servisirati brez odpisov. Zakaj potem vsiljujejo take rešitve? Očitno, kot sami pravijo, ker ne želijo menjati pravil evroobmočja. In ta pravila morajo Nemčiji dajati zgodovinsko izzivalno vlogo.
Grške alternative brez alternativ
Opisana rešitev dolga Grčije je torej edina. Do nje lahko pridemo tako, da Grčija »bankrotira«, uvede drahmo in se začne bilateralno pogajati z upniki. Ta alternativa za Grke ne bo zgodovina, vse dokler ne bo rešitve za grški dolg, kot sem ga opisal. Po kakšnih desetih letih pogajanj z desetinami držav in nekaj zasebnimi investitorji in vsaj nekaj mesecih stiske za Grke bi prišli do točno takih rešitev, saj drugih sploh ne more biti. Če bi prišli do rešitev, ki bi bile ugodnejše za upnike, se ne bi mogle uresničiti. Vmes bi imeli Grki nekaj časa paniko, gospodarstvo ne bi delovalo, ampak prav slovenski primer kaže, da bi dokaj zlahka uvedli svojo valuto in pognali svoj denarni sistem. Prav zato, ker smo Slovenci sami nekoč že uvedli svojo valuto, se čudim našim politikom, da so pozabili, kako Grkom ostane v vsakem primeru tudi ta izhod iz sedanjih zagat, ki niti ni najhujši za Grke, kot ni bil tudi za nas.
Uvesti svojo valuto torej ni tako težko, kot se običajno misli. Grki imajo svojo centralno banko in ta bi z domačim denarjem lahko pognala tudi vsaj del domačega bančnega sistema. Uvedbo drahme bi izkoristila tudi za njeno devalvacijo (verjetno kar za kakšnih 40 odstotkov), kar bi sicer povečalo njihove dolgove, če bi jih izrazili v drahmah, a v tujih valutah se ti dolgovi ne bi spremenili. Ampak dolgov tako in tako ne bi servisirali, kar pomeni, da kratkoročno s te strani ne bi bili prizadeti. Nekaj časa bi težko trgovali s tujino, saj nova drahma ne bi imela zunanje konvertibilnosti. Zato bi v trgovinah zmanjkalo vsega tistega, kar Grki uvažajo. Toda javni uslužbenci in upokojenci bi lahko dobili plače. Ker ne bi mogli kupovati tujega – bistveno dražjega – blaga, bi pač bili odvisni predvsem od domače ponudbe, ki bi postala enako cenejša kot njihove plače in pokojnine, njihova kupna moč mogoče sploh ne bi kaj posebnega padla. Pa še povpraševanje na domačem trgu bi naraslo in spodbudilo domačo, na lokalne trge usmerjeno gospodarsko dejavnost, ki je sedaj sploh ni in jo nadomešča uvoz. Dotoki deviz od turizma in ladjarstva pa bi počasi skozi zelo primitivne finančne odnose omogočili obnovo mednarodne trgovine. Seveda bi morali plačevati uvoz z gotovino, ki bi jo tako pridobili, uvoza ne bi mogli financirati s povečevanjem zunanjega dolga, a uvoz vseeno ne bi bil tako prizadet, ker pač ne bi odplačevali dolgov do tujine, kar bi sicer zahtevalo odliv deviz in zniževanje razpoložljivega BDP. Pomoč kakšnega kitajskega ali ruskega »strica« bi bila zelo dobrodošla.
Do opisane rešitve dolga Grčije pa bo moralo priti tudi, če ECB zagotovi ustrezno likvidnost grškim bankam, če Grki ostanejo znotraj evroobmočja in če bi se ob tem našla zgledna rešitev. Slovenci bi v tem primeru dobili od Grkov vrnjenega ravno toliko posojenega denarja kot v primeru njihovega »bankrota«, le bistveno več cirkusa bi imeli v primeru bankrota in verjetno bi kakšni evri – če bi takrat sploh še obstajali – pricurljali nazaj še kasneje, če bi Grčija bankrotirala. Toda da bi se zgodil ta scenarij, bi morala v teh dneh ECB najprej likvidnostno podpreti Grčijo. Nekateri ekonomisti pravijo, da evroobmočje nujno potrebuje chapter 11, to je slavni ameriški člen o uvedbi prisilne poravnave. Grčija se namreč že ves čas bori za status prisilne poravnave ali za status »prve pomoči«, če uporabimo menedžersko terminologijo. To je čas, ko lahko najde svoje rešitve in se odloči o svoji usodi, ne da bi zaradi tega potonila. Tako pa je namesto tega postala v celoti ujetnica odločitve ECB. Organizacija brez vsakega demokratičnega zaledja – saj smo hoteli take centralne banke, kajne – bo torej odločala o usodi Grkov, milijonov ljudi, in prek tega o usodi Evrope. Bančniki in ne politiki, kaj šele ljudje bodo odločali o usodi evropske ideje. Ampak ugotovitev je skladna z ureditvijo današnjega sveta. Še en dokaz, kdo vlada sedanjemu svetu. Kapital, seveda! In tudi gospa Merkel in njen finančni minister sta njegovi žrtvi, čeprav zahtevata le spoštovanje evropskih pravil! Ko zmaguje Nemčija, torej zmaguje kapital.
Z austerity nad šibke
A za kratkoročno likvidnostno pomočjo pride odpis dolga, njegov reprogram in nižanje obrestnih mer, o čemer sem govoril kot o edini rešitvi grškega dolga. Če tega ne bo, bo Grčija še dolgo časa na mizah nujnih sej evropskih finančnih ministrov in predsednikov vlad, kar bo verjetno povzročalo nemire ne le v Grčiji, ampak tudi v številnih evropskih državah. In kar bo povzročalo, da se ob prihodnji grški tragediji ne bodo sestajali vedno isti finančni ministri in predsedniki vlad. Nič čudnega, da nemški finančni minister naganja Grčijo iz evroobmočja. Njemu se danes preprosto ne da več ukvarjati z evropsko periferijo, ki tako izčrpana Nemčiji ne more prav veliko koristiti in ki mu mimogrede lahko celo spodnese ministrski stolček. Zato prepričuje nemške volivce in tudi številne po Evropi, da Grki razdirajo Evropo, ker niso pripravljeni sprejeti tega, kar jim Evropa ponuja. Nemci bi imeli prav, da Grčija krši evropska pravila in razdira Evropo, če ne bi politika, ki jo ponuja evropska komisija, bila tista, ki uničuje Evropo, in sicer v korist Nemčije in v škodo držav, kot sta Grčija in tudi Slovenija. Slavni finančni ministri – skupaj z našimi in številnimi drugimi politiki – namreč ne morejo razumeti, da ni plačilo dolgov tisto, ker je Grke zvabilo na referendum. Grki namreč niso glasovali o tem, ali bodo odplačali dolgove; glasovali so o tem, kako bi radi živeli v veliki evropski družini. Glasovali so za evropska pravila, ki bi bila tudi v korist bolne članice evropske družine. Zato referendum grškega dolga ni nič spremenil s finančnega vidika, spremenil pa je politično sceno, in to zgodovinsko.
Ob tem je komično poslušati ministrskega predsednika Mira Cerarja in ministra Dušana Mramorja, ki sta zadnje dni hitela pojasnjevati, da se je Slovenija dobro pripravila na vse grške scenarije. Res me zanima, kaj so naredili, saj zadnje čase niso sprejeli nobenega usodnega gospodarskega ukrepa, likvidnost državnega proračuna tudi ob najhujših grških scenarijih ne bi bila prizadeta, in sploh se mi zdi, da nič ne morejo narediti. Največ sta naredila, ker sta dopustila stereotipno presojanje Grčije. A rezultat tega je zgodovinska škoda.
Grki so torej glasovali proti gospodarski politiki, ki je povezana z evropskim »urejanjem« razmer v Grčiji. Za svojo odločitev niso potrebovali doktorata iz ekonomije, saj z rezultati te politike že nekaj časa živijo. »Trojka« jim je izoblikovala predlog, ki ga danes ponuja evropska komisija v pogajanjih z Grčijo. Gre za politiko s preprosto iztočnico: treba je zmanjšati državno potrošnjo, in sicer tako, da se zmanjšajo državni odhodki za upokojence, državne uradnike in vojsko. Skratka, austerity ali po slovensko zategovanje pasu. Posledici takšnega zmanjšanja odhodkov države naj bi bili dve: zmožnost odplačevanja dolgov in gospodarska rast.
Austerity naj bi torej uravnotežil državni proračun, kar bi olajšalo odplačevanje državnih dolgov. Trojka niti kaj veliko ne računa na povečevanje davkov, ki je v Grčiji možno tudi z odpravljanjem najrazličnejših odpustkov in olajšav ter širjenjem davčnega zajetja. Preprosto ne verjame, da so Grki to sposobni narediti. Zato tudi ne sprejemajo grškega predloga, da ohranijo državno potrošnjo – ki naj bi vzdrževala domače povpraševanje in rast, ki izvira iz domačega trga – in deficit državnega proračuna rešujejo s povečevanjem davkov. Poleg tega pa trojka preprosto ni uvidela, da tudi praktično nesprejemljivo zniževanje davčnih odhodkov še vedno ne omogoči normalnega odplačevanja dolgov, ki bi izhajalo iz amortizacijskega načrta za grški dolg. Če bi hoteli Grki servisirati dolg, bi ostali brez BDP že veliko pred trenutkom, ko bi lahko odplačali zadnji evro dolgov. Zato je teza trojke, da z austerity lahko Grki odplačajo dolg, preprosto velika zmota in stereotip, ki ga ponavlja vsa nevedna javnost, skupaj s finančnimi ministri in ministrskimi predsedniki ter politično zagretimi predstavniki evropskega in še kakšnega drugega parlamenta, ki jim ni všeč leva usmerjenost grške vlade.
Druga posledica zmanjševanja odhodkov države pa naj bi bila gospodarska rast, ki bi jo tak austerity sprožil. Zanimivo bi bilo videti, koliko državnikov, finančnih ministrov, parlamentarcev in tudi »strokovnjakov« sploh ve, kako se v teoriji pojasnjuje odnos med tem vidikom austerity in gospodarsko rastjo. Gre za teorijo racionalnih pričakovanj in novo klasično makroekonomiko. Takole gre razlaga nastanka rasti prek austerity: če se zmanjšuje deficit države, se ta ne zadolžuje in se lažje zadolžuje zasebni sektor; če se država ne zadolžuje, jutri ne bo treba višjih davkov in prebivalci več trošijo že danes; če država ne hrani domačega trga, so podjetja spodbujena izvažati. Analize so pokazale, da se nič od tega ne zgodi in da je politika austerity neučinkovita pri generiranju domačega povpraševanja in rasti. Tudi če ti učinki nastanejo, so prešibki, da bi pretehtali negativne učinke na efektivno povpraševanje in rast zaradi zmanjševanja državne potrošnje in negativnega kapitalskega računa, ki nastane zaradi servisiranja obveznosti do tujine. Zato Grki hočejo, da ostanejo odhodki državnega proračuna nespremenjeni in da se jim del dolgov odpiše, da ne bi servisiranje dolgov pojedlo ves BDP. Varufakis tega ni bil sposoben razložiti evrskim finančnim ministrom, a ne ker bi bil on nesposoben, temveč ker so se ministri pokazali za nesposobne. Če poslušate grške ekonomiste – v svoji akademski karieri sem jih nekaj celo srečal in se prepričal o njihovem znanju –, vidite, da skladno s tem, kar sem napisal, pričakujejo tri stvari: prvič, da je med ljudmi več optimizma, da kupujejo, denarja ne skrivajo v nogavicah in da ga nosijo v banke; drugič, da so banke sposobne financirati podjetniške investicije ali vsaj tekoče poslovanje podjetij in gospodinjstev; in tretjič, da se odpiše del dolgov tako, da njihovo servisiranje ne poje vsega dohodka in da ga Grki lahko več trošijo. Grški bančni sistem je trenutno nelikviden, a ob obnovi zaupanja Grkov v banke ter Evropo lahko čez noč postane znova likviden, ne da bi mu ECB moral pomagati skozi daljše obdobje.
Strukturnih reform
Ta strukturni problem evroobmočja je glavni razlog, zakaj danes Nemčija lahko vse bolj diktira vsem drugim in zakaj Nemčija tako vztraja pri sedanjih evropskih pravilih. Ta ji namreč omogočajo izkoristiti njene prednosti; še več, omogočajo ji celo radikalna povečanja njenih prednosti. In v tem položaju bi bila Nemčija (skoraj) osamljena, če ne bi bilo na tem svetu toliko priliznjencev.
Včasih ne vidimo dovolj jasno, kam vodijo poti, ki jih izbirajo ljudje iz dragih avtov pred palačo bruseljske oblasti. Namesto da bi imeli Evropo, v kateri bi ljudje imeli pravico do enakega šolstva, zdravstva, sociale in tudi vojaške varnosti – kar bi bilo mogoče doseči, če bi prek Bruslja izravnavali izdatke po prebivalcu za te namene, kar bi pomenilo, da smo v resnici ena družina brez desetih bratov in desetnic, in kar bi enormno pognalo gospodarsko rast v vseh državah –, delajo bistroumni uradniki celino gastarbajterjev, kot je nekoč že bila. Kaj pa mislite, da bodo delali sposobni ljudje iz Grčije, če bo ta bankrotirala in izstopila iz evroobmočja? Že danes je to dežela, od koder bi se morali ljudje izseliti, saj tam ne bo veliko prihodnosti. A ker se ne morejo, bodo žene in hčere znova poslale svoje može v Nemčijo, da bodo za male denarje, ki bodo veliko vredni v Grčiji, delali za Nemce in druge, njim podobne. Verjetno bo Grčija v tem primeru najuspešnejši poskus, da iz razvite dežele naredite državo zdomcev. Da ne bi prišlo do tega, bi morali spremeniti evropska pravila. Grčija je bila prvi poskus teh sprememb, a je s Ciprasovimi koraki nazaj za zdaj propadel. Nemčija je premočna, okoli nje je preveč oportunistov, da bi lahko Sirizine politike bile uspešne.
Ko smo leta 2013 odobrili kredit Grčiji, sem bil prepričan, da tega kredita ne bomo nikoli dobili nazaj. Že tedaj je bilo namreč jasno, da Grčija v realističnih razmerah ni sposobna vrniti kredita. Toda to me ni kaj veliko razburjalo. Dejal sem namreč, da smo ta sredstva že dobili nazaj z vstopom v evroobmočje od leta 2007 dalje. Evroobmočje je namreč gospodarsko smiselno le, če daje posameznim članicam določene bonitete, ki se za te države pojavljajo kot eksternalije. Če ste v evroobmočju, morate imeti koristi, ki jih zunaj tega območja nimate, saj drugače ne bi imelo smisla biti v taki monetarni uniji. Zato je smiselno pomagati posamezni članici tega območja, če s tem ohranite evroobmočje in tudi dobrobiti takega članstva. Skratka, tudi če denarja od Grčije ne bomo nikoli dobili nazaj, je ohranitev evroobmočja tisti cilj, ki nam je te žrtve že zdavnaj poplačal. Seveda pa je ta sklep primeren le, če je ohranitev evroobmočja povezana s tem, da Grčija ostane v evroobmočju, in če v resnici Evropa želi ohraniti evroobmočje.
Prav slednje pa je zminiral napačen odnos vodilnih držav in bruseljske administracije. Danes je vsak dan bolj jasno, da bi se presita bruseljska administracija in aktualne oblasti v večini evrskih držav najraje Grčije znebile. Zakaj je tako, je jasno: ne da se jim več ukvarjati z Grčijo, saj se je finančno že zdavnaj izpraznila, politično pa jih slabi. Če Grčija bankrotira, to ne bo več problem finančnih ministrov, ki jih vleče na počitnice, temveč advokatov, ki jih bodo najele države v New Yorku. Grčija kot članica evroobmočja se jim ne zdi več ključna za evroobmočje. Če je to točno, pa se moramo zavedati dveh posledic. Prvič, pomoč Grčiji po insolventnosti leta 2010 je bil stran vržen denar. In drugič, jutri lahko jedru evroobmočja postane odveč katera koli država, ki bi imela težave. Pa ne le proračunske. Torej tudi Slovenija. Če Evropa ne potrebuje v evroobmočju Grčije, se lahko zgodi, da jutri ne bo potrebovala tudi Slovenije.
Verjetno je najbolj škodljiva v evroobmočju prav Nemčija. Nobelovec Stiglitz je nedavno na posvetovanju ekonomistov na Hvaru dejal, da bi morala Nemčija izstopiti iz evroobmočja, da bi slednje lahko preživelo. Verjetno pa bi bilo pravilno reči, da bi za preživetje evroobmočja in za njegovo pravo vlogo verjetno morale vse druge države Nemčijo nagnati iz evroobmočja. Nemčija si je zgodovinsko in tudi na račun drugih izborila superiornost v produktivnosti in strukturnih odnosih znotraj evroobmočja, si izmislila pravila evroobmočja, ker ji to omogoča realizacijo te superiornosti in ker lahko tudi s solidarnostjo najšibkejših članic ščiti svoje napake, kot so krediti nemških bank, ki so tudi v primeru Grčije pobrale obresti, potem pa z glavnicami obremenile države, kot je Slovenija, z austerity pohodila še tisto nekaj samozavesti in moči šibkejših članic evroobmočja, ki jim je omogočala gospodarsko suverenost, in z evropskimi pravili določila gospodarski red v svojo korist.
Kolikokrat smo slišali iz ust nemških oblastnikov, da ne smemo kršiti evropskih pravil, čeprav so bila za našo »kmečko pamet« nerazumljiva. Ampak ta pravila so si izmislili v Bruslju in bi jih lahko kadarkoli spremenili, če so škodljiva. Problem je, da niso škodljiva za Nemčijo. Spomnimo se konkurenčne zakonodaje v primeru Elana ali zahteve po zmanjšanju dejavnosti in dezinvestiranju pri naših državnih podjetjih, ki smo jim pomagali davkoplačevalci. Ne le, da so v Evropi z austerity in strukturnimi značilnostmi evroobmočja razrušili številna podjetja in jih je sedaj treba prodajati, celo prodajo naj bi v Grčiji delali tujci. Pri nas jo v slabi banki že delajo. Nemčija je že v vsej bistveni evropski infrastrukturi. Seveda – tako kot v Sloveniji – take razprodaje ne morejo opazno zmanjšati dolga grške države.
Ekonomiji sledi še politika
Neobstojnost evroobmočja daje gnoj za gospodarsko rast Nemčije. Evrope v bistvu ni več, zmagala je Nemčija. In da se Nemčija ne zaveda, da vsak dan zgodovinsko vse bolj presega meje, ki ji jih daje zgodovina, kaže tudi dejstvo, da se ekonomski procesi vse bolj spreminjajo v politične.
Že dolgo časa ni bila v Evropi tako pomendrana demokracija. Kakšno zavoro moraš imeti v glavi, da Grkom in grški vladi očitaš referendum, na katerem oblast sprašuje ljudi, kaj menijo o njihovi zelo aktualni politiki, ki jih vsak dan neposredno prizadeva in s katero se ukvarja ves svet, in ob tem ne zahtevaš takega referenduma izza dejanj slavne trojke, ki se tako niti ne upa več imenovati, ki so si jo izmislili uradniki v MDS, ECB in evropski komisiji, ki jih nihče ni resno volil, ki si med sabo podeljujejo mandate in ki so od leta 2008 zahtevali od evropskih vlad ukrepe in politiko, ki ne le da ni dala rezultatov in je Evropo pahnila v največjo krizo po 2. svetovni vojni, ampak je hkrati prava vojna proti narodom, ki so se dobro misleči pridružili evropski ideji? Zakaj niso najprej zakričali tem evropskim uradnikom, da morajo za svoja dejanja vprašati vsaj evropski parlament in zelo verjetno tudi evropsko ljudstvo, če se želijo enakopravno pogajati s Ciprasom? Zakaj niso nič rekli evropski parlamentarci? Zakaj evropsko ljudstvo ni imelo nobene besede, ko se je peščica samoizbrancev pogajala o življenju in smrti desetin milijonov članov evropske družine? Kdo je dal mandat gospe Merkel, da diktira vsej Evropi? Res ne razumem, kako lahko kak finančni minister – tudi naš – reče, da grška vlada ne uživa zaupanja, ko pa nobeden ni bil prav demokratično izvoljen, grško vlado pa podpira taka večina volivcev.
Ob takih vprašanjih ni nič nenavadnega, da ljudje v Evropi še nikoli niso imeli tako malo zaupanja v evropske organizacije in oblast. Pa ne le v evropske. Grki se upirajo tudi znižanju izdatkov za vojsko. Seveda ima Grčija veliko ljudi zaposlenih v vojski in bi z radikalnim krčenjem izdatkov za vojsko povzročila še dodatno brezposelnost, padec domačega povpraševanja in morebiti celo upor oficirjev, s čimer ima slabe izkušnje iz preteklosti. Toda Grčija se boji tudi Turčije. In to kljub temu, da sta obe državi članici Nata. Tako zlahka spoznamo, da so Grki izgubili zaupanje ne le v Evropsko unijo in njeno komisijo, marveč da so izgubili zaupanje tudi v Nato. Ne verjamejo, da bi jih v resnici lahko kdo branil, če bi bili ogroženi vojaško. Ali potem tudi za Slovenijo velja, da je v nemški Evropi ne potrebujejo in da je ne bi nihče branil, če bi se morala braniti? Zato je še najbolj konstruktivno razmišljanje, ki smo ga v zadnjih dneh slišali tudi iz ust francoskega predsednika Hollanda, da evroobmočje potrebuje svojo pogodbo, s svojimi pravili, parlamentom in vlado. Nič hudega, če v tej pogodbi ne bo Nemčije.
