Evropsko povezovanje se je z energetiko začelo, z njo se bo tudi končalo

Je direktor sekretariata Energetske skupnosti s sedežem na Dunaju. Po besedah nekdanjega visokega slovenskega politika, ki zdaj določa evropsko harmonizacijo zakonov v Ukrajini ali BiH, so problemi z oskrbo energije pripeljali k ideji o evropskem povezovanju, z energetiko naj bi se to končalo. K temu, uspešno ali ne, bodo v naslednjih petih letih najbrž precej prispevali tudi slovenskih gora listi.

Že nekaj let vodite Energetsko skupnost, evropsko integracijo, ki se širi hitreje od Unije. Če bo Alenka Bratušek potrjena za podpredsednico evropske komisije za energetsko unijo, bodo čez nekaj dni evropsko energetsko politiko vodili Slovenci. S čim so si to prislužili?

Gre bolj za splet naključij. Edino, kar smo na tem področju v Sloveniji res organizirano in dobro izpeljali, je pridobitev sedeža Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) v Ljubljani leta 2009. Ta agencija bo vse bolj središče sprejemanja evropskih energetskih odločitev. Sicer pa za lep primer, kako bi morali delovati, pa ne le v energetiki, vedno dajem sosednjo Avstrijo, kjer imajo zelo sistematičen pristop. Tržijo Dunaj kot sedež novih in novih institucij ter svoje ljudi poskušajo kadrirati v vse mogoče institucije po Evropi.

V sekretariatu Energetske skupnosti, ki ga vodim, so trije ljudje, ki so nekoč delali v mednarodnem oddelku avstrijskega energetskega regulatorja. Direktor tega, gospod Walter Boltz, mi je nekoč povedal zgodbo, ki bi lahko veljala tudi za Slovenijo: Avstrija je majhna in pri glasovanju v EU nima nobene teže, tako kot Slovenija ne. Zato so se Avstrijci odločili, da se bodo čim bolj vključili v pripravo predpisov in odločitev. Ker je Avstrija na tem področju zdaj ena najbolj aktivnih v Evropi, je postala celo »bolj enakopravna« od precej večjih nacij. To bi lahko bilo tudi vodilo za Slovenijo v prihodnje.

Ste namerno poudarili »v prihodnje«? Ali ni vas Slovenija podobno »goreče« podpirala pri kandidaturi za direktorja sekretariata energetske skupnosti, kakor se je zdaj postavila za Bratuškovo?

To, kar se dogaja gospe Bratušek, je enostavno nespodobno. Kot strokovnjakinja gotovo ni »spitzen« kandidat za ta položaj, ampak kdo od predlaganih komisarjev oziroma podpredsednikov komisije pa je? Sem in tja se sicer že kak najde, v glavnem pa so to politiki – v tem mandatu očitno s posebnim poudarkom na izkušnjah iz izvršne veje oblasti. Njena kandidatura za tako strateško področje, kot je energetska unija, je za Slovenijo veliko priznanje. Katerikoli drug kandidat iz Slovenije bi dobil kaj precej manj prestižnega, preprosto zato, ker pač ne bi bil bivša predsednica vlade. Poskusimo to razumeti.

Naziv njenega morebitnega novega položaja je podpredsednica za energetsko unijo. Ali to pomeni, da se bosta njeni in vaši dejavnosti podvajali ali pa bosta postala celo nekakšna konkurenta?

Energetska skupnost je panevropska organizacija, v kateri ima EU vsekakor vodilno vlogo. In tako bo tudi v prihodnje. Podpredsednica evropske komisije za energetsko unijo bo gotovo imela pomembno besedo tudi v Energetski skupnosti.

Se pravi, da bo postala vaša šefica?

Energetska skupnost je neodvisna mednarodna organizacija z močno vlogo EU, ki pa dejansko lahko predstavlja tudi nekakšno zasnovo energetske unije. Zelo sem vesel, saj je za Slovenijo velika zgodovinska priložnost, da iz nje prihajava dva na izpostavljenih položajih nečesa, kar bo v mnogočem zelo pomembno oblikovalo evropsko zgodovino v prihodnje – če bomo seveda v EU in v soseščini izkoristili to priložnost. Uniji manjka povezava s panevropskim prostorom. EU je premajhna zlasti glede vprašanja zagotavljanja varnosti preskrbe, kar se ta hip kaže v odnosih z Rusijo. Zato se mora odpreti in se bolj povezati s soseščino. Ne nujno v celoti, povsem enakopravno pa zlasti na energetskem področju. In izoblikovati moramo novo tvorbo. V tem vidim prihodnost za prihodnjo energetsko unijo. Če EU ne bo tega storila v kratkem, bodo to soseščino nase navezali drugi centri moči. Se že dogaja.

Hočete torej narediti zvezo z vsemi tistimi, ki so prav tako življenjsko odvisni od ruskega plina kot mi, samozvani Evropejci?

Države evropske soseščine, ki jih vidim kot bodoče članice te unije, so države z mnogo energetskih priložnosti. Ne pozabite na Norveško, ki je ena od treh največjih dobaviteljev plina, ne pozabite na Švico, ki proizvede skoraj desetino evropske elektrike. Ne pozabite na Ukrajino z ogromnimi podzemnimi skladišči plina in na mediteranski prostor, ki je delno tudi energetski trebuh Evrope.

Če bosta Slovenca vodila evropsko energetsko politiko, vaju bodo v domovini najprej vprašali, zakaj je pa to za njih dobro. Kaj bo to prineslo Sloveniji? Ji bosta vsaj »pripeljala« Južni tok?

Slovenci Južnega toka prav gotovo ne bomo dobili. Če ta sploh kdaj bo, bo končal v podzemnem skladišču Baumgarten, južno od Dunaja. To je ekonomska logika. Slovenija enostavno nima geografskih in geoloških potencialov, da bi bila zanimiva za Južni tok, če nam s svojimi potenciali konkurira Avstrija.

Hočete reči, da je bila potemtakem osuplost ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova nad tem, da so v Sloveniji drznili podvomiti o besedah njegovega slovenskega kolega Karla Erjavca o ruskih zagotovilih o gradnji slovenskega dela Južnega toka, zaigrana?

Ne, ni bila zaigrana. Bi pa morali biti osupli nad slovenskimi izjavami. Naš meddržavni sporazum z Rusko federacijo predvideva, da se plinovod med Kidričevim in Vodicami, ki se ta hip gradi, šteje kot del Južnega toka. Ampak ta plinovod gradi samo podjetje Plinovodi, d. o. o., s svojimi sredstvi in s sofinanciranjem EU. Tako da bi lahko rekli, da je del Južnega toka na ozemlju EU že v gradnji. A ta trasa je lahko njegov del, lahko pa tudi ni. In očitno ne bo. Za Ruse je bila slovenska trasa zanimiva izključno zato, ker Avstrija prej še ni bila zainteresirana za Južni tok zaradi svojega projekta Nabucco, ki naj bi pripeljal plin iz Azerbajdžana. A ko so se lani Azerbajdžanci raje odločili za plinovod Trans Adriatic, ki bo njihov plin prek Grčije in Albanije pripeljal v južno Italijo, so Avstrijci iskali drugo priložnost za svoje ogromno skladišče Baumgarten. Zato so se lahko zelo hitro dogovorili z Rusi, ki so prej hoteli priti do severne Italije, zaradi česar so tudi potrebovali pot čez Slovenijo. Zdaj pa poraba plina v Italiji upada, hkrati pa so se tam še odločili, da bodo uvažali azerbajdžanski plin, zato naša zahodna soseda ni bila več zanimiva kot končna destinacija. To je enostavna ekonomska logika, iz katere Slovenija – nič dolžna in nič kriva – enostavno izpade. Za vaš časopis sem že izjavil, da bi morali v Ljubljani nehati jadikovati in Rusiji enostavno in primerno izdati račun. Ker so nas nekoč potrebovali, zdaj nas pa ne več. Ampak to običajno nikoli ni zastonj.

Če vas prav razumem, v Sloveniji zdaj tudi z evropskim denarjem gradijo plinovod, ki ne bo imel nobenega smisla. Bi moral zaradi tega kdo odgovarjati?

V celoti ne bo uporabljen, deloma pa bo. Odločitev o gradnji točno takšnega profila je bila sprejeta, še preden se je Slovenija sploh začela pogovarjati o Južnem toku. Res pa je, da pri načrtovanju infrastrukturnih investicij nikoli ne veš, kaj bo čez deset let. Zlasti glede zemeljskega plina se stvari neizmerno hitro spreminjajo. Odločevalce je treba pohvaliti, da so se nekoč sploh odločili za to investicijo. Če bi neskončno dolgo čakali, da bodo stvari jasne, ne bi tako ali tako nikoli nič naredili. Lahko pa pride pri takšnih odločitvah do napak.

Ko govorite o Južnem toku, vedno uporabljate pogojnik. Ali celotnemu projektu grozi polom?

Način razmišljanja ruskega vodstva je imperialen. Hočejo imeti popoln nadzor nad naložbo za zmeraj. Tretji energetski paket evropske zakonodaje, ki je bil sprejet ravno zaradi kopice »gazpromčkov« znotraj EU in zaradi velikega Gazproma iz Ruske federacije, pa določa, da lastnik cevi ne more monopolizirati svoje lastnine, ampak jo mora dati na razpolago tudi drugim trgovcem in lahko zaračunava samo tarife, ki predstavljajo stroškovno ceno in neki manjši profit. Te pa določajo neodvisni regulatorji. V takšne omejitve Gazprom noče privoliti, čeprav jih je sprejel v meddržavnem sporazumu s Slovenijo, kar je bil nemajhen dosežek za Slovenijo in EU, pa tudi v pogodbi z Avstrijo, ki je v glavnem kopija slovenskega sporazuma. V primeru Srbije, Bolgarije in Madžarske pa jih ni. Evropska komisija se je odzvala in prepričan sem, da ne bo dopustila – ne glede na to, kdo bo novi komisar –, da bi na območju EU zgradili projekt, ki je v nasprotju z evropsko zakonodajo.

Težava je torej samo Gazprom?

Če bi privolil v spoštovanje evropskih predpisov, ki omogočajo celo začasen monopol, a ne daljši od kakšnih 15 let, bi ovire zelo hitro padle. Ampak Gazpromu se gradnja nečesa, kjer nima absolutnega monopola in možnosti njegove monetizacije, v resnici ne izplača. Južni tok namreč nikoli ni bil ravno čistokrvno ekonomski projekt, vedno je bil pretežno geopolitični: kako disciplinirati Ukrajino, ki pa seveda tudi ni bila povsem nedolžna. Ni prave ekonomske logike, saj so obstoječe kapacitete za prenos čez Ukrajino več kot zadostne, a zdaj res potrebne popravila.

Po isti logiki je bil tudi Severni tok, s pomočjo katerega je ruski plin za nemški trg obšel Ukrajino, politični projekt.

Tudi. Izpeljan je bil zaradi istih razlogov.

Kako da je bil ta uspešen?

Takrat evropska zakonodaja pač še ni bila takšna.

Ali pa so posle na evropskem prizorišču sklepali močnejši igralci od sedanjih?

Morda so bili seznanjeni s prihajajočimi spremembami in so pravočasno sklenili posle.

Oba plinovoda, ki hočeta obiti Ukrajino, sta po vašem politična projekta. Kaj drugega pa je potem obstoječi ukrajinski plinovod, ki je ob vsaki zaostritvi med Moskvo in Kijevom postal politično orožje za izsiljevanje?

Centralni komite sovjetske komunistične partije je v 60. letih prejšnjega stoletja sprejel odločitev, da bo poskusil energetsko obvladati Evropo. Začeli so intenzivno graditi naftovode, plinovode, ogromne elektrarniške kapacitete in daljnovode. Odskočna deska za vse to je bila takratna sovjetska Ukrajina, današnja Ukrajina pa je z osamosvojitvijo vse to podedovala. Razumeti je, da bi oblasti v Moskvi rade te odločitve spremenile.

Ampak sedanji plinovodi so bili politični problem ob vsaki zaostritvi med Kijevom in Moskvo. Zakaj ne bi bilo v interesu EU, da je zgrajenih čim več poti in da je čim manj možnosti za izsiljevanje?

V evropskem interesu je, da Ukrajina spoštuje evropsko energetsko zakonodajo, ki omogoča transparentnost, konkurenčnost in nepristranskost. Ukrajina je leta 2009 ravnala zelo netransparentno.

Zaprla je pač pipice za ruski plin za Evropo.

Da. A tokrat je povsem drugače. Zdaj že nekaj mesecev, odkar ni dobave ruskega plina za Ukrajino, javno prikazujejo tokove, ki jih lahko vsak dan pogledate na internetu, zelo skrbijo za to, da jim ne more nihče na Zahodu kakorkoli očitati, da prihaja do kakršnekoli kraje. V Ukrajini nimajo še usklajene zakonodaje z evropskimi standardi, a le to je tisto pravo jamstvo za nemoteno oskrbo evropskega trga z ruskim plinom. Ne pa nova pot okrog Ukrajine.

Če vas prav razumem, težava torej nikoli ni bila v Moskvi, temveč v Kijevu, kjer so si »sposojali« ruski plin za Evropo?

Situacija ni nikoli črno-bela. Morate se zavedati, da so cene ruskega plina najvišje, enormno visoke prav v tistih državah, ki so povsem odvisne od njega. To so pa Ukrajina, Srbija, Makedonija, Bolgarija, Moldavija. Čeprav so nekatere od teh držav velike prijateljice Rusije, jih Gazprom, kdo bi lahko celo rekel, odira. Isti ruski plin, ki ima vmes še veliko transportnih stroškov, je, potem ko pride do Velike Britanije, skoraj dvakrat cenejši, kakor je na rusko-ukrajinski meji za Ukrajince v obdobju po Janukoviču. Ukrajinska ekonomija, ki je že tako neučinkovita, s takšnimi vhodnimi stroški ne more preživeti. To je zgolj način kolonizacije. Ko je pritisk prehud, se narod upre. Zato je treba dogodke leta 2009 gledati tudi v tej luči.

Kje je pa tukaj silni Bruselj, ki lahko prisili izdelovalce mobilnih telefonov k proizvodnji enakih polnilcev, ne more pa svojim članicam zagotoviti poštene cene za ruski plin?

EU je že zdavnaj začela sprejemati skupne trgovinske sporazume s tretjimi državami, trenutno se pogajajo z ZDA. Nikoli pa se ji ni uspelo dogovoriti za skupni nastop svojih kupcev plina do Gazproma.

Zakaj ne?

Zaradi pretiranih partikularnih interesov. Veliki kupci plina iz Nemčije, Italije ali Francije niso zainteresirani za skupni nastop s »skromnimi« igralci iz Poljske, Ukrajine, Srbije, Madžarske ali Bolgarije, ki so najbolj na udaru, ker so od ruskega plina najbolj odvisne. Prihaja do bitke med plinskimi igralci znotraj EU. Evropa se je že zdavnaj dogovorila za skupno agencijo za nabavo uranove rude, pobuda o takšni agenciji za skupno evropsko nabavo zemeljskega plina, ki jo je letos predstavil donedavni poljski premier in bodoči predsednik evropskega sveta Donald Tusk, pa je naletela na hude kritike v številnih članicah EU.

Pogodbe o nakupu plina z Gazpromom so največja skrivnost. Jaz, ki sem se s tem veliko ukvarjal, poznam le tisto ukrajinsko, zaradi katere je šla v zapor nekdanja premierka Julija Timošenko, pa še to zgolj zato, ker se je pojavila v časopisih. Za vsako drobnjarijo danes obstajajo standardne pogodbe, ki jih uporabljajo po vsem svetu. Za plin pa se EU nikoli ni mogla dogovoriti za skupne elemente nakupnih pogodb.

Plinski sektor je še vedno kot nekakšna vojaška industrija, zato je tudi prišlo do ideje o energetski uniji. Poglejte, ironija je, da je francoski zunanji minister Robert Schuman leta 1950 v znameniti deklaraciji o skupnosti za premog in jeklo dal dejansko pobudo za ustanovitev energetske skupnosti, ker je bil premog takrat glavni energent, saj še ni bilo nukleark ali plina. Od takrat do danes, se pravi v zadnjih 64 letih, so se v Evropi zgodile unije vsega mogočega, le na področju prvotne ideje, energetike, še ni zares prišlo do nje. Evropa, evropsko povezovanje, se je z energetiko začelo, z njo se bo tudi končalo.

Napovedujete konec Evrope?

(Smeh) Ne, hočem reči le to, da ideja energetske unije pomeni pravzaprav zmago evropskih integracij. Zadnje mesece se veliko dogaja. Jerzy Buzek je skupaj z Jacquesom Delorsom leta 2010 pozval k ustanovitvi Evropske energetske skupnosti. Gospod Tusk je idejo konkretiziral s šestimi poglavji in ji nadel ime Energetska unija. Sam sem s kolegi iz sekretariata razvijal idejo tako imenovane četrte evropske skupnosti in smo jo junija letos predstavili v poročilu naše skupine pod vodstvom Buzeka, človeka z neverjetno energijo in karizmo. Idejo je prevzel tudi novi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker in v ta namen celo oblikoval podpredsedniško mesto v komisiji. Razprave v naslednjih mesecih pod vodstvom nove podpredsednice bodo pokazale zrelost EU za novo integracijo. Tu bi res potrebovali več Evrope.

Ali ta energetska unija ne spominja na narkomane, ki so življenjsko odvisni od energetskih substanc enega samega prodajalca in zato ustanovijo združenje, da lažje zbijajo ceno?

Ruskega plina je v strukturi evropske porabe od 35 do 39 odstotkov. Ostalo je iz Norveške, Alžirije in lastnih virov, med katerimi je Škotska največja. Ta odvisnost niti ni tako pretirana, kolikor je problematična ravno zaradi te popolne nepovezanosti plinskih igralcev, ki pa je namerna. Gazpromu to seveda neizmerno ustreza. V tem bilateralnem smislu so bili Rusi vedno dobri, v multilateralnem jim pa stvari ne gredo tako dobro. A to je tudi velik problem Evrope, ki je v klasičnem trikotniku vsakega energetskega programa doslej dokaj dobro poskrbela za konkurenčnost in trajnostnost, na tretji točki, stabilnosti oskrbe, pa je še vedno zelo šibka. To bo ena najpomembnejših stvari, ki čaka novo podpredsednico EU.

Drugače rečeno, Bratuškova bo morala v naslednjih petih letih najti nadomestilo za ruski energetski »heroin«?

(Smeh) To ste vi rekli.

A trenutno je Evropa brez ruskega plina mrzla. Če bi se hladna vojna še naprej stopnjevala in bi se Moskva na lepem odločila, da zapre pipice, koliko časa bi Evropa zdržala brez ruskega plina?

No, ja, zime ne preživimo. Vsaj normalno ne. Ampak tudi Gazprom takega udara ne preživi. Zato sem prepričan, da se to ne bo zgodilo. Je pa dejstvo, da v Kijevu že tri mesece ni tople vode, ker varčujejo s plinom.

Vsekakor se prihodnost življenja v odvisnosti od Gazproma ne zdi ravno »trajnostnostna«.

Ravno zato je pa potrebna energetska unija. Ta hip še vedno ni jasno, kaj naj bi to sploh bilo, sam pa si to unijo predstavljam kot panevropsko organizacijo, ki bo poleg EU vključevala še države energetske skupnosti – torej Balkan, Moldavijo, Ukrajino in Gruzijo, mediteranske države, na prvem mestu Turčijo, ter Švico in Norveško. Odgovor na rusko plinsko grožnjo bo več energetske učinkovitosti in še več obnovljivih virov energije. Vsekakor pa bi ta unija morala imeti tudi to, kar v Energetski skupnosti že imamo, čeprav za zdaj zgolj na papirju: instrument solidarnosti, ki ga v EU še ni.

Takšna solidarnost kot v primeru napada med članicami Nata?

Solidarnost med prekinitvami dobave energentov. Tako kot imamo že danes sistem obveznih naftnih rezerv, bi morali vzpostaviti nekaj podobnega tudi za zemeljski plin. Morali pa bi tudi doreči mehanizem, kako priskočiti na pomoč prek državnih meja. To je ena od ključnih nalog prihodnje energetske unije. Druga je enoten nastop proti dobaviteljem energentov iz tretjih držav. Če že ne poenotiti, bo treba vsaj usklajevati pogajanja o nabavi plina od Gazproma. Do skupne agencije, ki bi nakupovala ruski plin, pa po mojem mnenju zaradi prevelikih odporov ne bo prišlo.

V Rusiji so nekateri analitiki prepričani, da je v ozadju nove hladne vojne tudi interes ZDA, da bi na evropskem trgu postopoma izrinile Gazprom s svojim plinom, ki so ga začele množično proizvajati iz skrilavcev. Se evropskim odvisnikom obeta novi »diler«?

Evropa bo vedno odvisna od uvoza energije, ker ima premalo lastnih virov. Zalog plina iz skrilavcev je nekaj tudi v Evropi, v Ukrajini, na Poljskem in v Franciji, vendar so bistveno globlje kakor v ZDA, zato bi bilo njihovo izkoriščanje dražje, hkrati pa temu tudi zelo nasprotujejo okoljevarstveniki. Čeprav se posledic na okolje ne bi smeli preveč bati ...

Zakaj ne?

Ker so okoljski predpisi v Evropi precej strožji kakor v ZDA. In se tudi spoštujejo. Vsekakor velikega izbruha črpanja iz skrilavcev na starem kontinentu ni pričakovati. Prav tako kot ne gre pričakovati povečanega izvoza ameriškega plina na evropski trg, ker že fizično trenutno ni mogoč, saj v ZDA nimajo kapacitet za utekočinjanje plina. In tudi če jih bodo kdaj imeli, bo takrat bodisi razprava o energetski uniji že zdavnaj zaključena bodisi pa unije sploh več ne bo. Ni jamstva, da se bo energetska unija zgodila. Se je pa evropsko povezovanje z energetiko začelo in z njo se bo tudi končalo. Uspešno ali neuspešno. Vloga gospe Bratušek kot podpredsednice komisije pa utegne biti v tem kontekstu ogromna.

Hočete reči, da se lahko pripeti tudi, da je dobila zgodovinsko vlogo grobarja Unije?

Ne, ne, Evropske unije ne bo konec. Lahko pa postane bistveno bolj neučinkovita, kakor je danes. In bistveno bolj ranljiva. Pa že danes ni posebej neranljiva in učinkovita. Zato pravim: »Nikoli ne vrzi stran dobre krize.« To nesrečno in v mnogočem tragično rusko-ukrajinsko krizo moramo izrabiti za spremembo evropske energetske politike, da si bomo zagotovili večjo stabilnost oskrbe.