Tiskane izdaje
Sonja Šmuc, generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije, v intervjuju za Televizijo Slovenija
»Otroka vzgajam tako, da bosta razumela, da nam nič ne pade z neba. Če hočeš kaj imeti, moraš za to nekaj dati. Za vsak dosežek se je treba potruditi, dati vse od sebe, in če je treba, se žrtvovati. Rad bi, da bi otroci tudi v prihodnosti v Sloveniji vedeli, kaj je prav in kaj ne.«
Dejan Zavec, boksarski šampion, v Svetu kapitala
Zgornji izjavi, čeprav rahlo oskubljeni konteksta daljšega pogovora, lepo ilustrirata drobne, a izjemno pomembne razlike v razumevanju življenja v podalpskem raju. Vsi smo enaki pred vsemogočnim in pred zakonom, a kljub temu na tej mali zaplati zemlje živimo v vzporednih svetovih.
Gospodarstvo, ki se že več kot četrt stoletja, razen ne tako redkih izjem v državnih podjetjih, bolj ali manj brez varnega zavetja države pretepa s tekmeci iz Evrope in sveta, je začelo dojemati, da boja ne bo nikoli konec. Nasprotniki v enako velikem ringu so iz runde v rundo večji in vse več jih je. V ring vstopajo tudi tekmeci, ki uporabljajo še nevidene prijeme, za katere se sodniku ne sanja, ali so dovoljeni ali ne. Učeno tem borcem menda rečejo disruptorji. Sodnik pa je nihče drug kot država.
Disruptorji so tisti neugledni in navzven prav nič atletski suhci, ki jih nihče od mojstrov ringa ne pozna in se jih nihče ne boji, dokler jih ne faše s kolom po hrbtu. Disruptorje najlažje prepoznamo po hlačkah z napisom Facebook, Uber, Amazon, Tesla in podobno.
V takšni konstelaciji sil naše majhno gospodarstvo na dolgi rok težko računa na zmago. Če se bo trdno oklepalo do zdaj znanih pravil borbe, ki jih prej omenjeni suhci ignorirajo, oziroma če se ne prikloni kateremu od orjakov v boju za preživetje proti vse bolj pasjim suhcem, ga bodo poteptali.
Ob tem je vseeno, ali boj poteka v ringu, ki stoji na domačem terenu, ali kje v tujini. Modri gospodarstveniki, predvsem predstavniki velikih podjetij, ki so še včlanjena v Gospodarsko zbornico Slovenije, so torej siti neprestanega bojevanja na toliko kaotičnih frontah.
To, da gospodarstveniki, ti vladarji našega raja v zadnjih desetletjih, ponujajo roko sogovornikom v socialnem dialogu, je odlična novica. Dejstvo je, da brez ljudi, tudi tistih na dnu proizvodne hierarhije, ki opravljajo tako imenovana dela z nizko dodano vrednostjo, denimo sestavljajo pralne stroje, nihče ne more prodati bele tehnike in zadovoljiti prvega med vsemi interesi, interesa lastnikov tovarne.
Kako iskrena je želja delodajalcev po spravi in okrepljenem socialnem dialogu, ni nepomembno vprašanje. Podobno kot predstavniki velikih podjetij so tudi sindikalisti dosedanjo komunikacijo z nasprotno stranjo žal prevečkrat doživljali kot boksarski ring in premalokrat kot iskanje za obe strani čim bolj sprejemljivega kompromisa.
Najti zaupanje med sogovorniki bo ključno za uspešno potovanje v lepšo in svetlejšo skupno prihodnost. Pozitivno se zdi, da sta vodenje GZS in največjega sindikata prevzeli ženski, Sonja Šmuc in Lidija Jerkič. Morda bo damam lažje uspelo, kar ni prej fantom. Upajmo.
Ne kaže pa pozabiti, da je za vsako uspešno žensko na vodilnem položaju nekaj srboritih možakarjev. Interesi gospodarstva in sindikatov si niso nujno zelo narazen. Obe strani si želita, da bi imeli delo tudi jutri, obe si želita, da bi od tega dela imeli čim več. Na tej točki se interesa razideta. Zato je težko dopovedati tistemu, ki se počuti bolj šibkega v tem dialogu, da mu močnejši sogovornik z gorjačo v roki želi le dobro.
Kdor dobro in pogosto posluša stališča delodajalcev, je zagotovo že slišal mantro, da se zavedajo nujnosti socialnega dialoga in vloge sindikatov. Ob tem pa redko izpustijo priložnost poudariti, da so sindikati premočni. Moti jih politična moč sindikatov, ki da ne znajo gledati naprej in ne razumejo dovolj, kaj je dobro za delavce, za njihovo prihodnost. Takšna argumentacija delodajalcev sicer nekoliko spominja na argumente šolskega nasilneža, ki otroku iz nižjega razreda brez nasilja izpuli puding po malici s preprosto ponudbo, naj sam premisli, ali je zanj res dobro, da se za vsako ceno oklepa tistega pudinga.
Je pa takšna argumentacija na mestu, če upoštevamo, da se sindikati ne bojujejo za interese vseh delavcev enako iskreno. Množica mladih delavcev, ki na redno zaposlitev za nedoločen čas niti ne računa, zagotovo ni deležna enake gorečnosti sindikatov v boju za njihov interes. Sindikati pogosto niti ne vedo, kaj je interes teh ljudi. To ne pomeni, da se ne zavedajo položaja prekarcev in da ga ne razumejo, nimajo pa mandata, da bi ta sloj (samo)zaposlenih zastopali, ker zastopajo svoje člane, to pa je povsem drugi razred ljudi.
Prekarci so današnji predstavniki tistega sloja družbe, ki so ga nekoč zasedali proletarci. Razred, ki mu je edino jamstvo za prihodnost trdo delo in še več trdega dela. To so trdobojci. Trdobojec je tudi naslov biografije Dejana Zavca, ki jo je pred leti spisal Esad Babačić. Zavec je tipični predstavnik kmečko-delavskega sloja družbe, ki mu zgolj z brezkompromisnostjo lahko uspe zbežati od dna. Trdobojec zmaga že, če ne zapade v popolno apatijo in se ga ne zapije. Če mu uspe stopiti na vrh sveta, je to material za knjigo ali film. Tak je Dejan Zavec.
Čeprav je iz aktivnega boksa že izstopil, se Zavec v dobro slovenskega boksa ringa ni naveličal. Ob njem vztraja kot trener novih generacij tekmovalcev. Ringa se ni naveličal, ker je - v nasproju z gospodarstveniki – ves čas razumel, da v ringu ne šteje zgolj nokavt. Zavec morda res ni najbolj artikuliran govorec, ampak pomanjkanja človeške zdrave pameti mu nihče ne more očitati. Človek, ki mu nemški navijači rečejo Mr. Simpatikus, v boksarski telovadnici vztraja, da bi bil zgled otrokom, svojim in drugim. Da bi pokazal, da nič ne pade z neba, in da bi jih po boksarskih pravilih naučil, kaj je prav in kaj ne.
V času, ko vlada predlaga strategijo razvoja Slovenije 2030, bomo na televiziji velikokrat videli vladne poročevalce. Ministrica brez resorja za razvoj, strateške projekte in kohezijo Alenka Smerkolj, finančna ministrica Mateja Vraničar Erman in šef vladnega urada za makroekonomske analize in razvoj Boštjan Vasle so ljudje, ki bodo branili strategijo in poslušali predloge. Ljudje, ki krojijo prihodnost Slovenije, so prav gotovo velikokrat poslušali, slišali in razumeli stališča predstavnikov gospodarstva. Glasove velikih podjetij, ki so združeni v GZS, oblikovalci strategije slišijo pogosteje in bolj jasno kot glasove manj povezanih malih in srednje velikih podjetij, nekakšnega okostja našega gospodarskega okolja.
Zagotovo so pot do strategov našli tudi predstavniki drugih interesnih skupin, upokojenci, predstavniki kulture in drugih za družbo pomembnih področij. Vsi, ki so se »naveličali tega, da se obnašamo, kot da smo v boksarskem ringu«, so pot do strategov zagotovo našli. Upajmo, da je med prišepetovalci čim manj takih, ki so usmerjeni v cilj za vsako ceno in so na poti do tja pripravljeni tudi kršiti pravila.
Zavec in njegova ekipa, ki se ringa nikakor ne naveliča in bi rada otrokom pokazala, da z neba ne pade nič, za stratege nimajo časa. Oni trenirajo. Ker sem imel z gospodom šampionom čast govoriti, ne dvomim, da si bo z veseljem vzel čas in se pogovoril s strategi, če ga bodo kaj vprašali. Kak nasvet človeka, ki se od malih nog tepe zato, da bo nahranil sebe in svojo družino, ki se zaveda, da če se neha boriti, bo jutri lahko lačen, morda lahko strategom osvetli pogled na prihodnost iz perspektive, ki jim je bila doslej neznana.
Spoštovani strategi, če vas zanima pogled viteza, ki se ringa ni naveličal, odpeljite se na izlet na Ptuj. Na Žnidaričevem nabrežju je Zavčeva telovadnica, spijte z njim kavo, škoditi ne more nikomur od nas.
