Tiskane izdaje
V stanovanju, dober streljaj od mestnega središča, tam nekje na zagrebškem Svetem Duhu, je obilica umetniških del. Slike, skice, dela, ena nizka, druga se dotikajo stropa. Knjige, katalogi fotografij, kakšen spomin s potovanja, barve; na polici fotoaparat ... Podobno kot v njegovem zagrebškem studiu v strogem središču mesta, kjer le fotoaparata nisem zasledil. Na slikah, skicah in v delih, nazobčanih, okornih, monumentalnih, celo rahlo šokantnih, je ujeta vesoljska bit življenja, v večini pa erotika, kot sam pravi, kot temeljna oblikovna oblika. Slike in kipi so v dodobra razpoznavnih oblikah posvečeni različnim osebam.
Stephan Lupino, kralj newyorškega nočnega življenja, ki so se mu pred objektiv postavili Naomi Campbell, Billy Idol, Bryan Ferry, Mick Jagger, Frank Zappa, Grace Jones, Linda Lovelace, fantje iz skupine Ramones in Village People, kuha čaj in postreže z maminim jabolčnim zavitkom ...
Vrnili ste se iz Tajske. Tja odhajate že nekaj let zapored, ob istem času, konec decembra. Je to nagrada ali svojevrstna kazen, ker ste čez leto preveč grešili?
Že šest let zapored vsak konec leta pobegnem na Tajsko. Pravzaprav malo za nagrado, malo za kazen, kot pravite. Res pa je, da si tam napolnim baterije, se spočijem, pripravim nekaj skic, živim z domačini, med njimi, daleč od ponorelega sveta. Še turistov ne želim videti.
Šele pred nekaj leti ste prejeli ugledno nagrado, imenovano po enem najbolj znanih hrvaških fotografov, po Toši Dabcu, nagrado, ki jo zagrebški Foto klub, eden najstarejših na Hrvaškem, podeljuje že od leta 1975. Zdi se, da so kar precej let čakali, da so se spomnili na vas, ki ste že od osemdesetih let prejšnjega stoletja navzoči na fotografski sceni. Svetovni fotografski sceni.
Le kdo ni vesel nagrad, kakršnih koli. Lepo je prejeti nagrado v domači državi, v kateri je veliko takih, ki te spoštujejo, a še več takih, ki te ne. Pa tudi precej takih, ki te razumejo, in še več onih, ki te ne razumejo in ti želijo več slabega kot dobrega.
Konec minulega leta vas je revija Paper Magazine uvrstila med deset nepozabnih oseb nočnega življenja New Yorka. Vam to laska?
Seveda mi, vsaka nagrada je posebno priznanje. Ob nagradi ali pohvali obstaja vznemirjenje. Vsaka nagrada pa je najbrž tudi vrh neke poti. Čeprav ne maram takšnih ali drugačnih »predalčkanj«, sem omembo v Paper Magazinu vzel kot svojevrstno priznanje mojemu delu; mojemu potovanju na poti.
Kakšna je bila vaša pot?
Iz rodnega Varaždina sem jo mahnil v Veliko Britanijo z željo, da se naučim angleščine, nato sem odletel v New York z željo, da bi študiral umetnost. Zgodilo se je, da sem stopil pred objektiv fotografke Deborah Turbeville. Zelo hitro sem tudi sam prijel v roke fotoaparat in za časnik Details začel pokrivati nočno življenje New Yorka. Nekoč mi je nekdo rekel »kralj nočnega življenja New Yorka« - in to sem ostal.
In »kralju« so se pred objektiv začeli postavljati vsi pomembneži ...
Drži. Pred objektiv so mi takrat stopili manekenka Naomi Campbell pa Billy Idol, Bryan Ferry, Mick Jagger ... Kmalu so se moje fotografije začele pojavljati v revijah, kot so Photo, Zoom, Vogue, Hommes, L'Uomo Vogue, L'Europeo, L'Espresso, Per Lui, Playboy, King in Max. In tako sta sijaj spektaklov in privlačnost golega človeškega telesa postala središča mojega zanimanja.
No, kaka ikona pa je tudi legla pred objektiv, kajne?
Hehe.
Drži, da ste fotografirali pravzaprav le zato, da bi spali s čim več ženskami?
Hja, nekaj resnice je že v tem. Čeprav je najbolj smešno, da so moje najboljše fotografije tiste, na katerih so moški.
To se je dogajalo v 20. stoletju. Imate danes, ko smo že krepko v 21. stoletju, morda kako skrito željo, da bi pred objektiv postavili katero od zdajšnjih zvenečih imen? Morda Beyonce?
Ne! Mlada dama še zdaleč ni v mojem miselnem krogu, kaj šele, da bi si jo želel pred objektivom.
Življenje je bilo kraljevsko, fotografije pa so pridobivale ceno ...
Bo kar držalo. Fotografije so v takratnem nepredvidljivem fotosvetu pridobivale ceno, svet pa je prepoznaval moške na fotografijah, ki so bili izklesani, pravi kipi, in ženske, ki so bile poosebljenje erotike, boginje spolnosti, a nikoli vulgarne, vedno prikazane z veliko občutka za estetiko, lahko bi rekli celo spodobnosti, predvsem pa ljubezni do ženskega spola.
Kaj pa zaslužki?
Niso bili majhni, kje pa. Vendar so bili precejšnji tudi izdatki. Potovanja, življenje ... No, za zapik pa še borza. Podatek, da sem na borzi izgubil poldrugi milijon dolarjev, je najbrž dovolj zgovoren ...
Prosim?
Da, poldrugi milijon dolarjev. Vse je mogoče preveriti. Če bi zadržal del takrat izgubljenih delnic, bi zdaj bil multimilijonar. No, pa nisem ...
In prišel je čas, ko ste pred fotografijo postavili nekaj drugega?
Takole bom rekel; fotografija kot taka je precej izgubila, tehnika je napredovala in dobesedno požrla vse tisto, kar jo je povzročalo, delalo značilno. Pojavil se je fotošop, aparati vse naredijo sami, približujejo, oddaljujejo ... To me je začelo dolgočasiti. Vedno bolj mi je postajalo jasno, da je fotografija premajhen medij zame, pa naj se to sliši še tako nenavadno, saj mi je prav fotografija prinesla dobesedno svetovno slavo. Je pa tudi res, da sem od »tistega« trenutka doslej naredil še kar nekaj sto fotografij in serij ...
In stopili ste na pot od akta do trdih materialov, lesa in kovine, do skulptur. Zdi se mi, da nekako ni prav logična pot za večino, ki nekaj takega opazuje od zunaj, z neke druge perspektive?
Seveda ni, ampak navsezadnje je bila že moja fotografija, moji akti, neke vrste skulptura. In tako se je zadeva pač razvijala. Svojo ljubezen in ustvarjalno energijo pa sem začel namenjati dvema trdima materialoma, lesu in kovini. Svet ni več enak tistemu pred dvajsetimi, tridesetimi, štiridesetimi leti, veliko se je spremenilo na globalni ravni. Ustvarjalno energijo sem pač preusmeril s fotografije na skulpturo, skulpture.
Začeli ste s stoli, križi.
Tako je. Stole sem začel izdelovati, da sem na njih sedel sam. Nato sem vse skupaj nadgrajeval. Saj veste, kako je to. Križi pa? Hm, ne vem, zdi se mi, da se je vse začelo takrat, ko sem nekje zavestno ali ne, niti ne vem, izjavil, da bi moral narediti štiri milijone križev; za vsakega Hrvata po enega. Zakaj? Ker smo vsi grešniki.
Se je s tem del t. i. ameriških sanj končal? Pred časom, ko ste mi razkazovali atelje v ozki zagrebški ulici pod znamenito vzpenjačo, ste mi pokazali umetnino, ki ste ji nadeli ime Ameriške sanje. Navsezadnje je pred nedavnim kot 45. predsednik prisegel Donald Trump, vi imate ameriško državljanstvo ...
Spomnim se, kako sva naslonjena na omenjeni izdelek takrat kramljala. Hm, Trump? On je šele začenjal odkrivati nočno življenje New Yorka, ko sem ga jaz počasi že začel zapuščati. Ampak to je neka druga zgodba. Vendar Trump ni angel, daleč od tega, je pa po mojem prepričanju precej boljši od marsikoga drugega. Ameriške sanje, ki jih omenjate, sem oblikoval na likovnih efektih ameriške zastave in je nekak hommage popartu. Skico za umetnino sem naredil na Tajskem, zdavnaj, mislim, da med mojim prvim ali drugim obiskom, pred nekaj leti, pravzaprav pa kaže na vsepovsod navzoče Združene države Amerike. Navsezadnje, če je Amerika navzoča povsod, zakaj ne bi bil tudi moj lupinizem navzoč v njej?
Kaj pa Evropa, Hrvaška?
Ne vem. Nisem ljubitelj Evrope. Ne, ne sovražim je, da ne bi kdo pomislil na kaj takega, a nekako mi bolj sede neki drug svet. Hrvaška pa? Hrvaška je domovina, v njej sem se rodil. Nikakor ne bežim od nje, je v meni. Vendar vseeno, morate razumeti, desetletja sem živel in preživel v ZDA.
Vendar, če vas prav razumem, vas na Hrvaškem nikakor ne želijo razumeti.
Zdi se, da bo to kar držalo. Z lupinizmom nemalokrat skačem kot konj na šahovski plošči. Odvisno od nagona, zamisli. Od skulptur, enih nazobčanih, okornih, monumentalnih, do nekaterih, prepletenih z žeblji, ki kažejo na vso krutost sveta, ujetega v nerazumljiv trenutek. Slike in kipi so v svojih res rahlo šokantnih, vendar dodobra razpoznavnih oblikah posvečeni različnim osebam: Afroditam, sodobnim Evam, hermafroditom, vudu plesalkam, manekenkam, lezbijkam ... Tudi Kleopatri in Cezarju pa ikoni 20. stoletja Marilyn Monroe ... Svet, v katerem živimo, je postal apokaliptičen, moj lupinizem, moje skulpture, so moje razumevanje in doživljanje tega sveta, ki se je izgubil v pohlepu, samouničenju in trenutkih brez čustev, moč pa ostaja v rokah manjšine; res majhne manjšine.
Pa vas in vašega lupinizma še vedno večina ne razume?
Kaj naj rečem glede tega? Prepričan sem, da so moje fotografije vsi razumeli, saj navsezadnje fotografije ni težko razumeti, ne glede na to, kakšna je. Drži, da črpam iz preteklosti, ji dodajam sedanjost, vendar nikakor ne živim zaradi preteklosti, v katero se nekateri, tudi na Hrvaškem, tako radi vračajo. Da bi živel od stare slave, se mi zdi še manj pomembno. Ja, žal mi je, da mojega dela ne želijo prepoznati na Hrvaškem. Na srečo jih je nekaj, ki pa to vendarle spoštujejo.
Kaj pa, če so tisti drugi morda ljubosumni?
Morda ste s to besedo bliže resnici. Moje umetnosti se bojijo kot hudič križa, ker je drugačna in daleč pred časom. Prepričan se, da mi bo prej ali slej uspelo. Ta energija mora počiti. Če ne danes, pa čez sto let. Mogoče bom takrat večji od Picassa. Ne baham se, tako čutim. Poglejte Dalija in Picassa; oba sta bila daleč pred časom. Tudi sam sem bil, ko sem se še aktivno ukvarjal s fotografijo, daleč pred časom, kar so mi potrjevali številni, in nemara je tudi ta, moja zdajšnja ustvarjalna pot, pred časom.
Ste tistim, ki vas ne razumejo, ki vas ne marajo, morda na prste stopili s kakšnim političnim sporočilom? Recimo z izdelkom, imenovanim Krsta Jugoslavije, ali pa z reliefom, na katerem sta na eni strani rdeča petokraka, na drugi kljukasti križ?
Morda. Ah, da, seveda, pokazal sem vam izdelek Krsta Jugoslavije, ki »stoji« na petokraki, na in v njej pa je vse, kar me je nekoč s to državo povezovalo. Celo jugoslovansko zastavico sem stisnil vanjo pa Vardar in Triglav, dinarje, pa velik dimnik neke tovarne je v reliefu na njej. Zdaj dimnikov ni več, zdaj v tovarnah vsi le nekaj kradejo in mučkajo ... No, pa vsa zla nekdanje države so tu; od udbe in preostalih policijskih organizacij, ustaštva in še marsikaj se najde. Kaj pa vem, morda si nekateri res umetnost razlagajo le s političnimi sporočili.
Malo prej ste rekli, da je fotošop uničil fotografijo. Kaj pa uničuje umetnost?
Načelo, imenovano kopipejst. Samo poglejte, kaj se velikokrat znajde na naslovnicah časnikov, na kulturnih straneh in v kulturnih oddajah na televizijah. Izdelki, za katere novinar ali novinarka, teh je v kulturi več kot novinarjev, pove, da so »narejeni po vzoru tega ali onega«, tuje vzorce najraje prenašamo v naš vsakdan in se potem hvalimo z - domačo umetnostjo. In tako za tiste, ki bruhajo svojo energijo, stopajo po svoji značilni poti, zmanjka prostora in časa.
Rekli ste mi, da je fotografija postala premajhen medij za vas. Zdaj ste v lupinizmu. V fotografiji ste dosegli vrh. Koliko časa še potrebuje lupinizem do vrha?
Prepričan sem, da je le vprašanje časa, ko bom prišel do cilja. Kakšnih tisoč del je pripravljenih in čaka na - pravi trenutek. Mimogrede, v pripravi je tudi arhiv fotografij. Pripravlja ga Barbara Čeferin v ljubljanski Galeriji Fotografija, v kateri sem do nedavnega imel postavljeno razstavo fotografij o New Yorku v osemdesetih letih. Konec marca bo na ogled postavljenih nekaj mojih skulptur v galeriji Domenico Vacca v New Yorku.
Priznati moram, da sem se kar nekajkrat zalotil, da bi ob omembi besede lupinizem dejal alpinizem. Pravi čas sem se ustavil.
Haha, morda pa ne gre za lapsus, ampak je v tej povezavi tudi nekaj resnice. Moje skulpture gredo v višine, tako kot gore. Vi, Slovenci, ste znani po alpinizmu, zaradi česar je vaš lapsus morda povsem na mestu.
