Tiskane izdaje
Izteka se dolgo vroče poletje, napoveduje se težka politična jesen. Na evropskem dnevnem redu so volitve v Nemčiji, kjer se Angeli Merkel obeta gladka zmaga, pa težavni brexit, migranti, zaostrovanje s Poljsko. Ta mesec smo doživeli severnokorejski klimaks, jedrska retorika med Donaldom Trumpom in Kim Džong Unom kaže, kako nevaren je postal naš svet. Nato je neko mirno avgustovsko popoldne prekinil teroristični napad v Barceloni.
Po volitvah v Nemčiji se bo Evropa morala odločiti, kako naprej. Potem ko je spomladi močno zmagal Emmanuel Macron, je novi predsednik Francijo spet potisnil tja, kjer se počuti edinole udobno, to je v center svetovne politike. Toda kandidat, ki je laskal z evropskostjo, je hitro pokazal prezir do komunitarnosti. Zanimivo bo opazovati, kakšno bo sobivanje ambicioznega, preambicioznega francoskega predsednika in nemške kanclerke.
Evropo določa nov trikotnik geopolitičnih emocij, Velika Britanija se ne počuti več superiornejše od Francije in Francija ne več manjvrednejše od Nemčije. Teza Dominiqua Moïsija (Geopolitics of Emotion) ponazarja nova ravnotežja moči v Evropi, ostaja vprašanje, kako se bodo preoblikovala razmerja na kontinentu. Evropskega direktorija treh ni več, Francija, Nemčija in članice evrskega območja se bodo odločale o nadaljnji integraciji EU. Spet se je pojavilo nekaj upanja v evropski projekt, vendar mnoge vladne palače v prestolnicah obhajajo dvomi, povezani z idejami koncentričnih krogov in koalicij v Uniji; to je strah, da bi dogovor dvojice »Mercron« pustil številne članice povezave daleč zadaj.
Pismonoša
Brexit je posrkal otoško samozavest, pogajanja so pokazala ceno in kompleksnost odločitve, s katero zaloputneš vrata bloku. Sedemindvajseterica je čvrsto strnila vrste. V kako neugodnem položaju je Velika Britanija v pogajanjih o brexitu, je te dni za Guardian komentiral slovenski premier Miro Cerar. Kot prvi voditelj v Evropski uniji je javno izrekel tisto, česar se boji Downing Street, da so si namreč stališča obeh strani preveč narazen in bi se začetek druge etape pogajanj lahko zamaknil celo v prihodnje leto.
Visoko na evropski agendi je migrantsko vprašanje. Od zaprtja balkanske poti se je pritisk prišlekov osredinil na Italijo, na njenih obalah se iz tedna v teden izkrcavajo tisoči ljudi, odpirajo se nove poti prek Črnega morja. Evropska komisija je marginalizirana, odsotnost begunske in migrantske politike jo je dodatno oslabila, države članice imajo o urejanju tega različna stališča. Italija, tudi gospodarsko krhka, je pod pritiskom in pred volitvami.
Evropa, ki nima skupne zunanje in varnostne politike, ne more slediti spremenjeni dinamiki v Sredozemlju, migracijam, beguncem, trgovini z ljudmi in razmerjem med glavnimi akterji v regiji, vse našteto bi zahtevalo preoblikovanje politik in metod. Mediteran je obdan s konflikti, obenem se je spremenilo mednarodno okolje, po arabskih revolucijah v obdobju 2010–2011 je leta 2015 v Sirijo vojaško in diplomatsko vstopila Rusija. Dogajanje neposredno zadeva Evropo, vendar je ta brez vpliva. Ni zmožna niti dojemanja stanja stvari na svojih južnih mejah, zmore kvečjemu bilateralno delovanje. Zdajšnje dogovarjanje z Libijo, po vzoru tistega s Turčijo, je tvegana rešitev, vsakršna razumna politika bi vključevala kombinacijo diplomacije, humanitarne pomoči, obnove in tehnične podpore.
Mediteranci
Tu je še konflikt med Italijo in Francijo. Na sestanku novega predsednika z italijanskim premierom Paolom Gentilonijem julija je Macron odrinil problematiko 200.000 migrantov, ki so blokirani v Italiji zaradi politike EU in francoske odločitve leta 2015, da za prišleke zapre mejo. Nakar je francoski prezident, s pogledom, usmerjenim na svetovni oder, v gradu zunaj Pariza gostil dvojico voditeljev Libije, političnih nasprotnikov: Fajeza al Saradža, predsednika na Zahodu uradno priznane vlade libijske narodne enotnosti, podpirajo jo Združeni narodi, in vojaškega voditelja Halifa Haftarja, ki obvladuje večino vzhodnega dela Libije. O sestanku se ni usklajeval z Rimom, pa čeprav prihaja največ prišlekov ravno na italijanske obale, Libija je tema, ki zadeva vitalne interese Italije. Pomembna je tudi za Francijo, treba se je spomniti na skupno francosko-britansko operacijo v državi leta 2011, a vsekakor tudi na to, da Macron rad nastopa kot mediator in ukrepa unilateralno.
Francosko-italijanska trenja imajo zgodovino in predzgodovino. Italija pomni francoske osvajalce v 15. stoletju, francoski vdori na Apeninski polotok so pahnili deželo v tako imenovane italijanske vojne, mestne državice so izgubile neodvisnost. Spominja se tudi napoleonskih vojn, plenjenja kulturnih bogastev, od slik do rokopisov, in to od Benetk do Milana. Svatba v Kani (Le Nozze di Cana) renesančnega slikarja Paola Veroneseja še vedno visi v Louvru.
Dvostranski odnosi imajo tudi podtekst. Na neki način sta obe državi ujetnici pretekle slave, Pariz in Rim sta eni najlepših mest, prelepi za obisk, manj vabljivi za prebivalce. In kako je z državami, ki so si najbliže? Takrat konflikt običajno postane neizbežen, vemo iz slovensko-hrvaške zgodbe. V tem detajlu sta nam Francija in Italija blizu. Obe odlikuje pretanjen občutek za lepoto in eleganco, druga z drugo se ljubosumno kosata, katera ima bogatejšo kulturno dediščino, boljšo hrano, politično je njuna teža bistveno različna.
Barcelona
Na vrhuncu počitnic je Evropo pretresel nov teroristični napad, z žrtvami iz 34 držav. Prizor smo videli velikokrat, posamične epizode so se zlepile v gmoto tesnobnih slik, mrtvih in ranjenih nedolžnih ljudi na koncertih, v hotelih, kavarnah, restavracijah. Nica, Bruselj, Stockholm, London, Manchester, Berlin so postali prizorišča nevzdržne bolečine. Na predolgem seznamu je zdaj še Barcelona, Rambla je eden od centrov našega sveta, Barcelona je ob Londonu eno najbolj evropskih mest.
V malce več kot enem letu je bilo osem atentatov, izvedenih z vozilom, to isto, grozljivo preprosto tehniko. Terorizem nenehno mutira, teroristi navdihujejo in posnemajo drug drugega. In vendar napadalci nimajo veliko domišljije, medtem ko Zahod nima veliko spomina. Pozaba je človeška, pa vendar si je težko privoščiti pozabljenje o tistem, kar je krivda Zahoda.
Napad v Barceloni je hkrati tragični dokaz, kolikšno nevarnost še vedno predstavlja Islamska država (IS). Za Združene države je grožnja večidel abstraktna, za Evropo zelo stvarna. IS, ki je na terenu od Libije do Iraka in Sirije vojaško izgubila tako rekoč vse, je prilagodljiva. Okrepila je svoja posamična teroristična dejanja, usmerjena k težko predvidljivim ciljem na Zahodu, način atentatov odraža obupen boj poražene sile. Mehke tarče so evropske, večinoma v državah, ki so del mednarodne koalicije proti IS, pri čemer Španija ni bila videti zelo pomemben cilj islamskih skrajnežev, čeprav je članica Nata in je bila udeležena v ameriških vojnah v Iraku in Afganistanu.
Več kot deset let se je zdela odporna proti islamskemu nasilju, ki je zaporedoma pretresalo evropska mesta. Varnostne sile so v državi z dolgo sredozemsko obalo, zgodovinskimi vezmi z Marokom in eno vstopnih točk džihadistov izpeljale številne protiteroristične operacije. V preteklih letih so španske oblasti onemogočile različne celice džihadistov, povezane z Islamsko državo, sestavljene večinoma iz skrajnežev magrebskega izvora, so te dni povzemali mediji, potem ko so po petih dneh lova ubili napadalca Junesa Abujakuba. Obenem ima Španija za seboj večdesetletno izkušnjo z Eto, baskovskim separatističnim gibanjem, po napadu v Madridu leta 2004 je vpeljala niz ukrepov. A nobena država ni imuna do terorizma.
Mi, turisti
In kaj je še mogoče povedati o terorističnih napadih, česar še nismo povedali? V času nizkocenovnega turizma, ugodnih ponudb last minute, ko vsakdo potuje, to naj bi bil vendar eden velikih triumfov globalizacije, simbol potrošništva – ob čemer sta se turizem in potovanje, kot na nekem mestu piše Michel Houellebecq, spremenila v infantilno izkušnjo, v odvodu ultraliberalizma dostopno dobesedno vsem –, so turisti bolj in bolj ranljivi. Številne nevarne destinacije, počitnice v Maroku, Tuniziji, Egiptu, tudi Turčiji, smo odrinili onkraj našega razmišljanja, Španija se je zdela relativno varna.
Nimamo več kam pobegniti.
