Tiskane izdaje
Seymourja Steina so leta 2005 sprejeli v dvorano slavnih rokenrola, na pravkar končani podelitvi grammyjev pa so ga nagradili za življenjsko delo. V 53-letni karieri se je prvič ustavil tudi v Sloveniji na ljubljanskem festivalu Ment.
V Ljubljano ste prišli na krilih vznesenosti nekaj dni po tem, ko ste na 60. podelitvi grammyjev prejeli nagrado trustees award za življenjsko delo.
Tile pri grammyjih se ne šalijo. Gramofončke neradi podeljujejo tistim, ki ne znajo peti ali igrati na inštrument. Jaz ne znam nič od tega. Zadnji človek, ki je dobil grammyja za življenjsko delo, je bil star 90 let. Jaz jih imam samo 75. Očitno mi gre res dobro.
Najbrž so všteli vsa vaša dejavna leta v glasbeni industriji. Menda ste začeli že pri trinajstih letih. Ponavadi fantje v teh letih sanjarijo, da bi bili slavni rokerji, vi pa ste se vrgli v glasbeni posel.
Tedaj sem bil premlad, da bi vedel karkoli o glasbenem poslu. Imel sem šest let starejšo sestro in poslušal sem njene plošče. Glasba me je povsem uročila. Pri devetih sem ves denar, ki so mi ga dali starši, zapravil za plošče. A imate prav, v roke nisem nikoli prijel kakšnega glasbila. Mogoče sem bil preveč len za to. Sicer to ne bi škodilo mojemu posluhu, a saj mi tudi brez tega ni šlo slabo.
Začeli ste pri izvoru – slavni reviji Billboard.
Hodil sem v njihovo pisarno in iz arhivov v beležko prepisoval lestvice hitov, vse tja do leta 1951. Tedanja urednika Paul Ackerman in Tom Noonan sta verjetno mislila, da sem malo zmešan, a bila sta prijazna in postala sta moja mentorja. Po srednji šoli sta mi ponudila redno službo pri Billboardu. Nameraval sem študirati novinarstvo in postati glasbeni novinar, a sem ugotovil, da se bom o glasbenem poslu naučil več, če ostanem pri Billboardu, saj v tistem času ni bilo šol, ki bi se posebej specializirale za glasbeno industrijo.
Pa ste namesto na kolidž šli na turnejo z Jamesom Brownom ...
No, najprej me je k založbi King Records povabil Syd Nathan in za nekaj let sem se preselil v Cincinnati. On me je poslal na turnejo z Jamesom Brownom. Pazil naj bi, da ne bo zašel v prevelike težave. Odtlej sva bila z Jamesom dobra prijatelja.
Pri dvaindvajsetih ste že ustanovili založbo Sire. Menda prihajate iz skromne družine. Kako ste prišli do denarja za ta podvig?
Do takrat sem že nekaj zaslužil. Oba s partnerjem Richardom Gottehrerjem sva vložila vsak po 10 tisoč dolarjev, kar je bilo takrat precej več, kot je danes. Tom Noonan iz Billboarda je ravno stopil na čelo novoustanovljene založbe pri Columbia Records in nama izprosil 50 tisoč dolarjev avansa. To je bil najin začetni kapital. Syd Nathan je zaprl svojo newyorško pisarno v lepi opečnati hiši in mi oddal celo nadstropje za 235 dolarjev na mesec. Takoj sem eno sobo oddal naprej za dvesto dolarjev na mesec in tako pokril vso najemnino. Na začetku si plače nisva izplačevala in imela sva samo enega zaposlenega. Richard je dobro služil z albumi, ki jih je izdal pred tem, in tantiemami za pesmi, za katera je pisal besedila, kot je bila Hang On Sloopy. Na začetku sva tvegala in izplačalo se nama je.
V tistem času je priložnost v glasbenem poslu videlo veliko Židov iz Brooklyna. Clive Davis, Doug Morris, Martin Bandier, Daniel Glass ... Velika konkurenca, a očitno, kot pravite, tovariško nastrojena.
Ne pozabite na Neila Sedako, Howarda Greenfielda, Gerryja Goffina, Carole King in Neila Diamonda! Vsi zelo nadarjeni tektopisci in glasbeniki in vsi Židje. Med nami ni bilo tekmovalnosti, ker smo se vsi spustili v posel zaradi ljubezni do glasbe. Brooklyn je bil tedaj krasna soseska, tako kot postaja spet danes. Brooklyn je danes boljši in močnejši kot kadarkoli. Nekatere hiše na nepremičninskem trgu kotirajo višje kot na Manhattnu.
In to je dobro? Načeloma se staroselci pritožujejo nad nasilno gentrifikacijo ...
Vesel sem, da se je Brooklyn pobral, zdaj se ljudje želijo preseliti tja. Ta soseska je pravi dragulj.
Vaš odgovor me nekoliko bega. Brooklyn vendar postaja nekakšna hipsterska meka z generičnimi kavarnicami, modnimi brivnicami in sterilnimi ulicami. V takem okolju si ne predstavljam kluba, kot je bil kultni, zanikrni CBGB v East Villageu.
Zanikrnost ni imela nič opraviti z reputacijo CBGB, temveč je klub postal to, kar je bil, zaradi lastnika Hillyja Kristala. Bil je človek, odprt za vse glasbene zvrsti, čeprav začetnice imena lokala pomenijo country, blue grass, blues. A Hilly je bil znan po tem, da je priložnost dal vsakomur. Talking Heads, Ramones, Blondie, Patti Smith ... vsi so igrali tam. Le če se mu je zazdelo, da je kak band res slab, ga ni spustil na oder. Njegova groba zunanjost je plašila ljudi, ampak jaz sem bil počaščen, ko je sedel ob meni na slovesnosti ob sprejemu v dvorano slavnih rokenrola.
Ste gledali film, v katerem Kristala igra Alan Rickman?
Sem. Film ne Hillyju ne lokalu ni naredil nobene usluge. Tisto obdobje, atmosfero in dogajanje na sceni je težko zaobjeti, ponoviti ali opisati.
Čeprav se je tega lotila tudi vaša hči Mandy Stein v dokumentarcu Burning Down the House?
Njej je to uspelo veliko bolje. Mandy je s tem klubom posebej povezana, saj sva bila jaz in njena mama nenehno tam. Pozna zgodbe in dogajanje, zato se je zadeve lotila s historičnega vidika. Pomagal sem ji le pri tem, da je govorila z vsemi, ki so bili za klub pomembni.
Ste se udeležili zadnjega večera v CBGB leta 2006, ko je na tem odru še zadnjič pela Patti Smith?
Da. Žalostno. (Dolg premor.) Nič po CBGB ni bilo več isto.
Tam je vaša žena prvič slišala Ramones, kajne?
Sam sem že prej slišal zanje, a vedno, ko so igrali, me ni bilo v mestu. Potem so enkrat spet imeli koncert v CBGB, a sem ravno zbolel. Žena Linda je šla sama tja in se domov vrnila popolnoma navdušena. Naslednji dan sem se za silo sestavil in jih za eno uro peljal v studio, da bi jih slišal igrati. A njihov nastop je trajal celih 22 minut in v tem času so odigrali vseh 18 pesmi, ki so jih znali. Ker smo imeli čas, smo se pogovarjali o njihovi prihodnosti. Dva dni pozneje so spet prišli v studio in posneli prvo ploščo. Tako zelo mi je žal, da nobenega od teh štirih fantov ni več med nami. Nanje sem se še posebej močno navezal, saj je Linda postala njihova menedžerka in si to vlogo delila z Dannyjem Fieldsom.
Stein je skupino Ramones za eno uro povabil v studio, da vidi, kaj zmorejo. Igrali so 22 minut in v tem času odigrali vseh 18 pesmi, ki so jih znali. Tako so hitri fantje iz Brooklyna vstopili v legendo. Foto: Reuters
Ste takoj vedeli, da jim je uspeh usojen?
Večina ljudi njihove glasbe ni razumela. Ko sem jih začel zastopati, so me ljudje napadli. Precej vpliven menedžer drugih dveh skupin, ki sta bili pri moji založbi, mi je zagrozil, da bo svoji skupini odpeljal, če pridejo Ramones, saj so sramota za založbo. Končalo se je tako, da sta tisti dve skupini zapustili njega. Ramones pa so postali pojem punka. Uspešni so bili v Evropi, Angleži so jih oboževali, dobro jim je šlo tudi v Argentini in Braziliji, celo v Indiji sem zadnjič videl nekoga prodajati majice z njihovo podobo.
Kaj vas je potegnilo v podzemlje, v punk rock?
Kot mlada založba nismo imeli veliko denarja, da bi plačevali glasbenike, ki so si že ustvarili ime. Večje založbe so z avtorji sklepale milijonske pogodbe, ko pa se album ni dobro prodajal, jih niso hotele več zastopati in ponavadi se je tako njihova kariera končala. Mislim, da je tako za založbo kot za avtorja dobro, da začne z nekoliko bolj skromnim proračunom in posname več albumov ter tako postopoma gradi kariero. Zato sem bil vedno na preži za novimi, neznanimi, prodornimi bendi. Moral sem biti hiter, prvi na sceni, da bi slišal nove, zanimive umetnike. Ker nisem imel denarja, nisem imel izbire in vesel sem, da je nisem imel, ker je to, da nekoga najdeš na začetku, na dnu, če hočete, veliko bolj vznemirljivo.
V kratkem dokumentarnem filmu o vas Tina Weymouth, basistka Talking Heads, pravi, da ste eden tistih glasbenih producentov, ki umetnike res razumejo.
Da, morda je to res moja največja kvaliteta. Včasih kdo potrebuje le malo spodbude. Tudi Madonno sem razumel in ni bilo vedno lahko, ker je bila že takrat precej zapletena in samosvoja ženska.
Si lahko predstavljam.
Ne, ne morete si. Morali bi imeti zares bujno domišljijo.
Ko ste jo spoznali, ste bili spet, kot pri Ramones, bolni. Kako sta se seznanila?
Poznal sem dobrega didžeja Marka Kaminsa, ki je vrtel različno plesno glasbo. Želel je posneti album, zato sem mu dal nekaj denarja in mu svetoval, naj najde dobre pevce, s katerimi bi lahko sodeloval. Kmalu se je vrnil z demo posnetki in eden med njimi je še posebej vzbudil mojo pozornost. Mlada pevka Madonna je pela pesem Everybody in Kaminsu sem rekel, da bi jo rad spoznal. Ko je to slišala, je vztrajala, da pride k meni še isti večer, čeprav sem ležal v bolnišnici. Ujela me je nepripravljenega. Tam in takrat sva sklenila posel.
Kakšen je bil vaš prvi vtis?
Bila je dinamit! Močna, trmasta, odločena, da stori vse, da bi ji uspelo. Takoj sem vedel, da ne bo nikoli odnehala, dokler ne bo dosegla vrha.
Louise Ciccone, bolj znana po umetniškem imenu Madonna, je s Steinom sodelovala od prvega albuma, ki je izšel leta 1983. Foto Reuters
Ji je bilo zato težko svetovati? Vas je poslušala?
Predvsem sem jaz poslušal njo in nato podal svoje mnenje. Včasih me je ubogala, a tudi ko me ni, se je izkazalo, da je imela prav. Dobro je vedela, kaj hoče, bila je zelo samovoljna, kar je dobro. Bila je nadarjena, bistra in osredotočena na kariero. Veliko glasbenikov ima enake atribute, a ona je morda imela nekoliko več odločnosti. Toda če ne bi imela talenta, ji nič od tega ne bi pomagalo. Malo je umetnikov, ki bi bili pripravljeni na vse, kar jih čaka. Med tistimi avtorji, ki jih je zastopala moja založba, je veliko več takih, ki jim ni uspelo, kot tistih, ki jim je. Ampak ne glede na to menim, da sem bil zelo uspešen pri delu.
Na kaj ste se pri delu lahko največkrat zanesli? Na instinkt ali razum?
Nedvomno sem deloval instinktivno. Razum sem vklopil pozneje, pri pogajanjih ob podpisovanju pogodb. V tem poslu je veliko ljudi enako uspešnih, kot sem jaz, in vsak ima svoj modus operandi in svoje metode. Jaz sem vedno stavil na dobro pesem.
Kaj pa nastop, izvedba, karizma umetnika in odnos med glasbeniki?
Vse to so stvari, ki se jih lahko izboljša. Zame je bila vedno najpomembnejša pesem. Na glasbo gledam kot na bistven element svoje diete.
Punk je revolucionarna glasba, ki je nastajala v konkretnih družbenopolitičnih kontekstih. Ti so se od države do države nekoliko razlikovali. Punk v Angliji ali Jugoslaviji je bil drugačen od tistega v Ameriki. Ste tudi vi čutili moč tega gibanja?
Glasba je mogočna sila, ki lahko spremeni svet. Ni naključje, da se pesem pojavlja na vseh protestih. Povezuje ljudi, jih mobilizira, navdihuje, poenoti in jim vliva voljo, da se borijo. Morda sem v srcu roker, ampak ganejo me tudi zimzelene in take stvari, kot je marsejeza. Odprt sem za vse žanre, tiste iz preteklosti in tiste v prihodnosti. Trdno sem prepričan, da ima marsejeza velike zasluge pri francoskih vojaških zmagah. Vsakič, ko gledam film Casablanca, natančno vem, kje v njem zaigra marsejeza. In takrat imam vedno solzne oči. Ta glasba te navdihne, navda s pogumom, odpira upanje in pogled ponese čez obzorje. Zares veličastna pesem. Mislim, da je to najlepša himna, kar jih je.
Ste tudi punk vzljubili zaradi tega naboja, borbenosti, uporništva?
Punk imam rad, ker mi je všeč to, kar slišim. Ko sem slišal Ramones, so mi bili takoj všeč in nisem se ubadal s tem, zakaj je tako. Nerad seciram stvari. To smo počeli v šoli z žabami. Richard Rodgers in Oscar Hammerstein sta v pesmi iz muzikala South Pacific, naslovljeni Some Enchanted Evening, zapisala: »Norci razlagajo, modreci tega ne poskušajo.« (Zapoje: Fools give you reason, wisemen never try .) Enako je z ljubeznijo. Ne sprašuješ se, zakaj ljubiš to osebo.
Zakaj ste nasprotovali izrazu punk in raje uporabljali termin novi val?
Nisem mu nasprotoval. Motilo me je, če so ga ljudje uporabljali pejorativno, za nekaj, kar nima večje vrednosti in ne bo dolgo trajalo. Ta izraz so posploševali in metali v isti koš skupine, ki niso imele nič skupnega. Recimo Ramones in Talking Heads. Talking Heads so bili del novega vala v glasbi in novi val je termin, ki pomeni nekaj aktualnega, novega, vznemirljivega. Novi val se lahko pojavi v vsakem obdobju. Vsako leto lahko pride novi val.
Ste se srečali tudi z jugoslovanskim novim valom?
Bil sem v Srbiji in na Hrvaškem, a to so bili bolj poslovni sestanki s partnerskimi založbami Warner Bros., kjer zdaj delam. Predstavili smo jim svojo novo glasbo in tudi oni so nam pokazali nekaj svojih skupin. Nekatere so mi bile všeč, a ne dovolj, da bi jih vzel v svojo založbo.
Se kdaj zamislite, kakšen vpliv imate pravzaprav? Da so zaradi vas tri jugoslovanske deklice v osemdesetih poplesavale in pele pesmi Ofre Haze, izraelske Madonne.
Kaj res? Nisem vedel, da je bila priljubljena tudi pri vas. Čeprav Ofra Haza niti ni pela v hebrejščini, temveč v nekem starodavnem dialektu, je prodrla na mednarodne trge. Posneli smo tudi dva disko singla. Bila je tako lepa in prijazna. Škoda, da je umrla tako zgodaj, postala bi velika zvezda. To me res žalosti. Veste, imela je precej promiskuitetnega moža, ki jo je okužil z aidsom. Veliko prijateljev sem izgubil zaradi te grozljive bolezni.
Pod streho vaše založbe so izšli albumi najraznovrstnejših žanrov, od punka, rocka, popa, diska do rapa. Zastopali ste tudi raperja Ice T-ja. Prvenec Rhyme Pays, ki ga je izdal pri vaši založbi, velja za prvi hiphop album, ki je nosil nalepko »eksplicitna vsebina«. Ste imeli kdaj težave z njim?
Rap je bil žanr, ki me je najprej obšel. Ko sem mu prisluhnil in se mu posvetil, sem ugotovil, da večina znanih raperjev prihaja vzhodno od reke Mississippi, tako sem začel iskati zahodno od reke in našel Ice T-ja. Seveda takrat še ni napisal pesmi Cop Killer. Priznam, da ko sem to pesem prvič slišal, me je precej pretresla. Ampak ker globoko verjamem v umetniško svobodo svojih glasbenikov, sem Ice T-ju zaupal in še danes verjamem vanj. Vedno sem stal za svojimi umetniki. Nikoli mi ni padlo na pamet, da bi ga cenzuriral. Mislim, da sem samo enkrat izrazil pomislek nad homofobnimi besedili. »Zaradi tega bi utegnili imeli težave,« sem rekel. Nekateri umetniki, ki sem jih zastopal, so dosegli slavo, drugi so zbledeli, a nikoli si nisem želel, da bi mi kdo očital, da sem mu škodoval. Včasih sem za to moral plačati, vendar ničesar ne obžalujem. Mislim, da je bil Ice T najbolj kontroverzen glasbenik, s katerim sem sodeloval. No, oba sva preživela.
Katera skupina je prva prodala magični milijon izvodov?
To je bil nizozemski band Focus s singlom Hocus Pocus. Rekorde je podiral tudi Belgijec Plastic Bertrand s pesmijo Ça plane pour moi.
Lou Reed je s Steinom sodeloval od leta 1989, ko je za njegovo založbo posnel album New York. Foto: Reuters
Neznane in vznemirljive glasbenike še vedno iščete po vsem svetu. Ste našli kakšno dobro pesem v zadnjem času?
Veliko se dogaja v Indiji. Zadnja leta dobra glasba prihaja iz Indonezije. Na Kitajsko, v Šanghaj in Peking, hodim vsako leto, tudi Koreja s K-popom ima močno glasbeno sceno. Vse te države so pomembni glasbeni trgi. Moje zadnje odkritje pa je Ida Mae, duet iz Anglije. Nova plošča izide čez pol leta. Dober občutek imam.
Kaj pa se dogaja z rokenrolom?
Zdi se, da je trenutno v zatonu, vendar verjamem, da se bo kmalu pobral in spet postal močan. To so naravna nihanja. Rokenrol je tukaj in ne gre nikamor. Saj poznate pesem. (Zapoje: Rock and roll is here to stay, it will never die. It was meant to be that way, though I don't know why.) To je res!
