Tiskane izdaje
»Ni rojen samo novi pevec sevdalink, z Damirjem Imamovićem je rojena nova sevdalinka,« je zapisala Svetlana Slapšak za Peščanik. Guardian pa je njegov novi album Dvojka (Glitterbeat Records) označil za »stilsko dovršen, dostopen album, ki bi lahko sevdah popeljal k širšemu občinstvu«. Konec septembra z zasedbo Damir Imamović Sevdah Takht in Dvojko prihaja v Maribor, Ljubljano in Novo mesto.
Srečala sva se v Sarajevu, med filmskim festivalom, v odmoru med filmom in pred njegovim »zasebnim« koncertom, ki je bil tik pred tamkajšnjim koncertom njegovega prijatelja Vlada Kreslina. Ko vstopim, sedi ob oknu dunajske kavarne hotela Europa in zre skozi okno, na katerem se nabirajo dežne kaplje. Podoba čudne melanholije, podoba iz drugega časa. Na eni strani se skozi steklena okna odpira pogled na najbolj urbano ulico s klubi, na drugo stran pogled na Baščaršijo. Naročim bosansko kavo in na mizo položim njegovo črno-zlato knjižico Sevdah, ki sem jo kupila v bližnji knjigarni, pred njim je krožnik s sendvičem in rdeče-beli LP Dvojka.
Džezva, sendvič, knjiga, sevdah na mizi dunajske kavarne Europa. Mešanica preteklosti in prihodnosti, vzhoda in zahoda, zgodba, ki jo raziskuje že enajst let.
V Sloveniji je bil že večkrat. V Mariboru, na jazz festu, v Gallusovi dvorani je bil dvakrat zapored gost Vlada Kreslina, na festivalu Druga godba ... Tokrat se v Mariboru (v Narodnem domu), Ljubljani (v Kinu Šiška) in Novem mestu (v Kulturnem centru Janeza Trdine) premierno predstavlja z okrepljeno zasedbo Damir Imamović Sevdah Takht: tolkalistu Nenadu Kovačiću in basistu Ivanu Mihajloviću se je pridružila še violinistka Ivana Đurić. Na Dvojki je kar nekaj avtorskih pesmi pa tudi predelave tradicionalnih sevdalink. Album je že dobil odlične domače in mednarodne kritike, med njimi tudi na BBC in v Guardianu.
Kot filozof mi lahko najbrž poveste res dobro definicijo tega, kaj sevdah je?
Najprej, nisem filozof, samo študiral sem filozofijo (nasmešek).
V vaši ravnokar izdani knjigi Sevdah začnete poetično: Sevdah je ena čisto navadna turška beseda za ljubezen, ki je v jeziku južnih Slovanov postala znak za umetnost pesmi.
Knjigo sem napisal prav zato, da bi na enem mestu združil tako resne podatke, zgodovinska dejstva, kot poezijo. Ker sevdah je vse to. Je šifra, ki okrog sebe zbira najrazličnejše elemente izvedb, poezije, muzike, kulture, identitete. Na njegovem telesu se še vidijo svetovi razvoja, poetične kulture južnih Slovanov, mekamska tradicija vzhoda, zahodna tehnika bel canto ...
Tisto, kar se mi zdi najbolj značilno za to glasbo, je nenehno križanje različnih vplivov, svetov; prešitje vzhoda in zahoda, orienta, krščanstva, islama, judovstva, vseh religij, torej mešanica, ki se je skozi čas zložila v karakteristični repertoar.
Ta kontrast, to srečanje nasprotij je od nekdaj značilnost Sarajeva.
Da, to je še vedno mesto pokritih žensk, strogih verskih pravil, medtem ko se v sosednjem baru njuha kokain na mizi ... Vsi ljubimo ta spoj vzhoda in zahoda, ki se je zgodil pred sto leti in že ustvaril neke kulturne forme, med njimi tudi sevdah. A ga ne ljubimo, ko se to dogaja zdaj, v tem trenutku. Ker v nas vzbuja negotovost, strah.
Je ta kontrast, ta trk kultur zdaj morda največji v zgodovini Sarajeva? Poplava ekonomskih migrantov iz arabskega sveta, ki gradijo muslimanske hotele, na ulicah je vse več žensk v burkah, ponoči pa vse več gole kože in turbo folk bleščečih imidžev, kot bi v devetdesetih gledal TV Pink ...
Gotovo se nekaj dogaja, a podobno je bilo v času Avstro-Ogrske in času Kraljevine Jugoslavije. Ko pogledaš časopise iz tega obdobja, so bili tu Čehi, Poljaki, Turki, Nemci ... Takrat je skozi Bosno potoval Sigmund Freud kot mlad vojak in prav tu najverjetneje prvič v življenju videl muslimana in dobil karakterizacije orienta, da jih je uvrstil v svojo knjigo. Vse to sem izvedel, ko sem raziskoval material za knjigo.
Recimo prav v tej kavarni Europa, v kateri zdaj sediva, si lahko videl muslimanske intelektualce, judovske trgovce, srbske nacionalne aktiviste. V radiju kakšnih sto metrov se je vse zgodilo. In se še zdaj dogaja.
Še enkrat: zakaj knjiga o sevdahu?
Ko sem se začel ukvarjati s sevdahom, sem začutil potrebo, da se poleg pevcev sevdaha v moji družini začnem učiti še od drugih mojstrov sevdaha. Na tem potovanju sem toliko izvedel o preteklosti te muzike, da mi je postalo žal, da je ne poznajo tudi drugi. In takrat sem se zavedel, da je to, da zberem znanje o sevdahu na enem mestu, morda tisto najvažnejše, kar je treba narediti za ta žanr.
Sarajevo, skladba z novega albuma, ki se vrti po radijskih postajah te regije in bi ji že lahko rekli hit, je zgodba o mestu, kakršnega ne poznamo iz pesmi, ki ga večinoma romantično poveličujejo.
Mogoče res. Ljudje mi pravijo: »končno moja pesem o Sarajevu«, končno pesem, ki ni romantično poveličevanje Sarajeva kot najlepšega mesta na svetu, ampak je zgodba o mestu, kjer se je zgodilo vse.
Nastala je iz občutka, da obstaja neka pulzirajoča zgodovina tega mesta, kjer so se dogajala srečanja pametnih, čudovitih ljudi, ki so govorili po tri jezike, ki so prepotovali pol Evrope, in vseh teh izjemnih glasbenikov, ki so delali fantastično glasbo.
Od vsega tega pa se spomnimo samo sovraštva, nesporazumov in kraje pesmi in take stvari. Tega sem imel dovolj. In nastala je pesem (nasmešek).
Damir Imamović: Tisto, kar se mi zdi najbolj značilno za to glasbo, je nenehno križanje različnih vplivov, svetov; prešitje vzhoda in zahoda, orienta, krščanstva, islama, judovstva, vseh religij, torej mešanica, ki se je skozi čas zložila v karakteristični repertoar. Foto: Ana Šnuderl
V čem se Dvojka najbolj razlikuje od drugih albumov?
Dvojka je pravzaprav album, ki je tematsko posvečen temi odhajanja. O tem govori tako Sarajevo kot skladba Lijepa Zejno. To so zgodbe o razhajanjih, slovesih in iskanju sreče v tujini. Moram reči, da imam dovolj razmišljanja v stilu, da je že samo to, da odideš iz države, znak za uspeh. Ni važno, če si tu profesor književnosti, a če nekje v Švici ribaš pod v industrijski hali, to pomeni, da »ti je uspelo«.
Tudi vi nenehno odhajate čez mejo. Kralj sevdaha, vas je imenoval Huffington Post, spet drugi mediji vas imenujejo revolucionar sevdaha. V čem ste po vašem najbolj »revolucionarni«?
Če že moram, mi je bolj všeč ta revolucionarna kot kraljevska zgodba (nasmešek). Biti kralj pomeni, da živiš od davkov in v strahu, da te ne odstranijo. Kraljevanje, torej vladanje nad nečim, je najbrž povezano s tem, da je bila ta glasba na tem prostoru veliko časa del estrade, vedno je šlo za neko tekmovanje, kdo je boljši, kdo je večji.
Mislite na Halida Bešlića, Hanko Paldum ...
Na vse tiste, ki so ali še izvajajo narodne pesmi in med njimi izvajajo še repertoar sevdalink.
In če sva že pri tem: kdo je za vas največji? Vaš ded, legendarni Zaim Imamović, s katerim vas radi primerjajo?
No, to je precej neugodno vprašanje. Poleg tega sem že naveličan ponavljati, kako ne želim dosledno slediti tradiciji Zaima ali mojega očeta.
Mislim, da na glasbo na moremo gledati tako. Lahko rečeš, da je nekdo prodal več vstopnic za koncert, več plošč, to so ekonomski parametri, a kakovost je res nekaj drugega. A če me sprašujete o revolucionarnosti, me je takrat, ko sem začel, od drugih razlikovalo to, da sem hotel žanr sevdaha kot umetnost ločiti od narodne glasbe. Mislim, da mi je uspelo, da stvar postavim drugače. Tendenca estrade je, da te ne zanima zgodba, ampak hočeš iz skladb narediti hite; na delu je torej komercialna, industrijska logika.
Kritiki omenjajo vaše neobičajne kitarske prijeme. Koliko let učenja kitare je za vami?
Hm, začel sem kot mulc, še v vojni, ko sem imel kakih štirinajst let, kitara je bila zame pobeg iz realnosti. Šele kasneje, ko me je res zgrabila ta muzika, sem se začel profesionalno ukvarjati z njo.
Čeprav na novem albumu igrate na tambur?
Ja, to je nekakšen križanec med sodobno kitaro in tradicionalnim inštrumentom sazom, ki sem ga dal izdelati po svojih navodilih.
Najprej je bil torej glas? In družina, v kateri so se, predstavljam si, nenehno pele sevdalinke.
Verjetno je drugače, če odraščaš v takem okolju. Peti sem začel, ker sem v tem pač užival, brez kakšnih posebnih ambicij. Zares sem začel peti z enajstimi leti, ko sem začel profesionalno nastopati. A sem hitro dojel, da za nadgradnjo potrebujem veliko znanja in tehnike, zato sem se začel učiti pri učiteljih petja različnih žanrov, kasneje sem se izpopolnjeval tudi v Grčiji, Turčiji, se učil njihovega načina petja.
Spadate v tako imenovani novi sevdah. Tako kot Božo Vrečo, ki poleg svojega glasu ruši predsodke z androgino podobo, ali Amira Medunjan, za katero pravijo, da se zjočeš takoj, ko jo slišiš peti. In vi, kaj mislite? Sevdalinka brez emocije najbrž ni sevdalinka.
O emocijah je vedno nehvaležno govoriti. Res je, da se mnogi ljudje zelo čustveno odzovejo na to vrsto glasbe že zato, ker so povezani s tem jezikom, s kulturo, s tradicijo, pa diaspora, begunci po svetu, vse te stvari vplivajo na to, da je krog poslušalcev sevdaha v svetu večji. Sami veste, da je bil prvi bend, ki je začel igrati sevdah po vojni, Dertum iz Ljubljane, ki so ga ustanovili begunci, večinoma iz Bosne, tudi iz Makedonije. Z njimi je sodeloval tudi Vlado Kreslin.
In takrat se je začel ta revival sevdaha? Ki se je nadaljeval z Mostar Sevdah Reunion, ki je šel v bolj jazzy, swing smer?
Ja, z Mostar Sevdah Reunion smo začeli nekako hkrati, le da so oni imeli drugačno publiko z željo po dobrem partiju. Zato je bila takrat, ko sem začel, morda največja revolucija, vidite spet revolucija, ta beseda (nasmešek), v tem, da sem prisilil občinstvo, da sedi in posluša to, kar se dogaja na odru. Ko sem hotel, da v dvorano postavijo stole, so vsi dvigovali obrvi, češ, kaj se grem. Sevdah je v nekem trenutku še pred vojno popolnoma zašel v zabavo, dernek, dvignimo roke. Zato sem še posebej hotel poudariti drugo plat sevdaha, povedati zgodbo. In tu se zgodi emocija, o kateri me sprašujete. Ki je nežna, notranja.
Koncert kot nekakšna glasbena meditacija.
Tako. Kadar se ta glasba izvaja v kafanah kot dernek, torej zabava, greš tja z drugim namenom, da se zabavaš, piješ, plešeš; tu gre za drugi tip pozornosti. To je bila sprememba, ki je sicer za druge zvrsti nekaj običajnega, a za sevdah ne. Sevdah je morda to imel v petdesetih, šestdesetih letih, a potem ne več. Ko je šel v estradno smer, roke gor, je izgubil meditativno plat.
Na svojem blogu ste ostro dvignili glas proti konservativcem, ki »poskušajo določati, komu je kaj dovoljeno, kakšne tekste naj poje, kako naj se oblači« ...
Ah, da, to je bilo lani, ko se je pevec sevdalink Božo Vrečo na sarajevskem filmskem festivalu na rdeči preprogi pojavil v ženski toaleti z brado in strašno vznemiril del konservativcev; ti so si potem dali duška na spletu, z najbolj primitivnim pljuvanjem, obsojanjem, saj veste, kako gre to. S tistim zapisom sem mu hotel dati podporo, tako njegovemu stilu izvajanja kot njegovemu cross dressing imidžu.
Tudi vam očitajo, da ne sledite izvornemu sevdahu, da reinterpretirate besedila, da ste iz sevdalinke odstranili tradicionalni romantični pristop.
So ljudje, ki imajo zelo lena ušesa, ki ne znajo poslušati novih stvari, ampak jim moraš odigrati točno tisto, kar je bilo prej, na kar so navajeni.
Veliko jih tu na žalost ne ve nič o tradiciji, ampak so preprosto nacionalisti, konservativci, karkoli že. A to niso kritiki z imenom in priimkom v časopisu, ne, to so skrajno primitivni komentarji po forumih, facebooku z anonimnimi profili.
Zakaj ste hoteli, da Dvojka izide tudi kot LP in postane prva vinilka sevdaha po razpadu Jugoslavije?
Ker sem hotel imeti še LP-ploščo. Nekako mi gre skupaj s sevdahom.
Zanimivo, da je LP ploščo Dvojka oblikoval Mirko Ilić, ki je pred desetletji oblikoval LP-je za vse pomembne bende v Jugoslaviji. Kako sta se našla?
Mirka sem spoznal še v Beogradu leta 2008, ko sem imel prve koncerte tam. Dobro sva se ujela in si obljubila, da bova enkrat nekaj delala skupaj. Dvojka je bila idealen izgovor, sploh ko sem slišal, da tudi moja založba Glitterbeat Records zadnje čase poleg CD-ja natisne tudi LP-plošče. Poklical sem Ilića in takoj je bil za.
Lahko to novo strast po, recimo, gramofonih in vinilkah razumemo kot upor proti hitremu hektičnemu vsakdanu, prenatrpanemu z informacijami – kot poskus ustaviti trenutek? Tako kot vračanje k sevdahu, k drugim ljudskim tradicijam?
Prepričan sem, da je tako. Ne samo pri nas, ampak tudi na mednarodni sceni je vse bolj očitna potreba po glasbi, ki je drugačna, ki ustavi trenutek, kot ste rekli, povezana s tem, da v hitrem načinu življenja iščemo načine, da nečemu ali sebi spet posvetimo novo pozornost. Nikakršnega drugega razloga ni, da se ljudje spet vračajo k vinilnim ploščam, kot veste, lahko danes ponaredimo zvok vinilke, skupaj z vsem krckanjem in šumenjem ... samo naša želja, da imamo fizični format, ki se ne more tako hitro kopirati in ki nosi neko drugo sporočilo.
O času, ko je bilo dovolj časa.
(Nasmešek.) Prepričan sem, da vsak od nas vse bolj išče načine, kako bi se spopadali s to hitrostjo, hitro konzumacijo vsega. In tu ne gre samo za sevdah; ljudje se vračajo k tradicionalnim formam, drugim oblikam muzike, izdajajo stare posnetke z začetka dvajsetega stoletja iz Latinske Amerike ali severne Afrike ... Kot bi vsi poskušali ugotoviti, kje smo se zmotili, kje smo skrenili s poti.
Verjamem, da bo evolucija nas ljudi, kot vrste, evolucija naših mentalnih sposobnosti. Vsak dan treniramo večopravilnost, recimo zdaj se pogovarjam z vami, jem sendvič, vmes razmišljam o koncertu, ki ga imam čez eno uro, preverjam sporočila ... A naša generacija, recimo, je še vedno nekje vmes: še vedno sogovorniku rečemo, samo trenutek, da odgovorim na to sporočilo, ne moremo čisto stoodstotno početi treh stvari hkrati, kot to obvladajo mulci nove generacije.
Ste še vedno sam svoj menedžer?
Da. Imam sicer agente po Evropi in ZDA, a moja matična založniška hiša je Glitterbeat Records Chrisa Eckmana, ki ima sedež v Ljubljani. S tem zadnjim albumom sem hotel imeti resnega producenta, resno založbo in stopiti na mednarodni trg.
Kaj je vaš cilj? V katero smer greste?
Najprej sem delal večinoma regionalno, Bosna, Srbija, Hrvaška, Slovenija, Črna gora, z občasnimi izleti po festivalih po zahodni Evropi, bil sem tudi na Japonskem pa v Ameriki, Turčiji ... Zdaj se z Glitterbeat odpirajo tudi nove možnosti.
Neverjetno, kako hitro se je vzpela vaša kariera. Od leta 2005 ste izdali pet albumov, za vami je dokumentarni film Sevdah, ki je leta 2009 dobil nagrado na sarajevskem filmskem festivalu. Lahko že dobro živite od svoje glasbe?
Od tega živim že enajst let, a da bi lahko s tem lagodno živel, da bi lahko vložil vase, v projekte, v izobraževanje, za to potrebujem še dve, tri leta. Kaj je moj cilj? Cilj je zgraditi novo zgodbo o balkanski glasbi, o sevdahu, o tem srečanju svetov med Evropo in orientom.
Če sem iskren, zgodba, ki obstaja o tej glasbi zdaj in ki so jo v svet ponesli predvsem Bregović, Kusturica pa klubski trend Balkan Beats ..., je zgodba o balkanski norosti, strasti, iracionalnosti. To se mi zdi že preveč klišejsko. Ker Balkan ni samo to. Res mi gre na živce ta predsodek, da če si pameten, če slučajno razmišljaš o tem, kar delaš, potem ne moreš resnično občutiti svoje glasbe, zares lahko poješ samo, če čim manj veš. To je podobno kot predsodek o Bosancih in Slovencih, ki so hladni, delovni, organizirani, Bosanci pa so malo preglupi, a zato močneje občutijo. Cel kup teh stereotipov temelji prav na tem trku nasprotij, racionalnosti in iracionalnosti.
Poznavalci pravijo, da se na plošči zelo občuti Eckmanov producentski dotik.
Kot sem rekel, bi rad začel novo zgodbo, zato je zame tako pomembno, da jo delam prav s Chrisom Eckmanom in Glitterbeatom. Niti v enem trenutku procesa ustvarjanja albuma, ne v konceptualiziranju, ne v samem snemanju, ne v promociji, niso šli po liniji manjšega odpora. Niso se rešili s parolo: »Še en bosanski bend, čaka vas super zabava!«
Chris točno ve, kje lahko zgodbo pelje dalje in kje ne. Zelo je iskren. Ni samo producent, ni samo solastnik založbe, ampak je tudi odličen glasbenik. Proces pozna tako od zunaj kot od znotraj, ve, kaj je tisto, kar je glasbeno vznemirljivo. In hkrati ve, iz česa lahko nekaj naredi in iz česa ne. Tako da ... Meni je veliko pomagal tudi s tem, da zdaj sam bolje razumem, kaj nekdo drug sliši v moji glasbi.
Vprašanje, ki vam ga, kot pravite tudi v knjigi, postavljajo vsi novinarji po svetu: Ali lahko sevdah začutijo tudi tisti, ki se niso rodili na tem prostoru?
Gotovo ljudje, ki so povezani z našim prostorom, ki govorijo naš jezik, drugače občutijo to glasbo, ker jih spomni na otroštvo, na mamo, ki jim je pred spanjem prepevala sevdalinke. Tudi če ne ljubiš ljudske glasbe, imaš vsaj eno pesem, ki jo je prepeval nekdo od tvojih najbližjih.
Toda iz nekega mistično norega razloga se je zgodilo, da sevdah čudovito komunicira tudi pri ljudeh, ki te povezave s sevdahom nimajo. Torej v Nemčiji, v Franciji, na Švedskem, v Ameriki ljudje prihajajo na koncerte, tudi če nimajo balkanskih korenin.
Kakšna je vaša racionalna intelektualna razlaga tega?
Iskreno rečeno, ne vem (nasmešek).
Morda gre prav za to vrsto melanholije, ki obstaja pri vseh narodih, Portugalci imajo fado, Španci flamenko, Mehičani mariači, Američani blues … V vseh teh glasbenih zvrsteh je bolečina, hrepenenje, strast in melanholija, ki se je v stoletjih trpljenja spremenila v pesem. In to prepoznamo.
Gotovo je to povezano s tem, da vsak narod, vsaka kultura nosi v svoji zgodovini trke in srečanja z različnimi kulturami in vplivi, da je to mešanica, ki nenehno vre.
Poglejte samo zgodbo z begunci. Pustimo to, da je na administrativni ravni Evropi spodletelo, a tisto, kar me gane, je, da vse več in več ljudi čuti v sebi empatijo do drugega in drugačnega. Celo kadar je to drugo vizualno zelo drugačno, ženska, zavita v religijsko nošo druge kulture, recimo. In jaz hočem verjeti, da umetnost tukaj veliko pomaga. Ne verjamem, da umetnost lahko spremeni svet, ne verjamem, da se bo zaradi ene dobre pesmi končala vojna v Siriji, ampak verjamem, da vsak od nas po svoje lahko pripomore k temu, da mislimo drugače. Glasba povečuje empatijo do vsega drugačnega.
Ravno v tem mestu stavek, da umetnost lahko rešuje življenja, nekako ne zveni kot kliše. Že Miljenko Jergović je rekel, da je bila med vojno »kultura edina rešitev v nenehni navzočnosti smrti«. Tako je nastal tudi sarajevski filmski festival, zaradi mednarodnih umetnikov, ki so prihajali v oblegano mesto in prenašali novice v svet, se je začela zbujati svetovna javnost ...
Da, to je obdobje, ko sem tudi jaz v kleti začel igrati kitaro. Da bi preživel v glavi, ne samo fizično. Živel sem nedaleč od tod, v sosednji ulici, tu sem odrastel, večinoma v kleti, in igral kitaro. Imel sem trinajst let, ko se je začela vojna, in sedemnajst, ko se je končala.
Česa se najbolj spomnite iz tistega obdobja?
V določenem obdobju sem intenzivno delal kot aktivist, med drugim sem vodil debatni program v knjigarni Buybook, ki ga je financiral Soros. Razprava je bila prav o tem, kaj naj nove generacije naredijo z zgodovinskim spominom, s spominom na vojno. Ali nas bo ta spomin uničil ali pa nam bo pomagal, da ustvarimo boljši svet.
In kaj vi mislite? Je dovolj filmov in zgodb o vojni ali je šele zdaj, po četrt stoletja, prišel čas za realno refleksijo?
Iskreno bi si želel, da ta moda snemanja filmov o vojni počasi malo pojenja. Želel bi si, da mulci nove generacije, ki prihajajo na sceno, začutijo, da lahko naredijo film o sodobnih temah. Da ni nujno, da morajo že zato, ker prihajajo iz Bosne, narediti film o vojnem obdobju, Daytonu, razpadu Jugoslavije. Seveda ti filmi z vojno tematiko vedno bolj vlečejo, živimo pač v takšni družbi, toda čas je za nove teme.
A težko je iti proti toku pričakovanj. Podobno je v glasbi. Redko boš naletel na mednarodno uspešen jazz band iz Indije, čeprav je tam toliko izjemnih jazz glasbenikov. Ker če prihajaš iz Indije, ti takoj prilepijo nalepko identitete, moraš biti oblečen v pisana oblačila in igrati na sitar. Če prihajaš iz Norveške, imaš že malo več prostora, a še vedno se pričakuje, da imaš dolge svetle lase in izvajaš eno od različic metala. Če si iz Bosne, se pričakuje, da boš izvajal sevdah.
Za konec: kakšna je torej »prihodnost sevdaha«?
Seveda sintagma prihodnost sevdaha zveni precej čudno, ker so nas konservativci dobro natrenirali, da o tradiciji razmišljamo samo iz perspektive žalovanja za preteklostjo. Toda še vedno mislim: če že izvajate sevdah in mislite, da o njem ne morete nič bistveno novega povedati, potem ste že vnaprej mrtvi.
