Gola v sedlu

Nasvete pametnih in duhovitih žensk si je dobro kdaj vzeti k srcu. Erica Jong: »Je pač tako, da tvegaš celo več, če ne tvegaš ničesar.« Nora Ephron: »Nikoli se ne poroči z moškim, s katerim si ne želiš biti v ločitvenem postopku.« Dorothy Parker: »Radovednost je najboljše zdravilo za dolgčas. A za radovednost ni zdravila.« Mae West: »Imamo samo eno življenje, ampak če ga živiš prav, je tudi eno dovolj.« Anais Nin: »Težko je najti srečo v sebi, ampak nemogoče jo je najti kjerkoli drugje.« Helen Fielding: »Vsi si zaslužijo drugo priložnost, razen Hitlerja.« In zdaj še Lena Dunham: »Vedno sem mislila, da se bom poročila s svojim prvim fantom. Da bom živela v veliki hiši. Da bom vse življenje imela iste prijatelje. Nič od tega se ni zgodilo. Zgodile so se veliko boljše stvari.«

Lena Dunham je stara 28 let in je ameriški kulturni fenomen. Scenaristka, režiserka in glavna igralka večkrat nagrajene televizijske nanizanke Punce, ki jo vrtijo na HBO. Zdaj pripravljajo že četrto sezono. Pri štiriindvajsetih je posnela film Tiny Furniture, ki govori o dekletu, ki se s fakultete vrne domov, o njeni mami in sestri ter o fantih, v katere se zaljublja in ki jo ne ljubijo. Pred kratkim je izdala še knjigo Not that Kind of Girl – zbirko esejev o zmenkih, seksu, svoji družini, o obsesivno-kompulzivnih motnjah, o številnih fantih, ki so bili ves čas nesramni do nje, kar so opravičevali s tem, da je to pač njihov obrambni mehanizem, da so bili potem lahko še bolj nesramni. Vse, kar režira, igra ali piše, je zelo biografsko; težko ločimo Hannah Horvath, glavno junakinjo nadaljevanke Punce, od Lene Dunham, tako kot ne moremo, kakor bi dejal Valery, ločiti plesa od plesalca.

Njena starša sta slavna vizualna umetnika; oče Carroll Dunham je slikar, mama Laurie Simmons umetniška fotografinja. Že od malega je bila pod žarometi. Pri enajstih so jo intervjuvali za ameriški Vogue o tem, kaj si misli o modi; povedala jim je, da se ji zdi, da je povsod preveč Calvina Kleina. Zrasla je v dekle, ki ima grozen občutek za modo. Ko sta z mamo nekoč obiskali Vatikan, se je oblekla v tuniko, na kateri so bile natisnjene velike banane, in v roza pajkice; mamo je bilo sram, turisti so se zgražali. Otroštvo natančno popisuje v novi knjigi, o tem, kako se je ves čas vsega bala, kako ni mogla spati. Na terapijo je začela hoditi pri devetih letih, pri štirinajstih je začela jemati antidepresive. Po vseh groznih zvezah, ki jih je imela, se je zdaj končno zaljubila. Njen fant je glasbenik Jack Antonoff, ki je tako kot ona obseden s smrtjo. Nekoč je hodil s Scarlett Johansson.

Brez negližeja

Kot je izjavila Dunhamova, je pravi prijatelj tisti, ki če mu pripoveduješ najbolj nenavadne seksualne fantazije ali neokusne podrobnosti, nikoli ne reče: »Preveč informacij.« Tako se Lena obnaša do svojih gledalcev in bralcev – ničesar ne izpusti, niti najbolj neprijetnih, gnusnih stvari. V nadaljevanki Punce je zelo veliko gola in scene spolnosti so dokaj eksplicitne. Spolnost nikoli ni takšna, kot jo vidimo v pornofilmih, ugotavlja režiserka. Njena postava je daleč od popolne, in prav zato se ji zdi pomembno, da jo v svetu fotošopa gledalci vidijo natančno tako, kot je. Najbolj ji je všeč, ko ji pišejo mlade punce in pravijo, da se zaradi te nadaljevanke dobro počutijo v svojem telesu. Na živce ji gre, ker imajo v hollywoodskih filmih ženske po seksu vedno na sebi modrček ali negliže, zato je sama raje gola, ker je tako vse skupaj bolj realistično. »Ko se ljudje slečejo dobesedno, se slečejo metaforično.«

Mnogim gledalcem gre njena golota na živce in veliko je zgražanja. Zato je izjavila: »Živela bom 105 let in vsak dan bom kazala svoja stegna.« Glede obsedenosti s popolnim telesom rada pove, da je bila, preden se je začela ukvarjati s filmom, varuška, in ko ji je sedemletna deklica ves čas govorila o tem, da mora na dieto, ji je bilo res težko pri srcu.

Bi se ženske še vedno toliko ukvarjale s svojo podobo in se spraševale, komu smo všeč ali ne, če ne bi bil to še vedno glavni kriterij, po katerem nas obravnavajo? Oziroma kot pravi Caitlin Moran, angleška kolumnistka in avtorica knjige Kako biti ženska, bi se še vedno toliko ukvarjale s svojim celulitom, če bi imele v rokah vsa glavna vodilna mesta in vse bogastvo sveta, tako kot moški? Dunhamova s svojo goloto in zapletenimi ljubezenskimi odnosi govori prav o tem oziroma vse to postavlja na glavo in nam stvari prikazuje v drugačni, novi perspektivi. Tukaj ni nič zloščeno in popolno in dolgočasno kot v Petdesetih odtenkih sive.

Uspešna je zato, ker tvega, ni naduta in ne govori za druge, temveč iz sebe. Saj vem, zveni kliše, ampak je res.

Glas generacije ali samo glas

Ko sem pogledala prvi del Punc, sem do bolečin gubala čelo. Vse se mi je zdelo zelo zolajevsko, naturalizem, Germinal sredi Brookyna, kjer se nadaljevanka oziroma nanizanka dogaja. Stanovanja, v katerih živijo junaki, so videti kot študentske sobe v 80. letih v Ljubljani. Glavna junakinja ima tako slab okus za modo, da gledalca pečejo oči, potem pa še zelo čuden seks na umazanem kavču (eden od kritikov je napisal, da je ta prizor seksa nekaj najbolj neokusnega, kar je kdaj videl na malih zaslonih oziroma spustil v svojo dnevno sobo). Najprej sem se spraševala, ali gre morda za zelo generacijsko stvar, zanimalo me je, kakšne vrste mlade punce so oboževalke te nadaljevanke. Za fante sem prepričana, da jim gre na živce, a kmalu mi je postalo popolnoma vseeno; dialogi in prizori so mi bili vedno bolj všeč, humor je bil obešenjaško dober, in ko je bilo konec, sem komaj čakala, da si pogledam drugi del. Tako je z dobrimi nadaljevankami – človek se z njimi najprej malo spogleduje, tik pred koncem prvega dela pa že sluti, da se je zaljubil.

Prvi del se začne z večerjo, na kateri Hannah starši povedo, da je ne bodo več finančno podpirali, kar je za mlado, še neuveljavljeno pisateljico prava katastrofa, saj za pripravništvo, ki ga opravlja na neki založbi, ne dobi plačila. Zagotavlja jima, da se ji zdi, da bo kmalu uspešna, da postaja glas svoje generacije, no, morda za zdaj samo glas. A starša sta neomajna tudi po tem, ko ju želi še enkrat sredi noči – pred tem je popila skodelico opija – prepričati o nasprotnem. Zato si poišče različne službe: od tajniškega dela pri šefu, ki otipava vse sodelavke in se zgovarja, da gre le za reiki, do tega, da je natakarica pri najbolj godrnjavem človeku na svetu. Hannah je ekscentrična, naivna, pametna, ranljiva, obsedena s sabo, odporna na različna ponižanja in včasih ima obrazek mladega psička, ki prosi za ljubezen.

Kje so takšne punce?

Glavni gibalec nanizanke so štiri prijateljice Hannah: nora svetovljanka in lepotica Jessa, resna Marnie in klepetava devica Shoshanna. Ter vsi njihovi prijatelji in ljubimci. Hannah je zaljubljena v Adama, ki je eden tistih, ki nikoli ne pokličejo in ne odgovarjajo na smsje. Rad jo ponižuje, dokler nekoč Hannah po naključju ne ugotovi, da ga zelo vznemirja, če ga grobo opsuje, zato se spremeni v domino ter od njega mimogrede zahteva še denar za taksi, pico in žvečilko.

To je tudi nadaljevanka o dvajsetih letih, ko se ti zdi, da se te ves čas drži nesreča, ko se divje oblačiš, vse stvari zelo dramatiziraš in vse delaš zelo impulzivno. Ko ginekologinja, pri kateri se Hannah znajde, ker jo je strah, da ima spolno bolezen, reče, da ne bi bila rada še enkrat stara štiriindvajset let, tudi če ji plačajo, ji Hannah odvrne, da njej nič ne plačajo. Vse neprijetne in sramotne situacije, v katerih se znajdejo junakinje, ves neroden in čuden seks in neposrečene zgodbe so v tej nanizanki izjemno smešni. Kar predstavljam si, kakšen balzam so te situacije za občutljive mlade ženske, saj jih takšni prizori sprostijo in jih učijo, da zaradi njih ne smejo biti zafrustrirane v resničnem življenju. Niso izvrstni le dialogi in situacije, temveč tudi podobe. Ena najlepših je tista, ko se Lena končno pomiri s svojim Adamom in se ta ponoči stisne k njej in zaspi; ta njun objem, ki ga vidimo iz ptičje perspektive, je citat slavne fotografije Annie Leibovitz, na kateri goli John Lennon objema Yoko Ono. V Puncah ta podoba ni tako romantična, saj se želi Hannah na vsak način in neuspešno rešiti Adamovih udov in zavija z očmi.

Ne vem pa, koliko so takšne punce realistične. Ali res kje obstajajo? Boemske, nore, nevrotične, drugačne. V nanizanki jih nikoli ne vidimo, kako šopingirajo, nikoli se ne pogovarjajo o čevljih ali depilaciji, ne vidimo jih pri manikuri, nikoli brez besed ure in ure ne strmijo v svoje telefone, ne visijo na facebooku ali instagramu, kot je to v realnosti. Ne, te punce so kot različice Annie Hall v 21. stoletju. Zaradi vsega tega imajo v sebi nekaj čudno nostalgičnega.

Lena in Woody

Ne morem si kaj, da me ne bi dialogi, zgodbe in pojava Lene Dunham spominjali na Woodyja Allena, ne le zaradi New Yorka. Oba sta nevrotika, ranljiva, mahnjena na seks, intelektualna in smešna. V večni bitki med dostojanstvom in šalo bosta vedno izbrala šalo. Oba sta iz svojih nevroz zgradila filmska junaka, ki sta karikaturi samih sebe. A če je Allen bil že od nekdaj cenjen kot režiser in umetnik, se na Leno ves čas zlivajo različne kritike. Nekateri pravijo, da je precenjena, feministke trdijo, da je v nanizanki preveč mizoginosti, drugi spet pravijo, da je Dunhamovi uspelo le zato, ker prihaja iz dobro situirane umetniške družine, spet tretjim se zdi, da je nedopustno, da v Puncah, ki se dogajajo v Brooklynu, nastopa tako malo temnopoltih igralcev. No, tudi v Prijateljih, Seinfeldu ali v Seksu v mestu jih ni bilo. Čeprav to, kot pravi režiserka, ni nikakršen izgovor. Dunhamova kritike zelo dobro prenaša: »Tako je to z nesamozavestneži – vsak, ki o meni govori karkoli grdega ali žaljivega, mora vedeti, da sem si vse to v zadnjih dvajsetih minutah povedala že sama.« Novinarka Guardiana Hadley Freeman je zapisala, da je živela v New Yorku in ni imela niti temnopoltih sošolcev, niti sosedov, niti sodelavcev. Vse se je spremenilo šele, ko se je preselila v London. Amerika je namreč še vedno zelo segregirana.

Nanizanko v ZDA zelo intelektualizirajo, o njej pišejo dolge eseje v New York Review of Books in New Yorkerju. Dobre in slabe – in včasih pozabljajo, da gre le za dobro komedijo.

Punce so nadaljevanje Seksa v mestu (namenoma nima podobnega sloga ali potrošniške note) in Bridget Jones ali, če se vrnemo k literaturi, Anais Nin ali Erice Jong. Tako kot Jongova v razvpitem Strahu pred letenjem so se tudi v prvem delu nanizanke Seksa v mestu (poudarjam nanizanke, in ne istoimenskih groznih filmov) leta 1998 junakinje spraševale, ali imajo lahko ženske seks tako kot moški, brez čustev, mimogrede, za eno noč. In odgovor se je glasil, seveda. V Puncah se prav tako sprašujejo o tem, kaj naj sodobna dekleta počnejo z vso to seksualno svobodo, kako naj se izognejo nesramnim moškim, kaj pa neprijetne spolne situacije, sram razočaranja, nesrečne ljubezni ... Frank Bruni je v New York Timesu napisal: »Gloria Steinem je za to, da bi obstajale takšne nadaljevanke, nekoč šla na barikade.«

V vedno bolj konservativnem svetu so Punce zabaven klic o svobodi. In nikakor se ne bi strinjala, da niso dovolj družbenokritične ali celo mizogine zato, ker do skrajne meje okusa parodirajo recimo nadlegovanje na delovnem mestu. Zdi se mi zelo kritično videti dejstvo, ki se počasi seli tudi k nam, da postaja vedno bolj logično, da mora mlad človek, obremenjen še s študentskimi krediti, na začetku kariere privoliti v to, da je njegovo pripravništvo več let brez plačila.

Poleg tega so Punce posebne, ker nanizanko producentsko in umetniško v rokah drži mlada ženska, kar je redkost, in gre za televizijski žanr, ki je trenutno ena najbolj vitalnih umetniških form. Za mnoge najboljše humoristične nanizanke je značilno, da njihovi avtorji svoje like oblikujejo po sebi: Lucy (Rad imam Lucy), Roseanne, Raymond, Seinfeld, Louis C. K., slednjemu je Hannah zaradi obešenjaškega humorja še najbolj podobna. Značilnost dobre televizijske nanizanke je tudi, da omogoča, da se glavni junaki ves čas razvijajo, spreminjajo, zato se gledalci tako navežemo nanje. Pri nas takšnih nadaljevank nimamo. Razen zelo redkih izjem Življenja Tomaža Kajzerja Petra Bratuše, ki je temeljila na izvrstni ideji, da glavni junak v vsakem delu prevzame povsem novo osebnost, in Na terapiji v režiji Nejca Poharja, ki je sicer nastala po izraelskem originalu. Obe nadaljevanki sta tudi dokazali, da so slovenski igralci karizmatični in talentirani ter povsem neizkoriščeni zaklad za televizijski žanr. Žal televizijskih šefov ta najbolj uspešen žanr ne zanima, raje podcenjujejo svoje gledalce s podpovprečnimi izdelki. In ne vidijo prihodnosti.

                                                                                 * * *

Knjigo Not that Kind of Girl je Lena Dunham posvetila že pokojni scenaristki, pisateljici in režiserki Nori Ephron, ki jo je, ko je videla njen film, povabila na kosilo in postala njena mentorica. Naučila jo je, da prava dama lahko naroči tri vrste sladic in od vsake poje samo en košček, da se mora izogibati skupnim fotografijam z režiserkami, na katerih jih fotograf obleče v moške obleke in jim nariše brke, in da to, če pišeš o sebi, ni nujno biografija, ampak je lahko tudi fikcija. V odlično napisani knjigi Not that Kind of Girl (le urednik je ni znal dobro urediti) je želela puncam natrositi nekaj nasvetov; tudi to, česar se je naučila iz knjige Helen Gurley Brown – da se močne, samozavestne in seksi ženske ne rodijo, ampak lahko to postanejo.