Goran Bregović: Glasba se ustvarja med nami, ne z računalnikom

Vstopamo v njegovo hišo na beograjskem Senjaku, ki so jo mnogi opisali »kot eno najlepših hiš, kar so jih videli v življenju«, čez impresiven vrt se odpre pogled na arhitekturni objekt v obliki kvadra, grajen iz opeke in stekla, zunanjost je spoj minimalizma in tradicije, notranjost mešanica različnih estetskih stilov, ritmov, melodij, tako kot glasba, ki nastaja v njej. Sprejme nas eleganten, z nasmeškom, z značilnim pramenom las na čelo, nekoliko drobnejši kot ob zadnjem srečanju, a še vedno z zavidljivo energijo. Težko je verjeti, da bo marca dopolnil 68 let.

Ko se usedeva na belo zofo in začnem po svoji torbi brskati za listi z vprašanji, najprej reče, da vsakič, ko v telefonu išče koga z imenom na T, naleti na ime Tomaž Pandur. »Ne morem ga izbrisati iz imenika. Ne gre. Preveč je živ, to je človek, ki bo vedno živ, eden najbolj živih ljudi, ki sem jih spozal.« »Moja režija,« se nasmehne. Tako ga je klical. »Halo, režija!« Ravno sta se dogovarjala za nov skupni projekt, tudi sicer sta bila vedno v posebni, prijateljsko-kreativni navezi, pravi. Kadarkoli sem potreboval dober nasvet, dober brainstorming, sem ga poklical. To je bilo neprecenljivo.

Foto: Matej Pušnik

A potem zelo naravno, brez odvečnega poglabljanja, zdrsneva v pogovor. Ki je točno tak, kakršen se je zapisal v Sobotni prilogi, naraven, sproščen, z vmesnimi digresijami v preteklost, elipsami, kot jim reče. Bregović je briljanten sogovornik, točno ve, kaj ponuditi komu, po eni uri pogovora za Sobotno prilogo se je z nezmanjšano koncentracijo in pozornostjo posvetil preostalim novinarjem iz Slovenije. Kot bi z nezmotljivo intuicijo psihologa v hipu presodil, kaj mora reči komu, kaj kdo potrebuje. Človek, ki ima, kot pravi, 150 koncertov na leto, ki – kadar ni na letalih ali v hotelih svetovnih prestolnic ali na odru – nenehno ustvarja v tej hiši, od trenutka, ko vstane, do petih popoldne. Njegova hiša je polna glasbenikov, zvokov, vonjev. Po intervjuju se v kuhinji zbere nekaj glasbenikov, kreativni motor njegove najožje ustvarjalne ekipe – Ognjen Radivojević pripravlja kavo, ki jo Bregović mirno, kot da ne bi govoril že več ur, spije.

Že res, Sarajevo je njegovo mesto, mesto, ki je kot lepilo, duša, pravi. Pariz je morda najlepše mesto na zemeljski krogli, pravi, mesto, ki ga je sprejelo v najtežjih časih, tam zdaj živi njegova družina, žena Dženana in tri hčere, a njegovo mesto kreativnosti je Beograd. »Ustvarjam lahko samo tukaj, v tej hiši, obkrožen z  glasbeniki, z muziko, z zvoki tega mesta. Potrebujem gužvo,« ponovi večkrat. »Glasba se ustvarja med nami, ne z računalnikom.« Stavek, ki me spominja na še enega glasbenega eklektika Magnifica; a ko ga slučajno omenim med pogovorom, poznavalsko pokima, in ne reče nič. Glasbeniki, avtorji, posebna kasta.

Foto: Matej Pušnik

Njegova kreativnost je ekplozivna, neusahljiva. Lahko bi celo uro govorila o njegovi glasbi za filme Oče na službeni poti, Underground, Arizona Dreams, Kraljica Margot ... , če naštejem samo nekaj najbolj kultnih od vseh dvestotih, za katere je pisal. Lahko bi govorila o obdobju Bjelo dugme, simbolu Jugoslavije, ki je več ni. S štirinajstimi ploščami, ki so se prodale v petnajstih milijonih primerkov, je za vedno zaznamoval ta prostor. Nekoč je rekel: »Prodali smo toliko plošč, kot je gramofonov v Jugoslaviji. Morda bi morali naslednjič zraven plošče prodati še gramofon ...« Lahko bi govorila uro samo o pesmi Ružica si bila. Morda o pesmi Selma. Morda Đurđevdan. Vsaka njegova pesem ima zgodovino. Vsaka pesem ima zgodbo. Zelo osebno ali zelo politično.

Bregović je odličen pripovedovalec zgodb. Zadnje čase jim pravi elipse. Zgodbe pripoveduje tako, kot bi jih slikal. Če bi se kot najstnik odločil za oblikovno šolo, bi bil morda slikar, kipar. Lahko bi govorila o njegovih dnevnikih, ki so ostali v uničenem sarajevskem stanovanju med vojno. Tam so njegovi osebni zapiski, pesmi, risbe, tudi kratke zgodbe, pravi. Tam je en kos njegovega življenja, ki ga ne poznamo, prostor med turnejami z bendom Bjelo dugme, ki ga je zapolnil s potovanji, z ekstremnimi športi, z alpinizmom, z boksom, z jadranjem. Lahko bi govorila o sodelovanju z Iggyjem Popom, Cesario Evoro, Ofro Hazo ... Na predzadnji plošči Šampanjec za cigane je sodeloval z Gipsy Kings, z Eugeneom Hützom, s Florianom Salamom iz Romunije in s Selino O'Leary iz Irske, zdaj, na zadnjem albumu Tri pisma iz Sarajeva med drugimi sodeluje s špansko senzacijo Bebe, z alžirskim glasbenikom Rachidom Taho, z izraelskim zvezdnikom Asafom Avidanom ...

Goran Bregović je knjiga, ki ne bo nikoli do konca napisana. Čeprav pravi, da razmišlja o ponudbi italijanskega založnika. Nam, novinarjem, pa pripoveduje zgodbe – zgodbe, ki so vznemirljive, najbrž resnične, a so vseeno zgodbe, prirejene za javnosti. Tistih pravih zgodb ne bomo prebrali nikoli. Tiste zgodbe so ostale v njegovih dnevniških zapiskih v sarajevskem stanovanju. A lahko jih slišimo v njegovi glasbi, če znamo poslušati, tam je vse, pravi v intervjuju za Sobotno prilogo.