Tiskane izdaje
Naključni bralec bi morda v prvem trenutku pomisli, da se ga načrtovanje odstrela jelenjadi ne tiče, če ni gozdar, lovec, kmetovalec ali lastnik gozda. Resnica pa je bistveno drugačna, saj rastlinojeda parkljasta divjad – če je njena številčnost neusklajena z zmožnostmi okolja – korenito vpliva na vse državljane.
Polemika o odstrelu jelenjadi poteka bolj na ravni gozdarstvo-lovstvo in verjamem, da je ob njej bralec vsaj toliko zmeden in neorientiran kot pri branju polemike o drugem tiru. Sliši se morda nekoliko nenavadno, ampak dejstvo je, da bo omenjen projekt stal veliko manj od potencialne škode, ki jo lahko preštevilčna rastlinojeda parkljasta divjad povzroči v okolju.
Od rastlinojede parkljaste divjadi imata na okolje največji vpliv pri nas jelenjad in srnjad, bistveno manj pa druge vrste. Če pogledamo v zgodovino, je bila jelenjad dolga stoletja namenjena zlasti lovski zabavi zemljiške gosposke. Kmetje so se več stoletij stalno pritoževali nad škodo, ki jo je jelenjad povzročala na kmetijskih površinah. Z zemljiško odvezo in koncem tlačanstva leta 1848 je večina kmetijske zemlje postala last kmetov in s tem tudi pravica do lova na divjad.
Posledično je bila pred koncem 19. stoletja jelenjad skoraj iztrebljena vrsta. Svoja nekdanja območja je znova osvojila šele čez nekaj desetletij, pri čemer je druga svetovna vojna njeno številčnost bistveno zmanjšala. Od takrat pa do danes, torej zadnjih sedemdeset let, je njena številčnost v stalnem porastu, populacija je v t. i. ugodnem stanju. Medtem ko je bil zaradi nizke številčnosti odstrel teh živali v desetletjih po vojni redkost, je ta na primer v letu 2016 zaradi velikega povečanja populacije znašal že 6652 živali, zabeleženih pa je bilo še 449 izgub (povozi, plenilci ipd.).
Jelenjad je zelo prilagodljiva vrsta in je danes prisotna skoraj povsod. Zaradi velike konfliktnosti te vrste s kmetijstvom je sprejet tudi družbeni konsenz, da se ne dovoli njene širitve na območja z intenzivno kmetijsko pridelavo (Vipavska dolina, Spodnja Savinjska dolina, Dravsko-Ptujsko polje, Slovenske gorice, Haloze, Goriška brda, Istra, Kozjansko, Barje …). Ena od pomembnih značilnosti vpliva jelenjadi na okolje je znana iz znanstvenih poskusov na otokih: brez človeških posegov v populacijo jelenjad v okolju povzroči toliko škode, da vegetacija (tudi gozd) propade in jelenjad pogine od lakote. Ker Slovenija ni izoliran otok, bi gozdna vegetacija brez odstrela propadla, preživela shirana jelenjad pa bi se začasno preselila drugam. Gozd bi se nedvomno obnovil, a narava si za take procese vzame čas, kar lahko traja tudi stoletja.
Gozdovi
Drugi dejavnik v obravnavanem problemu so gozdovi. Gozdovi so ekosistem, v katerega poleg mnogih elementov enakovredno spada tudi jelenjad. Pred dobrimi tristo leti so gozdarji zapisali pojem trajnosti, temu pa se je pri ravnanju z gozdovi pridružila mnogonamenskost gozdov. To pomeni, da gozdovi niso le lesna njiva, ampak imajo še druge proizvodne (nabiralništvo, lov, čebelarstvo) funkcije, ki pa jih marsikdaj glede vrednosti prekašajo še t. i. ekološke in socialne vloge. Vrednost neproizvodnih funkcij gozda je sicer nekoliko težje oceniti, a v mednarodnem merilu velja ocena, da so njihovi učinki pogosto vsaj dvakrat več vredni od vrednosti lesa. In to je vrednost, ki jo vsak dan uživajo tudi nelastniki gozdov.
Dodatno etičnost pri ravnanju z gozdovi smo Slovenci vpeljali v prakso sočasno s Švicarji pred šestimi desetletji, imenuje pa se načelo sonaravnosti. Taka doktrina ravnanja z gozdom je zapisana tudi v naši zakonodaji in tako vsaj v gozdarskem segmentu države zanesljivo spadamo med okoljsko ozaveščene družbe, ki na neškodljiv način upravljajo največji kopenski ekosistem.
(So)naravna obnova gozda je brezplačna
Bistven element tega naprednega sistema je viden tudi pri obnovi gozda: ko se star gospodarski gozd poslavlja, mora poskrbeti tudi za svoj naraščaj. Pri sonaravni obnovi gozda usmerjamo naravne procese tako, da na hektarju gozda vzklije tudi več kot milijon potomcev drevesnih vrst. Vse to poteka tako rekoč zastonj in z izredno genetsko ter vrstno pestrostjo. Skozi naravno in umetno selekcijo, deloma seveda tudi zaradi prehranjevanja živali, se to število v stotih letih zmanjša na približno štiristo odraslih osebkov različnih drevesnih vrst. V proces obnove gozda spada še mnogo drugih rastlinskih in živalskih vrst s širokim spektrom medsebojnih odnosov. V to sodi tudi takšen stalež jelenjadi, ki v sonaravnem ekosistemu ne ogroža naravnega pomlajevanja in ne požre več, kot narava ob navidez razsipnem razmnoževanju lahko pogreša.
Obnovo gozda je mogoče zagotoviti tudi s sadnjo mladih drevesc, kar imenujemo tudi umetna obnova. Po poseku »dozorelih« dreves hektar površine posadimo z dva do štiri tisoč sadikami, te pa pred divjadjo zaščitimo z mrežami ali ograjo. V primerjavi z naravno obnovo je umetna z vidika narave in sodobnega gospodarjenja z gozdom tvegana, saj zagotavlja v enaki starosti gozda nekajdesetkrat manjši izbor osebkov, iz katerih želimo ustvariti nov gozd. Taka vrsta obnove gozda je bistveno dražja od sonaravne in stane približno pet tisoč evrov na hektar, od tega je znaten del namenjen varstvu pred objedanjem rastlinojede parkljaste divjadi. Za primerjavo: povprečna tržna vrednost hektarja gozda znaša sedem tisoč evrov. Ker imamo od gozda korist vsi prebivalci, država lastnikom v celoti financira sadike in sofinancira dela od sadnje dalje. Tak sistem obnove gozda v Sloveniji uporabljamo na približno treh odstotkih obnov, večinoma po naravnih ujmah. Ob prenamnoženi jelenjadi pa bi ga morali uporabiti na celotni površini gozdov in na leto bi to državo in lastnike stalo približno 50 milijonov evrov.
Obstaja še tretja možnost pomlajevanja gozdov: po sečnji starega gozda ogradimo površino, z nje izženemo parkljaste rastlinojede in pustimo, da pride do naravne nasemenitve, in ograjo vzdržujemo vsaj dve desetletji. Take ukrepe uporabljamo gozdarji izjemoma, ker so dragi, čeprav so rezultati izjemno dobri. Cena takega ukrepa s stroški vzdrževanja za dvajset let bi državo in lastnike gozdov stala približno 50 milijonov evrov na leto, 20 odstotkov površine gozdov pa bi bilo ograjene. Ne predstavljam si, kako bi bil videti tak labirint ograj v naših gozdovih. In spet vse to samo zaradi jasnega razloga, ki onemogoči naravno obnovo gozda: prenamnožene populacije jelenjadi.
Kako so nastali današnji kapitalni gozdovi?
Danes se kljub nedavnim naravnim ujmam lahko še vedno na pretežni površini Slovenije pohvalimo s kapitalnimi gozdovi z naravno in pestro drevesno sestavo. Ti gozdovi so povprečno stari med 60 in 130 let. Kaj so magičnega delali gozdarji in lastniki gozdov v preteklosti, da jim je uspelo osnovati take gozdove? Vse to, kar delamo danes, le jelenjadi in srnjadi takrat skoraj ni bilo. Danes nam ob bistveno večjem znanju in ob modernih tehnologijah brez znatnih sredstev za zaščito mladja to na slabi polovici površine države enostavno ne uspe več.
Na problem nezmožnosti obnavljanja gozdov zaradi preštevilčne jelenjadi in srnjadi so na podlagi različnih popisov objedenosti gozdnega mladja opozarjali že pred štiridesetimi leti. Občasno se je našla politična (!) volja in povečal se je odstrel jelenjadi, pri čemer je gozd vsaj za nekaj časa lahko poskrbel za svoj pomladek. Stvari gredo v pravo smer v zadnjih nekaj letih, žal pa še zdaleč ne povsod in ne dovolj hitro ter dolgo. Vedno znova so lobiji v višjem interesu lovske elite v preteklosti takšne poskuse zatrli.
Pred tremi desetletji je bila razsežnost problema glede na današnje stanje nekajkrat manjša in dalo bi se ga rešiti že z manjšim povečanim odstrelom. A če ga ne rešujemo pravočasno, problem skoraj eksponentno raste. Podoben problem z jelenjadjo in interesno močjo zelene bratovščine obstaja v zadnjih dvajsetih letih v pretežnem delu Evrope in v Severni Ameriki. Pred kratkim je v Avstriji ugledni profesor dunajske univerze začel kampanjo za uskladitev jelenjadi z okoljem. Lovski lobi ga je poklical na pogovor in mu prijazno svetoval, da naj pusti to družbeno občutljivo temo in si najde raje kakšno drugo delo.
V Sloveniji je 21.000 lovcev, od tega 60 zaposlenih v loviščih s posebnim namenom (LPN).
Foto Jože Suhadolnik / Delo
Kam vodi preštevilčna jelenjad?
Na Zavodu za gozdove Slovenije (ZGS) sistematično na 1600 ploskvah spremljamo stanje objedenosti mladja gozdnega drevja, kar je eden od pomembnejših indikatorjev za stanje ekosistema in številnosti jelenjadi ter srnjadi. Zadnja dva popisa sta bila narejena v letih 2010 in 2014. Pri pripravi metodologije, analizi in interpretaciji so sodelovali specialisti zavoda za gozdove z raziskovalci na ljubljanski biotehniški fakulteti. Sinteza dvajsetih pokazateljev glede uspešnosti pomlajevanja kaže na alarmantno stanje na 40 odstotkih površine slovenskih gozdov.
Analiza je objavljena na spletni strani ZGS, za laike pa bodo dovolj tile podatki: mladje je v najbolj kritičnih območjih (Kočevsko-Belokranjsko, Notranjsko) objedeno tudi več kot 60-odstotno, pretežni del tega mladja nikoli ne preraste višine gobca rastlinojedov, kar pa to višino preraste, je maloštevilčno ter večinoma tako poškodovano, da iz njega ni možno vzgojiti kvalitetnega drevja. Divjad skoraj dosledno izloči vse drevesne vrste, razen bukve, pa še tista je poškodovana in od nje v prihodnosti kaj več od drv ne moremo pričakovati.
Če iz tega naredimo zelo enostavno napoved razvoja 40 odstotkov gozdov v Sloveniji, pridemo do teh okvirnih ocen: današnja vrednost lesa v teh gozdovih je približno 12 milijard evrov, čez 40 do 50 let pa bo največ 5 milijard evrov. Na leto to pomeni izgubo vrednosti 300 evrov na hektar gozda za lastnika. Ker pa ti gozdovi varujejo vodne vire, tla pred erozijo, imajo velik pomen za turizem ipd., bomo državljani v naslednjih desetletjih izgubili za približno deset drugih tirov Koper–Divača.
Slovensko lovstvo
Poleg jelenjadi in gozda je tretji element obravnavanega problema lovstvo. Pravzaprav bi veliki večini lovcev naredili veliko krivico, če bi trdili, da so kar vsi povprek problem. V Sloveniji je 21.000 lovcev, od tega 60 zaposlenih v loviščih s posebnim namenom (LPN). Večina lovcev opravlja koristna dela tako za divjad kot za življenjsko okolje prostoživečih živali. Teh del naj bi bilo po podatkih Lovske zveze Slovenije za 50 ur na leto na posameznika. Povprečen lovec na leto upleni 1,6 osebka srnjadi, 0,3 jelenjadi, 0,1 gamsa, 0,5 divjega prašiča, 0,5 lisice, 0,7 fazana, 0,5 sive vrane, 0,2 šoje, 0,14 race mlakarice … Če seštejemo: približno 100.000 uplenjenih divjih živali na leto ali povprečno pet živali na lovca. Del jih seveda uplenijo lovski gostje iz tujine. Moje osebno mnenje je, da slovenski lovci dobro opravljajo svojo nalogo izvajalca lovskih načrtov in da bi morebitna sistemska sprememba lovske ureditve v naravi pomenila negotovo prihodnost izvajanja lovskih načrtov.
Elita
Elita je nekaj, kar se pojavlja tako v rastlinskem kot v živalskem svetu in ne nazadnje tudi med ljudmi (znanstvena, športna, umetniška ipd.). Načeloma je elita nekaj pozitivnega, motor razvoja. Pri jelenjadi si elitni (kapitalni) jeleni zberejo do nekaj deset košut in jih oplodijo, kar si zaslužijo s svojo močjo, hitrostjo, spretnostjo in rogovi. Večja ko je populacija jelenjadi, več je alfa jelenov. Elitni lovci, ki imajo bodisi dovolj denarja ali pa vpliva, si najbolj želijo ravno takih jelenov. Stvar ima svojo poslovno plat, zagotovo tudi duhovno (kult rogovja), ima pa malo skupnega s sistematičnim urejanjem razmerja med populacijo divjadi in gozdom. S tem ima lovska elita očitne težave, saj s piarovskimi potezami zadnje čase skuša javnost prepričati, da so gojitelji belih golobov, pa naj gre za njihovo zahtevo po nočnem zapiranju gozdov ali pa za ustanovitev inštituta varuha narave. Mimogrede: zakaj imamo po njihovem mnenju, na primer, Zavod RS za varstvo narave z nekaj manj kot stotnijo zaposlenih?
Lobi lovske elite je vpliven, razširjen v politiki in gospodarstvu in razmeroma bogat. Tako je bilo v vseh družbenih režimih in tako je tudi dandanes. Problem tega lobija je, da ne razume, da v naravi obstajajo meje in da so minili časi, ko so lahko drugim naložili breme krmljenja »njihove« jelenjadi. Z namenom obdržati svoje privilegije so pri ljudstvu pripravljeni zbujati emocije do velikih rjavih oči »bambijev«, problematizirati odstrel ženskega dela populacije jelenjadi (razen pri samicah gamsa, ki imajo prav tako rogovje), diskreditirati svoje nasprotnike, žejne čez vodo peljati lastnike zemljišč in podobno.
V zadnjih tednih, torej v času sprejemanja lovskoupravljalskih načrtov, ki vsebujejo predlog za povečan obseg odstrela jelenjadi, sem vse to pričakovano izkusil in dobro vem, kako se počuti neoborožen zajec na travniku, če je vanj uperjenih veliko pušk. Zanimivo pri vsem skupaj je tudi, kako adrenalin smodnika vpliva na nekatere doktorske glave: pokorni kultu rogovja v hubertus oblečeni na klic stranke svoji akademski integriteti niso več kos.
Elita odkrito zahteva, da se črede jelenjadi povečajo, in da bi to dosegli, želijo za začetek načrtovanje odstrela v svoje roke. Lovci vedo veliko o divjadi, o tem ni dvoma. Ampak načrtovanje ima lahko v rokah le nekdo, ki o divjadi razmišlja kot o delu ekosistema. Misliti samo na jelenjad je skrajno kratkovidno in neodgovorno. Kot sem že zapisal: preveč jelenjadi pomeni spremembo naših gozdov v skoraj čiste bukove sestoje kvalitete drv za kurjavo. Iz tveganja z monokulturami smreke gremo ob podnebnih spremembah lahko v novo tveganje s še večjimi monokulturami, tokrat bukve. Bukev je sicer mati slovenskih gozdov, ampak dobesedno pred vrati sta dva škodljivca (kitajski in azijski kozliček), ki za bukev pomenita najmanj to, kar pomeni veliki smrekov lubadar za smreko.
Po drugi strani prenamnožena jelenjad lahko ogrozi čebelarstvo. Se komu zdi to čudno? Čebele 80 odstotkov svoje paše pridobijo v gozdovih, vrednost te pa je primerljiva prihodku iz lovstva. Ena redkih drevesnih vrst, od katere čebele nimajo nobene koristi, je bukev. Mešan gozd pa ne pomeni samo medu, pomeni tudi zdrave čebele in opraševanje kmetijskih rastlin in sadnega drevja.
Kako do letnega načrta odstrela?
Nosilec izdelave dolgoročnih in letnih lovskoupravljavskih načrtov je zavod za gozdove (ZGS). Sestavni del teh načrtov je tudi višina odstrela, ki nastane na podlagi dolgoročnih ciljev za posamezno vrsto divjadi ter analiz mnogih podatkov, ki kažejo na stanje populacije – od predhodnega odstrela, pogina, povozov, izgub zaradi zveri, bolezni, telesnih tež, škod v kmetijstvu ter v gozdovih in podobno.
Glede škod v gozdovih bo letos izšel pravilnik, ki bo sploh omogočil cenitev teh škod in njihovo izplačilo. Na izdelavo načrtov vplivajo tudi navodila resornega ministrstva (MKGP) in konec koncev tudi letna navodila direktorja zavoda. Slednja sem letos izdal na podlagi priporočil strokovnega sveta zavoda v zvezi z alarmantnim stanjem glede pomlajevanja gozdov in zaradi nepopolnega upoštevanja lanske zahteve MKGP, da se do 30 odstotkov poveča odvzem jelenjadi v najbolj kritičnih območjih.
ZGS je za letos predlagal, da se dvigne odvzem jelenjadi glede na lanski načrt med 3 in 25 odstotki v odvisnosti od velikosti problema. V povprečju to pomeni 16-odstotni dvig načrta odvzema ali 1194 živali. Izvajalci (lovci) lahko brez kazni načrt odstrela izvedejo le 85-odstotno, njihova dodatna obremenitev v lovskih družinah pa bo v povprečju po ena žival na 35 lovcev.
Odstrel ne bo edini ukrep ZGS glede divjadi, ampak se bomo temeljiteje lotili tudi zagotavljanja izboljševanja prehranskih možnosti za divjad (bolj ugodno razmerje razvojnih faz gozdov ipd.), pri čemer pa je izvedba teh ukrepov odvisna zlasti od pripravljenosti lastnikov gozdov za sodelovanje.
Zavod za gozdove pripravi osnutek predlogov letnih načrtov za vseh 15 lovskoupravljavskih območij. Po javni razgrnitvi predloge načrtov sprejemajo 9-članski sveti območnih enot zavoda, v katerih so trije predstavniki lastnikov gozdov in po en predstavnik vlade, občine, kmetijstva, varstva narave, lovstva in ZGS, s čimer je zagotovljen vpliv vseh deležnikov pri nastanku predloga lovskega načrta.
Udeležba na letošnjih svetih območnih enot je bila 90-odstotna. Za predlagane načrte je glasovalo 88 odstotkov prisotnih in le 7 odstotkov jih je bilo proti. Deset načrtov je bilo sprejetih brez glasu proti, zanje so glasovali tudi predstavniki lovstva. To bi moral biti dovolj jasen znak tistim vodilnim lovcem, ki nočejo sprejeti potrebe po uskladitvi jelenjadi z okoljem. Predlogi načrtov so bili 10. aprila 2017 oddani na MKGP in po proučitvi neupoštevanih pripomb jih v predlagani ali spremenjeni obliki podpiše minister, s čimer postanejo veljavni.
Predlagana višina odstrela še zdaleč ne pomeni uničenja populacije jelenjadi, temveč na večini površine le ustavitev rasti populacije, na območjih z največjo škodo pa uskladitev z zmožnostmi okolja. Le ob ustrezno veliki populaciji jelenjadi bo preživel tudi gozd z vsemi svojimi vlogami, ki jih uživamo vsi državljani.
Damjan Oražem je direktor
