Gozda kot ekosistema in živega organizma ne moreš cepiti

Plačujemo davek na napake preteklih let, na sporne politične odločitve, ki so povozile stroko, je prepričan Janez Črnač.

Objavljeno
16. december 2016 15.16
Janez Černač, gozdar Kočevje 13.12.2016 [černač,gozdar]
Marjeta Šoštarič
Marjeta Šoštarič

Slovenska gozdna pokrajina se spreminja po katastrofalnem žledolomu, temu je sledil nenadzorovan izbruh lubadarja, svoj pečat pa dajejo tudi podnebne spremembe. Izzivov za drugačne prijeme v gospodarjenju z gozdovi, ki prekrivajo skoraj 60 odstotkov ozemlja, za drugačno organiziranost gozdarstva tudi zaradi vzpostavljanja gozdno-lesne verige je veliko, pravi Janez Černač.

Za 79-letnega gozdarja, magistra gozdarskih znanosti, naravovarstvenika, slikarskega in fotografskega poustvarjalca narave, pisca knjig, v katerih predstavlja, pripoveduje in svetuje k ohranjanju zdravega okolja, so sedanje razmere v gozdarstvu skrb zbujajoče. Plačujemo davek na napake preteklih let, na sporne politične odločitve, ki so povozile stroko. Ta ima zdaj ne le priložnost, ampak tudi nalogo, da stopi skupaj in prispeva k spremembam, ki jih bo prinesel na novo spisan zakon o gozdovih, je prepričan Janez Črnač.

Slovensko gozdarstvo je na razpotju, spreminja se zakon o gozdovih. Kaj lahko pričakujemo? Zdi se, da je po zadnji spremembi šlo v gozdarstvu vse na slabše.

Verjetno smo res na razpotju, kot napovedujejo nekateri ob spreminjanju tega zakona. To je po svoje lahko obetavno, če bo politika razumela, kakšne so zdaj razmere, in če bo temu primerno spremenjen zakon. Razmere zdaj so seveda skrb zbujajoče, sploh če jih primerjamo s tistimi pred dvajsetimi, tridesetimi leti, ko je bilo slovensko gozdarstvo z uveljavljanjem svojih naprednih načel gospodarjenja v evropskem in svetovnem vrhu. Zdaj je čas za temeljito analizo uresničevanja veljavnega zakona. Imamo dvajsetletne izkušnje izvajanja koncesijskih pogodb. Dogajanja s podlubniki in naravnimi ujmami prepričujejo pametne ljudi, da je treba marsikaj spremeniti.

Politične spremembe z osamosvojitvijo so torej izrazito vplivale na slovensko gozdarstvo?

Družbene spremembe so pustile posledice na številnih področjih, tudi na gozdarstvu. Začelo se je z denacionalizacijo, ki je z veliko razpršenostjo lastništva gotovo naredila veliko škode. Z novim zakonom o gozdarstvu je pa sploh bila nesreča. Pravzaprav je bila prerokovana, ko se je poprej enotno obravnavanje gozdov ne glede na lastništvo razcepilo na uradniški del, če lahko temu tako rečem, ki ga predstavlja zavod za gozdove, in na izvajalce. Ampak gozda kot ekosistema in živega organizma ne moreš cepiti. Da je nesreča še večja, so svoje prispevale tudi močne vremenske ujme, ki jih povzročajo podnebne spremembe. To je še dodatno opozorilo, da je treba stvari nujno predrugačiti.

Kje bi morali začeti?

Včasih je bila na slabem glasu tako imenovana nemška šola gozdarstva, ker so zahtevali od gozda maksimalne donose. To je peljalo v monokulturo, v smrekove gozdove. Povzeta je bila kmetijska raba tal, torej poseješ, požanješ. Ampak v kmetijstvu je enoletni cikel, v gozdu pa je stoletni. Tako so sadili smreko, kar je zelo enostavno za obnovo, in po sto letih golosek. To je bil torej sistem. Z neoliberalizmom, ki je prodrl v vse pore, je tudi gozdarstvo temu podleglo. Recimo pri koncesijskih pogodbah je šlo brez milosti za čim večji dobiček.

Ker so koncesionarji vedeli, da morajo v času trajanja pogodb narediti čim večji možen izplen?

Ja, ker je na vseh področjih podobno. In tukaj je zabloda. Gozdarstvo oziroma ravnanje z gozdom mora biti dolgoročno in stabilno ter seveda z velikim občutkom do ekoloških sistemov. Še danes lahko občudujemo gozdove na Kočevskem, kjer so veleposestniki Auerspergerji pred stoletji zaupali načrte za gospodarjenje strokovnjaku, ki jim je 1852. leta naredil generalni načrt za gozdno gospodarstvo na njihovem območju. Ta človek je bil resnično genialen, še danes ga lahko občudujemo po vsem dodatnem znanju ekologije. On je vpeljal tukaj v nasprotju s srednjo in severno Evropo, kjer so imeli monokulture, prebiralno gospodarjenje. Ker je dojel in razumel, da je visoki Kras povsem drugačen in so ekološki sistemi tukaj bolj občutljivi kot na drugih območjih, so za to območje idealni mešani gozdovi, ne monokulture. Že takrat je izločil iz gospodarjenja dele gozdov kot pragozdove, ki so še zdaj ohranjeni, in upam, da bodo vsaj ti obvarovani klimatskih sprememb in bodo ostali za vedno. Zdaj, pri vsem dodatnem znanju, ko je toliko izobraženih ljudi na vseh področjih, tudi v gozdarstvu, pa se je zgodilo, da so zamižali pred vsemi temi posebnostmi in so začeli s temi glomaznimi traktorji šariti v prebiralnih gozdovih. To je hudo.

Ker je to sodoben način gozdarjenja.

Pa zato, ker je ceneje.

Kako, da ob vsem znanju in številčnosti stroke ta ni bolj odločno zastopala naučenih in dokazano uveljavljenih načel dobrega gospodarjenja na našem območju?

Zelo dobro vprašanje. Ne morem razumeti, da ob teh razmerah in ob napovedanih spremembah vsa gozdarska stroka na inštitutu, fakulteti in v operativi mirno čaka, kaj bo, ne da bi se poenotili, postavili svoje zahteve, svoj program, ki bi bil lahko podlaga za spremembe. Če bodo zdaj vse to prespali, se ne bo dobro končalo.

So morda nemočni, ker je toliko gozdov v zasebnih rokah in preprosto ne morejo vplivati na drugačno gospodarjenje z vsemi gozdovi?

Lahko bi vplivali. Kar nekaj kolegov gozdarjev, ki so še zaposleni, mi je zaupalo, kako na kratko jih imajo zdaj z denarjem. Problem je financiranje iz državnega proračuna. Seveda, tudi zavod za gozdove je na proračunu, in če se prav spomnim, ste vi pisali, ko je prejšnji direktor zavoda postavljal pogoje, ko ni bilo več denarja niti za označevanje debel, ni bilo za kilometrine. Odletel je. Marsikaj vedo povedati, ampak seveda tako na prijateljski ravni, uradno in naglas pa si očitno ne upajo. Vsi se bojijo za službe, borijo se za denar in za programe. Tudi gozdarstvo je žrtev tega obdobja in novodobne ekonomske logike.

Za 79-letnega gozdarja, magistra gozdarskih znanosti, naravovarstvenika, slikarskega in fotografskega poustvarjalca narave, pisca knjig, v katerih predstavlja, pripoveduje in svetuje k ohranjanju zdravega okolja, so sedanje razmere v gozdarstvu skrb zbujajoče. Foto: Tomi Lombar

Kako v danih razmerah, ko se kažejo slabosti razpršenega lastništva in slabšega gospodarjenja, to sploh popraviti?

Sedanje lastništvo je objektivno otežilo stvari. Denacionalizacija je sploh nesreča, ker so bili podarjeni gozdovi tudi tistim, ki do njih že niso imeli več pravice, ker že pred drugo svetovno niso bili več njihova lastnina. Temu lahko rečemo, da je bila takrat ob osamosvajanju politična korupcija. Ob osamosvajanju so se dogajale stvari, za katere šele zdaj prihaja na dan, kaj vse so počeli naši politiki. Zato se ne brez razloga gozdarji med sabo sprašujemo, da Avstrijci najbrž niso zgolj naključno postavili za našo mejo žage za milijon kubikov razreza hlodovine. Take investicije Avstrija zagotovo ni naredila naključno. Gotovo so računali ali pa imeli kar trdna zagotovila za ta naš les.

Se torej potrjuje, da so se določeni politiki v osamosvojitvenem času v Avstriji dogovarjali za priznanje Slovenije, tudi za ceno vračanja gozdov?

Ja. Tudi to, da zdaj začenjajo posamezni pravniki postavljati zahtevo za nostrifikacijo avstrijske državne pogodbe, nekaj pove. Glede lastništva slovenskih gozdov je stanje res težko. Ostalo je le še 20 odstotkov vseh gozdov v državni lasti. Torej jih je 80 odstotkov v lasti več kot 460 tisoč lastnikov. Pa poglejmo posledice. Večina teh lastnikov ni kmetov, ki bi vsaj imeli osnovno znanje ali pa odnos do gozda. So po uradih, v raznih službah, veliko jih živi celo v tujini. To je tako razdrobljeno, da je nemogoče obvladovati. Recimo zdaj, ko je ta velika zadrega, lahko rečemo kar katastrofa zaradi lubadarja, mi gozdarji, ki pišejo odločbe za sanacijo, pravijo, da so težave z lastniki, ki niso več vezani na gozd ali pa nimajo interesa zanj. Veliko jih sploh ne ve, kje so njihove parcele.

Pozivajo k sanaciji, pa ni pravega rezultata.

Ja, ker pri mnogih ni odziva. Po drugi strani pa je veliko smrtnih primerov, ko se ljudje nepoznavalsko sami lotevajo spravila. To je nevarno in zahtevno delo.

Katastrofalne razsežnosti napada lubadarja dokazujejo, da ne obvladujemo razmer?

Človek bi lahko to katastrofo primerjal s požarom. Je podobno, kot če bi nekje gorela hiša ali gospodarsko poslopje in bi državni uradnik gasilcem pisal odločbe, da morajo pogasiti. Požar v gozdovih gre tako naprej z lubadarjem in z drugimi zadevami.

Je morda to dogajanje tudi dober izziv za nekaj novega, drugačnega v slovenski gozdarski politiki?

Ja. Lubadar je že od nekdaj, že tisočletja prisoten, ampak so ga ljudje obvladovali. Ker je vsak zaveden lastnik imel interes, da čisti gozdove. Ali pa je bila organizacija, kot so bila gozdna gospodarstva, dovolj vestna. Revirni gozdar je moral vsako sušico sproti umakniti in je vedel, kje so. Obhodil je revir. Zdaj pa ta nadzor nič ne pomaga, če ni enotnega gospodarjenja. Seveda se bodo zdaj spet kresala mnenja okrog tega, kaj je lastnina. Lastniki so prepričani, da je njihova lastnina vsemogočna in nedotakljiva. Ampak tu gre za nesporazum, saj je razlika med lastnino nekega predmeta in gozdom. Gozd ima javno funkcijo in tu je bistvena razlika. Gozd je zaradi javnih funkcij pomembnejši od lesa. Tega ljudje nočejo razumeti. Brez gozdov ne bi bilo vode. Bolj logično bi bilo zaradi posebne ekološke funkcije gozda temu nameniti mesto v ustavi. Država bi kot skrbnik morala poskrbeti za gozdove.

Morda tudi z razlastitvijo neodgovornih lastnikov gozdov?

Zdaj je najbrž težko to uveljaviti, ampak zagotoviti bi morali enotno gospodarjenje ne glede na lastništvo. Narediti bi morali križ čez sveto lastnino parcel. To bo pa najbrž hud zalogaj.

V preteklosti se je že kar dostikrat zgodilo, da je bilo treba sprejeti kakšne zgodovinske odločitve. Ali niso razmere v gozdovih zdaj take, da spet narekujejo nekaj takega?

Gotovo terjajo. Trdno sem prepričan, da mora ravno zaradi javnih funkcij gozda nad vsem držati roko država. Morda se bo slišalo bogokletno, ampak prav zaradi večplastne vloge gozdov sem prepričan, da gozdarstvo ne sodi v resor kmetijstva.

Ampak?

V varstvo narave, pod okoljsko ministrstvo torej. S tem bi bilo vsaj do neke mere to umaknjeno v skrb za okolje, ne pa za dobiček. Tam, kjer pa gre za dobiček, sploh zdaj, ko so te subvencije v kmetijstvu, je jasno, kaj vse to povzroča. Načelno bi bila to zagotovo boljša rešitev. Bi pa seveda morali znova enotno pristopiti k reševanju takih izjemno hudih razmer. Če lastnik ne zmore ali noče pospraviti po žledolomu ali po napadu lubadarja ipd. na svoji parceli, mora nastopiti nekdo drug, to pa je gospodarska organizacija.

Ki bo potem izdala račun lastniku. Kaj pa če ga ta noče ali ne zmore plačati?

Spet smo tam. V prejšnjih časih je bila biološka amortizacija, ki je bila genialna zadeva, po njej smo bili nekaj posebnega v svetu. Od vsakega posekanega kubika lesa je moral določen odstotek iti za biološko amortizacijo. To je bil mehanizem za izravnavanje problemov v gozdovih, državnih in zasebnih. Denar iz biološke amortizacije je bil namenjen za gradnjo gozdnih cest, s katerimi se je povečala dostopnost do kmetij, za primere sanacij ob vetrolomih ipd. Danes tega denarja ni.

Ste stanovskim kolegom ali pa ljudem z vplivom na politiko, ki kroji dogajanje v gozdarstvu, svetovali, kako bi bilo pametno urediti to področje?

Tega sem se lotil na kulturen način. Dobesedno. Lani septembra sem imel slikarsko razstavo na gozdarskem inštitutu. Predvideval sem, da bodo prišli na razstavo gozdarji s fakultete in inštituta pa tudi ljudje s terena. Pripravil sem pisni predlog za gozdarski etični kodeks. Razdelil sem ga brez komentarja. Pobuda je bila zapisana zgolj na eni strani z utemeljitvijo. Odziv je bil zelo dober, najbolj konkretno pa je odreagiral kolega Niko Torelli, ki zdaj dela na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Ko so imeli čez približno mesec dni tam posvetovanje na temo slovenski gozd in les, me je prosil, ali bi predstavil to svojo idejo. Bila je dobro sprejeta. Postopek za izvedbo naj bi vodila in pripravila dokončno besedilo Zveza gozdarskih društev Slovenije kot stanovska organizacija, katere člani so vsi aktivni slovenski gozdarji. Pa se po enem letu ni še nič zgodilo.

Zakaj ne, zakaj tako delovno mrtvilo?

Človek težko razume, zakaj nič ni narejenega. Tako kot še nikoli ni bilo toliko izobraženih, visoko izobraženih ljudi v gozdarstvu, še nikoli ni bilo take apatije. Pa ne le v gozdarstvu. Kar poglejte, kaj se dogaja z multinacionalkami pa s čezatlantskim sporazumom. Multinacionalk ne vodijo nepismeni, ampak diplomanti najbolj slavnih univerz na svetu in zaključek je hud: ti ljudje so naprodaj. Vemo tudi za primere pri nas. Še posebej tu izstopa pravniško ali ekonomsko znanje. Za denar zdaj ljudje naredijo vse. Vse se da kupiti.

Kako ocenjujete gospodarjenje z državnimi gozdovi po novem, ko imate pri vas na Kočevskem državno podjetje za gospodarjenje s temi gozdovi? Je po vašem to prava inštitucija za gospodarjenje s petino slovenskih gozdov?

Državno podjetje naj bi bilo ne glede na lastništvo, če gre za izvajanje del. Še ena zadrega je s tem lastništvom in gozdno-lesno verigo, ki jo tako lepo propagira uradna politika. Kako boš naredil gozdno-lesno verigo, če imaš za mejo predelovalne zmogljivosti za milijon kubikov surovine, pri nas pa lesna industrija stoji oz. je praktično ni več, prej je bila pa v vsakem večjem kraju? Kako boš to vpeljal pri 460.000 lastnikih gozdov? Nikakor.

Je torej utopija zagon gozdno-lesne verige?

Čista utopija, ja. Še enkrat pravim, ja državno podjetje zaradi javnih funkcij gozda, ampak za vse gozdove. Zadrego imamo z lesno industrijo, ki je nekdaj dajala kruh tisoče ljudem, pa z izobraževanjem zanjo. Tega, kar smo izgubili ali zapravili, se ne da vzpostaviti čez noč. In kako bomo konkurirali Avstriji, ki ima najboljše nove tehnologije? Upoštevati je treba tudi, koliko lesa na prebivalca porabimo mi in koliko oni. Tradicija uporabe lesa in dela z lesom, kakršna je ohranjena v Ribnici in okrog Velikih Lašč, je v Sloveniji bolj izjema. V Kočevju, ki je sredi največjih gozdov v evropskem merilu, lesna industrija stoji.

Ste s svojimi idejami in predlogi za resničen zagon gozdno-lesne verige seznanili tudi odgovorne na ministrstvu, kjer je zdaj za gozdarstvo odgovoren nekdanji direktor Zavoda za gozdove Slovenije?

Nimam ambicij, da bi zaprosil za kakšen pogovor na ministrstvu, ampak tisti moj krajši zapis o razmerah in s predlogi, kaj in kako naprej z gozdarstvom in lovstvom, ki je tudi pomemben del tega, sem poslal na skoraj 50 naslovov; nanj je bil zelo dober odziv od ljudi, ki niso gozdarji. Od gozdarjev, iz zavoda za gozdove, pa nihče ni odgovoril.

Zakaj?

Tudi jaz se sprašujem. Minister je bil edini, ki je odgovoril. In odgovoril je, da naj se o teh stvareh poskušam pogovoriti z državnim sekretarjem. Ne da bi mu on dal nalogo, meni je to naložil. Mislim, da to veliko pove. Ministrstvo za kmetijstvo je zdaj očitno pod močnim pritiskom kmečkega lobija in menim, da je to ključna ovira za kakršne koli spremembe. Marsikaj mi je jasno po lanskem posvetu na Sazu, ko sem poslušal razprave povabljenih iz društva zasebnih lastnikov gozdov. Skupaj s kmetijsko-gozdarsko zbornico se sklicujejo na pravice 460 tisoč lastnikov parcel, ki si lastijo izključno pravico ne le do lesa, čeprav je pravica do lesa omejena s tistim načelom v gozdnogospodarskih načrtih o zagotavljanju trajnostnega gospodarjenja, ker je gozd pomemben za vse prebivalce, ampak tudi do vse divjadi v njihovih gozdovih. Lastijo si tudi pravico do gob, ki zrastejo v teh gozdovih, do nabiranja gozdnih sadežev in vsega drugega. Problem je, da bi po teh gozdovih sploh lahko kdo hodil, ne da bi plačal. Na vse to zdaj gledajo kot na svojo možnost zaslužka. Zato še enkrat: prva zdravilna stvar za ureditev teh razmer bi bila, da se gozdarstvo prestavi na ministrstvo za okolje in prostor. Pa da stroka stopi skupaj in pomaga premakniti kaj v inštitucijah, ki zdaj ne delujejo.