Gre za časten izhod

Potem ko je ideja nacionalnega interesa pri nas že dodobra zbledela in potem ko se je država prepustila zelo dragim užitkom internacionalizma in globalizacije, je arbitražni škandal z določanjem meje v Piranskem zalivu poskrbel, da je tema nacionalnega interesa spet odprta. V hrvaških in nekaterih srbskih medijih so na voljo zvočni posnetki pogovora med članom arbitražnega sodišča Jernejem Sekolcem in slovensko agentko pri sodišču Simono Drenik, kako po telefonu komunicirata na način, ki naj za postopek ne bi bil primeren. Hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić je postavila dvom o nepristranskosti arbitražnega sodišča, zato bi postopek ponovila ali opustila, Miro Cerar je sklical varnostne službe, kajti očitno je šlo za vohunsko prisluškovanje, nezakonito za Slovenijo.

V zadevi Piranski zaliv se glede Hrvaške ponuja samo ena ocena: spet balkanska posla države, ki se ima za evropsko. In Slovenija: očitana komunikacija je bila nedopustna in je kršila dogovorjeni protokol neodvisnosti in nepristranskosti postopka. Hrvaška je, rečeno z visoko stopnjo zanesljivosti, nedopustno prisluškovala prijateljski sosedni državi. Primer, povezan z rumenim tiskom, gradi na samoumevnosti vohunskega prisluškovanja in javnega pritiska na platformi populističnega tiska. Problem Slovenije pa je na drugi strani očiten: ogrozila je nekaj, kar je po dolgem času res mogoče razumeti kot nacionalni interes. Sekolec in Drenikova sta z odstopom prevzela odgovornost.

Ko molčiš in se dogovarjaš

Vsebina dogajanja je javnosti že poznana, tudi ocena pomembnosti dogodka, ki jo kolega podaja na prvi strani te priloge. Treba pa si je predočiti vidike, ki relativno samoumevne zaključke lahko osvetlijo z drugih strani.

Evropski poslanec Ivo Vajgl je dal enega prvih vsebinskih odzivov na dogajanje. Prva njegova zaznava je bila, da sta visoka uradnika oziroma pooblaščenca slovenske administracije neodgovorno komunicirala v zadevi, ki je državni interes. Vedeti bi tudi morala, da obstaja realna možnost prisluškovanja zainteresiranih držav. Druga njegova zaznava je, da bi v dveh sosedskih državah dve politični eliti morali ceniti skrb za dobrososedske odnose, ki so višji od »senzacionalističnega voajerizma respektivnih bolj ali manj rumenih medijev«. Kot tretje je ocenil, da je bilo sodišče z argumenti, o katerih sta razpravljala, že poprej seznanjeno. Četrtič: »Odgovorni politiki držav, ki so v zadnjem času pogosto vpletene v prisluškovalne škandale, bodisi molčijo bodisi poskušajo najti časten izhod, ki ne bo ogrozil skupnih interesov in ki ne bo pomenil dolivanja ognja na plamen strasti in predsodkov.« V mislih je imel bržkone prisluškovalne škandale ZDA do Nemčije in Francije, ki sta padli pod interes ZDA, med drugim tudi zaradi globalno-strateškega pomena reševanja problema Grčije.

Bolj natančen in zaostren pogled na problem slovenske komunikacije v zadevi Piranski zaliv je podala mednarodna pravnica Vasilka Sancin, ki je za STA povedala, da so bila pravila arbitraže s slovenske strani bržkone res prekršena. Nad tem, je dejala, je šokirana, kajti pravila za nacionalnega arbitra so jasna: »Absolutno je treba zagotavljati njegovo neodvisnost in nepristranskost.« Slovenija je to načelo več kakor očitno prekršila, tako izhaja iz treh magnetogramov in zvočnih posnetkov in so javnosti dostopni na spletu. Tudi premier Cerar je bil že v četrtek precej jasen: Jernej Sekolec in Simona Drenik morata za storjeno dejanje prevzeti odgovornost. Toda, je dejal, nekdo je očitno povezan s hrvaško stranjo in uporablja vohunske metode, da bi vplival na arbitražo, to pa je nezaslišano.

Ko je prisluškovala Slovenija

Kar se je v razmerju med Hrvaško in Slovenijo zgodilo ta teden, ni precedens, je pa znak hude regresije v odnosih in komuniciranju, kakršne smo bili vajeni vsaj petnajst do dvajset let po osamosvojitvi obeh držav. Gre za zapletena in v zgodovini že prepoznana balkanska posla, ki so tako ali drugače vpeta tudi v prihajajoče hrvaške volitve januarja 2016. Še oktobra 2014, daleč preden je zunanji minister Karl Erjavec začel spuščati dimne signale o slovenski zmagi v arbitraži, je Pusićeva izjavila, da incidenti v Piranskem zalivu ne morejo vplivati na postopek arbitražnega sodišča; zdaj postavlja možnost, da bi Hrvaška arbitražni postopek zapustila.

Nenavadnost dogajanja je, da sta informacija in zvočni posnetek na Hrvaško uradno prišla iz Srbije, iz tabloida Kurir, kar spominja na še živo politično metodo političnega obračunavanja v Sloveniji. Da ne gre za neodvisen medijski, temveč za obveščevalno-politični projekt, ne more biti nobenega dvoma. Tako vsaj meni nekdanji direktor Sove Iztok Podbregar, ki je za STA povedal, da je posnetke v medije spravila Hrvaška oziroma njene obveščevalne službe, glede metode objave pa je izjavil: »Gre za relacijo med Slovenijo in Hrvaško, ki jo v javnost da Srbija, tretja država. Definitivno je tu neki dogovor med akterjema, da je nekdo to informacijo v Srbiji objavil, da ima Hrvaška sedaj možnost to objaviti doma.«

Takšne medijske prakse smo srečali tudi v Sloveniji in poznano je, koliko in kakšne dimenzije političnega dogajanja so imele objave na spletnih portalih za diskvalifikacijo. Spomnili se bomo tudi na afero dogovorjenih incidentov v Piranskem zalivu in obveščevalno-medijski škandal, ki je izbruhnil potem. Dnevnik je leta 2007 na podlagi prisluhov Sove zapisal, da sta se poleti 2004 Janez Janša in Ivo Sanader dogovorila za incidente v Piranskem zalivu, ki bi politično koristili obema. Mladina je objavila izjavo Dimitrija Kovačiča (SDS): »Sedanji incidenti z ribiškimi ladjami v Piranskem zalivu vendarle kažejo, da si hrvaška stran, verjetno tudi opogumljena zaradi samoomejevalnega ravnanja slovenske policije, širi manevrski prostor za prihodnja pogajanja ali arbitražni postopek.« Podatek o dogovarjanju med Sanaderjem in Janšo je bil obveščevalni podatek slovenske Sove. Izkazalo se je, da je slovenska Sova prisluškovala hrvaški vladi. Da je zadeva prišla v medije, je bil kriv nekdanji premier Anton Rop, ki je podatek off the record povedal zdaj zloglasnemu novinarju RTV Vladimirju Vodušku, ki je seveda iz tega napravil afero. Epilog je Rop doživel na državnem sodišču in januarja letos je tudi višje sodišče pritrdilo okrajnemu sodišču, ki je za izdajo tajnih podatkov Ropu dosodilo finančno globo deset tisoč evrov. Sedaj je slika obrnjena in z visoko stopnjo zanesljivosti je mogoče reči, da je Hrvaška v arbitražni zadevi prisluškovala Sloveniji.

Kadar ni izhoda, pridejo okopi

Način, ki ga je Hrvaška ubrala ob prisluhih, ki so stari že najmanj pol leta, je torej tema, ki bi morala zaposlovati Slovenijo pri novi definiciji nacionalnega interesa. Prvič je treba povedati, da je vladavino prava treba tudi videti v okvirih nacionalnega interesa. Na tej točki evropskost evropske Slovenije namreč stoji ali pade. Drugič bi bilo dobro, če bi se Slovenija Hrvaški za nastali incident opravičila in ji pojasnila, da ga v načelu ne odobrava, naj verjame, da Hrvaška v svojem interesu česa takega sama ni počela, ali ne. V tem kontekstu Alenka Bratušek upravičeno problematizira vlogo zunanjega ministra Karla Erjavca, ki se je glede arbitraže večkrat obnašal provokativno, in zdajšnji dogodki njegovo držo postavljajo v nov kontekst. Tretjič pa bi bilo dobro, če bi Slovenija do Hrvaške začela izgrajevati povsem novo zunanjepolitično strategijo in ji dala jasno vedeti, da od afere Croleaks nič več ne more biti, kot je bilo. Slovenija bi morala dosledno vztrajati pri mednarodni preiskavi o izvoru zvočnih posnetkov, ki posegajo v temeljne človekove pravice vpletenih ljudi. Metoda, ob kateri je Hrvaška razvila strategijo umika iz zavezujočega procesa arbitraže, je mejnik in mnogi bodo imeli za dobro, če bi bil v politiki in komuniciranju slovenske s hrvaško državo kot tak tudi razumljen.

Med drugim bi lahko v premislek prišla hrvaška strategija kupovanja slovenskih podjetij, ljubljanske borze, največje trgovske mreže, v katerem menda s polic izpadajo izdelki slovenskega izvora. Ciljno prodiranje na širši slovenski trg nakazuje namen regionalizacije Balkana pod vodstvom Zagreba. Že sama ideja, da bi Slovenijo zaprli v lokalno morje brez pravno definiranega izhoda na odprto morje, bi lahko spominjala na sporno in žaljivo zgodovinsko idejo o Slovencih kot podalpskih Hrvatih. Toda ostanimo pri dejstvih: arbitraža je prišla na spored, ker se o rešitvi konstruktivno ni bilo mogoče dogovoriti. Vohunsko voden izhod iz arbitraže, ker naj rezultat ne bi bil ugoden, v Sloveniji dejansko utegne razviti potrebo po vnovičnem premisleku o temeljnem nacionalnem interesu v razmerju do Hrvaške.