Gripa in kriza zdravstvenega altruizma

Kriza zaradi gripe in posledičnega pomanjkanja osebja v slovenskih bolnišnicah vsebuje tudi zamolčan problem cepljenja zdravstvenih delavcev, ki sicer ni le slovenski, ampak vseevropski problem. Deleži precepljenega zdravstvenega osebja v EU zvečina ne segajo prek tretjine, kar je skoraj trikrat manj kot v ameriških bolnišnicah. Pri čemer pa sploh ni razlike med ameriškimi in evropskimi stališči o potrebnosti cepljenja v bolnišnicah zaradi zaščite pacientov in preprečevanja kadrovskih kolapsov v času, ko je največ bolnikov. Velika večina zdravnikov na obeh bregovih Atlantika meni, da je cepljenje zdravstvenih delavcev strokovno in etično utemeljeno, v resnici pa se cepijo le v ZDA.

Nedavno je bila v zdravniški reviji Lancet objavljena analiza tega evropsko-ameriškega paradoksa enakih strokovnih stališč in hkrati tako različnih cepilnih praks. Podroben vpogled v prakso ameriških bolnišnic je pokazal, da kljub visoki povprečni precepljenosti tudi tam obstajajo velike razlike med ustanovami – manjši del jih vztraja pri nizkih »evropskih« deležih precepljenosti, ogromno bolnišnic pa ima praktično 100-odstotno precepljenost osebja. To so bolnišnice, kjer vodstvo bodisi zahteva cepljenje kot pogoj za zaposlitev ali pa med epidemijo ne dovoli delati s pacienti necepljenemu osebju.

Razlika med bolnišnicami, kjer se praktično vsi cepijo, in med tistimi z nizko precepljenostjo torej ni v strokovnem znanju niti v prepričanjih zdravstvenega osebja glede cepljenja, ampak v ukazu vodstva, da je strokovno utemeljen ukrep treba upoštevati, če hočeš ohraniti delo. Brez grobega šefovskega ukaza pa je sicer mogoče dvigniti precepljenost prek polovice (a težko do treh četrtin) še v bolnišnicah, kjer imajo tradicijo stalnih izobraževanj in tečajev o dogovorjenih kliničnih poteh in doktrinah znotraj bolnišničnih oddelkov – tam tudi cepljenje postane ena od rutinskih kliničnih poti, ki jih zdravstveno osebje upošteva podobno kot ostale dogovorjene rutine, ki določajo delo na oddelku.

V primeru cepljenja proti gripi med zdravstvenim osebjem torej ni problem v strokovnih in etičnih prepričanjih o potrebnosti cepljenja – to imajo vsi. Problem je, ker večina zaposlenih brez organizirane spodbude tega vseeno ne opravi, pa čeprav brez posebnega razloga proti – le cepljenje jim takrat, ko je čas za to, ni tolikšna osebna prioriteta, ker je pač vedno lažje nečesa ne storiti kot storiti. Podobno je bilo v naših krajih z nabavo zimskih avtomobilskih pnevmatik pred uvedbo zakonske obveze. Saj so ljudje vedeli, da je v snegu nemogoče in včasih celo smrtno nevarno voziti brez zimske opreme, ampak sneg navsezadnje tudi pozimi ni vsak dan in se je vedno našel razlog za odlašanje. Dokler se februarja ni zazdelo pretirano menjati pnevmatike samo za en mesec. Potem je prišel zakon in se je vse uredilo.

Primer precepljenosti proti gripi med zdravstvenim osebjem izvrstno ilustrira, da se pri uvedbi še tako jasno utemeljenih preventivnih ukrepov ni dovolj zanašati na izobraženost, prepričevanje in altruizem posameznikov. Pa čeprav gre za zdravnike in drugo zdravstveno osebje, ki je dobro informirano in ve, kaj je prav in naj bi načeloma nadpovprečno sledilo etičnim in altruističnim notranjim vzgibom – vsaj v odnosu do bolnikov. In v zvezi s tem so zanimivi tudi izsledki študije o lastnostih staršev cepljenih in necepljenih otrok, ki že nekaj let poteka v okviru kulturološkega projekta (Culture Cognition Project) univerze Yale (ZDA). Avtorja študije Dana M. Kahana je zanimalo, po čem se razlikuje 90 odstotkov ameriških staršev, ki redno (in prostovoljno) cepijo svoje otroke, od 10 odstotkov staršev, ki zavračajo določena cepiva – pri čemer je v ZDA manj kot en odstotek »aktivističnih« staršev, katerih otroci sploh niso cepljeni proti kakršni koli bolezni.

Avtor je ugotovil, da se starši, ki zavračajo določena cepiva, ne razlikujejo od rednih cepilcev po izobrazbi, medicinski informiranosti, socialnem statusu, religiji ali politični pripadnosti. Bolj od drugih jih vznemirjajo medijske informacije o škodljivosti cepiv, hkrati pa so po osebnostni naravnanosti manj individualistični oz. imajo večjo potrebo po pripadnosti kolektivu in varnosti, ki jo zagotavlja skupnost z vzpostavljanjem enotnih pravil in življenjskih obrazcev. Ti starši niso »prepričani« proticepilci in načeloma verjamejo v koristnost cepljenja, vendar jih nasprotujoče medijske informacije delajo negotove. V razbiti, multikulturni družbi preprosto ne najdejo sebi primerne enotnosti mnenj v skupnosti, ki bi s svojo kolektivno avtoriteto in vzgledom odvrnila njihove dvome in jih premaknila v izvedbo cepljenja.

Po svojem odnosu do cepljenja so zdravstveni delavci, ki se ne cepijo proti gripi (čeprav vedo, da je to potrebno), in starši, ki so negotovi do cepljenja svojih otrok, pravzaprav zelo podobni skupini, ki vsaj v EU potrebujeta zelo podoben pristop. V bolnišnicah je jasno: če evropska tradicija ne zdrži preprostega šefovskega ukaza, kot je normalno v ZDA, je uspeh prepotrebnega cepljenja zaradi blaginje pacientov in kadrovske vzdržnosti med epidemijami treba povečati z uvedbo stalnih izobraževanj in tečajev o dogovorjenih kliničnih poteh in doktrinah znotraj bolnišničnih oddelkov – to je še bolj kot za cepljenje nujno za razvoj in urejenost stroke nasploh. Podoben recept velja za negotove starše – ponuditi jim je treba možnost skupinskih izobraževanj (imamo številne brezposelne zdravnike, naravoslovce, socialne delavce), kjer lahko v okviru kolektiva najdejo odgovore in varnost, ki jim bo odstranila dvome in strah.

Na koncu ostane še en odstotek aktivističnih proticepilcev, ki se združujejo iz potrebe po neki obliki družbenega aktivizma in druženja s sebi podobnimi. Proticepilnost je pri njih zgolj naključna vsebina aktivističnega združevanja, saj bi jim podobno aktivistično pripadnost, ki jo iščejo, lahko ponudilo tudi združevanje zoper mnoge druge moderne strahove in zarote. Ali bi celo našli sebe v združevanju za politične cilje, če bi premagali negotovost, strah ali celo gnus pred aktualnimi načini političnih mehanizmov in participacij. Iz gnusa do mehanizmov realne politike (in ob zaznavanju in »tiščanju« svojih aktivističnih potreb) se umaknejo v navidez apolitične aktivizme, ki pa zaradi razbohotene politike nimajo prostora drugje kot v iracionalnih projektih in strahovih. Saj jim ne preostane drugega – če se realna, strankarska politika polasti celotne ekologije, potem nepolitičnemu, v ekologijo usmerjenemu aktivistu preostane le še iracionalni strah, imenovan kemično zapraševanje ali Monsanto.

Zato avtor analize nerednih cepilcev meni, naj zdravstvene inštitucije z aktivističnimi proticepilci ne vodijo medijskih razprav, ki zgolj begajo negotovo skupino staršev, ampak naj sredstva raje namenijo za detekcijo in skupinske izobraževalne programe slednjih.

Proticepilci namreč po avtorjevem mnenju niso zdravstvena, ampak aktivistična oz. politična skupina, ki si iz odpora do običajnih političnih ciljev oblikuje navidez nepolitične in celo strokovne pretveze svojega združevanja in aktivizma. Isti avtor je sicer objavil tudi nekaj študij o vprašanju, po čem se razlikujejo ljudje, ki verjamejo oz. ne verjamejo, da je človek s svojo industrijo najpomembnejši povzročitelj globalnega segrevanja. Njegova provokativna analiza je pokazala, da prepričanje ljudi o globalnem segrevanju ni povezano z njihovim znanjem, inteligenco in ekološko informiranostjo, ampak s pripadnostjo politični skupini.

V ZDA se je namreč demokrat Al Gore po porazu na predsedniških volitvah vrgel v ekologijo in naredil tako silovito in spolitizirano kampanjo o globalnem segrevanju, da je to nevtralno ekološko in znanstveno vprašanje postalo predmet političnega združevanja in diferenciacije. Zato je, kot vedno pri politizaciji, v hipu prenehala šteti argumentacija, ker je prevladala pripadnost. Demokrati so se zbrali okoli Ala Gora, republikanci so se, logično, strnili kot opozicija Alu Goru. Zaradi politizacije je postala vsebina problema nepomembna. In na žalost se tudi znanstvena skupnost politizaciji ni pravočasno uprla, saj se ji je zdelo, da se Al Gore bori za »dobro stvar«. Pozabili so, da »boj« ni orodje, ki bi dalo priložnost argumentom, ampak ravno obratno. Takoj ko se privoli v boj za dobro stvar, tisto preneha biti dobra stvar.

Oba primera, po eni strani ameriške politizacije globalnega segrevanja in po drugi strani apolitičnega aktivizma proticepilcev, nam kažeta, da večina tega, v kar ljudje verjamemo, ni posledica našega znanja in informiranosti, ampak izraža našo identifikacijo s to ali ono skupino oz. pripadnost tej ali oni skupini. To se vidi tudi iz tega, da se zaradi prepričanj mimogrede silovito razburimo ali sporečemo – ali se v resnici lahko dva zasovražita zaradi različno izračunane matematične enačbe? Težko. Zakaj pa se potem mimogrede sporečemo zaradi nekih zgodovinskih bitk, privatizacije, globalnega segrevanja, monetarne politike, cepljenja, evolucijske teorije?

Zato, ker se lahko v resnici sporečemo in celo zasovražimo samo v zadevah, ki ogrozijo najgloblje in energetsko najmočnejše predele naše psihe, kjer domujejo čustva in je pripadnost skupini osnovni pogoj preživetja. Kadar se torej strastno in obsesivno prepiramo ali celo sovražimo zaradi strokovnih, znanstvenih, zgodovinskih, finančnih ali podobnih vprašanj, v resnici ne govorimo o vsebini izrečenega, ampak demonstriramo pripadnost in smrtni strah, da bi svojo pripadnost izgubili. Pa čeprav le v svoji glavi.