Tiskane izdaje
Brezposelnost v Grčiji še vedno krepko presega 20 odstotkov. Med mladimi je skoraj polovična. Kar 51 odstotkov gospodinjstev je odvisnih od pokojnin. To so številke, ki kljub optimizmu v pogovoru z vladnimi predstavniki in številnimi »navadnimi« ljudmi govorijo precej temačno zgodbo.
Maria Siriodi (35) in Aleksandros Eftimiu (39) sta, kolikor je ta definicija lahko sploh natančna, po lastnih besedah pripadnika grškega srednjega razreda, ki ga je s »statistiko« sicer skoraj nemogoče izmeriti. Maria, ki je dokončala študij množičnih medijev in stikov z javnostjo, je že devet let zaposlena v lokalni podružnici farmacevtske multinacionalke. Nikoli ni bila brezposelna, je pa doživela večkratno znižanje plače in stanje stalne tesnobe zaradi množičnega odpuščanja sodelavcev. Pravi, da je imela srečo. Aleksandros je skupaj z bratoma lastnik manjšega gradbenega podjetja. Po osmih letih, ko dela skoraj ni bilo, so letos končno zagnali prvi resnejši gradbeni projekt – gradnjo hiše s štirimi stanovanji. Nepremičninski trg v Atenah počasi vstaja od mrtvih. »Ljudje morajo nekje živeti,« je na svojem domu v južni atenski četrti Iloupoli povedal Aleksandros.
Antigona, otrok optimizma
Maria in Aleksandros sta poročena, toda dolgo nista hotela imeti otrok. Zaradi krize. Otroka, odkrito povesta, si preprosto nista mogla privoščiti. Podobno velja za večino njunih prijateljev – za velik del generacije. Kriza je preložila številne poroke. Začela je razpadati tudi institucija tradicionalne grške družine in varnostna mreža, ki jo je ta omogočala. Kar naenkrat so bili v številnih družinah upokojenci edini z rednim virom dohodka. Generacija Marie in Aleksandrosa, še zadnje, ki je od blizu spoznala grško »zlato obdobje«, je hitro ugotovila, da bo zategadelj v celoti odvisna od sebe – na neki način je bilo to po njunih besedah osvobajajoče. Navadila sta se prevzemati odgovornost. Za starševstvo sta jo prevzela šele, ko so se razmere v državi, ki so jo stare politične elite skupaj z evropskimi institucijami in mednarodnimi finančniki spravile z roba tretjega sveta, ko sta začutila, da se je njuno življenje začelo izboljševati. Štirimesečna Antigona, izjemno zvedavo in igrivo dekletce, je otrok njunega optimizma.
»Ne bom trdila, da se je kriza končala. To bi bilo predrzno. Morda nas za vogalom čakajo novi udarci. Toda nekaj stvari se je vendarle spremenilo. Lažje je najti delo – to je sicer bistveno slabše plačano kot nekoč. Lažje se tudi diha – ovratnica, ki so nam jo nadeli leta 2010, je očitno malce popustila, hkrati pa smo se, predvsem to velja za srednji razred, vsi skupaj morali prilagoditi. Druge izbire nismo imeli. Spremenili smo življenje. Srednji razred je začel živeti tako, kot je nekoč živel nižji razred. Tega je kriza porinila v revščino. Na rob preživetja,« je med igranjem s hčerko povedala Maria. Ker dela v zasebnem podjetju, ima na voljo le štiri mesece porodniške. Dva pred porodom in dva po njem. Ob tem ima teoretično na voljo še šest mesecev v »režiji« države – 500 evrov na mesec. To je v še vedno dragih Atenah premalo za preživetje, zato se je odločila za vrnitev na delovno mesto. »Kriza je nekaj zelo osebnega … Vsi smo se spremenili. Ves moj ožji socialni krog je bil prizadet. Ne poznam skoraj nikogar, ki ne bi bil. Na začetku smo bili šokirani, kar zamrznili smo, pa čeprav bi zaradi razsipnega načina življenja in razmetavanja z neresničnim denarjem morali pričakovati, da bo sledila izstavitev zelo visokega računa,« je nadaljevala Maria, ki je krizo najbolj občutila prek staršev. Oče je imel v »zlatih časih« izjemno uspešno pekarno. Posel je rasel in želel ga je še razširiti. Tik pred razsutjem finančnega sistema je vzel visok kredit – do leta 2008 je bilo za izplačilo včasih res neverjetnih zneskov dovolj, da si v banko prišel z osebno izkaznico. Vprašanj ni bilo. Bančne pasti so bile mojstrsko nastavljene. Nastavljene na človeško nrav.
»Oče je hotel zgraditi veliko tovarno, toda še preden se je lotil dela, se je vse skupaj zrušilo. Posli so zastali. Celotno gospodarstvo je zastalo. Propadla je tudi stara družinska pekarna. Ostal je brez vsega, a z velikanskim kreditom in banko, ki mu ni dala miru. Vsi smo mu pomagali, kolikor smo mu lahko. A ni bilo dovolj. Zrušil se mu je svet in za dlje časa vsem nam. Nekega dne nam je povedal, da se slabo počuti. Šel je k zdravniku in izvedel, da je neozdravljivo bolan. Čez nekaj tednov je umrl. Mama je ostala sama z izjemno nizko pokojnino in velikimi družinskimi dolgovi.«
Eksodus
Maria in Aleksandros se nista odločila slediti 710.000 večinoma mladim sodržavljanom, ki so od izbruha krize naprej odšli v tujino. »Nismo le finančno bankrotirali, kot država smo izgubili tudi neprecenljivo veliko človeškega kapitala, ki se nikoli ne bo vrnil domov. Njihova odsotnost se čuti – intelektualno šibkejša družba smo. Že tako je kriza močno omejila prostor svobode mišljenja. Ko si prisiljen v boj za preživetje, ni veliko možnosti za intelektualno in osebnostno rast, za vizijo … Midva sva se odločila ostati v Grčiji in nekako preživeti,« je med neuspešnim poskusom uspavanja male Antigone razmišljala Maria. Razpravljanje o krizi ni ravno najboljša uspavanka.
Kriza je preložila številne poroke. Začela je razpadati tudi institucija tradicionalne grške družine in varnostna mreža, ki jo je ta omogočala. Foto: AP
Še težje je zaspati, ko udarijo številke. Te – za zdaj – kljub optimizmu, ki smo ga deležni pri pogovoru z vladnimi predstavniki in tudi s številnimi »navadnimi« ljudmi, govorijo precej temačno zgodbo. Po podatkih najnovejše raziskave Helenske trgovsko-obrtniške konfederacije (GSEVE, november 2017) so namreč trije izmed štirih brezposelnih Grkov »dolgotrajno brezposelni«, brezposelnost pa še vedno krepko presega 20 odstotkov. Med mladimi je skoraj polovična. Kar 51 odstotkov gospodinjstev je odvisnih od pokojnin. Te so se v času treh paketov varčevalnih ukrepov v povprečju znižale za 44 odstotkov – v naslednjih mesecih (do izteka tretjega »memoranduma«) se bodo predvidoma znižale še za dodatnih 19 odstotkov. Povprečna plača je v tem času padla za 37 odstotkov; 16,3 odstotka gospodinjstev si trenutno ne more privoščiti mesečnih stroškov v znesku 500 evrov. Močno narašča tudi revščina med zaposlenimi. Najhuje je za mlade. Kar 72 odstotkov Grkov med 18. in 34. letom si – kljub že do zdaj velikanskemu begu možganov – želi delo poiskati v tujini. Da se posledice krize ne »umirjajo«, dokazuje podatek, da je 62,4 odstotka grških gospodinjstev leta 2017 zaslužilo manj kot leto poprej. Le trem odstotkom prebivalstva je ob koncu lanskega leta uspelo nekaj privarčevati. Mimogrede: 47,8 odstotka vprašanih je zaradi slabega finančnega stanja prestavilo obisk zdravnika.
Mesto izgubljenih stvari
Aleksandros je bil kot gradbenik na »frontni črti« gospodarskega zloma. V nasprotju z marsikom v njegovem poslu, v katerega so na vrhuncu konjunkture »vstopali vsi, ki so imeli nekaj več denarja«, je bil na kolaps vsaj približno pripravljen – ni imel visokih kreditov in ni šel, čeprav bi lahko, v velike investicije. Dvajset let vrhunskih poslov in poceni kreditov je »preprosto moralo pripeljati do zloma«. In kakšen zlom je bil to! V središču Aten v zadnjih desetih letih ni bilo večjih infrastrukturnih projektov. Večina manjših gradbenih podjetij je propadla. Mesto se je strahovito – in toksično – postaralo. Razpadlo je pri živem telesu. Kot tudi njegovi prebivalci. Atene so postale mesto izgubljenih stvari, mesto poraženih življenj. Ob vsakem obisku – in bilo jih je mnogo – je to postajalo bolj boleče očitno. Mesta so kot ljudje, ljudje so kot mesto. Povsod po svetu je tako. Toda zadnje čase je nekaj srčnega utripa mogoče začutiti tudi tam, kjer ga prej že dolgo ni bilo več.
Aleksandros je v času krize skupaj z bratoma podjetja spustil na najnižje mogoče obrate – čakal je in predvsem upal, da se bo krivulja nekoč vendarle spet začela obračati navzgor. »Letos smo se vrnili v posel. Seveda me grabi tesnoba. Strah me je, da se kaj zalomi. Toda dovolj je bilo mirovanja in pritoževanja. Dobro je, da se je naš – ne le naš – posel oklestil. Prevaranti so odpadli. Izboljšala se je poslovna etika. Korupcije je bistveno manj. Veliko je mlajših, visoko motiviranih ljudi, ki imajo vizijo. Vedo, kaj hočejo. Niso obremenjeni s starimi vzorci. Seveda pa so pripravljeni delati za neprimerljivo manj denarja. Tudi mi smo. To je pač nova normalnost, na katero smo se, za zdaj, uspešno prilagodili. V resnici je občutek dober – preživeli smo,« je med pripravljanjem kosila hladnokrvno dejal Aleksandros, ki je skupaj s soprogo pred tremi leti volil levičarsko Sirizo. Stare, skorumpirane in za veliko grško tragedijo (so)odgovorne grške politične elite, lažni socialisti iz vrst Pasoka in vse bolj skrajni desničarji iz vrst Nove demokracije, so se jima zagnusile. Siriza ju je s porazom v Bruslju razočarala, zato še ne vesta, kako bosta volila naslednje leto. »Poglejte, vsi smo se morali prilagoditi. Grška družba se spreminja. Vsaka družba bi se – po takem šoku. To velja tudi za politiko. Kar se mene tiče, je bilo dovolj vztrajanja v vlogi žrtve. Naprej moramo vsi. Demokracija je možna le z aktivnim državljanskim delovanjem,« je Maria v protestantskem duhu strnila svoj odnos do politike in družbe ter dodala, da je najhuje, kar je prinesla kriza, izbruh rasizma in nacionalizma. Po vsej Evropi. Tega se v tem trenutku najbolj boji.
Stran od reflektorjev
Raziskovalec in publicist Apostolis Fotiadis pravi, da se v Grčijo vrača negotovost, ki je podobna tisti pred volilno zmago Sirize. Z opazno razliko – levičarska stranka je tedaj predstavljala upanje in bila je simbol upora proti varčevalnim politikam, poniževanju in izsiljevanju. A ne za dolgo. »Drugače je tudi to, da nismo ves čas v soju reflektorjev. Pozornost je zdaj drugje. Grčija je izginila tudi z evropskih medijskih zemljevidov. Grexit je zamenjal brexit. Postali smo, in to je dobro, tretjerazredna tema. Umiril se je diskurz krize, olajšala vloga žrtve; to je dobro. A znakov, da bi dejansko šlo na bolje in da smo se izkopali iz najhujše krize, ni ravno veliko,« je v deževnem središču Aten, ravno tam, kjer so vrsto let potekali srditi protesti, povedal Apostolis. Kot raziskovalca družbenih in ekonomskih sprememb ga najbolj fascinira zmožnost človeške prilagoditve. Kako lahko praktično vsaka situacija, še tako brutalna, dokaj hitro postane »nova normalnost«. In v Grčiji, ki od šoka nekaj let najprej ni mogla priti k sebi, potem pa se je začela postavljati nazaj na sicer dodobra oslabljene lastne noge, se je zgodilo prav to. To je evolucija, in ne revolucija, ugotavlja Fotiadis.
»Družba je bila hudo ranjena. Dolgo je prihajala k sebi. Dejstvo je, da so po glavi dobili pripadniki najbolj ranljivih družbenih skupin – revni, upokojenci, mladi, trajno brezposelni, begunci, migranti … Toda kot raziskovalcu mi je najbolj fascinantna preobrazba srednjega razreda. Ta je kolektivno spustil pričakovanja in življenjski standard ter v veliki meri spremenil način življenja. To je bil dolg in mukotrpen proces, ki je ljudi 'osvobodil' iluzij in upanja ter jih globinsko izčrpal. Iz njih je potegnil tudi moč protesta – zmožnost upora. K temu je seveda nekaj prispevala tudi kapitulacija Sirize v Bruslju poleti 2015. To je bila točka obrata,« se najbolj vročih dni moderne grške zgodovine, ko se je zdelo, da Atene končujejo »evropsko in evrsko zgodbo«, spominja Fotiadis. Potem je predsednik vlade Aleksis Cipras, stisnjen ob bančni in politični zid, v Bruslju podpisal dogovor o tretjem paketu pomoči in vzporednih – nikoli hujših – varčevalnih ukrepov. In to le nekaj dni po referendumu, na katerem je velika večina Grkov nov paket varčevalnih ukrepov (»memorandum«) zavrnila. Siriza po Apostolisovem mnenju za prevzem oblasti ni bila dovolj dobro pripravljena. Kruto soočenje z realpolitiko je novo grško vlado šokiralo. Političnega »upora« je bilo konec že čez dva meseca, ko je Siriza na (samorazpisanih) predčasnih volitvah še enkrat zanesljivo zmagala in med drugim dobila tudi mandat za nov val varčevanja. Paradoks je bil popoln, ponižanje prav tako. »Stara« Siriza se je skoraj razpolovila. Številni najbolj levičarski politiki in člani so, razočarani in besni, odšli. Za mnoge je bilo sodelovanje s koalicijo levičarskih strank tudi eksistencialno vprašanje. Mnogi so se zato prilagodili novi politično-ekonomski agendi.
Prilagajanja
»Grška politična kultura se kljub tektonskim pretresom v družbi ni veliko spremenila. Ob starih političnih elitah je zrasla nova – Sirizina. Sklepajo se raznorazna zavezništva, ideološki antagonizem je še naprej močan, vizije ni. Dokončno so propadali tudi mediji oziroma novinarstvo. Svobodnega, neodvisnega novinarstva skoraj ni več. Našteto je oslabilo javno debato. Pojavilo se je kar precej praznega prostora. Tega zdaj napolnjuje nov val nacionalizma, kar je bilo mogoče videti na množičnih protestih ob vprašanju uporabe imena Makedonija. Obeta se nam še veliko hrupa,« nadaljuje Fotiadis in meni, da je grško volilno telo še naprej konservativno. Tudi volilna zmaga Sirize januarja (in septembra) 2015 po njegovem mnenju ni bila znak družbene impulzivnosti – šlo je za dolgotrajen družbeni in politični proces. Ta je po Fotiadisovih besedah celo bolj koristil Bruslju kot Atenam – evropske institucije so namreč grško nemoč izkoristile za zidanje lastne avtoritete in bile uspešne v »koncentriranju moči«.
Aleksis Cipras na parlamentarni seji o farmacevtski korupcijski aferi. Foto: AP
Zelo podobno razmišlja srednješolska učiteljica Pipina Zervopolu. Do upokojitve ji manjkajo še tri leta, pa v življenju nikoli ni delala več in obenem manj zaslužila. Kot učiteljica se dobro zaveda, da dela na frontnih črtah prihodnosti. Boji se, da ta ne prinaša okrevanja. Nasprotno. »Ne, kriza se še zdaleč ni končala. Smo v temačnem obdobju. V primerjavi s prejšnjimi vladami je Sirizina mehkejša, a za zdaj preprosto še niso imeli dovolj časa, da bi se zapletli v velike škandale. Stare politične elite so bile v celoti prežete s korupcijo, na plano prihajajo celo za Grčijo neverjetne zgodbe,« je v sredo, ko je helenski parlament razpravljal o velikem politično-farmacevtskem škandalu, v katerega se je ujel velik del vodstva Nove demokracije in Pasoka, dejala angažirana atenska učiteljica. Ker je v učilnicah preživela tri polna desetletja, ima jasen uvid v posledice krize in v tisto, kar prihaja. »Žal moram reči, da otroci nikoli niso bili tako nestrpni, agresivni in brez zanimanja. Poskušam jim ponuditi idejo solidarnosti, spoštovanja in pomoči, a se le redki odzovejo. Nikoli ni bilo tako slabo. Številni otroci prihajajo iz družin, kjer sta oba starša brezposelna. Spet drugi so ves čas sami, ker starši cele dneve delajo. Družbeno se povsem dezorientirani. Težko je. Njim in nam, učiteljem,« je po dolgem in napornem delovnem dnevu pripovedovala učiteljica angleščine in mati dveh odraslih otrok.
»Učitelji smo bili nekoč jedro srednjega razreda. Danes tudi približno ni več tako. Vedno bliže smo dnu družbene lestvice. Podobno se dogaja z izobraževanjem. Včeraj mi je eden od učencev, ki zamuja v šolo in se ne uči, potem ko sem ga opozorila, dejal, da mu dejstvo, da bo končal šolo, ne bo omogočilo čisto ničesar. Nič mu nisem mogla reči,« je v depresivnem tonu nadaljevala Pipina. Odraščala je v času diktature fašistične vojaške hunte, zato je politično aktivna že od najstniških let. Zadnjih nekaj let osebno skrbi za begunce. Številni so spali tudi pri njej doma. S solidarnostnim gibanjem, katerega članica je, skrbi za priprte begunce in migrante brez urejenih dokumentov. Čeprav je utrujena in razočarana, saj se njena sporočila, kot pravi, »ne primejo« niti v šolah niti na ulicah, obiskuje zapore in se bori z razčlovečeno birokracijo. »Ne bom se ustavila. To je moje življenje,« je odločna ena tistih gospa, zaradi katerih je kljub črnogledim napovedim vsaj za trenutek mogoče verjeti v družbeni preobrat.
Mlada raziskovalka dr. Hara Kouki ni tako kritična do vlade Aleksisa Ciprasa. Po njenem mnenju je Sirizi uspelo nekaj, kar je bilo morda celo težje od preboja v Bruslju in morebitnega – vsaj delnega – odpisa dolga. Siriza je po njenem mnenju vsaj za nekaj časa pokazala, da je lahko v politiki bistveno manj agresivnosti, šovinizma, patriarhalnosti in rasizma. Javni napadi oblasti na šibke družbene skupine, od beguncev do brezdomcev, ki so bili tako pogosti v času vladanja Nove demokracije, so se po njenih besedah ustavili, čeprav je Siriza zelo hitro sprejela pravila politične igre. Na domačem in na evropskem terenu. Toda vsi meseci, preživeti na ulicah, ko so se začela oblikovati številna solidarnostna gibanja, niso bili zaman. Veliko idej je bilo, tako Hara, ponotranjenih. Individualno in tudi kolektivno. Družba je zaživela. To je Grčiji pomagalo preživeti. V veliki meri. Toda ideja, da je družbo – in državo – mogoče radikalno spremeniti od zgoraj navzdol, je bila poražena. Na naslednjih volitvah bodo imeli volivci bistveno manj iluzij, pravi Hara Kouki. Toda volitve, dodaja, niso linearen in racionalen proces. In ljudje so utrujeni. Hitro postarani.
»Vsi kritizirajo Sirizo. Upravičeno. Svojih obljub niso udejanjili. Siriza pa se trudi pokazati, da so naredili vse, kar so lahko – torej najmanj, kar bi lahko. Stranko bi morali odpreti navzven, pa so se raje držali svojega komunističnega izročila. Dejstvo pa je, da so nekaj stvari le spremenili na bolje, predvsem za najbolj revne in ranljive dele družbe, od subvencij za hrano do brezplačnega zdravstva za ljudi brez zavarovanja. O tem se javno ne govori veliko. Ne sodi v politične strategije. Seveda bi lahko Sirizina vlada naredila veliko več, a treba je biti pravičen. Za mnoge najbolj ranljive ljudi je bilo zadnja tri leta lažje,« meni postdoktorska študentka in avtorica več knjig. Skrbi pa jo dejstvo, da na strukturni ravni do zdaj ni bilo večjih sprememb, kar bi lahko po morebitni menjavi na oblasti spet udarilo po najbolj revnih in izpostavljenih.
