Grška (od)ločitev

V četrtek zjutraj sta pred sedežem Sirize v središču Aten zdolgočaseno postopala policista in pila ledeno kavo. Skromno zgradbo, kjer domuje vladajoča grška stranka, katere volilna zmaga na januarskih parlamentarnih volitvah je pretresla Evropo, so pred časom prebelili.­ Večina pisarn je bila praznih. Člani Sirize in njenih različnih odborov, ki so prihajali v službo, so imeli brez izjeme temno obrobljene oči. V asketskih pisarnah, kjer ponavadi vlada prešerno razpoloženje, je bilo le redko komu do šale. Obrazi so bili mrki, globoko, skoraj eksistencialno zaskrbljeni. Prav vsem je bilo namreč jasno, da se je ta teden nepovratno končalo »preizkusno obdobje« in da bodo morale grške oblasti na čelu s predsednikom vlade Aleksisom Ciprasom po neuspešnih pogajanjih v Bruslju v naslednjih nekaj dneh – morda celo urah – sprejeti najtežjo odločitev v dosedanji politični karieri. Odločitev, ki utegne zaznamovati življenje nekaj naslednjih grških generacij.

Grčija, ki jo je Evropska unija na čelu z Nemčijo s pomočjo mednarodnih finančnih institucij in »janičarskih« perifernih držav, med njimi je bila tudi Slovenija, stisnila v kot, ima na voljo dve izbiri. Da v slogu prejšnjih vlad ponižno in ponižano sledi diktatu(ri) kreditodajalcev, ki so ves čas posojanja denarja vedeli, komu ga posojajo. V očeh volivcev, ki so Sirizi pozimi podelili mandat za radikalne družbene, politične in ekonomske spremembe, bi bila to kapitulacija, v očeh vodilnih evropskih birokratov pa nadaljevanje neoliberalnega izčrpavanja že tako popolnoma izčrpane države. Grška nova levica bi z dokončno uklonitvijo kreditodajalcem izgubila kredibilnost, ki jo je pridobila z bojem proti uničujočim varčevalnim politikam in za socialno pravičnost. Ne le v Grčiji, temveč tudi drugod po Evropi, kjer se prebujajo nova politična in družbena gibanja, ki se borijo proti uničujočemu pohodu korporativizma in izumiranju poslednjih ostankov humanizma.

Volilna zmaga Sirize je za milijone ponižanih Grkov in Evropejcev, ki jim je kriza vzela prihodnost in uničila sedanjost, namreč pomenila upanje in konec strahu. Če se bo nova grška vlada uklonila zahtevam evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada, bo zapravila (edino) priložnost, ki ji jo je zaradi sistematiziranih napak neoliberalnih elit ponudila zgodovina.

Druga izbira, ki jo ima na voljo Siriza, je nevarna, a – to je iz dneva v dan bolj jasno – skoraj neizogibna. Če grške oblasti do konca meseca ne bodo odplačale dela dolga do Mednarodnega denarnega sklada, bodo morale Atene uradno razglasiti bankrot. Grčija nima denarja za odplačevanje kreditov. Država je dejansko že bankrotirala. Zadnje štiri mesece, ko so mednarodni finančni trgi ponovno zaprli vrata in so evropske finančne ter politične elite storile vse, da bi oslabile Sirizino vlado, je novo osebje na ministrstvih krpalo, kar se je dalo zakrpati. Vsak evro, ki so ga našli, je šel za odplačevanje kreditov. Tako si je nova grška vlada – dobesedno – kupovala čas. Zdaj je Ciprasovi ekipi, ki bi to morala vedeti vnaprej, zmanjkalo denarja in časa. To je bila karta, na katero sta igrala Bruselj in Berlin. A Bruselj in Berlin sta bila do zadnjega – še vedno sta – prepričana, da Grčija ne bo razglasila bankrota, saj si tega »preprosto ne more privoščiti«.

To ne drži povsem. Velik del Sirize je namreč odločen, da bo prekinil začarani krog pogajanj in poniževanj in razglasil bankrot ter morebiten izhod iz evrskega območja. Vodstvo Sirize se zaveda, da mora spoštovati voljo volivcev, hkrati pa imajo kot močan argument za svojo (od)ločitev na voljo nikoli večjo podporo javnosti. Ker trojka, ki je najmanj soodgovorna za sesutje grškega gospodarstva in posledični razrast neonacizma v strah zbujajoče razdeljeni državi, v zadnjih štirih »pogajalskih« mesecih ni niti malo popustila in je Grčijo od januarske zamenjave obravnavala še z večjo mero ošabnosti, izsiljevanja, ksenofobije in latentnega rasizma, se je grški odpor do Evropske unije in evra le še povečal. Evropa Grčijo tako rekoč sili k odhodu. Bolj ko Grki ponavljajo, da bi radi ostali v Evropi, bolj stran jih odrivajo. Zdi se, da je bil bolečinski prag minuli teden presežen. Grčija še nikoli ni bila bližje temu, da izskoči z drvečega vlaka, ki pelje v končno pogubo. Vprašanje je le, ali bo preživela padec.

»Prevzeti moramo odgovornost za svojo prihodnost. Prekiniti moramo dolžniško razmerje. Vse, kar je od prevzema oblasti počela nova vlada, je bilo iskanje denarja za odplačevanje dolgov. Prisiljeni so se ukvarjati z zahtevami Bruslja, ne pa z domačo socialno katastrofo. Namesto da bi namenili denar bolnišnicam in šolam, ga v celoti namenjajo plačevanju dolgov. To vodi v suženjstvo in zlom države,« mi je na tako imenovani socialni kliniki na obrobju Aten, ki skrbi za tisoče ljudi, ki si ne morejo privoščiti niti najosnovnejših zdravstvenih storitev, dejal Hristos Sideris, idejni vodja solidarnostno-humanitarnega projekta, ki množično rešuje človeška življenja. Sideris niti malo ne dvomi o tem, kakšna bi morala biti izbira Sirize. »Zdaj dobro vemo, da rešitev ne bo prišla od zgoraj. Edini pravi upor je mogoč 'od spodaj'. S solidarnostjo. In tam spodaj je že zrasla nova, človeška Grčija,« dodaja. �