Hitrost teme

Žičnata, s cinično hladnokrvnimi britvicami »obogatena« ograja na slovensko-hrvaški meji je zrasla s hitrostjo teme, in ne s hitrostjo svetlobe. Človeška tema se namreč širi hitreje, kot je mogoče zaznati s prostim očesom.

Zadnje tedne, ko je šlo čez slovensko ozemlje na poti proti Avstriji, Nemčiji in skandinavskim državam desettisoče ljudi, ki so na begu pred vojno, revščino in obupom, so slovenske oblasti z nekompetentnostjo in nepripravljenostjo na svet, ki obstaja zunaj ustaljenih birokratskih procedur, ustvarile »vsiljene« izredne razmere. Takšno početje je – težko bolj natančno – igralo po paranoidnih notah javnega mnenja. Še huje: takšno početje slovenske politike je, brez kakršnega koli stika z realnostjo in popolno odsotnostjo empatije, zdaj že skoraj epidemično in poslednjih ostankov humanizma osvobojeno paranojo, to orožje množičnega utesnjevanja, celo pomagalo (so)ustvarjati.

Oblasti so uspešno vodile kampanjo (dobesednega) mrežnega marketinga. Nekaj, kar se je še pred, denimo, dvema mesecema zdelo nemogoče, je danes nova normalnost. Samooklicana moderna sredina je tako politični kot javni diskurz v skoraj neverjetno kratkem času in brez omembe vrednega »terenskega« incidenta premaknila proti skrajno desnim robovom. In ne le diskurz – tudi dejanja. Gradnja žičnata ograje in militarizacija meje sta ukrepa, sprejeta brez javne razprave – kot da bi živeli v času vojne; kot da bi živeli v prvi polovici dvajsetega stoletja. A glede na mlačen odziv javnosti – ni si težko predstavljati, kako bi se del javnosti na gradnjo žičnate ograje odzval, če bi vlado trenutno vodila največja opozicijska stranka – je mogoče razumeti, da so oblasti naredile tisto, kar si večina državljanov in državljank želi. Slovenijo so v odsotnosti kakršne koli refleksije nepovratno izključile iz svobodnega sveta, razgrele so nacionalistična čustva, s pomočjo določenih medijev ustvarile ozračje strahu, prebile opno politične korektnosti in dostojnosti ter, posledično, številne ljudi osvobodile občutka krivde, ki so ga (papirnate) vrednote moderne in svobodne Evrope vsiljevale vsem tistim, ki ob pogledu na tujca, drugačnost in drugega globoko v drobovju začutijo eksistencialno tesnobo.

Nič se ni zgodilo, a zgodilo se je ogromno. Slovenija je leta 2015 v nekaj tednih postala država »vzhodnega bloka«, kjer si zaradi zgodovinskih travm in podaljšane inkubacijske dobe stockholmskega sindroma svojo svobodo razlagamo kot omejevanje svobode drugim (in drugačnim). Ob tem se je nemogoče znebiti občutka, da so slovenske oblasti tudi tokrat – kot v primeru Grčije – zgolj podizvajalec politike nekoga drugega v imenu lastnih interesov, kar je etično še bolj sporna pozicija. Ta se bo v naslednjih tednih in mesecih, ko bo begunska zgodba dobila povsem novo dinamiko, le še zaostrila.

Nemčija, ki je s svojo humanitarno odprtostjo k sprejemu beguncev želela spodbuditi tudi druge članice Evropske unije, a je bila pri tem, milo rečeno, neuspešna, bo zelo kmalu močno omejila število »dobrodošlih« beguncev. To se dejansko že dogaja: sporočila se hitro širijo navzdol po prehranjevalni verigi, navzdol po tako imenovani balkanski begunski poti. Nemška kanclerka Angela Merkel je v nekakšnem begunskem pokru do zadnjega upala, da bo njen zgled »povlekel«, a so nekatere ključne evropske države beguncem in (s tem) Nemčiji kratkovidno obrnile hrbet. Ko je Merklova – upoštevajoč nemško notranjepolitično dogajanje – ugotovila, da se enačba ne bo izšla, ni bilo več poti nazaj. Temu primerne so tudi spremembe v nemški azilni politiki, iz katerih je mogoče zelo jasno napovedovati prihodnost.

Že pozimi – najkasneje spomladi – bo več sto tisoč beguncev, katerih prošnje za azil bodo zavrnjene, prisiljenih zapustiti »obljubljeno deželo«. Številni izmed njih bodo, že drugič poraženi in že drugič pregnani, ostali v praznem prostoru. Nemške oblasti bodo v njihovem primeru skoraj gotovo uveljavile uredbo drugega dublinskega sporazuma, ki zahteva vrnitev prosilcev za azil v državo vstopa v Evropsko unijo. Tudi v Slovenijo, ki bi se morala danes zato namesto z gradnjo ograje in utrjevanjem ksenofobnih slonokoščenih stolpov pospešeno in z vsem svojim intelektualnim (in gospodarskim) potencialom ukvarjati s programi integracije, šolanja, nameščanja in zaposlovanja ter psihosocialne pomoči globoko travmatiziranim beguncem, ki bodo proti svoji volji del življenja morali preživeti (tudi) v Sloveniji. V času, ko bi se morala Slovenija odpirati in Evropi ponujati rešitve in predloge, denimo pripravljenost na brezpogojen sprejem 30.000 beguncev in njihovo celostno oskrbo v imenu ključnih evropskih vrednot, se ta s hitrostjo teme zapira, ograjuje, omejuje in militarizira.

Ko je Merklova, zavedajoč se nastajanja moderne »vojne krajine« na evropski periferiji in hitrega (iz)umiranja schengna, pred dvema tednoma govorila o možnosti novih konfliktov na Balkanu, je govorila prav o tem. O učinku domin po Balkanu navzdol, ki bo svoj vrhunec doživel na iz dneva v dan bolj omenjani »zunanji evropski meji«, v tem primeru meji med Hrvaško in Srbijo.

Srhljive podobe z ožičene slovensko-hrvaške meje, na kateri si iz oči v oči stojijo do zob oboroženi pripadniki slovenskih in hrvaških posebnih policijskih enot, so podobe bližnje prihodnosti. Prihodnosti, ki je na Balkanu neozdravljivo okužena s preteklostjo. In vsi mi z njo. Kaj, za vraga, imajo s tem ubogi begunci?