Hoteli smo se odpeljati do njih in jim naložiti nekaj batin s krepelcem

Elliot Alderson je računalniški inženir. Podnevi dela v varnostnem podjetju, ponoči preganja nespečnost in tesnobo z vdiranjem v računalniške sisteme. Ljudi spoznava s pregledovanjem njihove elektronske dejavnosti – osebnih profilov na facebooku, fotografijah na prenosniku in klicev na mobilniku. V službi se srečuje s pokvarjenimi korporacijami, na nočnih elektronskih pohodih ga preganjajo kibernetski anarhisti in temne skrivnosti običajnih ljudi. Razlika med legalnim in nelegalnim kriminalom je zabrisana in odvisna samo od družbene moči. Kraja podatkov je malenkost v primerjavi z ustanovitvijo podatkovnega podjetja.

Alderson je glavni lik v ameriški televizijski nanizanki Mr. Robot, ki je letos s prvo sezono pritegnila kritike in ljubitelje kibernetičnega trilerja. Računalniški strokovnjaki so pohvalili prepričljive prikaze kibernetskih vdorov, ustvarjalci pa so zelo dobro prikazali dileme sodobnega elektronskega Robina Hooda, ki ga poznavanje računalniških sistemov vsak dan sooča z etičnimi dilemami, preganjavico in nihilizmom.

Filmski prikazi računalniških hekerjev odražajo in hkrati oblikujejo odnos uporabnikov do informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Prvi hekerski filmi so v osemdesetih letih utrdili podobo nerodnega, očalarskega in vase zaprtega najstnika, ki se je z računalniki razumel bolje kot z vrstniki. V filmu Ta čudna znanost (1985) sta dva gimnazijca z računalnikom ustvarila popolno dekle. V Električnih sanjah (1984) se je računalnik zaljubil v lastnikovo izbranko. Podobno fantazijska sta tudi glavna lika iz filmov Tron (1982) in Zadnji zvezdni bojevnik (1984), ki jima skrivnostna računalniška igra odpre vrata v druga vesolja.

Temnejših plati informacijske revolucije so se med prvimi dotaknili ustvarjalci filma Vojne igre (1983), kjer mladi računalnikar vdre v vojaški sistem in skoraj sproži tretjo svetovno vojno. Na prelomu tisočletja so postajali hekerski filmi vse bližji resničnemu svetu. Pirati silicijeve doline (1999) in Socialno omrežje (2010) sta prikazala drugačne mlade očalarje, ki so namesto sanjskih deklet ustvarili tehnološke imperije – Apple, Microsoft in Facebook. Dokumentarna drama Citizenfour (2014) pa je opisala ozadje razkritij nekdanjega obveščevalca Edwarda Snowdna in predstavila hekerja kot informacijskega aktivista, ki se upre orwellovski družbi nadzora. Neopaznega junaka, ki edini lahko premaga kibernetske negativce iz zadnjih dveh filmov o Jamesu Bondu.

Zelo podobno preobrazbo radovednega mladostnika v aktivista ali kriminalca prikaže tudi dokumentarni film #hekerji.si (2015), ki si ga je mogoče po četrtkovi premieri na nacionalni televiziji ogledati na internetu. V kratki zgodovini računalniškega hekerstva na Slovenskem sicer manjka kak Julian Assange ali bondovski negativec. A so bili domači računalniški zanesenjaki kljub temu velika nadloga za policijo in vzdrževalce komunikacijskih omrežij, ki so šele spoznavali varnostne ranljivosti interneta. Zato v filmu med drugim izvemo, kdo je začasno zrušil največjega slovenskega ponudnika interneta, komu je ameriška tajna služba ponujala službo v agenciji za nacionalno varnost in pod katerimi vzdevki so se skrivala najlepša hekerska dekleta.

Neprespane noči

»Letos smo na nacionalnem odzivnem centru za omrežne incidente (SI-CERT) praznovali dvajseto obletnico,« je povedal vodja centra Gorazd Božič. »Vendar tokrat nismo hoteli pripraviti konference, okrogle mize ali publikacije, s katero bi si postavili papirni spomenik. Namesto tega smo skupaj s produkcijsko hišo Sever & Sever in TV Slovenija pripravili dokumentarec o naših nasprotnikih in pokazali, kako se je skupaj s hekerstvom spreminjalo tudi naše delo,« je dejal strokovnjak za računalniško varnost.

Hoteli so pokazati, kdo so bili slovenski hekerji, kaj jih je gnalo in zakaj so danes bolj skriti kot pred desetimi leti. Vendar to ni bilo preprosto, saj bi morali pred kamero povabiti posameznike, ki so jih nekoč lovili skupaj s policijo in informatiki. Omejeni so bili s starejšimi primeri, saj o nedavnih incidentih niso mogli govoriti, ker so še potekale preiskave ali obravnave. »Bali smo se tudi, da bodo na snemanju zmrznili, saj sem si računalnikarje zamišljal kot zelo introvertirane,« je dodal režiser in soscenarist filma Blaž Završnik. »Prav tako si sprva nisem predstavljal, kako naj čim bolj zanimivo prikažem klikanje, tipkanje in vrstice programske kode, ki same po sebi niso prav filmične.«

Kljub začetnim skrbem so imeli ustvarjalci srečo, saj so posneli velik del poznavalcev domače zgodovine hekerstva. V filmu je nastopilo več nekdanjih hekerjev in tistih, ki so jih preganjali. Završnik je priznal, da so ga fantje – zdaj večinoma računalniški profesionalci – zelo prijetno presenetili, saj so duhovito in brez zadržkov spregovorili o tedanjih podvigih. Veliko več težav je imel s tožilci, odvetniki in policisti, ki niso vajeni javnega nastopanja in so včasih med snemanjem čisto zmrznili ali se zmedli, se je nasmehnil režiser. Če so jim nadrejeni sploh dovolili nastopiti v filmu.

V prvem obdobju so si bili elektronski vlomilci in spletni policaji skoraj simpatični, saj mladi računalnikarji niso iskali osebnih koristi, ampak so se predvsem dokazovali pred drugimi poznavalci in spoznavali računalniške sisteme. Pozneje so postajale elektronske igre vse bolj podobne spletnim vojnam, hekerji pa so večkrat prečkali mejo med etičnim hekanjem in aktivizmom ter prestopili v kriminal, saj so lahko z vdori v tuje računalnike, preprodajanjem internetnega dostopa in piratstvom zaslužili precej tedanjih nemških mark.

Na zaslužkarje so večinoma gledali postrani, saj je bila za zgodnje hekerje najbolj pomembna prepoznavnost med računalniško skupnostjo na spletnih forumih in klepetalnicah irc. Veliko je bilo tudi petelinjih bojev med hekerji in skrbniki omrežij, kdo ima večji ego, je povedal Božič. Te boje je lepo pokazal primer iz filma, ko je na službo za pomoč uporabnikom Siola poklical eden izmed tedanjih vladarjev temnega spleta in se pritožil, da se ne more priključiti na internet. Operater mu je neprijazno odvrnil, da bo moral pač zdržati brez povezave. Čez nekaj časa je Siol ohromil kibernetski napad in na klicnem centru je zazvonil telefon. »Dokler bom jaz brez interneta, boste tudi vi,« je dejal neznani glas.

»Ti fantje so nam povzročili toliko neprespanih noči, da smo se večkrat hoteli odpeljati do njih in jim naložiti nekaj batin s krepelcem,« se je spominjal tedanji administrator Siola Jan Žorž. Pozneje je postala tekma med hekerji in njihovimi preganjalci manj osebna, saj se je povečalo število vdorov iz tujine, domači hekerji pa so poslovne priložnosti iskali na mednarodnem trgu nezakonitega programja, preprodajali podatkovne zbirke in sodelovali z mednarodnimi kriminalnimi skupinami. Nekateri so bili tako uspešni, da so jih preganjali ameriški preiskovalci in so kariero zaključili v zaporu, kjer je pristal najbolj znani slovenski kibernetski prestopnik Matjaž Škorjanc – nekdanji študent medicine, ki je napisal zelo uspešen program za krajo podatkov.

Odpiranje gospodinjskih naprav

Film o slovenskih hekerjih in televizijske nanizanke, kakršna je Mr. Robot, prikazujejo le eno plat hekerstva. Zgodnjih hekerjev, ki jih je pred tridesetimi leti opisal ameriški novinar in poznavalec silicijeve doline Steven Levy v knjigi Hackers: Heroes of the Computer Revolution (1984), ni zanimal kriminal ali zlonamerno vdiranje v računalniška omrežja. Večinoma so bili programerji in inženirji, ki so hoteli spreminjati in izboljšati tedanje računalnike in jim dodati nove zmožnosti, ki jih proizvajalci niso predvideli. V tem prizadevanju so bili podobni ostalim zanesenjakom, ki so predelovali avtomobilske motorje ali jadrnice – le da so jih bolj zanimale programske vrstice in integrirano vezje.

Na neračunalniške hekerje so lani pomislili v ljubljanskem muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), saj so na 24. bienalu oblikovanja BIO 50 vključili tudi dva hekerska sklopa: hekanje gospodinjskih aparatov in motorne enote.

V obeh skupinah so se udeleženci ukvarjali z »zaprtimi« napravami: gospodinjskimi aparati, avtomobili in drugimi stroji, ki za delovanje potrebujejo motor. Za potrošniške izdelke je značilno, da so narejeni kot zaprti sistemi, ki jih ni mogoče odpreti (fizično ali programsko), popraviti ali prilagoditi. Razlogi za zapiranje so različni – od ekonomskih (cenejša proizvodnja, patenti, varovanje intelektualne lastnine) do uporabniških, saj proizvajalci trdijo, da so zaprte naprave bolj zanesljive in jih je laže uporabljati. Vendar ima zaprtost tudi ceno. Če je potrošniške izdelke ceneje zavreči kot popraviti, to pomeni večjo obremenitev za okolje, ukinjanje obrtniških poklicev (popravljavcev) in pasivnejše uporabnike, ki ne morejo spoznati svojih orodij.

Skupina oblikovalcev je na bienalu predstavila različne gospodinjske naprave, ki jih je mogoče odpreti, razstaviti, popraviti in preoblikovati. Pri delu so uporabili »izdelovalniška« orodja, ki vsakemu uporabniku omogočajo zasnovo in izdelavo sestavnih delov: odprte elektronske komponente in trirazsežno tiskanje. Upoštevali so zelo podobna načela kot računalniški hekerji, o katerih je pisal Levy: odprtost, prilagodljivost in sodelovanje, ki so zapisani tudi v hekerskih manifestih. Le tako se lahko oblikovalci in uporabniki naučijo, kako deluje določena tehnologija ali izdelek. Kakšne so njene pomanjkljivosti, skrite pasti ter njene prednosti, ki jih je mogoče izkoristiti, je pojasnil mentor skupine Tilen Sepič, tudi sam oblikovalec in zagovornik odprtokodne kulture.

Za Sepiča je hekanje industrijskih izdelkov zelo koristno za razumevanje širših družbenih vprašanj, saj oblikovanje in zasnova potrošniških izdelkov vedno odražata poslovne modele, ideologijo in interese proizvajalca. Gospodinjske aparate so namenoma zasnovali kot zaprte naprave, ki opravljajo samo eno funkcijo, so slabo izdelane in se pokvarijo po dveh letih. Proizvajalci za izdelke sploh ne ponujajo nadomestnih delov ali jih prodajajo za zelo visoko ceno, čeprav so proizvodni stroški minimalni. Veliko je tudi formalnih pritiskov, ki odvračajo uporabnike od spoznavanja in odpiranja naprav: vse strožji garancijski pogoji (vsak poseg pomeni izgubo garancije) ali zakonska prepoved spreminjanja programske opreme.

Ideja odprte kode in oblikovanja postaja še bolj pomembna zaradi hitrega uvajanja »interneta stvari« – naprav in tipal, ki so ves čas povezani v omrežje. Uporabniki nikoli ne morejo vedeti, kaj v resnici počne pametni mobilnik, hladilnik ali avtomobil: katere podatke zbira in komu jih pošilja. Hkrati prinašajo povezane naprave številna nova varnostna tveganja, saj hekerji ne vdirajo samo v računalnike, jedrske centrale in korporacije, ampak tudi v avtomobile, medicinske naprave, nosljivo elektroniko in pametna domovanja. Kljub zagotovilom proizvajalcev, da so njihovi zaprti izdelki popolnoma varni.

Družbeno hekanje

Za novo generacijo računalniških in neračunalniških hekerjev je zanimiv še en kompleksen informacijski sistem: država, institucije in družbeni mehanizmi odločanja.

Politično lobiranje je zelo podobno računalniškemu hekanju, saj morajo lobisti dobro poznati delovanje političnega in pravnega sistema, če hočejo vplivati na zakone in predpise, ki ustrezajo njihovemu naročniku. Tudi oni iščejo ranljivosti sistema: podkupljive ali oportunistične poslance, nezadovoljne državne uradnike in parlamentarne odbore, ki jim je mogoče podtakniti nekaj zlonamernih pravnih vrstic. Ali jih izrabiti za družbeno koristne akcije in doseganje političnih sprememb.

Med najbolj znanimi primeri političnega hekerstva so evropske piratske stranke, ki so se poskusile izvoliti v parlament (evropski, nacionalni ali deželni) in od znotraj spremeniti mehanizme odločanja. Ideologi piratskih strank verjamejo, da je mogoče državo upravljati po načelih informacijske družbe: s transparenco (»odprtimi podatki«), vključevanjem vseh državljanov in brez formalne hierarhije, kjer o delu politične stranke odloča skoraj izključno njeno vodstvo. Bolj radikalne so anonimne hekerske skupine »hektivistov«, ki z vdori v informacijske sisteme napadajo politične nasprotnike ali branijo privržence. Hekerske metode pa uporabljajo tudi pripadniki islamske paradržave, ki izkoriščajo družabna omrežja in medije za propagando in novačenje privržencev.

V društvu Danes je nov dan verjamejo, da se lahko družbena gibanja veliko naučijo od računalniških in oblikovalskih hekerjev. Njihovi britanski vzorniki Mysociety so pokazali, da lahko angažirana in dobro organizirana civilnodružbena skupina postavi učinkovite spletne platforme, s katerimi nadgradi ali nadomesti neučinkovite državne institucije in storitve: e-upravo, protikorupcijsko komisijo ali informacijskega pooblaščenca. Zato so v preteklih letih razvili številna spletna orodja za spodbujanje političnega delovanja, spletne vključenosti, dostopa do informacij, ugotavljanja neenakosti in iskanja laži v politiki. Vendar bodo takšna orodja učinkovita šele, ko se bodo državljani potrudili spoznati delovanje države in se naučiti uporabe demokratičnih orodij: volitev, referenduma, državljanskih pobud, peticij pravice dostopa do informacij javnega značaja, a tudi civilne nepokorščine in aktivizma.

Državljanskih izkušenj ni mogoče pridobiti brez nenehnega preizkušanja družbenega sistema, ugotavljanja njegovih pomanjkljivosti in iskanja popravkov. Takšno iskanje popravkov in izboljšav pa je mogoče samo v dovolj odprtih družbah, ki sprememb ne poskušajo prepovedati ali jih omejiti z zaprtimi sistemi in rešitvami. Hekerstvo zato nikoli ni pomenilo samo računalniške oblike mladostnega razgrajaštva, prestopništva ali zabave, ampak je imelo tudi političen naboj, ki so se ga najbolj znani računalniški zvezdniki zelo dobro zavedali. Tudi tisti, ki so jih preganjali slovenski spletni policaji in lastniki komunikacijskih omrežij.