Hud dež bo padal

Odločitev predsednika vlade, da ne odpotuje na pariški vrh o podnebnih spremembah, ker je v domovini divjalo neurje, v sebi nosi nekaj sporočil. Najbolj trivialno je to, da se politiku, ko je doma huda ura, ne splača hoditi po svetu. Leta 2002, tik pred nemškimi zveznimi volitvami, so Nemčijo prizadele hude poplave. Kancler Gerhard Schröder se je obul v črne gumijaste škornje in si nataknil zeleno pelerino. Ankete so kazale, da se Schröderjev socialdemokratski projekt potaplja. A mož v črnih gumijastih škornjih je v nasprotju z napovedmi dobil še en mandat. Če ne bi bilo poplav, bi morda potonil.

A tega, da si voditelji med hudo uro nataknejo škornje, jim ne moremo zameriti, čeprav obstaja nekaj razlogov za oceno, da to počnejo zaradi marketinških razlogov. Razlog za zamero bi bil, če se ob hudi uri ne bi odzvali.

Odločitev, da premier v dneh neurja ne odpotuje v Pariz, ima še eno dimenzijo. Ujma, ki je udarila velik del Evrope, je – o tem ne bi smelo biti dvoma – povezana s podnebnimi spremembami. Te spremembe so torej prav na dan pariškega vrha o podnebnih spremembah povzročala neurja. Povedano nekoliko enigmatično: slovenski premier se vrha o podnebnih spremembah ni mogel udeležiti zaradi katastrofalnih učinkov podnebnih sprememb. Gre za sporočilo, ki ne bi smelo odmevati samo v opustošenih slovenskih dolinah. Če ne bo ukrepov, ki bi obrnili procese, sestankovanje o podnebnih spremembah nekega dne ne bo več možno, ker bo vedno več težav s transportom, izrednimi stanji, spremembami geografije. Pred stoletji so podnebne spremembe, povezane z drugimi dejavniki, povzročile, da so potomci vikingov zapustili Grenlandijo, ker je bila ta vedno manj primerna za bivanje. Majevska civilizacija na mehiškem Jukatanu je verjetno izginila zaradi lakote, ki so jo povzročile podnebne spremembe. Ko so na Velikonočnem otoku polinezijski priseljenci posekali zadnje drevo, se je končala tudi civilizacija, ki je postavljala nenavadne kamnite kipe človeških glav. Civilizacije sicer niso izginjale zaradi enega samega razloga. Razlogi, da so civilizacije izginjale, so bolj kompleksni. Ne kaže pa spregledati, da je človek s svojim ravnanjem pogosto pospešil procese, ki so poslabševali možnosti za bivanje.

Posebnost sodobnih sprememb je v tem, da prizadenejo bistveno večje število ljudi kot pred stoletji. Danes ne gre za to, da bi bivanje v Benetkah, Piranu ali ob bregovih Krke postalo nevzdržno, ker so poplave vedno bolj pogoste. Ne gre za to, da življenje v Bohinju ne bi bilo več možno, ker se učinki viharjev v alpskih dolinah multiplicirajo, strešne opeke pa v teh viharjih letijo kot jesensko listje. Ne gre za eksotične otočke v Indijskem oceanu, ki jih ogroža vedno višja gladina morja. Prostor za podnebne begunce iz Benetk ali Maldivov se bo že našel. Danes v nižinah ob morjih živi več sto milijonov ljudi. Se bodo selili? Se bodo revne azijske države ukvarjale z gradnjo nasipov, ki bodo preprečevali vdore morja? Kakšen bo politični status podnebnih beguncev? Bodo imeli podoben status kot vojni begunci? Ali jim bodo pripisovali podoben status kot ekonomskim migrantom, ki so svoja bivališča menda zapustili zaradi sebičnih razlogov? Je beg pred nevihtnimi kapljami manj opravičljiv kot breg pred vojaškimi kroglami?

Na našteta vprašanja so v zadnjih desetletjih že odgovarjali vojaški poveljniki in pesniki. Vojaške operacije – iraški Puščavski vihar, hrvaški Nevihta in Blisk – dobivajo imena po meteoroloških pojavih. Bob Dylan, lanski Nobelov nagrajenec za literaturo, je pekel vojne v pesmi A Hard Rain's a-Gonna Fall (Hud dež bo padal) opisal z meteorološko metaforiko. A po drugi strani tudi meteorološke pojave opisujemo z vojaško terminologijo. Črti, ob katero trčita hladna in topla zračna masa, meteorologi pravijo fronta.

A vrnimo se k spodletelemu potovanju predsednika vlade v Pariz. Kaj so pogajanja o podnebnih spremembah? Pariški podnebni vrh je poskus, da človeštvo prepreči konflikte, ki jih bodo povzročile ujme. Je poskus politike in zvezdnikov – denimo Terminatorja in nekdanjega guvernerja Arnolda Schwarzeneggerja –, da človeštvo vendarle prepreči konflikte, ki bodo – tokrat ne gre za metaforo – nastajali zaradi hudega dežja. In vsega, kar sodi zraven.

Pri pariškem vrhu o podnebnih spremembah je najbolj nerodno to, da bodo, če se vse skupaj konča s polomijo, nekoč potrebna mirovna pogajanja.

Versailles, kjer so leta 1919 reševali posledice protislovij, ki niso imela podnebnega ozadja, leži slabih 30 kilometrov zahodno od Pariza.