Tiskane izdaje
Upal sem, da bomo tudi Slovenci obeležili 70-letnico zmage nad fašizmom in nacizmom dostojanstveno, zadovoljno in spravljeni med seboj. Žal sem se zmotil! Že od konca februarja se v medijih vrstijo izjave nekaterih izobražencev in politikov na temo slovenskega protiokupatorskega boja, revolucije, kontrarevolucije in kolaboracije, ki dogajanje na Slovenskem v letih 1941–1945 zopet prikazujejo enostransko, ideološko v prid tiste strani v vojni, s katero ideološko ali kako drugače simpatizirajo.
S tem zastrupljajo idejno ozračje in vzdržujejo zavest ideološke in politične razklanosti, ki je med Slovenci najhujša med evropskimi narodi.
Izjave teh ljudi v pisni in govorjeni besedi morajo s svojo ostrino, z nehumanistično brutalnostjo, svojo nepomirljivostjo, ki jo nekateri skrivajo za dozdevnim intelektualnim diskurzom, danes prav osupniti. Človek dobi vtis, da ti ljudje ne vedo, kako so se pogledi znanosti in širokih množic na drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo v Evropi spremenili.
Če bi upoštevali nekaj temeljnih etičnih in političnih postavk, ki jih sprejema kulturna in socialna antropologija povojne Evrope, ali drugače rečeno, ki so v skladu s splošnim, od civiliziranih narodov priznanim kodeksom etičnih vrednot in pravil družbenega sožitja, bi bili njihova govorica in zaključki drugačni.
Mnogo teh etičnih in socialnih pogledov je vseboval že splošni kulturni in socialni antropološki kodeks predvojne Evrope. Ignorirali so ga in ga zametavali le vsi totalitarizmi, boljševiški, fašistični in nacionalsocialistični, kar je pomembno za ocenjevanje tedanjih dejanj.
Naj naštejem samo nekaj teh etičnih, socialnih in političnih vrednot: habeas corpus (ali nedotakljivost človekove osebe brez odredbe sodišča); danes je ta razsvetljenska pravica poglobljena z zapovedjo svetosti življenja; pravica do svobode mišljenja, govora in političnega delovanja; pravica in zapoved tolerance med različnimi nazori; pravica do združevanja in zborovanja; pravica do lastnine in svobodnega gospodarskega udejstvovanja; pravica do enakosti pred zakonom; jasno razmejena tripartitnost oblasti itd. Ob teh osnovnih vrednotah pa so še tiste, ki jih je upoštevati v izjemnih družbenih in političnih situacijah: boj proti okupatorju za obrambo domovine in naroda, katerega oblike pa ne morejo biti predpisane, ampak se morajo ravnati po zaščiti narodnega življenja in premoženja; v času boja proti okupatorju se je treba izogibati državljanski vojni; vsaka monopolizacija odpora s strani neke skupine je škodljiva in zožuje demokratičnost boja; aktivna kolaboracija določene skupine prebivalstva z okupatorjem je zavrženo početje.
Izhajajoč iz teh postavk je del slovenske znanosti že prišel do pomembnih rezultatov pri analizi in oceni dogajanja na Slovenskem med 2. svetovno vojno. Tako so udeleženci interdisciplinarnega simpozija z naslovom Žrtve vojne in revolucije, zgodovinarji, pravniki in filozofi različnih ideoloških in političnih prepričanj, ki sta ga novembra 2004 organizirala Inštitut za novejšo zgodovino in Državni svet Republike Slovenije, prišli do nekaterih skupnih ugotovitev. Te je uredniški odbor zbornika s simpozija strnil v naslednje ugotovitve: V Osvobodilni fronti so imeli od samega začetka vodilno vlogo komunisti, ki so konspirativno zasnovali revolucijo. Tako se je že od leta 1941, zlasti pa od leta 1942 v imenu tako imenovane revolucionarne justice razraščal partijsko-vosovski teror.
Hkrati pa se je v imenu antikomunizma vzporedno razvijal boj proti partizanskemu gibanju. Nastala je državljanska vojna. »Namerni in neposredni povzročitelji in s tem glavni krivci državljanske vojne, tega nujnega pogoja komunistične revolucije, so bili komunisti.« (Zbornik Žrtve vojne in revolucije, Državni svet RS, Ljubljana 2005, str. 3–4)
Protikomunistični tabor pa se je v svoji organizacijsko vojaški nesposobnosti upreti se komunističnim partizanom in iz napačne politične presoje zatekel po pomoč k okupatorju, s tem pa je zdrknil v aktivno kolaboracijo.
Uredniški odbor zbornika je še poudaril, da je »bila zahteva iz Izjave stalnega gremija razprav o prihodnosti Slovenije pri predsedniku Republike Slovenije dr. Janezu Drnovšku iz 29. decembra 2003, da je žrtve množičnih povojnih pomorov treba ohraniti v dostojnem spominu tudi z napisi na spominskih obeležjih, upravičena«.
Takšne poglede in ocene v glavnem delijo nekatera novejša zgodovinska znanstvena dela, npr. najobsežnejše in najbolj reprezentativno kolektivno delo Slovenska novejša zgodovina 1848–1992, napisana na Inštitutu za novejšo zgodovino (Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005, 1. del.) Tej se pridružuje že cela vrsta avtorjev s svojimi monografijami, ki zastopajo podobne poglede. Zadnjo pomembno knjigo o tej tematiki je napisal kanadski Slovenec Gregor Kranjc, Hoja s hudičem, ki je izšla v angleščini v Torontu leta 2013, v slovenščini pa v založbi Ciceron v Trzinu leta 2014, ki pojasnjuje problem slovenske kontrarevolucije in kolaboracije.
Vsa ta znanstvena dela pa so v slovenski javnosti premalo odmevna. Nekateri zgodovinarji, zavezani starim ideološkim stereotipom, teh del ne upoštevajo, še manj pa nekateri politiki in publicisti. Tako je slovenska javnost zbegana in mnogi vztrajajo v starih pogledih sektaštva, netolerantnosti in sovraštva ter radi prisluhnejo starim ocenam, ki jih še vedno prinašajo razni mediji.
Presenečen sem bil, da so celo nekateri mlajši zgodovinarji zavrnili mojo pobudo, da se na osnovi omenjenega kodeksa etičnih vrednot in pravil družbenega sožitja »levi, desni in nevtralni« zgodovinarji pogovorimo o tem usodnem dogajanju – po eni strani pomembnem in pogumnem, po drugi stani pa napačnem, škodljivem in tragičnem, ki je med Slovenci povzročilo tako globok in dolgotrajen razkol.
Kot pomembnega in pogumnega ocenjujem partizanski boj zoper močnega in surovega okupatorja, povezavo tega boja z veliko mednarodno antifašistično koalicijo, ki je Slovence enkrat uvrstila med zmagovalce zgodovine. Ta zmagoviti status pa jim je omogočil osvoboditi primorske Slovence in združiti Primorsko z matično Slovenijo skoraj v celotno zamišljenem obsegu Zedinjene Slovenije.
Napačno, škodljivo in tragično pa je bilo forsiranje komunistične revolucije znotraj partizanskega gibanja, kar je počela Komunistična partija Slovenije. Ravno tako napačna in škodljiva je bila tudi odločitev protikomunistične strani za kolaboracijo, ki je to pripeljala med poražence. Zmagovalci so ob koncu vojne uvedli v Sloveniji komunistični režim in maščevalno obračunali s poraženimi sonarodnjaki.
Ti so za svojo napako plačali največjo ceno, ceno življenja, s čimer so po civilizacijskem kodeksu vredni dostojnega človeškega spominskega obeležja. Žal se med Slovenci to še ni zgodilo v dolgih sedemdesetih letih in sovraštvo, nepomirljivost še vedno tli med ljudmi. Videti je, da je državljanska vojna z množičnimi poboji na obeh straneh povzročila tolikšno frustracijo, ki ne zbledi niti v treh generacijah. Toda to bomo Slovenci morali enkrat pustiti za seboj. Brez razčiščene in spravljene preteklosti narod težko ali sploh ne more napredovati. Ali bomo res potrebovali za to celih 200 let, kot so Francozi, da so priznali zločinski jakobinski poboj več kot 200 tisoč kmečkih prebivalcev Vendeje leta 1793/94? Nekaj redkih umirjenih in preudarnih izjav je slišati prav v zadnjih dneh, mislim na prof. dr. Andreja Capudra in na gospoda Petra Hribarja.
Spodbujati takšen ton in pojasnjevati zgodovinsko resnico je naloga zgodovinske vede!
Zgodovinar dr. Janko Prunk
