Ideja računalništva se spreminja. To ni več samo škatla

»Res lahko uporabim pojma 'označevalec' in 'označenec',« se je razveselila, ko smo se pogovarjali o hitrosti tehnoloških sprememb. »Če ju bosta ohranila tudi v pogovoru, bo to prva takšna omemba v korporativni zgodovini Intela,« je smeje dodala antropologinja Genevieve Bell, raziskovalka, ki pri največjem izdelovalcu računalniških procesorjev proučuje uporabniške navade in pomaga predvidevati tehnološke inovacije.

Njeno navdušenje nad semiotiko, označevalci in označenci je povezano z odraščanjem v znani avstralski antropološki družini, zaradi katerega je mala Genevieve preživela večino otroštva med Aboridžini. Večino časa je bila bosa, v šoli so jo sošolci le malokrat videli, a je kljub temu doktorirala iz ameriških indijanskih ljudstev in feminističnih študij na ameriškem Stanfordu.

Na Intelu se je znašla po naključju in na značilno avstralski način, je dejala Bellova. V lokalu v ameriškem Palo Altu jo je nagovoril neznanec, jo povabil na zmenek in mimogrede predlagal še ponudbo, ki je ni mogla zavrniti. Tehnološka podjetja so spoznala, da tehnologija niso samo izdelki, ki so jih razvijali njihovi inženirji. Njihovo uporabo določajo kultura, politika, ekonomske razmere in zapleteni družbeni odnosi, ki jih niso poznali. Zato so začeli zaposlovati družboslovce, humaniste in druge poznavalce človeške vrste. Povezovanje znanstvenih disciplin pa je bil eden izmed močnejših poudarkov nedavnega mednarodnega simpozija Zakaj svet potrebuje antropologe, kjer je nastopila tudi Bellova.

Ali veste, kaj pričakujemo novinarji, kadar nam veliko tehnološko, internetno ali komunikacijsko podjetje ponudi pogovor z antropologom?

To me pa res zanima!

Ponavadi ste morali z marketinškimi brenčavkami opremiti najnovejše izdelke in storitve vašega delodajalca. Ali znanstveno pojasniti, da so digitalni domorodci že čisto povezana generacija, ki se eklektično giblje med konvergenčnimi mediji …

Smo res tako grozni? (Smeh.) Potem sem očitno zelo neuspešna antropologinja v svetu tehnologije, saj si nisem doslej izmislila niti ene takšne brenčavke.

A so vas kljub temu obdržali?

Ko sem začela delati pri Intelu, od družboslovcev in humanistov niso pričakovali sodelovanja z marketinškim oddelkom. V drugi polovici devetdesetih so se osebni računalniki hitro širili iz poslovnega okolja med zasebne uporabnike. Postajali so množični izdelki in proizvajalci računalniške opreme niso več poznali trga, na katerem so se znašli. Hoteli so spoznati nove skupine uporabnikov in pri Intelu so sprva zaposlili dva kognitivna psihologa, ki se nista najbolje ujela, zato so poskusili še z antropologi. Tudi mi smo imeli sprva precej težav, kako inženirjem in menedžerjem pojasniti naše raziskovalne metode. Sodelavci iz razvojnega oddelka so bili sprva zelo nezaupljivi in ves čas smo morali odgovarjati na vprašanja, kaj sploh počnemo. Proučujemo piramide? Opice? Zakaj vas potrebujemo?

Kaj ste jim odgovorili?

Običajno začnem z osebno izkušnjo ali anekdoto. Pred nekaj meseci sem hotela dvigniti denar in moj bankomat mi je zaželel vse najboljše za rojstni dan. Obstala sem in začela razmišljati, kaj naj si mislim o takšni pozornosti. Da je moje zasebno življenje pomilovanja vredno, ker mi je prvi voščil bankomat? Da moja banka ve vse o meni in nimam nikakršnega nadzora nad svojimi osebnimi podatki? Potem sem dogodek zaradi naglice odmislila in se čez nekaj tednov spet znašla pred istim bankomatom. Tokrat mi je čestital za obletnico in spet sem se zamislila nad izkušnjo. Sem bila malce prizadeta, ker sem samska in mi je misel na obletnico vzbudila neprijetna občutja? Me takšen odnos do uporabnikov straši ali navdihuje? Pri takšnih vprašanjih postanejo pozorni tudi inženirji in menedžerji.

Ker lahko vplivajo na poslovne rezultate?

Tudi, ampak strah pred slabšo prodajo ni edini razlog. V silicijevi dolini računalniški inženirji in podjetniki zelo resno verjamejo, da s tehnološkimi inovacijami spreminjajo svet. Eden izmed ustanoviteljev Intela Gordon Moore leta 1965 ni zapisal samo napovedi, da se bo število tranzistorjev na integriranem vezju eksponentno povečevalo, kar danes poznamo kot Moorov zakon. Moora je zanimala tudi uporaba teh vezij v prihodnosti – kaj bomo počeli z vse bolj zmogljivimi računskimi stroji.

Predvidel je računalnike, povezane v omrežje. Napovedal je avtonomne transportne sisteme, mobilne komunikacije in pametne ure. Ni pa pomislil na nekatere velike izzive, ki se jih zavedamo danes: da centralizacija računalništva povečuje moč velikih podjetij in držav, da komunikacijske tehnologije omogočajo množičen nadzor in poseganje v zasebnost, da jih bodo uporabljali kriminalci in diktatorji … Vse to so teme, o katerih se zdaj pogovarjamo na najvišjih korporativnih sestankih, česar si prvih nekaj let nisem mogla predstavljati.

So se v zadnjih desetih letih spremenile tudi vaše raziskave? Si danes več pomagate s podatkovno analitiko ali je še vedno prostor tudi za klasično antropološko raziskovanje na terenu?

V prvih desetih letih smo izvajali zelo veliko terenskih raziskav in opazovali, kako ljudje uporabljajo nove informacijske in komunikacijske tehnologije. Potovali smo po vsem svetu in največ časa sem preživela v Aziji, saj sta bili Japonska in Južna Koreja državi z najbolj razvito internetno infrastrukturo in storitvami. Takšen pristop tudi danes ostaja temelj antropološkega dela – kljub novim možnostim analize velikega podatkovja. Uporabo komunikacijskih tehnologij je najbolj zanimivo opazovati v naravnem družbenem okolju ali posebnih prostorih, kjer ljudje preganjajo dolgčas, denimo na javnem prevozu ali na letališčih. Prav tako lahko samo z opazovanjem spremljaš tiste, ki so se zavestno odločili za odklop ali resno omejevanje elektronske komunikacije. Ko smo hoteli v nedavnem raziskovalnem projektu ugotoviti družbeno vlogo avtomobila, pa smo se morali spet odpraviti na pot po svetu, saj nam statistike niso dale odgovorov.

Zakaj so vas zanimali prav avtomobili?

Avtomobil je zelo primeren prostor za antropološko opazovanje. Najbolj me zanimajo vsakdanje in navidez samoumevne tehnologije. Na svetu je več kot milijarda avtomobilov in vsak vsaj malo odraža navade, značaj in kulturo voznika, tudi če je to taksi ali najeto vozilo. Avtomobili so intimna tehnologija, ob kateri se počutimo domače – podobno kot televizor, hladilnik ali v zadnjem času mobilnik. Zato nas tokrat niso zanimale vozniške navade, ampak avtomobili kot osebni prostori, prevozno sredstvo, družbeno obeležje in materialna lastnina. Iz avtomobilov smo pobrali čisto vse predmete, do zadnjega papirčka ali prazne pločevinke. Nato smo jih lepo zložili, fotografirali in prosili lastnika, naj nam pove vse o avtu in najdenih predmetih – kakšna je njihova zgodba, naj je bila še tako banalna. Izkušnja je bila zelo zanimiva in zabavna, saj so se ljudje spomnili številnih podrobnosti in spominov, povezanih z vozili.

Kaj so vam povedali najdeni predmeti?

Potrdili so domnevo, da uporaba tehnologij vedno odraža kulturo in družbene odnose v nekem okolju. V Avstraliji je imel vsak voznik dodatna sončna očala, zalogo vode in alkohola ter veliko plastičnih vrečk.

Vrečk?

Ker smo jih nedavno ukinili v trgovinah in moramo imeti za vsak primer dovolj rezerve (nasmešek). V Veliki Britaniji smo ponavadi našli kak kos orodja, robčke in elastiko za spenjanje las v čop na prestavni ročici. V Maleziji in Singapurju so imeli vozniki vedno spravljene dežnike, v predalu pred sovoznikom pa rdeče kuverte, ki jih podarijo za kitajsko novo leto. Te smo našli v skoraj vseh vozilih in lastniki so nam povedali, da jih potrebujejo za vsak primer – kot poročno darilo.

Če bi slučajno zašli na kako poroko?

Na azijsko poroko boste zelo težko slučajno zašli (smeh). Takšno rdečo ovojnico potrebujete takrat, ko pridete na poroko in ugotovite, da vaše darilo ni dovolj vredno. Zato morate v rdečo kuverto dodati še nekaj denarja, da si rešite čast. Vsi ti predmeti kažejo, da avtomobila ne moremo obravnavati samo kot prevoznega sredstva ali nevtralne tehnologije, s katero se ukvarjajo avtomobilski inženirji in avtomehaniki. Enako velja tudi za izdelke, ki jih razvijamo pri Intelu.

Vas je zanimalo tudi, katere elektronske naprave boste našli v kabinah? Avtomobilska zabavna elektronika je velik trg.

Seveda smo bili pozorni tudi na nastavke za mobilnik, slušalke bluetooth in druge dodatke, s katerimi se vozniki prilagajajo novim mobilnim storitvam. Poleg tega je v avtomobilih veliko elektronike, ki verjetno pomeni vsaj polovico stroškov izdelave. Motor, zavorne sisteme, vozniške asistente in zabavo upravljajo računalniki in programska oprema, zato so za nas zagotovo zanimiv trg. Vendar me glede prihodnosti avtomobilizma bolj zanima nekaj čisto drugega. Lahko spet povem anekdoto?

Seveda.

Na letališču v Amsterdamu me je čakal voznik in njegovo prvo vprašanje je bilo, ali se mi zelo mudi. Niti ne, sem ga pomirila. Nato mi je pokazal armaturo, na kateri sta bila dva mobilnika, tablica in še ena neznana naprava. Sistem se je sesul, zato moram še enkrat zagnati avto in počakati nekaj časa, je pojasnil. Med potjo je primerjal svoj avtomobil z nekdanjimi računalniki, ki jih je bilo treba ves čas ugašati in zaganjati, saj so zelo pogosto zmrzovali. Ta vožnja me ni ravno pomirila. Pomislila sem, da pospešeno gradimo izjemno kompleksne sisteme, pri katerih si ne smemo dovoliti takšne nezanesljivosti. Že pri avtu je izjemno nevarno, če nam zmrzne med vožnjo. Kaj šele, če nam bo podivjalo pametno domovanje ali pametno mesto? Bomo prebivalcem sporočili, naj mirno počakajo, da se pametno mesto znova zažene?

Ali da so njihovo pametno mesto pravkar napadli kibernetski teroristi?

Varnost je – poleg zasebnosti – naslednji velik izziv pri uvajanju interneta stvari: povezovanja več milijard naprav v internetno omrežje. Pred tridesetimi leti so računalniški hekerji z žvižgalkami vdirali v telefonska omrežja, da so si vključili brezplačne medkrajevne klice. Danes pa je mogoče s kibernetskim napadom ustaviti jedrsko centralo, kar smo videli v Iranu. Internet stvari prinaša nove oblike varnostnih tveganj. Znani so primeri kibernetskih vdorov v avtomobile, zdravstvene instrumente, pečice in hladilnike, hišne nadzorne kamere, tovarne ter sisteme za električno ali vodno distribucijo. Varnostna kultura niti približno ne sledi tehnološkemu razvoju. Povprečni uporabniki imajo že po trideset različnih gesel za vse spletne storitve in elektronske naprave, najpogostejše geslo pa je kar 'geslo', ime ali 12345. Dosti bolje ni niti v korporativnih okoljih – kljub odmevnim vdorom, industrijskemu vohunstvu in kraji podatkov.

Bi razvijalcem svetovali uporabo biometrike namesto gesel? Hitro prepoznavanje prstnih odtisov, šarenice, glasu in srčnega utripa?

Biometrične metode so sicer prijaznejše kot vpisovanje gesel, vendar prinašajo nove težave. Če nekdo ponaredi vaš prstni odtis – kar je razmeroma preprosto –, ga ne morete zamenjati. Razvijalci varnostnih tehnologij zato veliko stavijo na podatkovno analitiko ter algoritme za predvidevanje in ocenjevanje tveganja, ki bodo spremljali potencialno sumljive vzorce obnašanja. V ZDA sem nedavno spremljala primer, ko je bil nekdo obsojen zaradi podatkov na športni zapestnici, saj so zanikali njegov alibi. Sodnik je bolj zaupal podatkovni različici resnice. Takšnega primerjanja med človeško in podatkovno različico sveta bo vse več.

Kdo bo primerjal to različico? Ljudje ali algoritmi?

Algoritemska presoja je izjemno pomembno raziskovalno področje, saj računalniškim programom prepuščamo vse več avtonomije. Avtonomna vozila lepo pokažejo prihodnje dileme. Vsi smo lahko prebrali poročila o avtonomnem Googlovem avtomobilu, ki je prevozil več kot sto tisoč kilometrov brez prometne nesreče ali vsaj nezgode. Predstavljajte pa si, da boste čez nekaj let sedeli v avtonomnem vozilu, pred katero bo nenadoma skočil otrok. Kaj bo v takem primeru storil avtomobil? Bo zapeljal s ceste in zaščitil otroka? Bo zanj pomembnejši voznik, sovoznik ali otrok na zadnjem sedežu? Odrasli, ker so produktivni? Otroci, ker so prihodnost? Starejši, ker so modri? Ženske v reproduktivni dobi? Zasebno lastnino? Naredil bo tisto, za kar ga bomo programirali, zato bodo morale biti v algoritmih zapisane tudi zapletene etične odločitve.

Kdo bo določal etiko algoritmov? Se bo Googlov robotski avtomobil odločal drugače kot Samsungov ali Applov?

Še pred nekaj leti je v silicijevi dolini prevladovalo prepričanje, da se je treba s posledicami ukvarjati šele takrat, ko gre kaj narobe. Vsak je poskusil čim prej priti na trg in ga osvojiti s tehnologijo ali storitvijo. Takšen način razmišljanja se zdaj spreminja. Delno zaradi regulatorjev, ki želijo še pred prvimi odmevnimi zlorabami uvesti strožje predpise za uporabo robotskih letalnikov in trirazsežnih tiskalnikov. Pa tudi zato, ker prihodnjih tveganj ne bo mogoče zmanjšati brez sodelovanja med velikimi ponudniki: skupnih standardov in protokolov. Podobno velja tudi za etična vprašanja, zato nekatera velika tehnološka podjetja že zaposlujejo filozofe in jih vključujejo v razvojne oddelke. Etičnih odločitev namreč ni modro prepustiti samo inženirjem in poslovnežem.

Na katerih področjih bi tehnološka podjetja še potrebovala humanistično znanje?

Ideja računalništva se spreminja. To ni več samo škatla, prenosnik, strežnik ali superračunalnik, ampak moramo o računalnikih razmišljati kot o gradnikih – podobno kot pri hišah, kjer novi materiali omogočajo nove arhitekturne in urbanistične rešitve. Ti gradniki bodo ključni pri gradnji vseh prihodnjih velikih sistemov – od upravljanja države do infrastrukture, zdravstva in izobraževanja. Pri tem pa bo treba poznati in upoštevati vsa področja, s katerimi se ukvarja humanistika: zgodovino, kulturo, psihologijo ter razmerja politične in ekonomske moči. Prihodnost ne bo za vse enaka – tako kot ni sedanjost. Vaše življenje bo še naprej odvisno od nacionalnosti, rase, spola in družbenega razreda, kar bo vplivalo na vaš dostop do storitev informacijske družbe. Humanistično znanje pa je zelo pomembno tudi za razumevanje jezika, v katerem se pogovarjamo o družbenih spremembah.

Jezika?

V jezikoslovju in filozofiji poznamo razliko med označevalcem in označencem – med poimenovanjem in dejanskim pomenom. V silicijevi dolini se vse vrti okrog 'spremembe' in 'novega'. Vendar je v tehnoloških spremembah le malo spremembe in v novostih le malo novega. Vsaka nova tehnologija v sebi nosi preteklost in večinoma ohranja družbena razmerja ali poglobi pretekle razlike med zmagovalci in poraženci. Za razumevanje družbenega vpliva novih tehnologij je treba zelo dobro poznati ideologijo silicijeve doline in ugotoviti, kaj vse se v resnici skriva za jezikom novosti in sprememb.

Boste to ideologijo kdaj predstavili v knjigi o vašem delodajalcu?

Pred kratkim so me prosili, naj napišem antropološki oris Intela, in odzivi so bili zelo zabavni. Marsikdo je prvič pomislil, da pri svojem delu ves čas proučujem tudi sodelavce (nasmešek). V sebi nosim zelo obsežno monografijo o tem podjetju in upam, da jo bom lahko kdaj tudi objavila. Gradiva mi ne manjka.