Igrajmo šah!

S kom se moram družiti in komu se moram izogniti?

Objavljeno
19. maj 2017 11.50
Zorana Baković
Zorana Baković
Spoštuj svoje sovražnike, kajti oni so tisti, ki bodo prvi odkrili tvoje napake. Tako je govoril Sokratov učenec Antisten. »Nočem prijatelja, ki se smeji takrat, ko se smejim jaz, ki joče, kadar tudi jaz jočem, saj lahko to veliko bolje počne moja senca na vodni gladini.« Tako je učil kitajski modrec Konfucij.

In čeprav je grški filozof govoril o koristnosti sovražnika prodornih oči, kitajski pa o nekoristnosti nekritičnega prijatelja, sta oba odgovorila na isto vprašanje. S kom se moram družiti in komu se moram izogniti? Triindvajset oziroma štiriindvajset stoletij pozneje je to še vedno ključna dilema vsake družbe in vsakega posameznika. Pojma prijatelj in sovražnik sta že tisočletja v samih temeljih politike, tako da bi lahko kaj hitro pomislili, da se človeštvo pravzaprav ne spreminja z napredkom, temveč zgolj po kriterijih razvrščanja črno-belega sveta.

»Komunizem ni ljubezen,« je govoril Mao Zedong. »To je kladivo, s katerim bomo pokončali sovražnika.« Takoj za tem pa je kitajski vodja ponovil doktrino konservativnega nemškega politologa Carla Schmitta o tem, da je treba nujno razlikovati prijatelja od sovražnika, saj je to pogoj za uspeh sleherne države. Za Maa je bila to država, ki je nastala iz revolucije.

»Kdo so naši sovražniki? Kdo so naši prijatelji? Glavni razlog, zaradi katerega so bili vsi naši prejšnji revolucionarni boji tako neuspešni, je bil v tem, da se nismo s pravimi prijatelji združili v boju proti pravim sovražnikom.«

Svet se tudi po koncu vseh vojn 20. stoletja še vedno vrti okoli iste osi, ki so jo na veliko bolj moder način postavili starodavni filozofi, in kot da človeštvo nasploh ne zna obstajati, če ne potegne črte in se ne razdeli na nasprotujoče si tabore, sisteme vrednot, rajske cilje in peklenske načrte, smo zakorakali v prihodnost z isto maoistično oziroma, bolje rečeno, schmittovsko doktrino: povej mi, kdo so tvoji sovražniki, in povem ti, kdo si.

Te besede je imel v mislih Deng Xiaoping, ko je 4. junija 1989 poslal vojsko na goloroke demonstrante, ki so se zbrali na Trgu nebeškega miru, ker je bila nekje med njimi tista »peščica« sovražnikov ljudstva, ki jih je treba zatreti s tanki in mitraljezi, da bi se ohranila bit socialistične ureditve.

In te besede je skorajda citiral George W. Bush, ko je prešteval, »kdo je z nami in kdo proti nam« v vojni proti Al Kaidi in vsem tistim, ki sovražijo demokratične vrednote svobodnega sveta.

V celoti pristajajo te besede tudi političnemu slogu Marine Le Pen, ko svoje oboževalce opozarja na to, kako zelo je njihova Francija ogrožena zaradi imigracijske pestrosti in evropskega liberalizma, pa tudi pri ameriškem predsedniku Donaldu Trumpu se zdi, kot da bi hotel namenoma zveneti kot Schmitt oziroma Mao Zedong, ko z dvignjenim prstom in priprtimi očmi razvršča medije na tisto stran, kjer so zbrani »sovražniki ljudstva«, in tisto drugo … ah, kjer ni več nikogar.

»Imaš sovražnike?« sprašuje reper Eminem. »Odlično! To pomeni, da si v resnici zoper nekaj dvignil svoj glas!« To pa je že velik premik od primitivnega preštevanja prijateljev in sovražnikov in to je načelo, ki ga je, kot se zdi, sprejelo kitajsko vodstvo 21. stoletja, ko se je z vso težo svojega predsednika Xi Jinpinga zavzelo za en pas, eno cesto. Poenostavljeno rečeno svilno cesto.

Vzdolž svilne ceste cveti ljubezen. Narodi se objemajo. Mostovi se povezujejo. Reke se ljubkujejo. Gore se sklanjajo, da lahko prek njihovih hrbtov tečejo železniške proge, pristanišča pa na široko odpirajo usta in vanje sprejemajo trgovske ladje.

»Če bomo naredili prvi pogumen korak drug proti drugemu, se bomo lahko napotili po cesti, ki vodi k prijateljstvu, skupnemu razvoju, miru, harmoniji in boljši prihodnosti,« je trdil Xi in ob tem spomnil, da je »zgodovina naša najboljša učiteljica«. In s to zgodovino ni mislil na osvajanja in vojne, temveč na čudovite primere, kot je prehod budizma iz Indije v Kitajsko, kjer se je razcvetel v še toliko bolj bogato zgodbo, nato pa razširil po vsej jugovzhodni Aziji, ali primer konfucijanstva, ki se je rodil na Kitajskem, nato pa navdihoval velike evropske mislece, kot sta Leibniz in Voltaire.

Zgodovina, o kateri je govoril kitajski predsednik, je povezovala zibelke egiptovske, babilonske, indijske in kitajske civilizacije, ljudi različnih ras in veroizpovedi ter mesta najzanimivejše arhitekture. Ta zgodovina je bila dokaz, da kultura zacveti takrat, ko je odprta, in da narodi dosegajo napredek, ko se med seboj prepletajo.

O čem drugem bi lahko govorili na hitrih cestah in prostranih letališčih, če ne o prijateljstvu brez antipoda, in kje je sploh še kaj prostora za sovražnike v takšnem velikanskem projektu, kot je povezovanje celin v dobro vseh, ki živijo vzdolž pasu in ceste?

Kdo ne bi želel verjeti v prihodnost, v kateri so vsi zmagovalci, v kateri se ni treba nikomur bati nobenega drugega sovražnika, razen tistega, ki se skriva v samem človeku in ki govori z jezikom strahu in ignorance?

Kdo se ne bi pridružil kolu geopolitične idile, ki presega vse opisane utopije in ki nas dela tako zelo privilegirane že s tem, da sploh živimo v tem slavnem stoletju?

A obstaja problem.

Ko je pokojni Samuel Huntington leta 1993 pisal esej Spopad civilizacij, ki ga je tri leta pozneje razširil v knjigo Spopad civilizacij in preoblikovanje svetovne ureditve, je ugotovil zgolj to, da obstajajo hujši spori in globlji prepadi znotraj vsake od civilizacij, ki jih je opredelil kot nosilke našega viharnega časa, kot medsebojno med njimi. Koliko krvavega sovraštva vlada med sunitskimi in šiitskimi muslimani! Kako silovita je nestrpnost med ruskimi in ukrajinskimi pravoslavci! Kako globoki so prepadi med levico in desnico zahodnega sveta! Skorajda bi se lahko vprašali, ali so to isti Japonci – torej tisti, ki se upirajo reviziji pacifistične ustave, in tisti, ki si želijo, da bi njihova država znova postala vojaška sila.

Sicer pa se je na koncu koncev tudi Kitajska spopadla sama s seboj, ko sta se 27. aprila v improvizirani areni pomerila mojster taj čija in rokoborec prostega sloga – prvi prepričan o moči kultiviranega duha, drugi preprosto prepričan o moči svojih pesti?

Ta nenavadni, neizenačeni in po svoje celo tragični spopad, ki je trajal borih dvajset sekund, je veliko nacijo pripravil do tega, da se je vprašala, kaj je ona v tem 21. stoletju: prefinjeni ples gija, smrtonosen zgolj v svetu, ki je jasno razdeljen na vrline in grehe, ali vulgarno poosebljenje moči, ki se ravna po povsem drugačnem moralnem kodeksu in ki je pripravljeno v hipu uničiti sleherno estetiko tradicionalnega ravnovesja? Kdo je torej današnja Kitajska: mojster taj čija ali rokoborec prostega sloga? Če rečemo, da je eno in drugo – ker prvi predlaga otvoritev nove svilne poti, drugi pa gradi letalonosilke –, zakaj se torej med seboj pretepata, kot da sta drug drugemu najhujša sovražnika?

Zato ker je kitajski prijatelj in sovražnik znotraj iste kolektivne zavesti, ki pravkar rojeva najgenialnejšo zasnovo evroazijske integracije in ki neusmiljeno pritiska na Xinjiang in Tibet, hegemonistično dograjuje čeri v Južnem kitajskem morju in tam načrtno gradi vojaška oporišča in hotele.

Elegantnega mojstra taj čija in grobega silaka povezuje močna kemija absurda. Razdvojena civilizacija se je morala sama s seboj spopasti v ringu, saj še sama nič več ne ve, s katero nogo naj bi zakorakala v prihodnost in s katero naj ostane v preteklosti, tako da ji preostaja edino to, da vstopi v Klub golih pesti pisatelja Chucka Palahniuka oziroma režiserja Davida Fincherja in da se preizkusi v obeh vlogah iste osebnosti. Da je sama sebi najnevarnejši prijatelj in najboljši sovražnik. Tako kot sta to pred več kot 2300 leti učila Konfucij in Antisten.

Vse to bi se lahko nanašalo tudi na Ameriko in Evropo pa tudi na Rusijo, Bližnji vzhod ali Afriko. Civilizacije so zbolele za dvojno identiteto, tako da hkrati ljubijo in sovražijo, ustvarjajo genialne kreacije in rušijo tisto najdragocenejše, kar imajo, same sebi so nežni prijatelj in zlobni sovražnik.

A kako živeti v takšni dvojnosti, ne da bi ob tem izgubili ravnovesje, ne da bi se izgubili v lastnem labirintu in na koncu zgrešili cilj? In kaj je cilj: obdati svet s svilenim šalom, polnim harmonije, ljubezni in globalne sreče, ali strmoglaviti amerikanizirano globalno ureditev in se postaviti na čelo geopolitičnega kluba golih pesti?

Če bi kitajsko politično vodstvo na letošnji 4. junij v partijskem glasilu objavilo uvodnik ali dovolilo neodvisnim novinarjem, da na ta dan sami napišejo, da je bil pokol, ki se je zgodil pred 28 leti, tragična napaka, da je bila velika kulturna revolucija, ki se je začela prav v tem majskem tednu leta 1966, zgodovinska tragedija, in da je zaradi posledic velikega skoka naprej umrlo več deset milijonov sestradanih ljudi, bi azijska sila stopila na pot, ki bi jo vodila k notranji spravi. Ogledalo ponuja zdravilo. Treba se je le pogumno postaviti predenj.

A na Kitajskem se to ne bo zgodilo. Na koncu koncev ni tega uspešno izpeljala skorajda nobena nacija. Namreč tega, da bi mojster taj čija in silak sedla skupaj in v miru odigrala partijo šaha. Da bi počasi razmislila o vsaki potezi, pila čaj in tu in tam drug drugemu pogledala v oči ter v zenicah tistega drugega zaznala svojo lastno podobo. In drug drugemu ponudila roko, saj za šahovsko ploščo ni sovražnikov. To je igra, katere cilj je remi. Zato da bi se nato odigrala še ena partija. Zato da bi vse trajalo večno.