Igor Samobor: Med menoj in gledališčem je še vedno velika ljubezen

Od leta 2000 skoraj ni leta, ko ne bi dobil borštnika za igro v Drami, pa nekaj nagrad za igro v filmih, nazadnje tudi dve nagradi z mednarodnih festivalov za delo pri Razrednem sovražniku. Leta 2012 je prejel najvišjo gledališko nagrado, Borštnikov prstan.

Zanimivo pri prvaku ljubljanske Drame je, da je vsa ta leta tako enako vrhunski v tem, kar počne, da se sploh ne opazi, da se je vmes zgodilo tisočletje in še kaj … A o staranju ne bomo. Sam pravi, da če bi vlogo ravnatelja sprejel kasneje, bi bil verjetno prestar, ker je za tovrstno funkcijo potrebno ogromno energije in seveda izkušenj. »Dramo, njene uspehe in stiske doživljam kot svoje, saj sem njen član že več kot trideset let. Predvsem pa mislim, da je vodenje gledališča vse prej kot samo pisarniško delo.«

Po njegovem gledališče zmeraj črpa iz tega trenutka in govori temu trenutku. Ne glede na to, ali je dramska predloga starodavna ali je nastala danes. »Zanimivo je, da bo mojih pet repertoarjev potekalo v času stote obletnico prve svetovne vojne, ki jo imam za temelj tega, kar živimo zdaj. Novi zemljevidi, novi družbeni redi …, ki se preobražajo že sto let v to, kar je zdaj. Sto let prve svetovne vojne z daljšimi ali krajšimi pavzami. Do današnje bančne vojne. Strah in negotovost sta stanji našega trenutka, ki že sto let generirata vse odnose z majhnimi odstopanji.« To so teme, ki jih bodo obdelovali in jih, kot poudari, potihem ali pa na glas, kar naprej obdelujemo.

Ko sem mu med pogovorom polagala v usta razmišljanja o tem, kako nas kar naprej bašejo z racionalnostjo in iracionalnostjo, in ali nemara ne bi bilo v tem času najbolj racionalno, da pripustimo malce čustev v svet in naše življenje – in da v tem pri umetnosti nihče ni močnejši od teatra –, sem za hip pozabila, da se tokrat ne pogovarjam samo z Igorjem Samoborjem, igralcem, temveč tudi z direktorjem osrednje slovenske gledališke hiše. Odvrnil mi je, da se popolnoma strinja, vendar pa se mu zdi, da umetnost ne sme biti beg od realnosti ali kakšna čarobna pilula za trenutno pozabo. »Narobe bi bilo in tudi preveč preprosto, če bi gledališče uporabljali kot sedativ, pozabo, ­tolažbo ...«

Pomanjkanje emocij v današnjem času – tudi po to hodimo v gledališče. Seveda se gledalci poistovetimo. A ne z zgodbo junakov in njihovega časa, temveč z emocijo.

Včasih so poročila o katastrofah iz oddaljenega sveta prihajala z zamudo in že v obliki zgodb ter dobila nekakšno abstraktno obliko. Zdaj pridejo do nas takoj, neselekcionirana in vsa naenkrat. Nemogoče jih je izključiti, ker smo del tega vedno manjšega sveta. Nekakšen obrambni refleks pa kot da nam je naredil plašnice – sami delamo selekcijo, klasificiramo novice. Mogoče je to razlog, da imamo občutek, da je emocij vedno manj. Mislim pa, da je to samo na videz. Gledališče je mogoče oaza, v kateri je dovoljeno tisto, kar nam dnevna rutina, polna predsodkov, strahov in dvomov, preprečuje. Smeh in jok. Dve skrajni točki. Ne vem, kako je z drugimi, ampak jaz se zmeraj poistovetim z zgodbo ali pa z delčki zgodbe, katerih odmev najdem v sebi. Poistovetim se z nekom, ki na odru v mojem imenu rešuje problem. Seveda tudi z emocijo, ki je vedno glavno gonilo in vseeno mi je, v katerem času je, ker se mi zdi, da se človekov intimni čustveni svet skozi čas ni spremenil. Morda pa se mi to res samo zdi ...

Zgodilo se mi je, po eni od repriz letošnjih predstav v Drami, da sem po njej v solzah v dežju tekla domov – to, kar sem videla na odru, je bilo preveč intenzivno za pogovor z igralci, s komerkoli … In ko sem sredi noči poslala e-mail režiserju, da se mu zahvalim, je bil enako ganjen, odpisal mi je, da so takšne stvari v gledališču največ, kar si lahko damo. Nedolgo tega ste mi omenili, da se tudi vam dogajajo podobne reči.

Res je, včasih tudi jaz kakšno predstavo doživim tako, da se o njej in o svojem doživetju nočem z nikomer pogovarjati. Včasih pa lahko o predstavi govorim cele ure. Različno. Taka ali drugačna katarza je še vedno najpomembnejši razlog za odhod v gledališče.

Zdi se, da teater od vseh umetnosti premore najmočnejšo iluzijo, je svet, ki bi si ga ljudje želeli, svet, v katerega bi radi vstopili, svet, ki bi v njihovo življenje prinesel tisto, kar jim v vsakdanjiku manjka. Ga tudi vi vidite tako?

Ja, mogoče. Vse oblike umetnosti so pot v vzporedno realnost. Teater deluje na vsa čutila naenkrat in je zato mogoče najlažje dostopna odskočna deska v iluzijo. Igranje, pripovedovanje zgodb, uprizarjanje drugih svetov, prevzemanje vlog, reševanje princes, velike bitke ... vse to smo počeli že kot otroci. Sodelovali smo v gledališkem ritualu, ki je star na veke, spoznavali smo sebe, svet. Očitno je beg v fiktivni svet naša nuja. V svetu odraslih pa je igra omejena in gledališče prostor, ki dopušča, da smo spet del z otroštvom izgubljenega fantazijskega sveta.

Koliko drži, da utegne igralec iz vaše gledališke hiše, kot ste vi ali Ivo Ban, ko postane direktor, izgubiti nekaj tiste skrivnostnosti, ki jo prvak teatra potrebuje za oder? Kot da pade odločilna tančica med vami in gledalcem.

Ne vem, kdo to pravi …

Jaz.

Mislim, da to ne drži. Verjamem, da bi vam Ivo enako odgovoril. To, da si prisiljen poznati številke, ki stojijo za vsem skupaj, ne more odvzeti skrivnostnosti trenutku na odru, ker se takrat dogajajo povsem druge stvari. Stik z gledalci, prenos energije v dvorani. Na odru pozabiš tudi to, da imaš vročino in te neznosno boli glava, recimo. Tam odpadejo vse trenutne okupacije, ker je oder dejansko vzporedna realnost, v kateri bivaš v popolnoma drugi vlogi.

Je za vas gledališče tisti svet, ki lebdi med življenjem in sanjami? Ga zdaj doživljate bolj trezno?

Mogoče ga res gledam bolj trezno, ampak samo takrat, ko sem prisiljen v to. Ko sedim na kontrolni vaji ali na premieri, ko z odgovornostjo intendanta preverjam utrip publike. Pa še takrat me zanese in velikokrat odmislim vse okoli sebe. K sreči imam to lastnost, da se v gledališču prepustim in se pustim voditi igralcem v labirinte zgodbe.

Bi se strinjali, da je problem teatra danes ta, da postaja preveč verističen? V pomanjkanju fantazije in izraznosti išče rešitve v posnemanju vsakdanjega sveta. In večina ljudi gledališče razume kot literarno interpretacijo. To niso samo moje misli.

Gledališče se tako kot vse na svetu spreminja, odziva na okolico. Mogoče se »veristični« stil, kot ga imenujete, pojavlja kot posledica resničnostnih šovov in vsesplošne mode vdiranja v človekovo intimo. Zavoljo neposrednosti in prepričljivosti avtorji resda velikokrat uporabljajo elemente performativnega gledališča, je pa gledališče po mojem mnenju danes veliko bolj svobodno v uporabi stilov kot kdaj prej in v tem je tudi njegova trenutna kvaliteta.

Kdaj in ob kakšnih prelomih v vašem življenju, tako zasebno kot profesionalno, vstopa fascinacija?

Kadar kdo zmore nekaj, kar se mi je zdelo nemogoče. Kadar kdo zna nekaj, o čemer lahko samo sanjam. Kadar kdo stori nekaj, česar od njega ne bi nikoli pričakoval.

Nikoli niste bili navaden gledalec predstav SNG Drame, ker to v vaši poziciji enostavno ni mogoče. Kako torej zaznati, česa si želi občinstvo?

Razmerje med gledališčem in občinstvom je zelo delikatno. Kot med plesalcem in plesalko. Ples je vznemirljiv in omamen, če plesalec zelo dobro pozna korake in se plesalka dobro počuti na plesišču, če slutnje, kaj si plesalka želi, prehitevajo njene želje. Mislim, da ne bi bila prava pot, če bi poskušali slepo slediti željam občinstva. To tudi ni mogoče. Gre bolj za instinktivno odločanje o temah, ki me zanimajo in bi utegnile zanimati tudi druge ljudi.

V katero smer naj bi se razvijal koncept Drame?

Neumno bi bilo od mene, če bi govoril o nekakšnih revolucionarnih konceptih. Zavedam se, da ima Drama svojo pozicijo, in vem, kakšno je njeno poslanstvo. Edino, kar si še želim, je, da bi postala bolj odprta, da bi zgubila sloves elitističnega prostora. Da bi poleg dobrih predstav ponujala spekter dogodkov, ki bi bili podpora in osvetlitev osnovne dejavnosti. Družabno in družbeno, Akustika, Drama Laboratorij, Mlada Drama ... so nove programske platforme, ki smo jih uvedli in so namenjene točno temu. Pogovori, koncerti, predavanja, eksperiment, pedagoško delo ... Osnova in bistvo vsega našega početja pa je seveda dobra predstava. Brez nje ne gre.

Kako se neguje in vzgaja gledališče, kot je SNG Drama?

Glavna stvar, zaradi katere sploh obstajamo, je predstava. Čeprav je gledališče zelo zapleten organizem, je resnica ta, da brez igralcev predstave ni. Osnovna skrb vsakega intendanta je negovanje igralskih talentov. V Drami je veliko vrhunskih igralcev, izjemnih talentov. K sreči sem sam igralec in predstavljam si, da vem, kaj je za igralca v določenem trenutku najbolj pomembno. Seveda pa je teater velika družina, v kateri ima vsak svojo pomembno vlogo. Od rekviziterja do računovodje. Ves tim mora dihati za tisto, kar se zgodi na odru. Brez stimulativnega okolja in dobrih odnosov se na odru, kljub talentom, ne more zgoditi nič dobrega.

Štihovo, Bibičevo, Pipanovo ali katero drugo obdobje. Katero vam je bilo najbližje – ne kot igralcu, zdaj ko že imate izkušnjo vodenja – po načinu upravljanja, umetniškem in ekonomsko-marketinškem?

Štihovo obdobje poznam samo iz knjig in si ga ne bi upal ocenjevati ali primerjati. Bibič me je vzel v službo, se pravi, da sem bil v njegovem obdobju zelenec, ki sploh ni vedel, kako in zakaj stvari potekajo. V času ravnateljevanja Janeza Pipana so nastali veliki premiki v vseh aspektih vodenja in lahko rečem, da je to obdobje zame inspiracija. Časi so se seveda spremenili, razmere so v času krize popolnoma drugačne, pa vendar so parametri, ki jih je postavil Janez, še vedno merilo.

Letošnji repertoar je zelo raznolik, seveda je poudarek na veliki vojni, ki je postavila temelje življenju in svetu, ki ga živimo zdaj, kakršnemukoli že … Kaj si pravzaprav mislite o tem času? O današnjem času?

Naš čas je sila podoben času pred veliko vojno. Čas negotovosti, strahu, kaotičen in nabit z negativno energijo. Krize, ki se vrstijo, ekonomske in geopolitične, neskončna vrsta brezposelnih, slaba napoved za mlade in stare, nemočna politika, ki jo obvladuje dislocirana ekonomska moč ...

Živimo sredi Baumanovega Interregnuma. Zdi se, kot da živimo še eno od poglavij velike vojne, ki se je vlekla z manjšimi prekinitvami skozi vse prejšnje stoletje in poteka še danes. Bajonete in bombe so zamenjale banke, to je vse. V bistvu se teritorialne bitke in kolonializem nadaljujejo z novimi, bolj perfidnimi sredstvi.

A da se vrneva, kako ste snovali vsebino repertoarja?

Gledeališče zmeraj gleda na realnost z drugačnega zornega kota, osvetljuje slepe pege, zastavlja vprašanja, ponuja razmislek, zato ni čudno, da je v okoliščinah, v katerih živimo, obletnica začetka velike vojne postala izhodišče za razmislek o repertoarju, razmislek o tem, kdo smo, kje smo, kam gremo. O identiteti v vseh pomenih te besede. Od Čarobne gore Thomasa Manna, nekakšne filozofsko-politično-metafizične metafore Evrope pred vojno, do Vojnovićeve Jugoslavije, iskanja koščkov slike razpadlega sveta po zadnji balkanski vojni. Seveda so svetovi Manna, Stefanovskega, Levstika, Kafke, Homerja, Vojnovića, skozi katere bomo potovali v naslednji sezoni, samo ozadja in okoliščine, v katerih se znajdejo njihovi junaki, ki poskušajo definirati svojo pozicijo, svoja razmerja, sami sebe.

Mala drama pa bo skoraj v celoti posvečena novim slovenskim tekstom. Od Mihe Nemca in Nejca Valentija, ki sta napisala dramo o Borštniku, do Simone Semenič, naše trenutno najbolj prodorne dramatičarke. Skratka besedila, ki bodo poskušala osvetljevati osnovno temo z različnih zornih kotov.

V Drami že več let deluje čvrsto jedro režiserjev. Letos bo manjkalo, če se lahko tako izrazim, kar nekaj slovenskih režiserko-igralskih družin? Gre samo za trenuten premor?

Ne vem, koga imate v mislih. Na velikem odru so sami najbolj prepoznavni in nagrajeni reži­serji, ki že leta sestavljajo režijsko jedro. Koležnikova, Popovski, de Brea, Lorenci, Kica in Buljan. Mala drama pa je letos v znamenju mladih režiserjev ali pa takih, ki doslej še niso ustvarjali pri nas. Čeh, Nemec, Bulc in Ekart. Pa tudi sezona, ki smo jo napovedali, je samo ena od sezon in verjetno boste v kateri od naslednjih zasledili tudi tiste, ki jih ta hip pogrešate.

Katero je trenutno najmočnejše gledališče v Sloveniji?

Težko pričakujete od mene, da bom rekel kaj drugega kot Drama.

Za isto občinstvo in iste nagrade na festivalih tekmujeta s soprogo Barbaro Hieng Samobor, ki vodi MGL. Torej odkar ste ravnatelj Drame, ne morete z njo »preigravati« svojih adutov. Skrivate jih v rokavu samo za vašo gledališko hišo, uresničitev vaših želja in ciljev. Ali kako?

Bistvena želja vsakega gledališča je uprizoriti predstavo, ki se bo dotaknila gledalcev. Se pravi, da gre za tekmovanje v kvaliteti. Vsaka taka tekma je pozitivna in zanjo ne potrebuješ adutov v rokavu. Aduti so umetniški ansambli in program, ti pa so vselej znani.

Tekmovanja umetniških izdelkov na festivalih so tako ali tako nekakšen absurd. Merila pri izbiranju, ocenjevanju in nagrajevanju so zmeraj subjektivna in zato nikoli pravična, pa naj so komisije še tako skrbno izbrane in kompetentne, če pa temu pogoju ni zadoščeno, je zadeva še bolj čudna.

Prioriteta in nagrada sta zmeraj polna dvorana in, seveda, močen aplavz. Sam se veselim vsake dobre predstave, pa naj nastane kjerkoli. Kar pa se tiče omenjene »vzporedne« vožnje z Barbaro: oba zelo srečno verjameva v svoj ansambel in sva brez težave avtonomna. Še največji problem je morda sorazmerno malo dobrih novih dram, in ko se katera pojavi, ji je treba čim bolj trezno in pošteno poiskati mesto v enem ali drugem repertoarju.

Ima katero od vodstvenih lastnosti, ki je sami ne premorete?

Barbara ima nešteto vodstvenih lastnosti, ki jih jaz ne premorem in jih nikoli ne bom imel. Verjetno imam kakšne druge. Upam. Barbara ima leta izkušenj in zato miren in strateški pregled nad vsem skupaj. To ji najbolj zavidam.

Kakšna je vloga umetniške institucije danes? Je njena vloga ta, da neprestano tekmuje na trgu z drugimi umetniškimi subjekti in producira še več dogodkov?

Lahko odgovorim samo za gledališča, ker problematike drugih umetniških institucij ne poznam dovolj dobro. Tako ali drugače financirana in organizirana gledališča so nekakšni stebri gledališke dejavnosti. Njihova vloga je v vzdrževanju kontinuitete in seveda kvalitete gledališkega dogajanja pri nas. Nikakor ne gre za tekmo »v produciranju še več dogodkov« z neinstitucionalnimi skupinami, če sem prav razumel vprašanje, temveč za sobivanje in dopolnjevanje.

Tekma za trg – beseda trg se mi je za umetnost vedno zdela sporna, res pa je, da se ji v današnjem času težko izogneš – ni pravo gonilo in ne bi smelo biti. Dejanska potreba, vsebina, širina in globina delovanja institucij v kulturi bi moralo biti tisto, kar bi narekovalo produkcijo. Enako bi moralo veljati tudi za neinstitucionalne skupine.

Bojana Kunst pravi, da do tega pride tudi zato, ker prostori umetnosti prevzemajo tisto vlogo družbenosti, ki je politika ne …

Težko ocenjuješ družbeno ali politično situacijo, v katero si do vratu potopljen. Trenuten turbulenten, uradniško generiran svet producira vedno nove zahteve in hkrati povzroča nenehne zagate, ki jih vsak dan komaj razrešujemo. Resnica je, da je manipuliranje političnih struktur s floskulami o tem, »kaj je v družbi najpomembnejše, kdo so tisti, ki se zajedajo v proračun po nepotrebnem, kdo je koristen in kdo ni«, tragično in za stanje družbe katastrofalno. Marsikatero družbeno vlogo prevzemamo nase, ker je politika nanjo preprosto pozabila. Splošna politična klima kulturi ni naklonjena, ker ta ne prinaša dobička v denarju. Ni nikakršnega zavedanja, da glavni dobiček kulture ni v bankovcih, temveč v stanju družbe.

Kaj je dobro gledališče, kako ga narediti takšnega, da se nikoli ne izprazni, izvotli, da ne potone v moralno mediokriteto?

Na to vprašanje ni enostavnega odgovora in ni recepta. Mislim, da prav vsi, ki so se kdaj lotili tega posla, so in še razmišljajo o tem. Naš glavni »produkt« je predstava, ki mora s svojo temo vznemiriti, postavljati vprašanja. Samo dobra predstava lahko prepreči vse, kar ste našteli.

Kakšen cilj ste si zastavili, ko ste prevzeli vodenje Drame?

Najprej seveda, da bi nastalo čim več dobrih predstav in da bi igralci v njih lahko razvijali svoje talente. Predvsem si pa želim, da bi Drama postala odprto in zanimivo gledališče.

Kako usklajujete svoj pogled na vodenje Drame s pogledom ljudi, ki tudi že desetletja delajo v njej? Kako avtoritarni ste?

Nikoli nisem bil avtoritaren, to mi ne bi bilo čisto nič podobno. Za zdaj dobro sodelujemo. Vem, da so pričakovanja zelo velika, in upam, da ne bom nikogar ali skoraj nikogar ­razočaral.

Kaj je za vas gledališče v tem trenutku življenja?

Še vedno je med nama velika ljubezen. ­Hvala bogu.