Imamo kapitalizem. Imamo tudi razrede? Kapitaliste? Proletariat?

Enaintridesetega decembra 1988 se je pod novoletno jeklo znašlo nenavadno darilo. Na prvi pogled se je zdelo, da gre zgolj za ničvreden Uradni list SFRJ. Kdor je uradni list prelistal, je v tiskovini našel čisto svež zakon o podjetjih. Pozoren bralec je v zakonu o podjetjih odkril definicijo, da so podjetja pravne osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost zaradi pridobivanja dohodka oziroma dobička. Do tistega trenutka je dobiček veljal za kategorijo, ki zaradi ideoloških razlogov ni dopusten. Predpis, ki je bil v Uradnem listu SFRJ natisnjen na zadnji dan leta 1988, je določal, da imajo podjetja v družbeni, zadružni, mešani ali zasebni lasti na trgu enak položaj. Danes je jasno, da darilo, ki se je 31. decembra 1988 znašlo pod novoletno jelko, ni bilo nepomembno. 1. januarja 1989 se je začel kapitalizem.

Kljub temu da kapitalizem ni več ravno nov pojav, o strukturi sodobne slovenske družbe ne vemo prav dosti. S koncem socializma so sicer nekateri tabuji ugasnili. A pojavili so se novi. Eno od vprašanj, ki si ga opazovalci družbenega življenja skorajda ne zastavljajo, je zelo enostavno: kakšna je razredna struktura slovenske družbe? Imamo delavski razred? Kapitaliste? Razred, ki živi od rente? Kaj je z razredom, ki niti tega privilegija nima, da bi hodil v službo?

Statistični urad precejšnjo pozornost namenja revščini; dovolj natančno vemo, koliko ljudi živi pod pragom revščine, kje živijo, kakšna je njihova izobrazba, koliko so stari. Iz podatkov statističnega urada pa ne moremo razbrati, kakšne so značilnosti bogatašev. Kdo so? Kje živijo? Od kod prihajajo? Kaj je z njihovo izobrazbo?

Kdaj neka skupina ljudi v skupnosti dobi status družbenega razreda? Odgovorov na vprašanje je mnogo; ena od klasičnih definicij iz 19. stoletja govori o tem, da se ljudje v družbene razrede uvrščajo glede na lastništvo produkcijskih sredstev. Tisti, ki so lastniki produkcijskih sredstev – torej kapitala v različnih pojavnih oblikah –, sodijo v, če zelo poenostavimo, kapitalistični razred. Tisti, ki niso lastniki kapitala, sodijo v kak drug, najpogosteje delavski razred.

Lastniki

Težava se pojavi, če skušamo s 150 let starimi filozofskimi definicijami ujeti sodobno empirično situacijo. V času delniškega kapitalizma ljudje praviloma niso lastniki celega podjetja, temveč so lastniki delnic ali drugih vrednostnih papirjev. Ker pa so v devetdesetih letih praktično vsi polnoletni državljani med privatizacijo podjetij postali lastniki delnic – bodisi delnic podjetij bodisi delnic pooblaščenih investicijskih družb –, je razredni status posameznika postal nenavaden. Ta je bil hkrati lastnik vrednostnih papirjev, torej je bil, če spet zelo poenostavimo, vsaj z delčkom svoje osebnosti kapitalist. Po drugi strani pa je svoje delo prodajal na trgu in je bil zato tudi pripadnik delavskega razreda.

Nekoliko bolj jasno sliko dobimo, če vprašanje postavimo v časovno perspektivo. Podatki o lastnikih vrednostnih papirjev so zavedeni v registrih Klirinško depotne družbe (KDD). Leta 1995 je bilo v registru KDD zavedenih 75 tisoč imetnikov vrednostnih papirjev. Do leta 1999 je število imetnikov vrednostnih papirjev odlično vzhajalo. Vseh imetnikov vrednostnih papirjev je bilo namreč skoraj 1,4 milijona. To je pomenilo, da so imeli ob koncu privatizacijskih postopkov praktično vsi polnoletni prebivalci v lasti kak vrednostni papir.

A to nam o razredni strukturi sodobne slovenske družbe ne pove skoraj nič. Več pa nam povedo trendi. Če je bil ob prelomu tisočletja skorajda vsak polnoletni državljan ponosni lastnik vsaj enega vrednostnega papirja, se je do konca leta 2005 število lastnikov vrednostnih papirjev prepolovilo. Vseh imetnikov vrednostnih papirjev je bilo namreč 702 tisoč. Ob koncu leta 2010 je imelo vrednostne papirje, knjižene na KDD, 574 tisoč fizičnih oseb, rezidentov Slovenije. Ob koncu leta 2013 je imelo vrednostne papirje še 402 tisoč fizičnih oseb, rezidentov Slovenije. Ob koncu leta 2015 je bilo v podatkovnih zbirkah KDD-ja zavedenih 309 tisoč fizičnih oseb, ki so imele v lasti tak ali drugačen vrednostni papir, po zadnjih podatkih pa v Sloveniji biva 287 tisoč lastnikov vrednostnih papirjev. Z drugimi besedami: med letoma 1999 in 2005 se je število lastnikov vrednostnih papirjev prepolovilo. V naslednjih devetih letih, do konca 2014, pa se je število lastnikov vrednostnih papirjev prepolovilo še enkrat. Če sedanje število lastnikov vrednostnih papirjev primerjamo s koncem leta 1999, ugotovimo, da je razred lastnikov petkrat manjši kot pred 16 leti.

Krčenje razreda lastnikov je povezano z dvema trendoma. Kljub temu da je bil slovenski trg vrednostnih papirjev dolgo časa precej zaprt in da je relativno nezanimiv za tuje investitorje, so ti predvsem v zadnjem desetletju pokupili pomemben del nacionalnega premoženja. Hkrati se je premoženje, ki je bilo med privatizacijo prek certifikatov razdeljeno med celotno prebivalstvo, preselilo v bistveno ožji razred domačih lastnikov kapitala. Nedvomno se bo razred lastnikov manjših delniških paketov v naslednjih letih še krčil, krepilo pa se bo jedro lastniškega razreda, ko bo nekaj tisoč lastnikov obvladovalo vedno večje delniške pakete. Hkrati pa bodo vedno večji deleži nacionalne ekonomije prehajali v last globalnih investicijskih skladov.

Lestvica revije Manager, ki beleži premoženje najbogatejših Slovencev, je lani ocenjevala, da ima sto najbogatejših Slovencev v lasti 4,6 milijarde evrov premoženja. Med stoterico se je prebil tisti, ki ima vsaj 15 milijonov evrov. Lahko bi rekli, da je to trdo jedro razreda lastnikov kapitala. Ob oznaki »trdo jedro« pa je potrebno pojasnilo: posameznik, uvrščen v »trdo jedro«, lahko iz te kategorije zelo hitro izpade, ker so ocene premoženja vezane na krhke finančne kazalce.

Menedžerski razred

Razred lastnikov kapitala je do neke mere tesno povezan z menedžerskim razredom, saj so direktorji podjetij lahko tudi lastniki pomembnih delniških paketov. A vsaj v teoriji je v sodobnem kapitalizmu menedžer najeta delovna sila, ki dela za lastnika, torej delničarje. Ker pa pomemben del direktorjev hkrati obvladuje pomembne lastniške pakete delnic, se lastniški in menedžerski razred deloma prekrivata. V prvem desetletju tega stoletja si je pomemben del menedžerjev izrecno prizadeval, da bi podjetja obvladoval tudi lastniško, ne zgolj upravljavsko. A ideja, da bi se pomemben del menedžerskega razreda preoblikoval v lastniški razred, se je izjalovila – pogosto z drsenjem podjetij proti breznu propada ali s kaznivimi dejanji.

Kako velik je slovenski menedžerski razred? Če je bilo junija letos pri pravnih osebah (javni sektor v to statistiko ni vštet) zaposlenih 461 tisoč oseb, je 95 odstotkov te množice po podatkih Ajpesa plače dobivalo po veljavnih kolektivnih pogodbah. Za 24 tisoč oseb pa pri izplačilu plač niso veljale kolektivne, temveč individualne pogodbe. Če je povprečna plača po kolektivni pogodbi znašala 1480 evrov bruto, je povprečna plača po individualni pogodbi junija znašala 2921 evrov bruto. Dohodkovni položaj zaposlenih, katerih pravni status je urejen z individualno pogodbo, je torej v povprečju še enkrat boljši od tistih, katerih pravni status določa kolektivna pogodba. A ob tem je treba dodati, da omenjena povprečna bruto plača nikakor ne odpira poti v sloj najbogatejših.

Drugačno podobo menedžerskega razreda si lahko ustvarimo, če listamo lestvice najbolje plačanih slovenskih direktorjev. Po podatkih Dela so leta 2015 plače petih najbolje plačanih direktorjev v nefinančnem sektorju presegle 300 tisoč evrov bruto. Po podatkih Financ je lani deset bankirjev – predsednikov in članov uprav – zaslužilo prek 200 tisoč evrov bruto. A tudi ti podatki ne kažejo, da bi v Sloveniji obstajal številčen in relativno zelo bogat menedžerski sloj. Tudi če bi na lestvice najbolje plačanih menedžerjev uvrstili direktorje in svetovalce DUTB, za nekaj deset dobro plačanih menedžerjev še ne bi mogli trditi, da sestavljajo kategorijo z zvenečim imenom »razred«.

K podatkom o plačah predsednikov in članov uprav, pridobljenih iz letnih poročil gospodarskih družb, moramo dodati podatke finančne uprave. Po teh podatkih v Sloveniji dohodnino plačuje 438 oseb, katerih bruto mesečni prejemek presega 15.000 evrov, torej 180 tisoč evrov na leto. Povprečni bruto dohodek v tej skupini znaša dobrih 285 tisoč evrov letno. Če bruto dohodek prevedemo v mesečni neto znesek, pridemo do podatka o dohodninskem razredu, ki šteje 438 oseb, osebe iz tega razreda pa v povprečju zaslužijo slabih 11 tisoč evrov mesečno. Govorimo o mesečnem neto znesku.

Analiz, ki bi podrobneje poročale o demografskih in drugih značilnostih tega razreda, ne poznamo. Domnevamo pa lahko, da je v njem peščica vrhunskih športnikov, morda kak estradnik in nekaj sto poslovnežev.

Delavski razred

Tako kot razreda lastnikov kapitala in menedžerjev nista homogena bloka, temveč gre za spreminjajočo se strukturo, znotraj katere so nekateri posamezniki bliže središču, drugi pa so od središča bolj oddaljeni, tudi delavski razred ni enotna kategorija. Tako kot je položaj lastnikov in menedžerjev pravno kodificiran – s potrdili o lastništvu vrednostnih papirjev in individualnimi pogodbami o zaposlitvi –, je tudi položaj člana delavskega razreda odvisen od tega, kakšne vrste pogodbo ima v rokah. Ima v rokah pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas? To je danes kar dober status. Slabša je zaposlitev za določen čas, zaposlitev prek agencije, status samozaposlenega je bolj negotov.

»Prožne oblike« zaposlitve so olepšan izraz za negotov pravni status delavca. Gre za zaposlene, ki delajo v režimu skrajšanega delovnega časa, ki so zaposleni za določen čas ali pa so samozaposleni. Po podatkih Eurostata za leto 2015 v Sloveniji slabih 12 odstotkov zaposlenih dela v skrajšanem urniku. Dobrih 16 odstotkov jih je zaposlenih za določen čas, 13 odstotkov pa je samozaposlenih. V teh treh »prožnih« oblikah zaposlitve torej dela okrog 40 odstotkov vseh zaposlenih. Povedano drugače – slaba polovica zaposlenih je v pravni situaciji, ki je negotova, dobra polovica pa ima nekoliko bolj zavarovan pravni status.

Po podatkih sociologov Aleksandre Kanjuo Mrčele in Miroljuba Ignjatovića, temelječih na analizi ankete o delovni sili, je na začetku devetdesetih let v »prožnih« oblikah zaposlitve delalo dobrih 26 odstotkov zaposlenih v Sloveniji, leta 2014 pa je v »prožnih« oblikah zaposlovanja (delo za določen čas, samozaposleni, skrajšano delo, ostale oblike) delalo 42 odstotkov vseh zaposlenih. V četrt stoletja se je torej delež tistih, katerih oblike zaposlitve so povezane z večjim tveganjem, precej povečal. Hkrati pa so nihanja med razmerjem zaposlenih s stabilno službo in zaposlenih z negotovo službo še vedno občutno manjša od nihanja med deležem brezposelnih in zaposlenih.

Negotov pravni status ni povezan z izobrazbo delavca. Vedno večje število vrhunsko izobraženih delavcev danes tudi v javnem sektorju dela prek pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki se vsakih nekaj mesecev podaljšujejo (ali pa se ne), ter prek statusa samostojnega podjetnika.

Delavski razred je zelo daleč od tega, da bi šlo za enoten blok. Znotraj delavskega razreda so solidno plačani profesionalci z varno obliko zaposlitve, prekarci, torej delavci z najbolj negotovim statusom, slabo plačani delavci s pogodbo za nedoločen čas, slabo plačani s pogodbo za določen čas …

Brezposelni

Če je bilo za socializem značilno, da je bil brez službe relativno majhen odstotek ljudi – ob koncu osemdesetih let je delo iskalo okrog 20 tisoč ljudi –, je množična brezposelnost prvi vidni učinek nastopa kapitalizma. Sredi prve polovice devetdesetih let je bilo registriranih 130 tisoč brezposelnih. Vendar velikost tega razreda ni povezana zgolj s spremembo gospodarskega sistema, temveč je z razpadom SFRJ del gospodarstva, povezan z jugoslovanskimi trgi, enostavno izgubil kupce. Do sredine prvega desetletja tega stoletja se je število brezposelnih prepolovilo: v najboljših letih je delo iskalo manj kot 70 tisoč ljudi, po izbruhu svetovne finančne krize leta 2008 pa je število brezposelnih spet naraslo in se znova približalo številki 130 tisoč. Šele letos je število brezposelnih padlo pod 100 tisoč. ●