Tiskane izdaje
Kako brati Morovo Utopijo (1515) zdaj, ko utopizem za mnoge velja domala že za totalitarizem. Morda sveta sploh ne želimo več spreminjati, kajti potopljeni smo samo v čisto samozadostno kritiko, ki je sama sebi namen, v stvarnosti nočemo več videti možnosti za drugačnost, ko bi svet in razmere v njem lahko spreminjali. Kot da bi zdajšnja postutopična, tj. protiutopična naravnanost pomenila razvojni trend, ki vpije: bolj se spreminja, bolj je isto. Večno vračanje enakega v podobi ni nič več načelo solidarnosti, ampak toleranca, in povrhu se vsi v politiki drenjajo okrog sredine.
Zdajšnja doba naj bi po mnenju mnogih sklenila čas revolucij; to pomeni dvestoletno obdobje, in sicer od leta 1789 do 1989. Toda s to dobo nikakor nismo dokončno opravili, kajti mišljenjska struktura, način dojemanja, razmišljanja in vrednotenja, povezan s preteklim dogajanjem, ni povsem za nami in še dolgo ne bo. Mnogi intelektualci so prestrašeni zaradi moči občih idej in njihove volje po moči; pri tem se depolitizirajo in svarijo, da sta na začetku morda res enakost in bratstvo, na koncu pa giljotina. Po sesutju socializma boljševiškega izvora smo soočeni z nemajhno nalogo: aktualno namreč ostaja vprašanje, kako razmišljati o utopiji, upanju, pravičnosti, celo o zgodovini sami in z njo povezanim pojmom napredka. Tako še posebej po letu 1989 izstopa znana parola o t. i. koncu utopij in koncu utopične zavesti.
Utopija ekonomije?
Dela, ki se ukvarjajo z omenjeno temo, razpravljajo o pluralizmu, ki poudarja duha razlik v primerjavi s komaj preteklo dobo, ki je izrecno vztrajala na duhu totalitete in identitete. Nič več solidarnost, ampak toleranca je vodilno načelo! Na podlagi »razmoralizirane kulture diferenc« razumljeno bistvo moderne demokracije ni več konsenz, ampak disenz. Vsaj prvi hip se zdi, kot da bi v pluralizmu ne bilo več mesta še za kaj utopičnega. Kaj je bistvo resnice pluralizma? Zanimiv odgovor je tale: »Diferenca je parola, s katero duh časa vse združuje.« Zavreči je treba totalitarni (solidarnostni) um, saj je bil vse preveč hierarhičen, šele »duh diference je duh čiste, nepotvorjene tolerance«, in naš čas potrebuje »transverzalni um«. Vendar definicija tega uma ni ravno spodbudna, kajti nič drugega kot dobra stara moč razsojanja, moderno okrašen zdrav razum (common sense) je to, kar se skriva za imenom transverzalni um. Že Heglu je bilo jasno, da je stališče zdravega razuma − kdor se ne strinja z menoj, je proti meni − s humanostjo in solidarnostjo v medčloveških odnosih hudo sprto, in duhu, ki razmišlja na tej ravni, očita, da še sploh ni dojel tega, kaj je njegovo pravo bistvo.
Sodobni nemški filozof Peter Sloterdijk (roj. 1947), ki se samozavestno označuje, da je »špilferderberski egoman«, in je kot tak izzval celo Jürgena Habermasa, se ni ustrašil nobene posledice pred tem, kar je povedal, in še nam pogosto govori po nemški televiziji 3sat, med drugim tudi o tem, da je klavrno sesutje socializma v vzhodni Evropi celo sam zmagoviti kapitalizem spravilo v zadrego. Zaveda se tudi, da takrat, ko gre za grozljivo nastajanje težkih in neobvladljivih socialnih vprašanj in siromašenje zelo velikega števila prebivalstva v deželah nekdanjega socializma, »leži na dlani, da vrnitev k napakam preteklosti ne bo prinesla njihove rešitve«. Na zanimiv način pri tem skuša še psihološko politično pojasniti, kakšno novo odzivanje se poraja v ljudeh. Po njegovem gre za jačanje posedovalnega nagona, za erotizacijo razmer, kar vse označuje za avanturo postkomunistične duše. Sistem dinamike pohlepa gre »v korist erotiziranja brez meja«, dobiti, prevzeti, imeti, uživati. Ljudi se je lotila denarna mrzlica, obsedeni z retoriko demokracije in neskončnih obljub tržnega gospodarstva začnejo investirati, najemati posojila za naložbe, ki naj bi se bogato obrestovale.
Ali je možno govoriti o utopiji ekonomije, taki, ki ne bi porajala siromaštva in v sodobnem svetu armade brezposelnih? Kam naj se obrnemo pred zasvojenostjo s potrošništvom, ki ga pogojuje tržna ekonomija? Peter Sloterdijk v delu, ki je prevedeno tudi v slovenščino, Srd in čas, v tej smeri razmišlja z Nietzschejevo pomočjo. Bi lahko bila podlaga za njegovo prevrednotenje vrednot tudi kaj iz ekonomije? Georges Bataille je bil po Sloterdijku eden tistih avtorjev, ki so iz Nietzschejevih psiholoških intuicij začeli izvajati »ekonomske posledice. Dojel je, da je Nietzschejev moralni impulz v končni posledici meril na drugačno gospodarstvo.« Kakšno torej?
Po Sloterdijku posedovalni nagon, tj. egoizem, ni edino, kar izhaja iz človekove duše. Če sledimo Platonovi razčlembi duše, je ta trodelna, in sicer najprej iz zgornjega, razumskega dela, ki je podlaga mišljenja. Drugi del duše je volitivni, tj. hotenje, pogum, volja; in tretji, najnižji, pomeni čutenje, nagone, instinkte, poželjivost. Hrabrostni, hotenjski del duše, človekova timotika pomeni človekov ponos, pogum, srčnost, voljo po uveljavljanju, etiko celo, kot poudarja Sloterdijk, »zahtevo po pravičnosti, njegov občutek za dostojanstvo in čas, njegovo nejevoljo in njegove bojno-maščevalne energije«. Pri tem zelo natančno razloži pomen izraza thymós, ki ga slovenimo kot srčnost, ki je vir naše potrebe po ponosu, pogumu in dostojanstvu in pri posamezniku pomeni tako vir omike kot zelo ustvarjalno in etično dejavno življenjsko načelo. Antika je lep primer take timotike, ki jo Sloterdijk prenaša na sodobno ekonomijo in je nikakor ne pušča samo v mejah morale.
Tako se sprašuje tole: »A kako naj bi bilo predstavljivo gospodarsko življenje, ki ne bi gradilo na erotičnih impulzih, torej na poželenju, želji po posedovanju, nagonu po (p)osvojitvi, temveč na timotičnih impulzih, kot sta želji po priznanju in samospoštovanju? Kako bi si bilo mogoče predstavljati uvajanje ponosa v kapitalistično gospodarstvo, ki se v prvi vrsti javno vendarle izreka za primat stremljenja po dobičku, se pravi pohlepa, summa summarum neimenitnega motiva, ki ga tudi njegovi branilci opravičujejo z napotkom, da je podjetniški realist sam zaradi vulgarnosti realnega obsojen na neimenitnost.«
Svet po Thomasu Moru
Postkomunistične razmere so takšne, da pomenijo izrazit obrat in odvrnitev od timotike (ponos) v prid in korist erotiziranja (posedovalni nagon) brez meja. Gre za brutalno konverzijo »iz sistemov dinamike srda in ponosa v sisteme dinamike pohlepa«, in to je po Sloterdijku psihopolitična podoba sedanjega sveta v deželah včerajšnjega socializma. V svoji neposredni okolici lahko vsak vidimo, kako se je spremenila medčloveškost zaradi pohlepa, ki ga spodbuja v ljudeh kapitalizem. Ta pohlep je spoznaval že Thomas More v svojem času in glasno razmišljal, kakšna naj bi bila utopično urejena družba, v kateri nihče ne bi stradal in bi bili vsi zadovoljni, v svetu brez revežev in obrobnežev, ker ima po vseh zakonih narave vsak človek »vso pravico do hrane«, poudarja More v drugi knjigi svoje Utopije. Ugotavlja tudi, da strah pred pomanjkanjem dela ljudi pogoltne in pohlepne, človek razvije celo napuh, ki ga usmerja zavest, da je zelo prijetno in ugledno vse druge prekašati v prisvajanju dobrin.
Država je skupnost, urejena po določenih načelih, zakonih, ki ljudi povezujejo. Sodobna, pravno urejena država kot skupnost ni več povezovanje na podlagi krvno sorodstvenih razmerij patriarhalne ureditve, ampak je skupnost, ki se povezuje na podlagi zakonov. Te zakone smo si ustvarili ljudje sami, nihče drug, in te od nas ustvarjene zakone tudi spoštujemo in uresničujemo. Torej: kakšni so ti zakoni, načela povezovanja, bolje, kakšni naj bi bili, da bi se vsi ljudje počutili varno in v svojem kratkem življenju srečno domovali. Država naj ne bo organizirana zarota bogatih in hudobnih sprijencev, ki »dan za dnem znižujejo plačo revežem, še zlasti, ker jih k temu ne spodbujajo le goljufivi nagibi, temveč celo podpora državnih zakonov«. Po Moru pa so »hudobni sprijenci« ti, ki »so si v nenasitnem pohlepu med seboj razdelili dobrine, ki bi sicer zadostovale za potrebe vseh« – in, v sodobnem duhu zdajšnjosti rečeno, odnesli pokradeno v finančne oaze, recimo na Kajmanske otoke, pa še kam.
Morova Utopija v prvi knjigi opisuje nenasitno bogatenje teh, ki se ukvarjajo z ovčerejo zaradi proizvodnje volne in: »Skoraj vse ovce so se namreč znašle v lasti peščice lastnikov, ki so tako bogati, da jih nič ne sili prodati volne prej, kakor želijo, želijo pa šele takrat, ko jo lahko prodajo za ceno, ki jo želijo.« Nenasiten pohlep poraja siromaštvo, ki se mu posmehuje razuzdana potratnost, siromaštvo sili v krajo in bogataši vpijejo, da jih je treba kaznovati, in More se sprašuje, kakšna družba je to, ki dela tatove zato, da bi jih kaznovala. Spodbujanje k hudodelstvu vpliva tudi na razumevanje prava oziroma pravice. Tisti, ki je bil kaznovan, celo usmrčen zaradi kraje, je bil kaznovan zato, ker je »užalil pravico in prekršil zakon«, in More si upa opozoriti na rek, da je skrajna pravica največja krivica (Summum ius, summa iniuria). Strogost zakonov, »po katerih je treba izvleči meč«, More v prvi knjigi Utopije obsoja in opozarja: »Bog je prepovedal ubijati, mi pa mirno ubijamo zaradi tatvine kovanega drobiža.« Torej, ne ubijaj, spoštuj življenje, kakor se glasi prva od štirih temeljnih smernic svetovnega etosa in sodobna demokracija odklanja smrtno kazen.
Pred petsto leti je More protestiral proti smrtni kazni za te, ki so kradli, da so preživeli, kajti kazen so jim izrekli ti, ki so jih pred tem oropali. In kakšna ironija, da je zaradi sporov s takratnim angleškim kraljem Henrikom VIII. bil sam obsojen na smrt in tudi usmrčen. Že od vsega začetka je kapitalizem ropal, izkoriščal, pa saj bogastvo nekaterih ne bi bilo vprašljivo, če ne bi zanj nastajala revščina, in vračanje kapitalizma v naš svet to spet potrjuje. Kopičenje bogastva peščice dela po drugi strani množico revežev. Skrivnost tega je v ekonomiji in Morova Utopija je en sam zelo glasen razmislek o tem, kako zgraditi ekonomijo na drugačnih temeljih kot pa na pohlepu in grabežljivosti, in ta utopična misel nas še danes spremlja, tudi takrat, ko odklanjamo privatizacijo, ker se bojimo izbruha pohlepa, grabežljivosti, izkoriščanja, siromaštva.
More opozarja: »Torej je vladarjeva dolžnost, da bolj kot za svoje užitke skrbi za blagor ljudstva, tako kakor je dolžnost ovčarja, ki želi biti dober pastir, da najprej napase ovce in šele potem nasiti sebe. Kdor misli, da je revščina ljudstva podlaga miru, ga postavlja na laž stvarnost sama.« Današnji razvratni tajkuni si kot protipol lumpenproletariatu zaslužijo vzdevek lumpenburžoazija in z njimi kapitalizem ni nič drugega kot kobiličarski kapitalizem, nenasiten kot kobilice, ki vse požrejo in opustošijo in potem letijo uničevat naprej.
Utopija je le še-ne-biti
Državo bi morali voditi sposobni, najvišje funkcije bi bilo nujno »dodeljevati zmožnim« in nikakor ne tem premožnim, pravica in napredek po Morovi Utopiji nista možna tam, kjer »vsi vse merijo z denarjem«, in to, kar pelje k splošni blaginji, je ena sama pot in ta je »vpeljava lastninske enakosti«. Na vprašanje, zakaj, More odgovarja s temle: »Kadar namreč vsak človek grabi zase, kolikor more, s to ali ono pravno zahtevo, postane nujno, da si vse razdeli med seboj le peščica ljudi, ne glede na obilico dobrin, medtem ko večini preostane revščina, in navadno je tako, da bi si prvi zaslužili usodo drugih, kajti bogati so pohlepni, nepošteni in nekoristni, revni pa so, nasprotno, skromni, preprosti in z vsakdanjo pridnostjo koristnejši za skupnost kakor zase. Od tod sem trdno prepričan, da ne bo mogoče doseči enakopravne in pravične delitve dobrin oziroma srečno upravljati zadev tega sveta, če se popolnoma ne odpravi zasebno lastništvo. Dokler bo obstajalo, bo večinski, najboljši del človeštva tlačilo mučno, neogibno breme skrbi in revščine.«
Morova Utopija razmišlja o marsičem, od tega, kako naj bi bila urejena skupnost ljudi tako, da bi za vsakega človeka bilo vsega zadosti, in v podrobnih opisih vsakdanjosti, med drugim, kakšen naj bo zakon in družina, vse tja do kulture, učenja tujih jezikov in še česa, nas preseneti, kako utopičnost posega v vse pore življenja. Lahko bi bilo drugače, kot pa samo je, in nasmehnemo se, ko beremo, da imajo Utopijci prav malo zakonov, »sicer pa jih njihov družbeni red ne potrebuje veliko«, tudi odvetnikov nimajo, ki bi spretno krmarili pravdo in prebrisano razlagali zakone, ker mislijo, da je najprimernejše, če se med pravdo vsakdo sam zastopa.
Utopična zavest ostaja znotraj sveta, čeprav je s svetom neujemajoča, vendar utopija ni isto kot metafizika, ki pomeni praviloma čez-svet, in utopično tudi ni isto s čim onostranskim. Skratka, utopija pomeni proti-svet, ki nikdar ne zapušča meja tega sveta. Nekoč, v času Thomasa Mora, je bila utopija razumljena bolj prostorsko, celo geografsko, pozneje je bil njen pomen prenesen bolj na čas. S tem prejme dragocen pomen, da resnica ne pomeni samo bilost, to-kar-je bilo, ampak prej še-ne, kar sicer še-ni-stvarno, so pa možnosti za-drugo, drugačno od tega, kar-samo-je. Po tej plati je utopična zavest anticipirajoča zavest, ki opozarja na možnosti, ki so že nakazane, čeprav še ne udejanjene, skratka, utopija ni to, kar nikdar-ne-bo, tudi ni kraj, ki ga nikjer-ni, ampak je le še-ne-biti.
Ni naključje, da je šele z razvito utopično zavestjo zacvetela evropska humanistika in Morovi Utopiji smo za to njeno poslanstvo zelo hvaležni. Misliti pomeni tudi misliti znati presežno, imeti utopijo je zmožnost spreminjanja stvarnosti − znotraj sveta − po humanih zgledih, imeti utopijo je končno imeti pokončno hojo in iti z dvignjeno glavo skozi življenje. Utopija je zavest pokončne hoje, odprtost za boljše, bolj humano. Pomeni našo rastočo občutljivost in dovzetnost za prepoznavanje potreb ljudi vsega sveta in skrb za ohranjanje svetovne biti in življenja v njej.
Lahko človek živi brez utopije?
Nekaj naj bo povsem jasno! Ne delajo ideje zgodovine, nikakor, ampak ljudje s sredstvi, za katera se odločamo. Ravno z izbranimi sredstvi, ki so naša, stopamo v zgodovino, ki jo ustvarjamo. Ne samo cilj, namen, ampak mnogo bolj sredstvo za dosego cilja je naša odločitev, in vsi se strinjamo, da tisto dobro, ki je dosegljivo s terorjem, silo, inkvizicijo, koncentracijskimi taborišči, skratka, dobro, ki ga usmerjajo krvava sredstva, ne more veljati ne za dobro in ne za etično. Utopična zavest mora biti strogo vpeta v zasnutek napredka kot etičnega napredka, ne kot dogma, samo kot usmerjevalec. Vprašanje, ali človek lahko živi brez utopije, upanja na srečo, ni samo sociološko, filozofsko, teološko in metafizično vprašanje, ampak, in to celo najprej, izrazito antropološko vprašanje, povezano z najbolj temeljnimi človekovimi bivanjskimi razsežnostmi.
Ne glede na tragično usodo socializma v 20. stoletju, predvsem glede na njegov trenutni iztek, bolje konec, utopija nikakor ni samo prestiž nekdanjih ideologov in dežurnih marksistov – teh, ki so dežurali kot oblast pri
Tema in problematika konca utopije in upanja je navsezadnje mnogo bolj kot o kakšnem dobesednem koncu povezana z vprašanjem diskontinuitete zgodovinskega razvoja. To, da se trenutno misli z utopično vsebino ne obnavljajo oziroma da ne premorejo obnovitvene moči, še ne pomeni izgube spomina o moči utopičnega mišljenja, ki je in ostaja eden od najmočnejših virov za trajno ohranjanje poguma za bivanje. Navsezadnje gre samo za to, da svetu in življenju v njem rečemo da. Utopija ohranja solidarnostno povezovalno moč med ljudmi, je kot topel tok bivanja, ki posreduje smisel mnogim, sodobna demokracija brez utopične vsebine pa je kot svet iz štirih sten iz gume, znotraj katerih lahko kričiš, se mečeš ob tla, delaš, kar delaš, toda teh štirih sten (sistema) ne boš premaknil, so nepremakljive in nedovzetne za upor in trpljenje ljudi.
In tako je pod pretvezo čaščene, samovšečne − čvek − demokracije kritika izpodrinila utopijo. Taka kritika − retorična akrobatika − spominja na celonočni lajež s praznim želodcem v luno, ne da bi od nekod priletelo poleno, ki bi želelo utišati razjarjenega. Kako dolgo še, me sprašujejo študenti, ki jim je marsikaj tovrstno »demokratičnega« že presedlo, in glasno želijo, celo zahtevajo, da kaj utopičnega spet stopi pred spoznanje.
Kako s čim utopičnim, s srčnostjo oporekati zdajšnji zagnanosti v privatizacijo? Vemo, da je bil utopični namen države blaginje, tj. socialne države, mišljen kot ureditev, ki naj bi »preprečevala današnji nagon privatizacije (okrajšava za pospeševanje v temelju protiskupnostnih, individualiziranih vzorcev delovanja potrošniškega trga, vzorcev, ki postavljajo posameznike v tekmovalne odnose z drugimi): nagon, ki se izraža v slabitvi in razpadu mreže človeških odnosov ter spodkopavanju družbenih temeljev človeške solidarnosti.«
Takó privatizacija s polnimi usti demokracije (Zygmunt Bauman) »prelaga družbeno ustvarjene probleme na ramena posameznih moških in žensk, ki tej nalogi običajno niso niti približno kos, medtem ko socialna država stremi k povezovanju svojih članov, da bi obvarovala vse in vsakogar pred krutim in moralno pogubnim spopadom vseh proti vsem«. Zato še vedno negujemo utopijo bivanja, tj. ideal domovanja, da v tem kratkem življenju, ki ga živimo med rojstvom in smrtjo, bivamo povsod v svetu, kot da smo doma. V svet in razmere v njem vnašamo mir, torej mir-imo, ne pa po privatizacijski evforiji merimo vse v dobičku in profitu in tako po velikoevropejsko v posojilih, ki so samo v porastu. Brez socialnega miru v svetu miru ne bo.
