Tiskane izdaje
Je odločna, duhovita, neposredna. Za sabo ima impresiven opus dokumentarnih in kratkih filmov, a igrani dolgometražni prvenec je posnela zdaj, pri petdesetih. Drama Naš vsakdan, ki je nastala v koprodukciji Bosne in Hercegovine, Hrvaške ter Slovenije in velja za eno najboljših bosanskih stvaritev v zadnjih letih, je tudi letošnji bosanski kandidat za oskarja za tujejezični film. Zdaj ga lahko vidimo v ljubljanskem Kinodvoru.
Film se začne s kadrom Ljubljane, Tromostovje v čudoviti svetlobi, Ljubljanica. Vedrana Seksan in Marko Mandić. Slovenija kot obljubljena dežela? Še vedno?
Še vedno (nasmešek). Čeprav od Slovencev poslušam, da pri vas situacija ni ravno rožnata, je Slovenija za nas v Bosni še vedno simbol za urejeno, »boljše življenje«, kakršno si pač vsak želi za svojega otroka. Tako tudi zakonski par v filmu hčer zelo pogreša, a hkrati so zadovoljni, da so jo med vojno lahko poslali prav v Slovenijo, da je tam odraščala in si uredila novo življenje.
Njen partner je Marko Mandić, motorist, ki ga v filmu vidimo le na začetku in koncu?
Že ko sem ga videla v omnibusu Neke druge zgodbe, sem postala pozorna nanj; ko sem iskala igralca Slovenca, ki je zaljubljen v Bosanko, ki je med vojno prišla v Slovenijo, sva seveda z Dunjo Klemenc najprej pomislili nanj.
Film Naš vsakdan je dobil dvanajst festivalskih nagrad. Kako to, da ni prišel v tekmovalni program katerega od festivalov A-kategorije, recimo Berlinala, glede na to, da so tam bosanski avtorji očitno dobro zapisani? Sploh če pomislimo na Grbavico Jasmile Žbanić pa Danisa Tanovića, ki je tam slavil z dramo o Romih Epizoda v življenju zbiralca železa in nazadnje z dramo Smrt v Sarajevu.
Preprosto: film smo poslali selektorju, a nas niso sprejeli. Ta film je nekaj, česar na svetovnih festivalih A-kategorije ne pričakujejo. In najbrž se jim tudi ne zdi zanimivo. Zakaj bi koga zunaj zanimal film iz Bosne, zgodba o intelektualni družini, ki kaže na to, da je Bosna tudi civilizirana družba, ki ima tradicijo znanja, umetnosti? Taki filmi zmotijo stereotip, ker se pač od bosanskega filma pričakuje, da se bo ukvarjal z vojno ali vsaj z muslimansko problematiko ... Film iz Bosne mora biti film o žrtvah. Tudi kinematografija pred zadnjo vojno se je ukvarjala predvsem
s problematiko ljudi z margine, z Romi.
Mislite na Emirja Kusturico in njegovo portretiranje Romov?
Da, s tem upodabljanjem neke norosti in romske folklore je prepričal festivalske žirije in v svet ponesel specifično podobo Balkana.
Ines Tanović: »V vojni smo bili vsi na ulici, vsi smo se poznali. V hiši nimaš kaj početi sam. Ni televizije, ni elektrike, ničesar ni, a zunaj so ljudje. Ki so na istem kot ti. Rešuje te to, da se družiš z njimi.« Foto: osebni arhiv
Večina bosansko-hercegovskih filmskih avtorjev iz Sarajeva govori prav o tem, da na mednarodnih festivalih iz Bosne še vedno pričakujejo film o vojni problematiki.
Gotovo je to pritisk. To je bilo v letih po vojni nujno potrebno in mi kot avtorji smo bili dolžni, da delamo filme o tem, ker moramo zdraviti naše rane, moramo povedati, kaj mislimo, kaj se je zgodilo. Film je idealen medij, da skozenj izpovemo zgodbe, ki so nas težile.
Vi ste v tem času snemali predvsem dokumentarce, ki so se ukvarjali neposredno s posledicami vojne, med njimi pretresljiv film o življenju rudarjev Rudar, pa film o okostjih, ki so jih našli v jezeru Perućac v Višegradu Jedan dan na Drini, vsi so prejeli številne nagrade.
So, da. Te filme sem snemala iz močne potrebe, da je treba dokumentirati stvari, ki se dogajajo. Tudi zato, ker nisem dobila sredstev za celovečerni film. Napisala sem kar nekaj scenarijev za celovečerne igrane filme, ki so se ukvarjali s podobnimi temami, kot so filmi, ki so zdaj že posneti in so na pomembnih festivalih posegli po najvišjih nagradah.
Na vaš prvi film ste se pripravljali od konca vojne. Igrani prvenec pri petdesetih?
Super se sliši, mar ne (nasmešek)? Od malega sem povezana s filmom, rojena sem v družini filmskih ustvarjalcev. Mama je bila iz Vzhodne Nemčije, kot montažerka je delala v največjem filmskem studiu DEFA (Deutsche Film-Aktiengesellschaft). In ko je moj oče v začetku šestdesetih prišel v Berlin kot jugoslovanski koproducent nekega nemškega filma, ki ga je montirala moja mama, sta se zaljubila, poročila in prišla živet v Sarajevo.
Otrok filma, dobesedno.
Tako, koprodukcijski element (nasmešek). Pravzaprav sem odraščala v montaži, s 35-milimetrskim filmskim trakom ... Že kot šestletna deklica sem rekla očetu, da bom, ko bom velika, snemala filme.
Moja mama je montirala filme Ademirja Kenovića, Nenada Dizdarevića, nazadnje je montirala celotno serijo Aleksa Šantić v Beogradu. Jaz sem bila tik pred začetkom vojne v Sava centru v Beogradu na premieri serije Aleksa Šantić z režiserjem Acem Jevdževićem in celotno ekipo. Kot otrok sem bila s starši vsako leto v Pulju na filmskem festivalu, večkrat sem zaspala na stolu v puljski areni. Tam sem prvič srečala Bekima Fehmiuja, največjo zvezdo jugoslovanske kinematografije.
Vojna je, tako kot številnim ustvarjalcem vaše generacije v Sarajevu, tudi vam prekinila kariero.
Da, po akademiji sem snemala kratke filme in se pripravljala na celovečerni film, imela sem 26 let, marca 1992 sem končno dobila sredstva na filmskem skladu za celovečerni film, v aprilu se je začela vojna. Nič več ni imelo smisla, ne prejšnja zgodba, ki sem jo hotela posneti, ne film, ni bilo denarja.
Med vojno sem sicer delala na nacionalni televiziji, otroške serije, serije o klasični glasbi, oglase, začela delati dokumentarce, pisala radijske drame ... Kot avtor in pisec scenarija in kot režiserka sem šla skozi vse žanre; imela sem srečo, da sem lahko nenehno ostala v stiku s tem, za kar sem študirala.
Emir Hadžihafizbegović in Bora Stjepanović v filmu Naš vsakdan. Foto: Arhiv Naša vsakodnevna priča
In vmes pisali pesmi. Niste celo dobili nagrade za neobjavljeno pesniško zbirko?
Da, to je bilo še leta 1985. Te pesmi so še vedno ostale v rokopisu. V žiriji sta sedela Alija Isaković in Enes Duraković, veliki intelektualni avtoriteti, kar mi je takrat, dvajsetletnici, veliko pomenilo.
Zakaj niso pesmi nikoli izšle?
Zato ker v tej državi nihče ne podpira mladih talentov. Moraš se pregristi sam, a jaz sem se takrat začela ukvarjati s filmom. Mislim tudi, da nisem hotela sedeti na dveh stolih.
Kaj je bil sprožilec, navdih za zgodbo Naš vsakdan?
Ne vem, kako je prišlo, seveda te tema obseda, o njej razmišljaš, si zapisuješ ideje. A na koncu se moraš samo usesti in napisati. Nobene mistifikacije, nobenega vzdihovanja in jamranja, usedeš se in napišeš. Najprej sem napisala scenarij za kratki film, del omnibusa režiserk Neke druge zgodbe, ki je govoril o ženski, ki pričakuje otroka, a svojemu fantu tega ne pove, ker ima v načrtu drugačno kariero.
Zgodba je bila povedana z moške perspektive. A so mi mnogi rekli, da je to resen potencial za dolgometražni film. In tako sem začela to zgodbo, ki se je začela z glavnim moškim likom.
Ste že med pisanjem za glavno vlogo Saše imeli v mislih Uliksa Fehmiuja, sina legendarnega igralca Bekima Fehmiuja?
Nisem. Razmišljala sem o drugem igralcu, ki je že igral v mojem kratkem filmu, Feđa Štukan, a potem je dobil priložnost, da ravno takrat igra v filmu z Beniciem del Torom, in jaz sem morala dva meseca pred snemanjem poiskati drugega igralca. Že prej sem gledala Uliksa, vsakič me je pretresel z izjemno igralsko prezenco. A sem vseeno kolebala, saj je samo šest let mlajši od Emirja Hadžihafizbegovića, ki v filmu igra njegovega očeta. To je bila čista ruleta. A na filmu jima verjameš, da sta oče in sin. To lahko naredijo veliki igralci. Uliks je izjemen igralec in človek; živi v New Yorku, kjer ima svoje podjetje, ki se ukvarja s peko posebne vrste kruha, a v zadnjih letih je v kinematografiji v regiji ustvaril niz izjemnih filmskih vlog. Če se samo spomnite vloge v Beli, beli svet, pred leti je prejel srce Sarajeva za najboljšega igralca za Ulico vstaje (Ustaničko ulico).
In za vlogo v vašem filmu nagrado v Vilniusu za najboljšo moško vlogo.
Da, zelo smo bili veseli, večina kritikov pravi, da je vloga Saše njegova najboljša vloga do zdaj.
Sin, ki ne najde smisla niti mesta v družbi in živi pri očetu, ki mu to nenehno očita, mati, ki ščiti sina, hči, ki je zaživela v drugi državi, Sloveniji, in se z domačimi sliši samo po skypu, in mati, ki izve, da je dobila raka ... Je to res čisto običajna zgodba? Naš, vaš vsakdan?
Hotela sem narediti film o posledicah vojne, dvajset let po vojni. Torej moje življenje danes. Kdo smo zdaj mi? Kaj nam je vojna naredila danes? Kaj je naredila običajni družini?
Tisti, ki pridejo v Sarajevo v času festivala, pravijo, kakšno čudovito mesto, kako lepa atmosfera, ne vidi se, da ste preživeli vojno. A to je samo Potemkinova vas. Hotela sem, da skozi to fasado ljudje vidijo, kakšne rane je vojna pustila na posamezniku. Kako živi družina v tej tranzicijski družbi.
Dnevna soba družine v filmu ima police, polne knjige.
To je družina, ki jo poznam, družina mojih prijateljev. To so naše družine. Prva stvar, ki sem jo zahtevala od scenografa, je bila dnevna soba, prepolna knjig. Tako sem odrasla; moja mama je iz Berlina prinesla kupe plošč, knjig, vse je bilo nagrmadeno po stanovanju, to je moje otroštvo.
Zato v filmu tudi vidimo, kako upokojena profesorica v trenutku, ko njen mož pride iz službe, gleda turško serijo. A ona je intelektualka, ki je prebrala vse v življenju, ima pravico, da si privošči turško serijo, da si odpočije od življenja, od moža, od otrok, od vsega.
Hočem reči, vsak detajl v filmu je natančno domišljen.
Tisto, kar pretrese, je stavek, ki ga Sašu v klubu – sicer ironično – reče eden od prijateljev: »V vojni smo pravzaprav živeli bolje.« Stavek, ki sem ga slišala od mnogih Sarajevčanov.
Na neki čuden sprevržen način je bilo to tudi res.
Zakaj? Ker je bilo med vojno življenje kljub nemogočim okoliščinam bolj intenzivno? Ker takrat, ko si nenehno v bližini smrti, živiš vsak trenutek, kot da je zadnji?
(Premolkne.) Tisto, kar je nas, vsaj mojo družbo takrat, reševalo, da ne zblaznimo v vsej tej grozoti, je bilo upanje, da je naše mesto nekakšen začasen otok groze, a vse okrog nas je mir in življenje, ki smo ga poznali pred vojno. In ves čas smo se napajali iz upanja, da bo enkrat vojne konec in da se bomo vrnili nazaj v mir, v stanje, ki smo ga poznali. Obstajalo je upanje, da nekje tam zunaj tega otoka obstaja mir, da se ljudje sprehajajo po ulicah, se smehljajo in nanje ne padajo granate. To te drži pokonci.
Zdaj živimo v miru, a smo vsi ujeti v status quo, tesnobo pred jutrišnjim dnem, ki ne preneha. Tudi povsod po svetu, se zdi, vlada negotovost, občutek strahu, kaj bo jutri. Neka strašna dolgoročna negotovost. Ki nima konca.
In potem si misliš, ali bom še naslednjih dvajset let životaril z nikakršno plačo, nenehno iz rok v usta, ali ne bom nikoli prišel do točke, ko bom lahko svojemu otroku omogočil šolanje in si privoščil počitnice, ki so se pred dvajsetimi leti zdele nekaj samoumevnega? In če – kdaj bo to? Kot da počasi minevamo z občutkom, s kepo v želodcu, kako bomo preživeli mesec. To je ujetost v status quo, ki ga doživlja glavni lik Saša, ki ga je upodobil Uliks Fehmiu. Lik, ki se ne more premakniti z mrtve točke, prestar je, da bi poskusil srečo čez mejo, poskuša se v honorarnih projektih, ki mu ne zagotavljajo preživetja, živi na račun očeta, ki ga boli, ker je sin v njegovih očeh in v očeh družbe luzer. Njegova zgodba je zgodba mnogih iz naše generacije.
Nisi dovolj star, da bi šel v pokoj, a tudi to glede na naše pokojnine ni rešitev. Nisi dovolj mlad, da bi nekje drugje poskusil na novo. Izučil si se za poklic, ki ga ne moreš opravljati, ne moreš na dopust, ne moreš si kupiti avta, ne moreš si privoščiti stanovanja, ne moreš si privoščiti otrok ... Samo skačeš od enega honorarnega dela do drugega in medtem ti pojenjuje moč, da bi kaj spremenil. In na obzorju ni nobenega drugega sveta, kjer bi bilo lepše, nobenega upanja.
Mnogi Sarajevčani so rekli, da je bila ena od najbolj strašnih stvari v vojni nenehna lakota, ki te je popolnoma razčlovečila.
Seveda, vsi smo med vojno preživeli to Golgoto lakote. A zame lakota ni bila najbolj strašna stvar.
Bolj to, da se iz nekega običajnega, lahko rečem lepega življenja, polnega pričakovanj, načrtov, druženja, čez noč znajdeš v situaciji, ki si je prej ne bi mogel zamisliti niti v najbolj morastih sanjah. Ko se je začelo streljati po Hrvaški in v Sloveniji, smo si vsi mislili, to se v Bosni ne more zgoditi, tukaj smo vsi pisani, multikulturni, tvoj prvi sosed je Musliman, naslednji Srb, tu so bili od vedno mešani zakoni, živeli smo skupaj, kako bi kaj takega bilo sploh mogoče? In nato z grozo ugotoviš, da je mogoče. Da v istem mestu še vedno živiš s Hrvati, Muslimani, Srbi, z njimi deliš strah, bolečino, grozo, medtem ko nekdo od zgoraj strelja na vse nas.
Potem se v nekem trenutku sprostiš in si rečeš, da boš preživel tudi tako, če ne gre drugače. Ljudje so kot podgane; prilagodijo se tudi najbolj nemogočim okoliščinam. Ko vidiš, da streljajo, se skriješ, ko streljanje poneha, greš ven, ko se spet začne, se skriješ in nekje čakaš. In tako živiš. Potem vidiš, da streljajo v drugi četrti, si rečeš samo, hvalabogu, ne streljajo v moji četrti, pa čeprav tam pod streli umira nekdo od tvojih prijateljev; o tem ne moreš več razmišljati, to ti sploh ne zleze več pod kožo, ker se ukvarjaš samo s tem, da rešuješ svoje življenje. Poskrbeti moraš zase, postaneš egoističen, zanima te le, ali streljajo na tvojem dvorišču.
Spomnim se občutka, kako se v določenem trenutku v tebi nekaj prelomi, ne moreš ves čas živeti pod pritiskom, v strahu, napetosti. Organizem tega ne prenese. In si rečeš, zdaj bom spila kavo prav tukaj, na vrtu, ubijte me, če hočete, ampak jaz bom svojo kavo popila. Ni bilo pravila. Nič nisi mogel predvideti, preprečiti. Sarajevo je bilo štiri leta ruska ruleta.
Kot so rekli številni umetniki, si se nekaj mesecev lahko skrival v kleti, toda potem si moral, če si hotel preživeti psihično, ven, se družiti z ljudmi.
Ne samo to; tisti ljudje, ki so se najbolj skrivali, so najbolj pogosto umirali. Enkrat po dolgih mesecih stopi iz hiše na ulico in ga zadene granata pred hišo. To so bile čudne stvari. Ne moreš jih racionalizirati. Včasih se je res zdelo, kot da je to, da tečeš proti granati, bolje, kot če bežiš od nje.
A najhuje od vsega je bilo to, čemur so rekli »razvlačenje mozga«, psihološko ubijanje – da si hodeča tarča, ves čas si na muhi nekega ostrostrelca, vsak trenutek veš, da lahko umreš ali ostaneš brez noge, roke, pol glave … Zato pravim, da je bilo Sarajevo štiri leta ruska ruleta. Preživiš zaradi naključja, da granata v tistem trenutku eksplodira na drugem koncu, ne na tvojem. Samo za to gre.
Glavni lik je vojni veteran. Gledalec začuti, da nosi v sebi travmatične spomine, a hkrati v filmu nič od tega ne izrazi z besedami, to vidimo samo na njegovem obrazu.
Ne moreš v enem filmu izpovedati več različnih zgodb. To je zgodba o vsakdanu neke družine v Sarajevu, o nekom, ki je bil v vojni, ki ga ti spomini pestijo, ne vemo, kakšni so, a vidiš, da ima brazgotine, da pije tablete proti bolečinam.
V prizoru z dekletom, ki ji je v začetku vojne uspelo pobegniti iz Sarajeva, potem pa se vrne in želi narediti razstavo vojnih fotografij, se skoraj brez besed razkrije bolečina vseh tistih, ki so ostali tukaj – in preživeli.
Da, in to se mi je zdelo dovolj.
Potem ga ona vpraša: In kje si ti bil med vojno? On ji odvrne: Tukaj, kje naj bi bil? Samo to, a v tem prizoru je vsa groza, ki jo je doživel, brez podob, brez odvečnih besed.
Tako. Ona njega zanima, njo zanima, kaj se mu je zgodilo med vojno. Ona je imela med vojno priložnost, da zbeži iz mesta; zdaj se je vrnila in želi razumeti, začutiti, kaj so takrat tukaj doživljali tisti, ki so ostali. Tik pred snemanjem sem popolnoma izrezala trideset strani dialoga. Prav zato. Začutila sem, da ni potrebno. Ker zdaj prizor stoji brez vsega. Dovolj je izraz na njegovem obrazu in brazgotina, da je gledalcu vse jasno.
Tudi v drugih prizorih sem vrgla ven velik del dialogov. Igralci so sicer dobili prvo verzijo, da jim je jasno, kaj se likom dogaja, kaj nam morajo sporočiti. In potem igrajo z malo besedami, a z močnim kontekstom. S tem, ko molčijo o tistem, kar želijo povedati, neizgovorjeno pride do gledalca veliko močneje.
Ona želi izvedeti, kaj se je zgodilo med vojno, pravite. Vi ste bili tukaj. Mislite, da teh podob, tega svojega doživljanja vojne ne boste nikoli dali v film?
Obstaja nekaj prizorov, detajlov, ki bi si jih enkrat želela dati v film, čeprav sem vam prej rekla, da je dovolj filmov o vojni.
Predstavljajte si, da je poletje, vsi sedimo zunaj, pogovarjamo se, vsi smo na ulici … Do vojne je namreč vsak živel v svojem stanovanju, v vojni smo bili vsi na ulici, vsi smo se poznali. V hiši nimaš kaj početi sam. Ni televizije, ni elektrike, ničesar ni, a zunaj so ljudje. Ki so na istem kot ti. Rešuje te to, da se družiš z njimi.
Ker sem imela v stanovanju klavir, so ljudje prišli k meni na dernek, na zabavo. Prinesli so, kar so pač imeli, nekateri nekaj krompirjev, drugi liker, tisti mentolov odvratni liker, to je bilo edino, kar si na začetku vojne še lahko dobil v trgovini. Peli smo, igrali na klavir, zunaj so padale granate – to je bil naš mali upor proti grozi tam zunaj.
Svetili ste s svečami?
Ah, kje, kakšne sveče. Naredili so jih sami. Posoda z vodo, na vrhu nekaj kapljic olja, plutasti čep in skozenj povlečeš delček vezalke in prižgeš. Vezalka mora biti bombažna, sintetična ne gori. Zidovi so bili črni od zažganega olja in od svežih dreves, ki smo jih zvlekli iz gozda, če smo imeli srečo. Po vojni smo morali petkrat skrtačiti vse zidove, da bi jih lahko prebelili. Najboljše od vsega so bile visoke adidasove superge. Na njih si lahko skuhal cel lonec fižola. Plastika najdlje gori.
Vse to, kar mi zdaj govorite, je bilo del vaše zgodbe za igrani celovečerec, za katerega niste dobili denarja?
Tako. Očitno me nekaj še vedno muči, nekaj bom morala enkrat dati na film (nasmešek).
Zanimivo, da je producentka filma Dunja Klemenc, ki ima zasluge za to, da smo z Nikogaršnjo zemljo vašega soimenjaka Danisa Tanovića tudi Slovenci dobili en del oskarja, ključna tudi za realizacijo vašega filma Naš vsakdan.
Dunja je bila ena prvih oseb, ki je scenarij prebrala, takoj je bila pripravljena sodelovati. Ona je projekt tudi prijavila na Slovenski filmski center, ko smo končno dobili nekaj denarja doma, in je bila res ključna gonilna sila, da smo lahko zaključili finančno konstrukcijo.
Imate močne ženske avtorice, že samo Aida Begić (Sneg), Jasmila Žbanić (Grbavica), hkrati pa se realizira le eden ali dva filmska projekta na leto. Kako se avtorji, avtorice ne raztrgate med sabo za kos pogače?
Avtorji iz BiH že več kot petnajst let soobstajamo, ne grebemo se med sabo za kos pogače, ker cenimo drug drugega in vemo, da smo vsi v isti situaciji, kadar je treba priti do financiranja filma. Lahko samo skupaj nastopamo proti filmskemu skladu, da nam da sredstva za realizacijo naših projektov. In kar je najbolj žalostno: potrebujemo zelo malo, namesto pol milijona, kolikor znaša celoletni proračun, naj nam dajo milijon evrov in pol.
Za celoletno kinematografijo?
Da. Nekako nam uspe, da razdelimo pol milijona evrov.
V sodobni kinematografiji skorajda več ne vidiš filma, ki bi se osredotočil na tradicionalne vloge očeta in matere, kot pravi tudi Philip Zimbardo, večinoma se ukvarjajo s skrajnimi anomalijami družine in družino kot osnovno celico družbe postavljajo pod vprašaj.
Zadnja leta sem se prav zasitila zgodb, ki so bile narejene s predpostavko, kaj se bo najbolj dotaknilo programskih direktorjev festivalov, in avtorjev, ki iščejo temo, ki bo dovolj radikalna, neobičajna, skratka, primerna za vstop na katerega od pomembnih festivalov. Avtorski film se res večinoma ukvarja z anomalijami družbe, jaz pa sem s svojim filmom hotela proti toku in izpovedati zgodbo, ki je lahko zgodba vseh nas.
Kot je rekel Tolstoj, vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje. Razlikujemo se v nesreči, ne v sreči. Tvoja nesreča je zelo drugačna od nesreče drugega. Nesreča te določa.
A za vašo družino, ki sicer začne pokati zaradi pritiskov duha časa, tranzicije, se izkaže, »da ima možnost za srečo«. Hči, ki je kot begunka med vojno odšla v Slovenijo, se vrne domov, noseča; sin, zguba, nekako najde smisel in ljubezen, mati po hudi operaciji okreva. Družina kot nekaj, kar celo lahko deluje?
Ta film je bil seveda čisti hazard. Gre za običajno zgodbo o malih ljudeh, ki smo jo gledali tisočkrat, a hkrati ni bila še nikoli videna, ker je pristop, kako sem delala to zgodbo, moderen. Ganilo me je, da so po projekcijah prihajali do mene tudi zelo mladi ljudje, vsi v solzah, in se zahvaljevali za to zgodbo, ker jim je vrnila vero, da so družinske vezi nekaj, kar je vredno negovati. Potem sem jim rekla: Se vam ne zdi, da je to staromodna zgodba? In so mi vsi po vrsti rekli: Ne, da je to tisto, kar je pravzaprav avantgardno.
V smislu, da avtorica v teh ciničnih časih, ko si ne upamo verjeti v nič več, verjame prav v družino?
To je tisto, kar vsi potrebujemo. Lačni smo čisto običajne človeške emocije. In publika to začuti. Ni se nam treba pretvarjati, da smo tako moderni, da se nas takšna emocija ne dotika, da se nas ne dotakne, ko začutimo, da kljub travmam, težavam lahko družina začne znova delovati. Da se nekaj lahko spremeni. In da je to v naših rokah. O tem govori ta film. Da lahko nekaj naredimo sami.
Ta pozerska cinična poza, da je družina preživela forma, da nam ne pomeni nič več, je sicer dober obrambni mehanizem, a vsak od nas globoko v sebi upa, da to, čemur pravimo ljubezen, družina, odnos, lahko deluje. Vidim, kako ganjeni so ljudje po projekcijah filma, jočejo in smejejo se hkrati, in ne bi mogla biti bolj ponosna.
Nihče od nas ni tako moderen, da se ga ne bi dotaknila čista emocija.
Družino torej postavljate v središče, hkrati pa film končate s koncertom mladega zvezdnika sevdalink Boža Vreća, ki v Bosni ruši predsodke tudi s svojim specifičnim slogom oblačenja, androginostjo. Toda v filmu ga pokažete samo v hrbet. Kako to?
Najprej smo posneli celoten prizor, kako pride na oder, odpoje sevdalinko. Bil je tako močan, da se popolnoma zaljubiš vanj, da kot gledalec dobesedno padeš iz filma. To je tako fenomenalen kader, tako te prevzame, nenadoma imaš pred očmi samo ta prizor.
To ni bilo v prid filmu. In zdaj pride na vrsto režija. V režiji se moraš znati odreči enemu kadru v dobro celote. Včasih moraš žrtvovati nekaj izjemnega zato, da ohraniš celoto.
Zdaj ste vstopili v nov projekt z delovnim naslovom Sin, za katerega ste na Cinelinku na sarajevskem filmskem festivalu dobili dve nagradi. Tudi družinska zgodba?
Da, ta je še bolj osredotočena na družino. Govori o paru, ki se po letih, ko zaman poskušata dobiti otroka, odloči za posvojitev. A po štirih letih dobita svojega otroka. Kasneje, ko otroka začneta odraščati, se znajdeta v primežu, med podivjanim sedemnajstletnikom in biološkim otrokom, ki ima štirinajst let. To je zgodba o tem, kako družina pod temi pritiski začne razpadati.
