Tiskane izdaje
Že prej, 28. decembra 2015, je skladno z zakonom o sodiščih vrhovno sodišče sprejelo merila za kakovost dela sodišč za leto 2016 (Pričakovani časi opravljanja tipičnih procesnih dejanj in reševanja zadev na sodiščih), ki vsebujejo navodila za učinkovito izvajanje sodne uprave in določajo pričakovani čas opravljanja tipičnih procesnih dejanj in reševanja zadev na posameznih vrstah in stopnjah sodišč, katerih osnova naj bi bili realni podatki o poslovanju sodišč v letih 2014 in 2015. K merilom za kakovost dela sodišč v delu, ki se nanaša na določitev časa za opravljanje tipičnih procesnih dejanj in reševanja zadev na posameznih vrstah in stopnjah sodišč, daje predhodno soglasje minister, pristojen za pravosodje.
Tako omenjeni Pričakovani časi kot Otvoritev sodnega leta 2016 – nejasno je razmerje med obema dokumentoma – so daleč od resničnosti, so ne le nerealni, temveč tudi utopični in skregani že s samo logistiko poslovanja sodišč.
Čas reševanja zadeve se je vsaj približno pokril s predvidenim časovnim standardom v vseh piščevih primerih zgolj enkrat, ko je bil sodnik poročevalec v pritožbenem postopku eden od dveh sodnikov, ki sta sodelovala v programu Herkules (program, ki ga je zasnoval matematik Ivan Bizjak kot minister za pravosodje v letih od 2000 do 2004 in ki naj bi po vzoru Herkulesa, ki je izziv bogov, da očisti Avgijev hlev, v katerem je gnoj govedi naraščal hitreje, kot ga je mogel kdo očistiti, rešil tako, da je skozenj speljal reko Tibero), kar kaže na subjektivno pogojenost problema sodstva v državi. Predvsem pa ti standardi niso namenjeni uporabnikom in uveljavljanju sodniške odgovornosti, kar bi bilo logično pričakovati, temveč so, kot izhaja iz obrazložitve, namenjeni temu, da predsedniki sodišč ugotavljajo šibke točke v poslovanju posameznega sodišča in ustrezno ukrepajo. Prav tako ne rabijo istemu namenu kot cilji, ki jih predsedniki sodišč določijo v letnih programih dela za posamezno sodišče, ampak temu, kar vsi vemo tudi brez njih – izračunu, koliko bi posamezni postopki pred sodišči lahko trajali in v kakšnem času se da in bi bilo treba posamezen postopek zaključiti. Vprašanju, koliko časa v resnici trajajo in ali so pravični in kdo odgovarja za to, pa se spretno izognejo.
Pričakovani čas rešitve v letu 2015 je bil po podatkih iz omenjenega dokumenta 2,7 meseca, pri pomembnejših zadevah pa 7,1 meseca od datuma prvega prejetja zadeva. Nikjer v nobenem od teh dokumentov pa ni starostne strukture rešenih zadev glede na leto prejetja, kar bi bil edini relevanten podatek. Nasprotno se pisec tega zapisa srečuje s postopkoma dedovanja, ki sta 17 let od smrti zapustnikov šele nekje na polovici, s postopkom izvršbe, ki v 12 letih ni prišel niti do rubeža, ali pa s postopkom, v katerem je od razdelilnega naroka v izvršbi do sklepa o razdelitvi (torej za zgolj en več ali manj administrativen akt) minilo že več kot leto dni, ali pa s postopkom, v katerem mine od pritožbe in njene vročitve nasprotni stranki za odgovor pet mesecev. Da ne govorimo o postopkih vpisa etažne lastnine v zemljiško knjigo itd. Kje je sedaj teh 2,7 meseca in kje so sodniki, odgovorni za tovrstno vodenje postopkov? Vsak od odvetnikov bi podobne primere lahko našteval v nedogled.
Res je sicer oz. o tem ne kaže dvomiti, da je število nerešenih zadev od leta 2011 z okrog 420 tisoč padlo na približno 220 tisoč. Res pa je tudi, da se je pripad v teh letih zmanjšal za 143 tisoč zadev. Število rešenih zadev, ki jih je v vseh obravnavanih letih nekaj več od prejetih, je padlo za 10 odstotkov, medtem ko je število postopkov, ki trajajo več kot deset let, naraslo s 4269 v letu 2011 na 4854 v letu 2015 (podatki so iz dokumenta Otvoritev sodnega leta 2016), kar močno relativizira trditve v smislu: »Sodni zaostanki niso več sistemska težava.« Če pa še malo povečamo sodne takse, kot je to s tem namenom storil minister Lovro Šturm, bo pripada in »zaostankov« temu primerno še manj ter tudi manj »pravice« za že tako ali tako obubožani srednji razred prebivalstva, iz katerega davkov se sodstvo v glavnem financira.
Upamo si trditi, da je postaviti povprečni pričakovani čas rešitve zadev od prejetja do pravnomočne rešitve na 2,7 oz. 7,1 meseca čisto zavajanje, in povsem razumljivo je, da tovrstne trditve niso bile deležne medijske podpore.
Vprašati se je torej treba, ali živimo v dveh svetovih: vrhovno sodišče in njegov predsednik ter sodni svet, ki so nesporno odgovorni za nastalo situacijo, v enem svetu, in mi, državljani, v drugem, vzporednem svetu. Svet torej ni eden, temveč sta dva – ali pa se informacije izgubijo nekje na tistih 30 stopnicah, ki na Tavčarjevi 9 v Ljubljani ločijo okrožno od višjega, in 33 stopnicah, ki ločijo tega od vrhovnega sodišča.
O nameravanih reformah
Glede na to, da je sodstvo obsežen, vase zaprt konglomerat, v katerem intenzivno delujejo sile inercije ter medsebojnih povezav in partikularnih interesov posameznih skupin, se je bati, da bo minister Klemenčič še eden v vrsti pravosodnih ministrov, ki so napovedali neuresničljivo. Prav navedeno pa zahteva premišljenost vsakršnih neevolutivnih in s sodstvom neusklajenih posegov, med katerimi se je treba posebej bati morebitnih posegov v ustavne opredelitve sodstva, kar doslej ni uspelo nobenemu pravosodnemu ministru niti tega nihče od njih ni poizkušal.
Razprava o sodstvu in njegovi neodvisnosti
Vsekakor se ob napovedanih reformah ne bo mogoče izogniti razpravi o neodvisnosti sodstva. Sodstvo se predvsem ne more rešiti odgovornosti s tem, da zavzame stališče, da je razprava o sodstvu zgolj strokovno vprašanje. O strokovnih vprašanjih naj razpravlja stroka, o delovanju sodstva pa vključno tisti, ki jim je namenjeno. In na način: »Ljudem je treba dopovedati, da odločitev sodnika ne sme biti kar tako tarča kritike, jasno je, da prihaja do napak, ampak zaradi tega že imamo v sistem vgrajena redna in izredna pravna sredstva ...« Kot to trdi sekretar vrhovnega sodišča Janko Marinko, sicer višji sodnik v članku »Tepen« sodnik se skrije (Dnevnik, 4. 1. 2016), se državljanom jemlje njihove državljanske pravice, kar je popolna kontradikcija temu, kar minister Klemenčič imenuje pravičen in učinkovit pravosodni sistem z več srčnosti in poguma ter manj pozitivizma.
V dobi ministrovanja dr. Senka Pličaniča, ki se ni proslavil kot poznavalec sodstva in njegove vloge v sistemu demokracije, je prišlo do tega, kar smo kritiki sodstva predvideli že pred več leti, pa sodna veja oblasti temu, da si lahko izvršna oblast in politika tako očitno podredita sodno vejo oblasti, ni verjela. Ni namreč verjela, da ob zaostreni situaciji najprej pride do izsiljenega slamnatega dogovora med sodno in izvršno oblastjo, kasneje pa do neposrednega posega izvršne v sodno vejo oblasti. Ob tem ni bilo jasnega in glasnega upora sodnikov proti napadu na njihovo neodvisnost s pozivom za odpoklic ministra, kot bi pričakovali. In ker to ni interna zadeva sodstva, temveč je to vprašanje delovanja in organiziranja demokracije v državi, katerega del so tudi sodniki, njihova naloga pa ni le delitev pravice, temveč tudi ščitenje sodne veje oblasti, je molk sodstva mogoče razumeti le kot odraz stanja in nedopustne politične razklanosti in politizacije v sodstvu. Posega v sodstvo, kot ga je izvedla politika z dr. Senkom Pličaničem na čelu, ni storila še nobena članica EU. Politika je sprejela ta poseg – kljub, morda pa celo prav zaradi izkušenj v zvezi z mnogo »milejšim« upravnim nadzorom obračunavanja sodnih taks, ki se je v marsičem izrodil v splošni nadzor nad posameznim postopkom. S sprejetima novelama zakona o sodiščih in zakona o sodniški službi je izvršna veja oblasti pridobila mnogo vseobsežnejši neposreden nadzor nad administrativnim delovanjem sodišč in s tem možnost posrednega poseganja v konkretne zadeve.
Ob razklanosti slovenske družbe je bilo pravzaprav neverjetno, da je državni zbor brez glasu proti v prvi obravnavi potrdil novelo zakona o sodiščih in novelo zakona o sodniški službi in ju v predlagani obliki sprejel 26. julija 2013. Levi in desni so se, kot ugotavlja Janko Lorenci (Sramotni napad, Mladina, 28. 6. 2013), klavrno in protidemokratično poenotili o sodni reformi, ki predvideva politično nadzorno skupino, ki lahko kadar koli vstopi v katero koli sodišče in opravi zaslišanje z vsemi zaposlenimi na sodišču, pravosodnemu ministru pa omogoča, da zahteva službeni nadzor nad delom katerega koli sodnika in oceno njegove sodniške službe. Ustanovljena je bila torej vladna služba za vseobsegajoči nadzor sodstva, ki lahko z minimalno spretnostjo interpretacije uvede neomejen nadzor nad delom sodišča in sodnikov. Prilastila si je popoln nadzor nad predsedniki sodišč, od katerih lahko zahteva službeni nadzor nad delom sodnika, čigar delo ji ni všeč, in tudi oceno sodniške službe, ob neizpolnjevanju letnega načrta dela ob povsem nerealnih zavezah iz omenjenega dogovora pa lahko predlaga razrešitev predsednika sodišča. In ob vsem tem, ko politika tepta sodstvo, generalni sekretar vrhovnega sodišča, kot ena najodgovornejših oseb v sodstvu, v posmeh vsem izjavi: »Če pa jih sodnik kar naprej dobiva po glavi in ga za vsako odločitev kličemo na odgovornost, po tem se bo postavil na varno stran. Tu vidimo veliko odgovornost političnega razreda, ki bi moral sodnike podpirati in jim navsezadnje dovoliti tudi napake.« Tovrstna neodgovorna izjava, ki hkrati priznava napake in prosi politiko za njihovo oprostitev v škodo udeležencev v postopkih, kar kliče k intervenciji politike (izvršne veje oblasti) v sodstvo.
O rdeči maši
Če tednik Mladina ne bi objavil slike najpomembnejših nosilcev oblasti – od predsednika vlade do treh ustavnih in ene vrhovne kazenske sodnice – na t. i. rdeči maši, bi še lahko verjeli v ločenost cerkve in države. Udeležba na tej rdeči maši, ki je svojevrsten contradictio in adiecto (rdeča ni le revolucija in njena zvezda, temveč so to tudi maše), je prikaz sedanjega stanja tako v sodstvu kot v družbi ter s tem vsega povedanega, in sicer na način, v katerega je komaj mogoče verjeti, in je bila večina ob objavi omenjene slike prepričana, da gre za fotomontažo.
Rdeča maša je maša, kamor povabijo pravnike in sodnike, torej ljudi, ki držijo pokonci enega izmed stebrov delovanja države. Pravniki in študentje prava se na začetku akademskega leta v jesenskem času zberejo k evharistični daritvi, kjer prosijo Svetega duha za pomoč in razsvetljenje pri delu in študiju. Sodstvo in nanj vezani poklici odvetnikov, tožilcev, pravobranilcev itd. se tako slavijo s cerkvenim obredjem. Obred izhaja še iz srednjega veka, časov inkvizicije, katere barva je rdeča. Rdeča maša je torej identifikacijski obred, da se že na začetku posameznikove pravniške poti in funkcije ve, kdo si in v katero politično opcijo spadaš. Usodna podobnost z včlanjevanjem v nekdanjo zvezo komunistov je več kot očitna. Študentje naj ne iščejo osnov svojih kariernih poti v znanju, temveč v nekakšni molitvi za znanje in priseganju k Bogu (cerkveni oligarhiji oz. partiji). Kot dokaz uspešnosti tovrstnih molitev pa so prisotni ustavni in vrhovni sodniki ter predsednik vlade, med njimi tudi nekdanji člani zveze komunistov. Tolikšne in tako odkrite perverzije si ni dovolila niti bivša zločinska, totalitarna, komunistična oblast, vsaj v mojih letih ne. Ta nam je, tedanjim študentom prava, dopustila, da razmišljamo s svojo glavo, in nam ni nikoli branila tuje, torej tudi ne zahodne strokovne literature niti izobraževanja v tujini, kar je bila sicer značilnost preostalih vzhodnoevropskih sistemov. Nasprotno. In nasprotno nismo prosili partije, da nas ta razsvetli, temveč smo se ji od leta 1968 intenzivno upirali in zahtevali demokracijo. Ob tem pa je posebne pozornosti in kritike potrebna prisotnost tistega ustavnega sodnika na maši, ki je najglasnejši kritik politike, ki se v sodstvu po njegovem ohranja kot dediščina totalitarnega obdobja in rešitev česar je v mladih, svežih, svobodnomislečih in neobremenjenih kadrih, ki jih očitno po njegovem predstavljajo tisti, ki v cerkvi ob njegovi prisotnosti in po njegovem zgledu prosijo Svetega duha za pomoč in razsvetljenje pri delu in študiju. Tudi ni čudno, da je omenjeni sodnik hkrati tudi najglasnejši kritik sedanjega predsednika vrhovnega sodišča in prek njega celotnega sodstva. »Kakšno sodstvo, tak predsednik,« je ena od njegovih izjav. (Jan Zobec, Mehki trebuh slovenskega sodstva, Delo, 8. 12. 2012, str. 5).
Rdeča maša je torej apriorno zanikanje vsega, kar bi sodstvo sicer moralo predstavljati – neodvisnost, strokovnost in moralno neoporečnost. Ob kršitvi 7. člena ustave se nam vsiljuje vprašanje, kdo so pravzaprav ti ustavni sodniki in kakšen je njihov odnos do ustave. Od zaklinjanja eksorcizmu je samo še korak do zaklinjanja z roko na neki knjigi. Bo ateizem v naslednjih letih deležen enake diskriminacije in bo potreben enake zaščite, kot je bil teizem v preteklem obdobju?
O učinkovitosti in pravičnosti
Do učinkovitega pravosodnega sistema najlažje pridemo s spreminjanjem procesne zakonodaje v smeri zmanjševanja procesnih pravic strank, kar se je doslej že dogajalo, s tem pa se oddaljujemo od pravičnega sojenja. Kategoriji učinkovitega in pravičnega sojenja sta namreč dve med seboj kontradiktorni kategoriji. Dejstvo je, da so dosedanje procesne spremembe po našem mnenju že dovolj zarezale v sistem varovanja pravic in njihovo zmanjševanje. Vsaka prekluzija (izguba pravice zaradi zamude roka) ali ukinitev pravnega sredstva ali njegova omejitev je namreč naravnana v varovanje nepravice in ne pravice, je pa potrebna za delovanje učinkovitega procesa in s tem pravne države. Brez prekluzij in omejitev pravnih sredstev postopki ne bi bili nikoli končani in so vse procesne omejitve nujno potrebne za zagotavljanje pravne varnosti. Posledično pa to pomeni bolj ali manj obvezno sodelovanje odvetnikov v postopkih, kar predstavlja posebno vprašanje in zahteva posebno obravnavo. Glavna ugotovitev te razprave pa je, da sodnik, ki mu ni jasno, kam uvrstiti predmet sojenja in kako ter v katero smer voditi postopek, ne more biti učinkovit. Značilen primer je iz bližnje preteklosti, ko je v odmevni kazenski zadevi sodnik, ki mu je bila stvar dodeljena, ker je sodnica, ki jo je obravnavala, odšla na drugo delovno mesto, zadevo iz leta 2008 rešil na enem samem naroku in obtoženca oprostil, ko je ugotovil, da sploh ni osnovnih pogojev za sum storitve kaznivega dejanja. (Dnevnik, 28. 11. 2015) Vsekakor pa je od dejanja do oprostitve minilo sedem let.
In tu, pa če se to imenuje »intelektualizacija« sodstva ali kako drugače, in ne v nekakšni prepletenosti s politiko, je iskati vzroke za sedanje stanje v sodstvu. Komunistični kolektivizem nima nobene zveze z lažno stanovsko solidarnostjo, neznanjem in neodločnostjo, ki predstavljajo resničen problem. Neznanje in neodločnost sodnikov sta produkt izobraževalnega sistema in osebnih lastnosti, lažna solidarnost pa njuna nujna posledica. Kot posledico tega kot tudi zaradi pritiska javnosti in odgovornih v pravosodju je pri sodnikih opaziti – to se je prek vseh razumnih meja razraslo v zadnjem času – strah pred odločanjem.
Edini vzvod za pospešitev in dvig kvalitete postopkov tako na prvi kot na drugi stopnji v civilnopravnih zadevah je torej ta, da bi morala sodišča, ki morajo imeti ves čas nadzor nad potekom postopka, zaključiti pravdni postopek na eni sami glavni obravnavi in na tej tudi razglasiti sodbo.
Zadeve torej ni mogoče rešiti brez intenzivnega sodelovanja sodnikov. In ni je mogoče rešiti z nekim slamnatim dogovorom med sodstvom in politiko. S takim dogovorom namreč sodstvo že a priori prizna prevlado politike nad sodstvom. Stvar namreč ni le v hitrosti sojenja, temveč tudi v njegovi kvaliteti in preprečevanju zlorab sodnega sistema. Gre torej za samodisciplino in odgovornost sodnikov, ki pa nima ničesar skupnega z lustracijo sodnikov, temveč z njihovo etiko in znanjem. Predvsem pa morajo sodniki kot tretja veja oblasti kot celota prevzeti odgovornost za stanje v sodstvu.
Celotna diskusija nas poleg vprašanja sodniške etike vrača nazaj k znanju kot temeljni predpostavki sodnikove neodvisnosti in učinkovitosti. Le sodnik, ki je pri sojenju suveren, torej tisti, ki zna in ima tudi ustrezne osebnostne lastnosti, je lahko neodvisen in učinkovit. Sodnik se za svojo funkcijo izobražuje najmanj devet let. Za sodne pripravnike lahko uspešno kandidirajo le diplomanti s povprečno oceno najmanj devet. Potem se dve leti šolajo za sodnike kot pripravniki. Država jim po opravljenem posebnem izpitu podeli licenco. In po tem, ko so dve leti strokovni sodelavci in če so stari 28 let, so šele lahko izvoljeni v sodniški naziv. V nadaljevanju se njihovo delo posebej spremlja in ocenjuje nadaljnja štiri leta. Po tej dobi in ob teh pogojih ti zdravnik izreže srce in vstavi novega, sodnik pa naj ne bi znal rešiti mejnega spora, da o posestnem sporu ne govorimo. To enostavno ne more biti res. Treba je poiskati vzroke in najti ustrezne rešitve.
O pozitivizmu
Ob tem naj omenimo še tezo dr. Franceta Bučarja o sodniku, ki je zreduciran na pravnega tehnika; sodnik, ki abstraktne norme ne zmore napolniti z vsebino, ni sodnik. Je državni uradnik, ker to hoče biti, in skrbi zlasti za to, da zavaruje sebe, da se izogne slehernemu očitku samovoljnosti na račun zakonitosti. Bo čim manj tvegal in poskušal končno odločitev prenesti na kako drugo instanco? Sodnik, pravni tehnik, bi za vsak spor rad kar recept, enak kuharskemu, v katerem naj bi bilo njegovo ravnanje do potankosti opisano in opremljeno z natančnimi navodili. Jed je treba soliti. In sodnik vpraša: »In koliko soli je soliti?« Je pa navedeni ugotovitvi prof. Bučarja treba dodati, da je razlog za nastalo situacijo tudi sistematično vmešavanje politike v sodstvo in delovanje institucij pravne države, kamor poleg sprejemanja neustrezne in pomanjkljive zakonodaje uvrščamo tudi politična imenovanja v vrhove pravosodja. Vseskozi pa visi v zraku očitek zlorabljanja pravosodja v politične namene.
Vrnimo se k vprašanju pozitivizma v pravosodnem sistemu. Pozitivizem se odraža v odnosu med pravom in prav, med legaliteto in legimiteto. Sodnik mora seveda soditi po zakonu, mora pa soditi tudi v skladu z zakonom. On je tisti, ki zakonu vdahne vsebino, in ta v nobenem primeru ne sme biti skregana z namenom in duhom zakona. Sodnik bi se moral naučiti prepoznavati zlorabo pravice in odreči pravno varstvo stranki, ki pravico zlorablja. Zakonske ureditve vseh družbenih odnosov izhajajo iz temeljnih načel in ta temeljna načela, med katerimi je eno prvih in vseprisotnih prepoved zlorabe, se je treba naučiti uporabljati. S takim temeljnim izhodiščem bodo tudi postopki začeli trajati normalno dolgo in ne v absurd. S tega stališča torej velja podpreti ministrova prizadevanja.
Zdaj pridemo do nečesa, čemur pravimo sodnikova etika, in sicer v svojem temeljnem načelu, načelu pravičnosti in sodnega napolnjevanja abstraktnih vsebin. Ali kot pravi dr. Bučar: »Pravni tehnik bo brez razmisleka shematično uporabil pravno normo, tudi brez prilagoditve, še zlasti pa si ne bo zastavljal vprašanja, ali z uporabo take norme morda ustvarja novo krivico, vprašanja, kako je uporaba take norme skladna s pravičnostjo, ki je etični pojem. Če pravnik sam ni etično zasidran, mu manjka osnovni referenčni okvir, da bi delil in ustvarjal pravico.« S tega stališča pridemo do popolnega disenza v razumevanju pojma »sodniška etika«, kot ga razumemo »uporabniki« sodstva in sodniki. Sodniki so te kritike in s tem to vprašanje enostavno pometli pod preprogo s sprejetjem kodeksa sodniške etike in z ustanovitvijo nekakšne komisije za etiko in integriteto pri sodnem svetu, v resnici pa ta kodeks, nad izvajanjem katerega bedi omenjena komisija, ne ureja in se ne ukvarja z resničnimi in omenjenimi vprašanji sodniške etike v smislu pravičnega sojenja, temveč z vprašanji »službenega in zasebnega ravnanja in vedenja sodnikov zaradi varovanja neodvisnosti, nepristranskosti in poštenosti sodnikov ter ugleda sodniške službe«. Ne ukvarja se z moralnimi okvirji (moral constrains) sodnega odločanja, temveč z moralnimi okvirji sodnikovega vedenja, kar pa sta dve med seboj popolnoma ločeni kategoriji. Vedenjska samodisciplina je samo in zgolj odraz sodnikovega etosa kot sodnika. Gre sicer za vprašanje verodostojnosti, ki ni na noben način zanemarljivo in se je v vsej svoji razsežnosti odprlo ob (ne)dovoljenem svetovanju vrhovnega sodnika, vodje civilnega oddelka vrhovnega sodišča in bivšega predsednika sodnega sveta (Sodni svet s »človečnostjo«, Dnevnik, 15. 2. 2016). Vsekakor pa se to vprašanje verodostojnosti pojavlja ob udeležbi ustavnih in vrhovnih sodnikov na omenjenem evharističnem zaklinjanju z vsemi posledicami za našo družbo glede vseh za RKC in z njo povezanimi subjekti spornih vprašanj. Gre vsaj za tako in toliko sporno vprašanje, kot je bilo nekoč sedenje predsednice vrhovnega sodišča v Predsedstvu CK ZKS. Kdor bi si mislil, da so ti časi davno za nami, se očitno moti. Oblast, taka ali drugačna, izvršna ali sodna, je in bo vedno opoj.
Sodni sistem bi moral in je nedvomno sposoben z vsemi instrumenti v času od pripravništva do preizkusne dobe, ki jih ima na razpolago, sodniškega kandidata izobraziti v briljantnega pravnega tehnika, vendar to nikakor ne zadostuje. Sodnik se mora najprej zavedati, da je sodnik. Imeti mora pogum in pravno ustvarjalnost, zlasti za slednje pa mora imeti zadostno in temeljito podlago abstraktnega pravnega znanja kot temelja sodnikovega moralnega okvirja. V tem okviru bi se morali povprašati o sistemu temeljnega in ne nadaljnjega pravniškega izobraževanja ter vgrajevanju temeljnih vrednot v ta sistem, kar pa ni stvar nekakšnega zaklinjanja, temveč celota prepletenosti pravniškega izobraževalnega sistema. Iz temeljnega izobraževalnega sistema, ki ga predstavlja fakultetno izobraževanje, mora pravnik priti z izbrušeno kupo, ki jo potem kot sodnik polni s konkretnim odločanjem in odločitvami. Če pa te kupe nima, tone pod bremenom različnih pravnih situacij, o katerih mora odločati, in se v svoji neodločnosti zateka k večinoma nepotrebnemu drobnjakarstvu in prelaganju bremena odločitve na nepotrebna izvedenstva in nepotrebnemu izvajanju dokazov, kar vodi v zavlačevanje, pogojevano z neodločnostjo, in nato zatekanje v pozitivizem.
Pravnikov odnos do prava se zgradi v sistemu abstrakcij in gradnji vrednostnega sistema in ne v piljenju odgovorov na vprašanja quaestio facti. Brez znanja in poznavanja abstraktnih institutov ter vrednostnih kategorizacij je celotno pravniško védenje hiša iz kart. Povprečna fakultetna ocena za vstop v nadaljnje izobraževanje je, kot povedano, skoraj odlično. Vsi sodniki, ki jih danes kritiziramo, so fakulteto končali z odličnim ali skoraj odličnim uspehom. Odgovor se torej vsekakor skriva v tej temeljni fazi sodnikovega izobraževanja in tisto, kar bi bilo treba prevetriti, je ta in ne pravosodni del izobraževanja. Kaj se skriva v tem odličnem študentu, iz katerega nastane slab in neuspešen sodnik, ki mora prositi Svetega duha za pomoč in razsvetljenje pri delu in študiju? Mi bi zdaj tu lahko rekli, kakršno zaklinjanje, takšno sojenje – in kje so tu univerzitetni profesorji? Mar tudi oni, namesto da bi vzgajali in izobraževali študente, molijo in prosijo Svetega duha za pomoč in razsvetljenje pri delu ali pa se preveč ženejo za materialnimi dobrinami in zanemarjajo tako pravno teorijo kot dolžnosti v izobraževanju?
O srčnosti
Kaj po vsem tem pomeni sintagma »srčnost z manj pozitivizma«? Je to del sodniške etike, znanja in odgovornosti oziroma del česa to sploh je in je govoriti zgolj o sodniški etiki glede tega premalo? Sodnik je človek, ki razsoja in odloča o usodah drugih ljudi, in je vsekakor treba govoriti in razpravljati tudi o sodniški odgovornosti kot posebni obliki odgovornosti. Gre za kompleksno odgovornost, od katerih je tista pravna morda še najmanj pomembna. Ta je na dlani. Le izvajati se mora, ne pa da se njeno udejanjanje skriva pod nekakšno lažno stanovsko pripadnostjo po sistemu, da vrana vrani ne izkljuva oči in da postopkov ugotavljanja sodniške odgovornosti ni, ker sodniki, ko jim ta grozi, tako ali tako v večini primerov sami dajo odpoved.
Posebno kritiko pa zasluži drugi izraženi razlog po nepotrebnosti ugotavljanja sodniške odgovornosti – dvoinstančnost odločanja, v kateri je druga instanca, da popravi napake prve instance in s tem razbremeni prvo instanco odgovornosti. Tipičen primer, da ta zadnja sodniška sintagma ne zdrži kritike, je že omenjena napačna kvalifikacija med umorom in ubojem, ki sta jo potrdili obe sodišči, prvostopno in pritožbeno, ter jo je ugotovilo šele vrhovno sodišče, kar pa na napačno razsodbo ni vplivalo. Sprašujemo se, koliko je v resnici takih napačnih dvoinstančnih odločitev, ki na vrhovno sodišče sploh ne pridejo oz. to odkloni njihovo obravnavo. Vsak sodnik in vsi sodniki na vseh stopnjah morajo torej nositi odgovornost za svoje odločitve kot posamezniki. Ni nekakšne »pravice do zmote« (zmota sodnika prve stopnje, ki jo popravlja sodišče druge stopnje), ki so si jo izmislili sodniki. Lahko gre za drugačno dokazno oceno ali za drugačno pravno vrednotenje, ni pa pravice do zmote. Gre v marsičem za podoben problem, kot ga predstavlja zdravniška odgovornost in zdravniška etika. In ko mag. Klemenčič kot minister in človek govori o »pravičnem in učinkovitem pravosodnem sistemu, ki bo zahteval v prihodnosti več srčnosti in poguma ter manj pozitivizma«, menimo, da ve, o čem govori. In da ve, da to, o čemer govori, ni tako preprosto. Gre za to, da se sodnik zaveda, da je sodnik in da odloča o tujih usodah, pravično, zakonito in hitro, ter da se pri tem počuti kot sodnik in se zaveda svoje odgovornosti. Ob največjih napadih nanj je sedanji predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša svojim nasprotnikom povedal, da je sodniško togo pač treba znati nositi (Delo, 15. 12. 2012). Sodnik mora začutiti poslanstvo, sicer ne bo nikoli sodnik, ne bo pomagalo nobeno izobraževanje, ne Dukoffi, ne francoske šole, ne reforma na reformo, ne povišane plače. Sodnik si, če imaš to v sebi – ali pa tega ne nosiš v sebi in nikoli ne boš sodnik. Sodniki sami med sabo pa prav dobro vedo, kdo od njih ne zna nositi sodniške toge. To vedo tudi njihovi personalni sveti in ve sodni svet. Zakaj tega ne sankcionirajo, pa je drugo in temeljno vprašanje. Nekateri od odgovorov se skrivajo v tem zapisu, kot tudi nekatere od čeri načrtovanih reform.
Dr. Andrej Berden je odvetnik in izredni profesor civilnega prava v letih 1990 do 1995.
