Internetni sramotilni steber

Na filmskem platnu so se iztekle odjavne zahvale in v nahrbtniku sem poiskal mobilnik, ki so ga med filmom ves čas tresla kratka sporočila. Mobilnik je ostal prižgan, saj na nočni sobotni predstavi nisem pričakoval elektronskih motenj. A me je na zaslonu kljub temu pričakalo več kot dvajset obvestil.

Na vseh so bile koncertne fotografije in takoj sem prepoznal značilno podobo mlade britanske pevke Amy Winehouse. Oglasili so se znanci, ki so pred dobrimi štirimi leti odpotovali na njen beograjski koncert, zato sem pričakoval običajna prijazno zbadljiva sporočila, kako imeniten dogodek zamujam. Namesto tega sem izvedel, da je nastop popolna katastrofa, saj izvajalka sploh ne more stati na odru. Po nekaj okornih poskusih in napol odpetih uspešnicah so morali koncert prekiniti in čez nekaj dni so odpovedali celotno turnejo. Uraden razlog je bila bolezen in utrujenost, a so obiskovalci zelo dobro vedeli, da so simptomi prej spominjali na droge in alkohol.

V prihodnjem tednu so o »beograjskem polomu« poročali vsi svetovni mediji. Obiskovalci koncerta so na youtube nalagali na desetine posnetkov, ki so od blizu prikazovali nesrečno pevko. Po elektronski pošti in na družabnih omrežjih sem ves čas prejemal nove povezave do beograjskih posnetkov s komentarji, da »to moram pogledati«. Boleči niso bili samo posnetki, ampak predvsem komentarji, tako značilni za spletno pravičništvo. »Kako je mogla to narediti oboževalcem?« »Mlada dekleta jo obožujejo, ona pa daje tako slab zgled!« »Zakaj sploh gre na oder in pobere denar, če je tako zadeta, da ne more nastopiti?« Naslajanje domače spletne množice nad njenim javnim propadanjem ni moglo biti bolj očitno in števci ogledov na youtubu so kmalu presegli milijonske številke.

Med prebiranjem agresivnih spletnih pametovanj o Amy Winehouse so me spomini ves čas vračali v razprodan londonski klub, kjer smo pred sedmimi leti čakali na začetek njenega nastopa. Koncerti britanske zvezdnice so tedaj že veljali za nekakšno »ruleto Amy«, nas je opozoril znanec, ki je priskrbel vstopnice. Od desetih napovedanih koncertov jih je nekaj odpadlo, ker pevka ni mogla nastopiti. Če se je prikazala na odru, včasih nastop ni bil dosti boljši od beograjskega. Vsi pa so upali, da bodo nekoč tudi sami doživeli nepozaben večer, s katerimi si je ustvarila upravičeno slavo. Z našim poskusom nismo imeli sreče, saj so organizatorji koncert odpovedali. Vendar med obiskovalci skoraj ni bilo slabe volje, žvižganja ali ciničnih pripomb. Le nekaj razočaranja in zaskrbljeno spraševanje, ali je spet obležala v svojem stanovanju sredi londonskega predela Camden, kjer smo jo nekajkrat videli, kako se je sprehajala med pankerskimi stojnicami in saloni za tetoviranje.

Prav ob Amy Winehouse sem prvič od blizu spremljal agresivnost britanskih tabloidov, saj je sošolka pripravljala izpitno nalogo o medijskem preganjanju mlade pevke in smo ji pomagali pri raziskovalnem delu.

Javnost je o glasbenici izvedela čisto vse. Sun, Daily Mail in specializirani estradniški tabloidi so dve leti vsak dan objavljali podrobnosti iz njenega zasebnega življenja: da je pri dvanajstih jemala antidepresive, da je bila pri petnajstih bulimična, da jo je odsotni oče finančno izkoriščal. Ko se je hotela umakniti v hotel na podeželju, so skoraj vse druge sobe najeli novinarji in paparaci. Fotografirali in snemali so vsak njen pogovor – tudi nelegalno, kar je pred štirimi leti razkril britanski prisluškovalni škandal, zaradi katerega je ugasnil tabloid News of The World. Voditelji televizijskih šovov so se norčevali iz njenega zasebnega življenja in zdravstvenih težav, uredniki so tekmovali, kdo bo objavil bolj eksplicitne fotografije njenih nočnih pohodov s tedanjim partnerjem Blakom Felderjem. Prijatelji, psihologi in medijski kritiki so opozarjali, da jo bo medijska gonja uničila, saj bi za okrevanje potrebovala predvsem mir in podporo, vendar niso njihova opozorila nikogar zanimala, dokler ni bilo prepozno. Umrla je zaradi zastrupitve z alkoholom, stara 27 let – dober mesec po beograjskem koncertu.

To obdobje sem znova doživljal med ogledom dokumentarne biografske drame Amy (2015), ki ga predvajajo v ljubljanskem Kinodvoru. Britanski režiser Asif Kapadia je iz dokumentarnega in zasebnega arhiva ustvaril rahločuten portret glasbenice, ki po besedah njenega džezovskega vzornika Tonyja Bennetta ni živela dovolj dolgo, da bi se naučila preživeti. V filmu je Kapadia precej natančno predstavil tudi zadnje tedne pred beograjskimi posnetki, ko Amy ni hotela na turnejo, ker je začela po prvem uspešnem okrevanju pripravljati nove pesmi. Vendar njen oče in menedžer nista upoštevala njenih prošenj in znakov, da je zaradi pritiskov spet začela piti, ampak so jo organizatorji spečo naložili na zasebno letalo, jo odpeljali v Beograd in porinili na oder. Enaki posnetki, ki so na spletu sprožili toliko zgražanja, so v filmu vzbudili sočutje ali vsaj pomilovanje.

Dejanski spletni odzivi po zadnjem Amyjinem koncertu so zelo spominjali na primere, ki jih je v knjigi So You've Been Publicly Shamed (2015) opisal britanski režiser in novinar Jon Ronson.

Ronsona so zanimale posledice množičnega javnega sramotenja, ki se mu je v Sloveniji najbolj približal primer mariborskega ravnatelja. Med drugim je analiziral uničeno kariero ameriškega novinarja in publicista Jonaha Lehrerja, ki so ga zalotili pri napačnem citiranju in prepisovanju. Nato je natančno opisal ponižanje Justine Sacco in Lindsey Stone, ki sta na družabnih omrežjih objavili nepremišljene, a precej nedolžne zapise. Zelo nazorno je pokazal, da lahko internetno sramotenje žrtvam uniči osebno in karierno življenje, saj sta Sacco in Stone zgubili službo in sta se morali preseliti. Poleg tega ostanejo množični spletni odzivi trajno zapisani v internetnih iskalnikih in jih skoraj ni več mogoče umakniti iz osebne elektronske kartoteke, tudi če se pozneje izkaže, da je bilo sramotenje neupravičeno ali močno pretirano.

Ronson je ugotovil, da uporabniki družabnih omrežij niso prevzeli samo vloge tabloidov, saj lahko posamezniki v vsakem trenutku ujamejo tuje nerodnosti in jih posredujejo spletnemu občinstvu. Internetne množice na globalnem medmrežju zelo hitro postanejo tudi tožniki, porota in sodniki, ki z enim klikom brez pravičnega sojenja obsodijo in javno osramotijo kogar koli. Med pripravo knjige se je pogovarjal s psihologi, kriminologi in drugimi strokovnjaki, ti pa so mu pojasnjevali vzroke pravičniškega naslajanja in primerjali internetno sramotenje z nekdanjimi sramotilnimi stebri ali javnimi usmrtitvami. Raziskovanje simbolnega spletnega kamenjanja pa je sklenil z mislijo, da jih zmore ustaviti ali zajeziti samo empatija. Občutje, ki ne pomeni odobravanja ali spodbujanja napačnih in nedopustnih dejanj, ampak poskuša razumeti, zakaj se je nekaj zgodilo.

Pred štirimi leti me je samo poznavanje Amyjine izkušnje s tabloidi ustavilo, da nisem sodeloval pri širjenju in komentiranju beograjskih posnetkov. Zaradi njene zgodbe sem postal kot novinar in uporabnik družabnih omrežij še bolj pozoren, katere vsebine delim na družabnih omrežjih, kako preverjam informacije in katera čustva nagovarjam, kadar pišem članke ali komentarje. Uredniki tabloidov, novinarji in lastniki družabnih omrežij se vedno izgovarjajo, da niso krivi za propad Amy Winehouse, samomor mariborskega ravnatelja ali uničeni življenji Justine Sacco in Lindsey Stone, saj so samo opisovali ali posredovali napake samostojnih odraslih oseb, ki pač zanimajo javnost. Vendar njihove usode kažejo, da med pisanjem, klikanjem in komentiranjem nikoli nismo le nevtralni opazovalci, ampak lahko zelo hitro posežemo v tuja življenja in sodelujemo pri poznejših tragedijah, ki jih ni mogoče popraviti, izbrisati ali razveljaviti. Tragedijah, ki se velikokrat začnejo s »šokantnim« sporočilom in pripisom »to moraš prebrati!«