Islamska država je pred vojaškim porazom – kaj sledi?

Sirske demokratične sile (SDF), ki jih sestavljajo kurdski borci in pripadniki različnih arabskih milic, so na začetku tega tedna s pomočjo ameriškega letalstva in posebnih enot zasedle Tabko na severovzhodu Sirije, strateško morda najbolj pomembno mesto v državi in eno najbolj pomembnih vojaških (letalsko oporišče), ekonomskih, vodnih in logističnih »točk« celotnega konfliktnega območja tako v Siriji kot v Iraku.

Tabka, kjer je pred vojno živelo več kot 300.000 ljudi, danes pa ne več kot 80.000, je bila od sredine leta 2014 pod nadzorom samooklicane Islamske države. Ta je mesto, ki leži le 45 kilometrov od Rake, prestolnice kalifata, in le (dobesedno) streljaj od bogatih naftnih polj, zasedla med svojim pohodom iz Sirije proti Iraku, ko je brez kakršnega koli omembe vrednega upora tako sirskih kot iraških vladnih sil izbrisala mejo med državama in, vsaj začasno, razveljavila stoletje star sporazum Sykes-Picot, s katerim so britanski in francoski kolonialni upravitelji leta 1916 začrtali »moderne« meje Bližnjega vzhoda.

Bitka za Tabko bi – ne le zaradi bližine Rake, čustvenega središča Islamske države, in skorajšnjega začetka mednarodne ofenzive – utegnila biti prelomna.

Vojna za vodo

Temeljno strateško bogastvo Tabke ni geografska lega, ampak voda. Južni rob mesta namreč leži ob akumulacijskem jezeru Asad, ki je del kompleksa največjega jeza v državi. Jez Tabka nadzira pretok reke Evfrat, poleg reke Tigris osnovnega vodnega vira v celotni regiji. Voda je eno ključnih gonil vseh konfliktov na Bližnjem vzhodu, enem izmed najbolj vročih in suhih predelov sveta, nekakšne »formule« za oborožene konflikte 21. stoletja. Enote Islamske države so že v zgodnjem obdobju zasedle vrsto pomembnih vodnih objektov – kdor v Iraku in Siriji nadzira vodo, lahko nadzira celotno državo. Islamska država je bila skupaj s svojimi »nadzorniki« zelo blizu velikega strateškega uspeha, ki bi lahko povsem na novo začrtal meje in prihodnost celotnega Bližnjega vzhoda.

* * *

Jez na reki Evfrat je imel – in še vedno ima – v Siriji podobno vlogo kot jez na reki Tigris, približno petdeset kilometrov severno od iraškega Mosula, druge ključne fronte v boju proti Islamski državi, globalni korporaciji in kultu, ki je ušel izpod nadzora svojih številnih očetov, očimov in najemnikov. Oba jeza sta v zelo slabem stanju – jez nad Mosulom, katerega gradnjo je leta 1981, tik pred začetkom iraško-iranske vojne, ukazal pokojni diktator Sadam Husein, v naglici pa je bil zgrajen skrajno površno, predstavlja pravo biblijsko grožnjo.

Če – oziroma ko – bo jez na Tigrisu popustil, bo severni Irak po napovedih strokovnjakov (tudi tistih, ki so sodelovali pri gradnji) zajel velik poplavni val, visok do dvajset metrov. Dobrih enajst trilijonov litrov vode bi pod seboj pokopalo Mosul, ki ga bi, sodeč po simulaciji, voda dosegla v dveh urah. Sledila bi Tikrit in po treh dneh in pol – šestmilijonski Bagdad. Velik morilski val naj bi se ustavil približno sedemsto kilometrov in milijon in pol življenj južneje.

Za sirski jez na Evfratu, od katerega je odvisna oskrba z vodo velikega dela severne Sirije in tako rekoč polovica sirskega kmetijstva, napovedi strokovnjakov niso tako katastrofične, a če se jez poruši (zaradi bombardiranja, diverzije ali dotrajanosti), bi gotovo sledila velika tragedija.

Stisnjeni v kot, a še kako živi

Jez ob mestu Tabka je bil v času zaključevanja naše redakcije še vedno pod nadzorom Islamske države. Ta se je v zadnjih mesecih – še posebej pa tednih – po skoraj štirih letih rovarjenja po Bližnjem vzhodu znašla zelo blizu vojaškega poraza. IS je tako v Siriji kot (predvsem) v Iraku v zadnjem letu izgubila ogromno ozemlja in tudi borcev. Leta 2015 je skrajna sunitska milica nadzorovala približno 45 odstotkov Iraka, danes le še slabe štiri odstotke – med drugim velik del starega mestnega jedra v zahodnem Mosulu.

Bitka za drugo največje iraško mesto, v kateri sodeluje okrog 100.000 pripadnikov iraških vladnih sil, šiitskih milic in kurdskih pešmerg in vsaj 5000 pripadnikov posebnih enot iz Združenih držav, Velike Britanije in Francije ter močno koalicijsko letalstvo, traja že dvesto dni, a pripadniki Islamske države še vedno vztrajajo na svojih bojnih položajih na zahodnem bregu reke Tigris. Spopadi v gosto naseljenem in z ozkimi ulicami prepredenem starem mestnem jedru drugega največjega iraškega mesta so iz dneva v dan bolj srditi in – asimetrični. Iraške oblasti napovedujejo, da bodo v treh tednih prevzele nadzor nad celotnim mestom, toda to zveni skoraj nemogoče.

V zahodnem Mosulu je v silovitem navzkrižnem ognju trenutno ujetih še najmanj 250.000 ljudi. Iz mesta je težko zbežati, begunska taborišča so polna, humanitarna katastrofa se zaostruje. Zmanjkuje vode in hrane, številne bolnišnice so porušene, v mrtvašnicah že dolgo ni več prostora, povsod po zahodnem delu mesta ležijo trupla. Zdravniki opozarjajo pred nevarnostjo epidemij, število žrtev med civilnim prebivalstvom se strmo vzpenja.

Podobno velja tudi za iraške vladne sile, predvsem za elitno Zlato brigado, ki je zapored osvobajala Faludžo, Ramadi in Tikrit in naj bi po podatkih Združenih narodov v bitki za Mosul izgubila skoraj polovico svojih sil in ostala brez dveh tretjin »tehnike«: to so izgube, ki so primerljive z najbolj srditimi bitkami druge svetovne vojne!

* * *

Čeprav o vojaškem porazu Islamske države v Mosulu ni dvoma, umik in poraz skrajnih islamistov še nikakor ne bi pomenil konec bitke za Mosul in – tudi – vojne za Irak, ki dejansko traja že vse od konca marca 2003. Dobrih štirinajst let. Zaradi izčrpanosti in kadrovske podhranjenosti iraških vladnih sil bodo namreč v osvobajanje mesta prej ali slej tudi neposredno posegle šiitske milice in kurdski borci iz severnega Iraka, ki so do zdaj bolj ali manj spoštovali lanski dogovor, s katerim so se zavezali, da zaradi (med)sektaških občutljivosti ne bodo sodelovali v bitkah v središču drugega največjega iraškega mesta. Strah pred šiitskimi milicami – predvsem tistimi iz Irana in tistimi, ki so bile del odredov smrti v času državljanske vojne – je med večinskim sunitskim prebivalstvom zahodnega Mosula marsikdaj večji od strahu pred brutalnostjo Islamske države, bombardiranja civilnih ciljev pa so lokalno prebivalstvo še bolj oddaljila od njihovih morebitnih … osvoboditeljev.

Velikanske izgube

Tudi IS je v lokalni, regionalni in globalni ofenzivi utrpela hude izgube – ubitih naj bi bila najmanj polovica njenih borcev. V Mosulu jih po podatkih obveščevalnih služb trenutno ni več kot dva tisoč. Številni pripadniki milice, ki je med drugim želela postati sunitska vojska in je bila na svojem bojnem pohodu marsikje, tudi v Mosulu, sprva tako tudi sprejeta, so iz Mosula že pobegnili. Predvsem to velja za domače borce – večinoma pripadnike jeseni 2003 razpuščene iraške vojske in nekdanje člane osovražene Huseinove stranke Baath. Ti so se po izbruhu upora proti ameriški okupaciji množično pridružili različnim uporniškim milicam in kasneje sodelovali tudi v sicer nikoli končani državljanski vojni.

Po ameriškem umiku in zatonu bližnjevzhodne »franšize« Al Kaide (AQI) in izbruhu vojne v sosednji Siriji so številni sunitski Iračani novo zatočišče našli v Islamski državi, katere »kadrovska« sestava v Iraku je bila že od prvih dni bistveno bolj lokalna in manj ideološka kot v Siriji. To se je začelo spreminjati šele pred tremi leti, ko je IS zasedla Mosul, Tikrit, Faludžo in Ramadi ter resno ogrožala tako Bagdad kot kurdska mesta na severu države.

»Blitzkriegu« Islamske države po severnem in osrednjem Iraku se v prvi fazi – dokler islamisti niso posegli v jedro kurdskih interesov – ni uprl nihče. Šele ko je bilo jeseni 2014 ogroženo preživetje kurdskega mesteca Kobani na sirsko-turški meji, se je vzpostavila mednarodna Koalicija voljnih 2.0. A boj proti IS je bil vse do začetka ofenzive na Mosul oktobra lani neodločen, nekonsistenten, nemotiviran in neenoten, velikokrat celo navidezen.

Številne države, ki so v zadnjih letih najbolj glasno in največ govorile o nujnosti boja proti IS (Združene države, Rusija, Turčija, sirski režim, »predvidljivi« Saudska Arabija in Katar, celo Iran), so sunitsko milico posredno ali neposredno uporabljale kot (ne le) lokalno orodje, kot podizvajalko. Zaradi geostrateških interesnih bojev je moralo tako v Iraku kot v Siriji umreti več (deset) tisoč ljudi, IS pa je medtem brez večjih težav in žrtev še naprej pustošila po Levantu in Mezopotamiji (prevedeno: območju med dvema rekama).

* * *

Islamska država nikoli ni bila velika vojaška sila. Njene vojaške prednosti so bile razpršenost, izkušenost, solidna opremljenost, hitrost premikanja, jasna poveljniška struktura in predvsem absolutna motivacija, katere srčika je odsotnost strahu pred smrtjo pri stotinah na samomorilski napad pripravljenih borcih. Ali kot je dejal eden izmed številnih islamističnih borcev, s katerimi sem se pogovarjal v zadnjem desetletju: »Mi imamo smrt vsaj tako radi kot vi življenje.«

Kurdski faktor

Po neizogibnem padcu Mosula se bo pozornost preusmerila na sirsko Rako, kamor se je v zadnjih mesecih umaknilo več sto tujih borcev IS. V Raki bo Islamska država bojevala svojo poslednjo veliko bitko. A za zdaj še ni jasno, s kom. Od sestave mednarodne (in regionalne) koalicije bo odvisna tudi prihodnost severne Sirije, kjer so trenutno najmočnejša sila Kurdi oziroma levičarska milica (zdaj dejansko že vojska) YPG, ki se je v boju z IS v zadnjih treh letih izkazala kot edina učinkovita in konsistentna sila. Sirski Kurdi intenzivno sodelujejo tako z Rusijo, sicer poleg Irana in libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah glavno zaveznico sirskega režima, kot z Združenimi državami, ki so v zadnjih dveh mesecih močno povečale vojaško prisotnost na severu Sirije (posebne enote, topništvo) in s tem tudi neposredno pomoč kurdskim enotam v boju proti IS.

Čeprav se je jeseni lani, ko je Turčija na severu Sirije z namenom razbitja kurdskega avtonomnega območja Rojava (zahodni Kurdistan) in boja proti IS na svojih mejah sprožila vojaško operacijo Ščit Evfrata, zdelo, da bodo Kurdi spet plačali ceno geostrateških iger in tudi svoje zgodovinske naivnosti, so ti danes znova glavni akterji dogajanja na severu države, kar vzbuja (upravičeno) turško nervozo in zaostruje odnose med Ankaro in Washingtonom in, v manjši meri, tudi komaj prebujene odnose med Ankaro in Moskvo.

Glavnina borcev Sirskih demokratičnih sil (SDF), ki bodo po vojaški zmagi v Tabki v naslednjih tednih skupaj s pripadniki posebnih enot koalicijskih sil in mednarodnim letalstvom krenili nad Rako, namreč prihaja iz vrst YPG, sestrske vojaške organizacije turške Kurdske delavske stranke (PKK). V Rako, podobno je veljalo za Mosul in tudi naftni raj Kirkuk, ki za zdaj ostaja v senci, a ne bo dolgo tako, želijo tudi Turki. A v koaliciji bi sodelovali le, če v njej ne bi bilo – Kurdov. »Velika Amerika, koalicija in Turčija lahko združijo moči in Rako spremenijo v pokopališče za Daeš [arabsko ime za Islamsko državo],« je le nekaj dni po tem, ko so turške sile s topništvom napadle pripadnike YPG v Siriji in z letali bombardirale položaje PKK v severnem Iraku, izjavil turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan.

Zaudarja po kaosu.

* * *

Islamska država, ki si je v svojem kratkem življenju lahko privoščila celo izjemno pasivna obdobja, je vojaško stisnjena v kot; zmanjkuje ji zasilnih izhodov in strateških zaveznikov, ki si želijo v sodnikovem podaljšku vsaj za silo oprati še kako krvave roke. V takšnem položaju sunitski skrajneži, ko jim po zaprtju naftnih poti in mednarodnih transakcij ter »taktičnem« umiku pokroviteljev iz zalivskih držav poleg prostora zmanjkuje tudi denarja, niso bili še nikoli. Temu primerne bodo nove taktike bojevanja. Sporadični, šokantni napadi. Tak kot je bil, denimo, torkov samomorilski napad na begunsko taborišče Al Hol v bližini sirsko-iraške meje, v katerem je bilo ubitih 46 ljudi.

Morebiten vojaški poraz nikakor ne pomeni, da bo Islamska država poražena tudi politično ali/in ideološko. Spopadi v Iraku in Siriji bodo sunitsko-šiitski konflikt le še poglobili, ne ena ne druga vojna se še dolgo ne bosta končali, vojaški ostanki Islamske države pa bodo gotovo zelo hitro našli novo obliko obstoja in delovanja. Duh skrajnega nasilja je bil že davno spuščen iz steklenice in je del splošnega, avantgardnega stanja duha.

Končuje se le prvo poglavje.