Italija kot laboratorij

Štiriindvajset let po politični revoluciji, ki jo je po hladni vojni uprizoril Silvio Berlusconi in pometel s tako imenovano prvo republiko, je Italija spet laboratorij. Podobno kot je medijski mogotec na začetku devetdesetih, mnogo pred Trumpom in brexitom, spisal priročnik populizma, iz nič je ustvaril stranko in v nekaj mesecih postal predsednik vlade, tisti z najdaljšim stažem po Mussoliniju, tačas gledamo potres velike magnitude. Poslovila se je druga republika, dominantni sili italijanske politike sta potisnjeni na obrobje, do pred kratkim razmeroma nepomembni stranki sta zavzeli politično sceno. Italija je večni prostor »politične nestabilnosti« in »političnih kriz«, pa čeprav je v tem stoletju imela samo eno vlado več kot »stabilna« Nizozemska. In vendar je ustanovna članica evropske skupnosti, tretje gospodarstvo evroobmočja, šibko, a nepogrešljivo – piccolo grande paese –, zdaj bliže Budimpešti kot Bruslju.

Histerija, s katero establišment naslavlja zmagoslavje »populizma« nasproti stabilnemu sistemu, je smešna. Populista in nacionalista nista samo Luigi Di Maio Gibanja 5 zvezd in Matteo Salvini na čelu Lige, populizem kot politični slog je zaznamoval oba nekdanja mainstreamovska premiera, Berlusconija in Mattea Renzija. Prvi je iz politike naredil cirkus in približal postfašizem glavnemu političnemu toku, drugi je uničil upanje na nov začetek in nekdaj najmočnejšo levico za zahodu; oba sta demolirala italijanski politični sistem. V imenu zaščite evropskega projekta je Evropa v njiju videla rešitelja.

Prva marčna nedelja je dramatično spremenila politično geografijo Italije, kot smo jo poznali preteklih 25 let. Država je razdeljena, a razlik med levim in desnim skoraj ni več, ločnica ni ideološka, je zemljepisna in socialna. Zgovornejši kot interpretacij je pogled na dvobarvni škorenj: s severom, ki je pripadel skrajno desni, nacionalistični Ligi, in jugom z otoki, kjer je zmagalo protestno Gibanje 5 zvezd. Sile, ki nasprotujejo establišmentu, so dobile 55 odstotkov glasov, Demokratska stranka, z najslabšim povojnim rezultatom, je ohranila samo ozek trak ozemlja od Ravene na jadranski do Livorna na tirenski obali. Italija kakor da je razpadla na dvoje, kaže se zgodovinski neuspeh enotnosti italijanske države.

Visoka politika se ni nikoli menila za Mezzogiorno, odhajajoči premier Paolo Gentiloni je bil prvi, ki je po 23 letih ponovno imenoval ministra za jug. Zdajšnji upor proti vladajoči kasti je povezan z ekonomsko neenakostjo, revščino in socialno izključenostjo, gnevom do bank, priseljencev. Razviti sever in nerazviti jug kot da nista v isti državi, volilni izid je razgalil nacionalno in državno šibkost – v bistvu dve Italiji. Hegemonija severa je velika, to je politična kultura desne sredine, po letu 1994 jo uteleša forzaleghismo, politična orientacija, ki združuje podpornike Naprej, Italja in Lige in forsira samo Sever.

Zdaj so na sceni novi protagonisti. Rosno mladi Di Maio, ki mu je Beppe Grillo prepustil leta 2009 ustanovljeni M5S, gibanje proti »kasti«; novinec je heterogeni grupaciji – ta se razlikuje od preostalih populističnih formacij v Evropi, ni je mogoče uvrstiti v tradicionalno levo-desno paradigmo – nadel mehkejši obraz. In Salvini, ki je secesionistično Severno ligo Umberta Bossija spretno preoblikoval v nacionalno, lepenovsko stranko. Z 18 odstotki se je razglasil za voditelja konservativne koalicije, ta je po četrtem marcu drugačna od liberalne Berlusconijeve. Oba, Salvini in Di Maio, bi bila rada premiera.

Smo zelo na začetku zelo nove faze, rimska koalicija, kot je zapisal eden od evropskih časnikov, ne bo zgrajena v enem dnevu. Toda eno je gotovo: nobena stranka ali koalicija ni dobila dovolj glasov, da bi lahko sama vladala. Volilnih glasov ni mogoče pretvoriti v hipotezo parlamentarne večine in vlade.

Vsi ugibajo o glasovih, ki so zmanjkali, o vladi, ki je ni in je mogoče ne bo, o tem, kako bo enigmo rešil predsednik Sergio Mattarella, njegova naloga je zagotoviti stabilnost države. In predvsem, kaj je manjše zlo. Prvak skrajne desnice Salvini s svojim ksenofobnim profilom je toksičen, ob njem je Giorgia Meloni, na čelu stranke Bratje Italije, naslednice fašistov. Eno od najbolj izpostavljenih političnih vprašanj je možnost koalicije Gibanja 5 zvezd, ki je na več področjih levo usmerjeno, zavzema se za univerzalni temeljni dohodek, in skrajno desne Lige.

Di Maio je razglasil »tretjo republiko državljanov«, torej konec druge, ki jo je določala berlusconijevska bipolarnost. Že z volitvami leta 2013 je italijanski politični sistem postal tripartiten, protisistemsko gibanje se je vrinilo med osrednji politični sili. Potem je marginaliziralo še levico, z zdajšnjimi skoraj 33 odstotki nimajo absolutne večine, vendar je palača Chigi blizu. Težko si je predstavljati tretjo republiko brez petih zvezd.

Morda je ustrezneje kot o tretji republiki govoriti o »republiki brez povezovalca«, je po volitvah zapisal Corriere. Trenja med severom in jugom bodo verjetno akutnejša, obstajala so od nekdaj, težko je držati skupaj Lombardijo in Sicilijo, Benečijo in Kalabrijo. Volilni izid ni razdelil Italije transverzalno, razkosal jo je na bloke, slednje dodatno zapleta oblikovanje nove vlade. Če je Italija posoda različnih Italij, bo poslej umetnost vladanja, kako preprečiti frontalni spopad.