Tiskane izdaje
Bralci jo občudujejo, ker jim, očitno, njena literatura dene dobro. Tudi kritika jo spoštuje, zato nagrajuje njene romane. Ti uspešno prebijajo francoski zid in jih je mogoče brati v številnih jezikih, prav tako v slovenščini. Po nekaterih njenih knjigah so že posneli film, po enem ga še snemajo, nič manj niso zanimive gledališke postavitve. Maylis de Kerangal (1967) je francoska pisateljica, ki uspešno opozarja svet na svojo sodobno dobrodejno pisavo ... Pred nedavnim je bila gostja festivala Literature sveta – Fabula v Ljubljani.
Vtis je, da je Maylis de Keragnal tudi avtorica, ki se literarno loteva na pogled morda manj romanesknih tem, ena takih je, denimo, presaditev srca. Zatorej se na začetku samo po sebi postavi vprašanje: Kaj je literatura?
Literarno zanimivo življenje
»Definicije književnosti ne morem podati, lahko samo rečem, kako jo dojemam jaz pri svojem delu. Ne bi rekla, da literaturo določajo izbrane teme,« pravi za Delo pisateljica, ki sega po »nadvse različnih tematikah«, a so si kljub temu njene knjige »precej blizu druga drugi«. »Opisujejo poti, gibanja junakov ... in se poskušajo približati življenju. Življenje je zame literarno najbolj zanimivo, bolj od prepričanja, da mora književnost govoriti o stvareh, ki jih morda ne slišimo, da si mora prizadevati ponovno vzpostaviti resničnost ali se truditi razkriti, česar mogoče ne vidimo. Pri pisanju me zanima predvsem to, kako ujeti čim več tistega, kar dela živ jezik. In seveda imam tudi svoj pisateljski značaj, odstira se v moji pisavi.«
Vsebinsko jo vznemirja posebno delo – in kaj vse je delo? –, pa naj bo delo v industriji, denimo na gradbišču, kar opisuje v romanu Rojstvo mostu [Naissance d'un pont, 2010], ali še na drugih deloviščih, kar je »lahko tudi operacijski blok v bolnišnici«; tega bralcem približuje v romanu Pokrpajmo žive [Réparer les vivants, 2013]. Priteguje jo tehnika, tehnologija, ki je »v resnici politično sporočilo, saj vključuje vprašanja razvoja« – ko se odločimo, ali bomo napredovali po tej poti ali nazadovali po drugi, med tem pa se tako ali drugače porajajo nadvse močna čustva. »Vsega tega se poskušam dotakniti, kadar pišem, čeprav je moja prva ambicija vselej jezik.«
V Pokrpajmo žive – kjer v prometni nesreči »ubije« najstniškega mladeniča, ga klinično mrtvega položi na bolnišnično posteljo in mu nato čim prej, ker se mudi s srce parajočimi formalnostmi darovanja, odvzame srce za presaditev – prepleta zelo različne govorice: od hladne in zahtevne zdravstvene terminologije do govorice, ki ubeseduje neizmerno bolečino mame in očeta ob izgubi sina ... A zakaj v resnici napisati tako zelo bolečo knjigo o najhujšem – o trpeči izgubi otroka? »Poti, po katerih pridejo knjige do avtorja, so zapletene. Vodijo lahko od daleč, neredko so vijugaste, polne okljuk. Veliko elementov vpliva na to, da se pisatelj v določenem trenutku odloči za neko knjigo.« Verjetno začuti, da jo mora napisati – in zmore. Njo samo je k pisanju romana Pokrpajmo žive, ki ga je za založbo Sanje v slovenščino prevedla Ana Barič Moder in so po njem že posneli film, napeljala smrt bližnjega. »Kar zagrabilo me je. Knjiga verjetno izžareva mojo intimno izkušnjo smrti,« čeprav s svojim pisanjem nikakor ne napeljuje še poudarjeno k sočutju – verjame namreč, da je »literatura sama po sebi oblika empatije«. »Pisati pomeni biti v empatičnem odnosu s svetom, z okoljem, v katerem živimo.« V njem je slišati ničkoliko različnih glasov ...
Neizmerna polifonija in fantom na koncu
De Kerangalova poskuša leposlovno ujeti vokalno polifonijo, ki jo v realnem življenju živi vsakdo. »Vsi se pogovarjamo na različne načine, pač odvisno od tega, koga nagovarjamo: ali je to partner, morda mama, ali otrok, mogoče gospa, pri kateri kupujemo kruh. V vsakem človeku je pestro večglasje, spreminjajoče se s počutjem: v jezi, denimo, se nam porajajo druge besede, tudi sintaksa je drugačna, medtem ko v trenutkih poudarjene ljubezni presegamo sami sebe prav tako z besedami.« Pisateljica pozorno prisluškuje vsem tem glasovom v sebi in nič manj tistim naokrog ter jih – »to se mi zdi resnično vznemirljivo« – prevaja na papir. Tudi besedilo Pokrpajmo žive, za katero je prejela številne nagrade, je semantično večkrat preplastila in tako bralcu ponudila mnoga branja: od medicine in športa, deskanja na vodi do mladostniškega razpoloženja in še nekaj je ... »Iz literature mora na koncu zaveti nekaj fantomskega in težko ulovljivega. Ni izrečeno ne zapisano črno na belem, a pomeni stik z davnim preteklim, ko je bila književnost še epska pripoved. Ozira se proti antiki, v čas epskih pesnikov in recitatorjev, zre k velikim besedilom, tudi Odiseji in Iliadi, ki so jih nekoč prenašali ustno …« Tega fluida, seveda, ne kaže iskati na straneh, saj ga tam ni. Gre za občutek, ki ostane bralcu, ko odloži prebrano knjigo, za nedoločljiv fantom, ki ostane ...
Mnogi bralci v Franciji in nič manj na tujem odložijo knjigo Pokrpajmo žive presunjeni, kar vidno pobiti, češ, kako močna, odlična je. A ker enoglasje nikoli ni popolno, kakor tudi enoumje ne sme biti, si dovolimo zapisati, da nas je vendarle nekaj takih, ki nas je, drugače, med branjem begalo nekaj morda prehladnega med vrsticami – morda sploh ob vprašanju, kako knjigo dojamejo tisti, ki so vse to, kar pisateljica literarno popisuje, globoko doživeli v resnici, tisti, ki so najbolj trpko bolečino, kar je mogoče, resnično izkusili. Kaj ni namišljena bol, četudi literarna, najprej laž in šele zatem bolečina? ... Avtorica ob tem še pravi, kako se je s knjigo poskušala dotakniti nekaterih področij družboslovja, denimo historične antropologije, kakršno je učil Jean-Pierre Vernant. Njegove tekste je mnogo brala, kakor se je veliko poglabljala tudi v delo socialnega antropologa Marcela Maussa. »In z vidika socialne antropologije je darovanje organov temeljno dejanje. Vse to odmeva v mojem romanu,« kakor odmeva v njenem nenavadnem naslovu drama Platonov, v kateri Čehov govori o pokopavanju mrtvih in krpanju živih. Izraz popravljati, krpati ljudi se zdi občutljiva izbira, a takšen je že prevod iz ruščine. »Za naslov svoje knjige sem ga izbrala zato, ker je tudi darovanje in presaditev srca prenos, torej prevod iz enega telesa v drugo.« Pisateljica se zaveda, da je izraz popravljati ali krpati po eni strani »zelo tehničen, konkreten, stvaren, a po drugi strani tudi moralno-pravni, abstrakten.« Branje literature je pač večplastno ...
Nenehno izumljanje na novo
Maylis de Kerangal se kot literatka izumlja ves čas in se nenehno postavlja na novo – s pisanjem, kajti v pisateljevanju ni nič dokončnega, ampak je le večen proces. »Občutek imam, da ne neham postajati pisateljica, s knjigo za knjigo,« medtem ko študira tematike, ki se jih poglobljeno loteva, in med raziskovanjem jezika: z »vse bolj intimnim, zapletenim in mogoče tudi vse bolj očitnim tkanjem vezi z lastno govorico«. »Pisateljsko se naredimo v razmerju do jezika, kako ubesedimo svojo domišljijo, kulturo, pripoved,« zato je pisanje trdo delo: vsaj Maylis de Kerangal dela resnično »veliko« in zelo resno.
»Poti, po katerih pridejo knjige do avtorja, so zapletene. Vodijo lahko od daleč, neredko so vijugaste, polne okljuk. Veliko elementov vpliva na to, da se pisatelj v določenem trenutku odloči za neko knjigo,« pravi Maylis de Kerangal. Foto: Juže Suhadolnik/Delo
Formalno njeno ozadje ni literarno, saj ni študirala književnosti, ampak družboslovje: zgodovino, filozofijo, pozneje tudi etnologijo in antropologijo, kar je čutiti tudi v njenih knjigah. Sprva več »v stiku z arhivi in idejami« ter zelo radovednega pogleda na družbo se je zatem smelo podala na področje izjemne lepote in neskončne domišljije: kar je književnost. In ob tem nikakor ni mogoče mimo Normandije – poetične Normandije. Ne da se mimo čudovitih severnih koncev, kjer je romanopiska, sicer rojena v Toulonu na jugu Francije, preživela otroštvo in mladost – »vse do 18. leta sem živela v Le Havru, ob morju, ob izlivu reke Sene« – in kamor je postavila tudi Pokrpajmo žive. Krasna Normandija je znana zakladnica umetnosti, ne le bogat izvir impresionizma, ampak je bila in še vedno je v navdih številnim pisateljem in pisateljicam, posledično pa tudi vsem, ki imamo radi francosko literaturo. Na tem mestu je mogoče pristaviti piskrček in svetovati pot – denimo po sledeh Flauberta v Rouen in obmorski Trouville, ali recimo za Proustom v Cabourg, da bi v Grand-Hôtelu, kjer je romanopisec dolga leta preživljal poletja, popili vsaj jutranjo kavo, ali za Marguerite Duras spet v bližnji Trouville, da bi odkrili »njen« hotel Roches-Noires, ali da bi se v prečudovitem Étretatu »izgubili« v rahlo ekscentričnem domu Mauricea Leblanca, znanega pisca dogodivščin Arsèna Lupina … In treba je še, kot izpostavlja De Kerangalova, k Maupassantu in danes je glas Normandije, ki je »resnično nadvse literarna dežela«, recimo Annie Ernaux.
Kaj vse se skriva za imenom?
Tako ali drugače je normandijska pokrajina zaznamovala tudi avtorico, katere ime zveni prav tako v francoščini zanimivo in vsaj malce nenavadno, kakor da bi bilo še samo izbrano romaneskno izvirno. A kaj ne bi bilo slišati tako, ko pa sta tako Maylis kot Kerangal toponima. Prvi je, kakor razlaga, iz Landesa na jugozahodu Francije: »Maylis je vasica in v tistih koncih pogosto žensko ime, ki deluje nekoliko kmečko, podeželsko, medtem ko Kerangal izvira iz Bretanje, od koder je iz Quimperja v Finistèru doma očetova družina.« O svojem imenu piše tudi v knjižici Na tej točki noči [À ce stade de la nuit, 2014], ki je pred kratkim v prevodu Jedrt Maležič izšla pri založbi Sanje: Zdaj pomislim na priimke, ki so toponimi, na antroponime, ki označujejo prostore // … // imena se prerivajo med seboj, vibrirajo in prevladujejo, med njimi pa, na cesti do Landesa, sredi brenčečega poletja, je pravokotna tabla, obšita z rdečo, in na njej je s črnimi črkami na beli podlagi zapisano MAYLIS, ali pa tista druga, posneta v novembru v Finistèru, na kateri pod temnim nebom piše KERANGALL.
Imena nas definirajo in avtorico malone obsedajo, saj nomen est omen in sploh med toponimi in antroponimi je veliko dinamičnega prepletanja: obstaja otok Lampedusa, danes nesrečno pribežališče ali vsaj prvi evropski cilj mnogih migrantov, beguncev in bil je Giuseppe Tomasi di Lampedusa, avtor slovitega Geparda, ki je nekoč pronicljivo domislil, kako se mora spremeniti vse, da se ne bi spremenilo nič. Literatka – vselej pisateljsko pozorna na to, kako poimenuje svoje like – razvija okrog Lampeduse bolj ali manj posrečeno vso omenjeno knjigo. »Zame je posebna, saj edinole v njej pišem v prvi osebi ednine. Pa glavna junakinja, seveda, ni povsem jaz, izmislila sem si jo,« in vendar močno uteleša njen premislek – o tem, kako »spregovoriti o družbenem, političnem vprašanju, kakršno je migracija, in se pri tem jezikovno osredotočati na ime – na Lampedusa, ki je danes predvsem še sinonim za nasilje: pomeni utopitve, brodolome v Sredozemlju.« ... »Ni bil moj namen, da bi o sodobni Lampedusi spregovorila v emocionalnem tonu, da bi moralizirala, se zgražala nad politično realnostjo in se ji upirala.« Ne, njen cilj je bil prisluhniti, poslušati globlje navznoter … – kajti še zdaleč ni obrobno, kako zvenijo imena, s katerimi so »poseljena naša življenja«. »Zame so izjemno pomembno orodje pisanja, ker verjamem, da je knjigo mogoče napisati komaj potem, ko se vzpostavi mreža imen.« Ni ključen samo izbor, ampak so pomembna razmerja, ki se odpirajo med imeni, drugo v odnosu do drugega in v okolju, ki ga je prav tako treba poimenovati. Bistveno je dobro razpresti mrežo ... imen.
Literatura kot pripornik
V romanu Rojstvo mostu, ki ga je v slovenščino za Beletrino prevedla Janina Kos, nastopa, denimo, Georges Diderot. In zakaj – Diderot? »Zato ker rada tkem vezi s književnostjo in skoznjo spoznavam svet. Ko sem kot najstnica začela prebirati romane, sem kmalu začutila, da z njimi vstopam v svetove, do katerih drugače ne bi imela dostopa. Življenje, ki sem ga imela in ga še živim, mi vsaj do določenih prostorov ne odpira vrat, in zato potrebujem književnost.« Hkrati je v njej, pa naj jo beremo kot odlično ali jo imamo samo za spodletelo, ogromno znanja, vedenja, modrosti … – in zato želijo biti tudi njene knjige, kot pravi sama, neke vrste »priročnik«. Lahko so poučne, informativne, kar zadeva srčno transplantacijo, denimo, ali pa če je tema postavljanje mostu.
Rojstvo mostu, za katerega je dobila prestižno nagrado médicis in po katerem zdaj snemajo film, je sicer roman o globalizaciji, o tem, kako se vrti današnji svet in kako se znajti v njem, medtem ko se podivjano spreminja. »Pripovedujem o nadvladi, o nasilnosti nadvlade, o kopičenju moči, bogastva in vpliva, o vsem, kar morda ob tako velikih projektih izgubljamo, pa tudi o tem, kaj lahko pridobimo« – kajti most, ki vselej obrne na glavo marsikaj, je znan (in navadno pozitiven) literarni kliše; o njem so pisali Daudet, Chateaubriand, Énard ... Ne le, da poveže nepovezano, tako demokratizira določeno območje in povabi k sobivanju: saj poznamo Golden Gate, Normandijski most ..., ampak je v njem, kot v svoji knjigi prikazuje De Kerangalova, v resnici ogtomno ambivalence, tudi ambivalentnosti kapitalizma in nasploh napredka. Njen most, ki ga gradijo v namišljenem ameriškem mestu Coca, vsiljuje spremembe, grobo posega v naravo, povzroča ranljivosti pri ljudeh, prekinja ustaljene življenjske navade, in vendar hkrati ljudem širi obzorja in jih vleče iz lukenj. »Rekla bi, da iz mojega pisanja resda veje pesimizem, a radosten pesimizem. Čeprav hitri moderni časi zbujajo skrb, ni mogoče reči, da živimo v postindustrijskih družbah slabše kot kdaj prej,« še pravi Francozinja, ki živi v Parizu, nekaj časa pa je živela tudi v ZDA in ki nasploh veliko potuje, posebno na vulkanski Stromboli se redno vrača že dolga leta in izkusila je tudi potovanje s transibirsko železnico od Novosibirska do Vladivostoka. Na pot se je podala leta 2010 v skupini francoskih pisateljev, med katerimi so bili tudi Mathias Enard, Jean Echenoz, Sylvie Germain ... Iz nepozabne izkušnje in druženja je nastal roman Bežiščnica na vzhod [Tangente vers l'est, 2012], ki ga je 2014. za Cankarjevo založbo prevedla Suzana Koncut.
Maylis de Kerangal in Katell Quilleve, režiserka filma, posnetega po romanu Pokrpajmo žive na beneškem filmskem festivalu v leta 2016. Foto: Alessandro Bianchi/Reuters
Prerivanje na sceni
Kakor na mnogih področjih v vseh družbah in v domala vseh profesionalnih miljejih se zdi tudi na prostrani francoski literarni sceni nekaj pritlehnega prerivanja, pa tudi ljubosumja, nevoščljivosti in privoščljivosti nemara ne manjka. Kakor je znano, se je na Maylis de Kerangal pred dvema letoma spravil kontroverzni Richard Millet, provokativni pisatelj poudarjeno konservativnega pogleda, ki je v svojem neusmiljenem bičanju politične korektnosti žoknil samopogubno globoko, ko je leta 2012 objavil zloglasno Literarno hvalnico Andersu Breiviku [Eloge littéraire d'Anders Breivik]. Vemo, kdo je Breivik: norveški terorist, ki je leta 2011 v Oslu in na otoku Utøya ubil 77 ljudi.
Zaradi »fašističnega pamfleta, ki onečašča književnost«, se je s peticijo, objavljeno v Le Mondu, pozneje proti Milletovemu malone poblaznelemu pogledu na multikulturnost v Evropi kolektivno postavila množica francoskih pisateljev, na čelu z Annie Ernaux in z Maylis de Kerangal med njimi. Tej zadnji je pisatelj nato samouničujoče »vrnil milo za drago«, ko je, med drugim, pod naslovom Zakaj je francoska književnost zanič (Pourquoi la littérature française est nulle) njeno pisavo kritiziral v La Revue Littéraire, kar ga je najprej po izgubi uredniškega položaja stalo še lektorske službe pri Gallimardu. Kolegici je očital plehkost in praznino politične korektnosti, označil jo je za »ideološko-estetsko sladkorno peno«, njene mednarodne bralce pa poimenoval malomeščanski nevedneži brez kulture … Po njegovem je pač – in vseh kritiških očitkov na tem mestu niti ne bomo naštevali – težko »krpati ali popravljati žive«, razen če jih »dojemamo kot material«.
Maylis de Kerangal, ki deluje zelo prijetno in topla oseba, danes pravi, da Millet pač »pove, kar ima povedati«, sicer pa ga »ne poznam in ga nisem nikoli srečala. On piše svoje knjige in jaz svoje. Ne vem, kaj naj rečem. Saj poznamo zgodbo okrog njegovega zapisa o Breiviku ..., veliko nas je bilo, kakih 150, ki smo se na čelu z Annie Ernaux angažirali proti njemu. Seveda ni enostavno, če se vsi postavijo proti enemu, učinki množice so lahko strašljivi. A poudarila bi, da na francoski literarni sceni vendarle ni toliko sovraštva, kot je morda videti. Seveda se odpirajo polemike, ampak je tudi veliko povezav med avtorji, prijateljskih odnosov. Afera Millet je bila v resnici politična zgodba, ne bi pa rekla, da je francoska literarna scena tako odurna in z več sovraštva, kot ga je kje drugje.« Zato med kolegi, ki jih prebira, omeni posebno »Mathiasa Enarda, Françoisa Bégaudeauja, Hélène Gaudy, Mathieuja Larnaudia … in seveda tudi prijatelje iz naše pisateljske skupine, revije in založbe Inculte. Ali na primer Érica Viarda pa Jean-Baptista Del Amoja, ki je zame izjemen avtor.«
Kakor v službo ...
Maylis de Kerangal, ki vse svoje knjige izdaja pri založbi Verticales, živi od svojega pisanja, čeprav se ob strani loteva še drugih projektov in naročil – da lahko »ohranja pri svojem literarnem delu popolno svobodo«, kreativnost in se ji ni treba obremenjevati s tem, koliko njenih knjig bo prišlo med bralce. A ne proda jih malo, predvsem roman Pokrpajmo žive je preveden v številne jezike. Zato ustvarja podobno kot vsi, ki se iz delovnega dneva v dan rutinsko podajamo v službo: kakor da bi hodila v pisarno. In saj vemo, delo za pisateljico, ki ima družino, štiri otroke, ni samo pisanje, ampak je tudi poglobljen študij tematik, ki se jih literarno loteva, branje, gledanje filmov, premišljevanje … – kajpada tudi o jeziku, kajti v književnosti, kot večkrat ponovi za Delo, gre v resnici predvsem za jezik, za »odnos, ki ga imamo z lastno govorico«, in za idejo, da »pisati ne pomeni samo pripovedovati zgodbe, ampak razvijati jezik in ga prenašati na papir. Pisanje je zapleteno in zahtevno delo.« Takšne so tudi njene povedi, vedno premišljeno odmerjene in lahko zatorej strašno dolge, težke in komplekse – ker avtorica zna z besedami.
