Portret tedna: Abu Bakr al Bagdadi

Točno pred tremi leti je bradati možakar iz Samare v znameniti mosulski veliki mošeji Al Nuri v precej zaspanem, skoraj ležernem tonu razglasil kalifat, sebe pa za kalifa. Samooklicana Islamska država, (stranski) produkt zunanjih politik ključnih svetovnih držav, ki je zrasel na pogorišču iraške države, »odrasel« pa na bojiščih sirske vojne, je bila – skupaj z voditeljem – na začetku poletja 2014 blizu vrhunca.

Skrajna sunitska milica se je svobodno širila. Prav nihče se ji ni poskusil resno upreti. Ne v Siriji, ne v Iraku, ne v regiji, ne v mednarodni skupnosti. Čeprav je bila Islamska država dolgo lahka tarča, ki bi jo lahko mednarodna koalicija pod vodstvom Združenih držav, v jedru odgovornih za rojstvo kalifata, vojaško porazila v nekaj dneh.

Ko je mednarodna zasedba izkušenih in najemniških džihadistov skupaj z »lokalnimi« sledilci tri tedne pred razglasitvijo kalifata prestopila sirsko-iraško mejo in v koloni terenskih vozil krenila proti Mosulu, so bili njeni premiki dobro vidni na satelitskih posnetkih. Prav vsaka na Bližnjem vzhodu prisotna varnostno-obveščevalna služba je vedela, kdo (in kaj) se vozi proti drugemu največjemu iraškemu mestu (podobno je bilo slabo leto kasneje v sirski Palmiri). To so vedeli tudi častniki iraške vladne vojske, ki so dan pred prihodom IS zapustili kasarne in se umaknili proti Bagdadu. Za seboj so pustili nekaj sto vojakov, a so se ob prihodu skrajnežev razbežali. Predvsem pa so pustili za seboj ogromne količine orožja – večinoma ameriškega, ki je v (raz)padlo iraško državo prišlo v času invazije, okupacije in posledične državljanske vojne.

Padec Mosula pred tremi leti bi bil tedaj težko bolj simboličen in (geo)politično pomenljiv: v Mosulu so se zgostile vse napake in obenem sistematizirane poteze, ki so omogočile enotam samooklicanega kalifa Abu Bakra al Bagdadija, v ameriškem zaporu radikaliziranega drugorazrednega klerika, da so na ozemlju Sirije in Iraka – skupaj večjem od Velike Britanije – za več kot tri leta vzpostavile delujočo (para)državo s svojo vojsko, gospodarstvom in zakoni.

Islamska država je vseskozi delovala kot globalna korporacija – hkrati je bila vrhunska podizvajalka interesov resnične islamske države Saudske Arabije in njenega prestižnega tekmeca Katarja ter nekaterih drugih zalivskih držav. Bila je turški branik pred morebitnim nastankom kurdske države na severu Sirije. Bila je, kot nekakšna sunitska vojska, zagotovilo »tridesetletne« bližnjevzhodne vojne med suniti in šiiti. Bila je »božje darilo« režimu sirskega predsednika Bašarja al Asada, ki je z vojnimi zločini aktivno sodeloval pri njeni »kadrovski politiki«. Bila je vrhunski alibi za neposreden vstop Rusije v sirsko vojno in uravnilovko, s katero se je Moskva lotila sirskih uporniških skupin. Bila je zunanje gonilo iranske agresivne širitve po regiji in, posledično, krepitve šiitskega polmeseca. Bila je izvoznica nafte, nadzornica vode in razpečevalka starin – njeni posli so cveteli, s strahovlado, skrbno pripravljenimi oglaševalskimi metodami, ugrabitvami in umori novinarjev ter terorističnimi napadi po celotnem Bližnjem vzhodu, Afriki in Evropi pa ji je uspelo prepričati svet o svoji (fantazijski) omnipotentnosti. Bila je (in je še vedno) stična in rekrutna točka številnih skrajnih islamističnih skupin po svetu – od Nigerije do Filipinov.

In to pod vodstvom leta 1971 rojenega Ibrahima bin Avada Ibrahima al Badrija al Radavija al Huseinija al Samarija, ki je – sodeč po medijskih zapisih – že vsaj štirikrat umrl. Nazadnje 28. maja v ruskem letalskem napadu na poveljstvo skrajne sunitske skupine v sirski Raki, že več tednov oblegani prestolnici postopno v puščavski pesek izginjajočega kalifata. A »skoraj stoodstotna gotovost« ni – gotovost. Usoda Abu Bakra al Bagdadija, ki se je kot nekdanji član Muslimanskih bratov kmalu po začetku ameriške okupacije Iraka pridružil manjši islamistični uporniški skupini, obenem pa je v času razcveta samooklicanih klerikov še naprej pridigal v mošeji na obrobju Bagdada, zato še naprej ostaja enigma. Tako kot je enigmatično vse okoli njega – izobrazba, nogometne vrline, družina, lokacija in tudi njegovo sodelovanje z mednarodnimi varnostno-obveščevalnimi službami.

Konec leta 2004 so al Bagdadija aretirali ameriški vojaki. Najprej so ga zaprli v Abu Graib, a kmalu premestili v zapor v oporišču Bucca blizu Um Kasra, kjer se je bodoči kalif brez resnejše zgodovine skoraj neverjetno hitro povzpel po notranji in zunanji hierarhiji iraškega upora. Za rešetkami je spoznal vsaj ducat bodočih tesnih sodelavcev, tako zadrtih »kariernih« džihadistov kot nekdanjih častnikov vojske Sadama Huseina in vidnih članov stranke Baas. Ti so v širitvi Islamske države po Iraku odigrali ključno vlogo in še danes (v Siriji je drugače) sestavljajo njeno poveljniško, logistično in strateško hrbtenico. Po izpustitvi iz zapora se je al Bagdadi hitro povzpel na vrh islamistične hierarhije. Na čelu iraške Al Kaide je nasledil Abu Ajuba al Masrija in Abu Omarja al Bagdadija, »dediča« v ameriškem letalskem napadu ubitega Abu Musaba al Zarkavija, Al Kaido pa je nekaj let zatem v splošnem bližnjevzhodnem kaosu z nekaj preimenovanji in ideološkimi premiki nasledila Islamska država.

Tej so v Iraku – vojaško – šteti dnevi. Morda celo ure. V četrtek zjutraj so elitne enote iraške vojske v starem mestnem jedru zahodnega Mosula zasedle ruševine mošeje Al Nuri, kjer je Abu Bakr al Bagdadi pred tremi leti razglasil ustanovitev kalifata, pred tednom dni pa so jo pripadniki IS, ki so obkoljeni s treh strani, s četrte pa jim onemogoča beg reka Tigris, razstrelili. »Njihova fiktivna država je padla,« je sporočil tiskovni predstavnik iraške vojske Jahja Rasol. Tudi to je bilo – med drugim – simbolično dejanje, ki pomeni konec kalifata in s tem tudi kalifa.

Ta je sicer skupaj s preživelimi ključnimi možmi IS že davno zapustil Mosul. Zadnje znano Bagdadijevo zatočišče je menda bilo puščavsko območje blizu iraško-sirske meje, ki je še vedno pod nadzorom skrajne sunitske milice. Ta kljub razbiti poveljniški strukturi, izgubi strateške globine in številnim zaveznikom, ki so v času sodne ure pogledali vstran, še vedno obvladuje vsaj pol ducata manjših mest in številne vasi zahodno od Mosula, kjer vztraja le še 200 borcev IS. A zdaj je že mogoče reči, da je samooklicana Islamska država – z vsaj triletno zamudo – vojaško poražena. Toda vojaški poraz IS, ki sovpada s padcem kalifata in tudi kalifa, nikakor ne bo dovolj. Ob sedanjih razmerah na Bližnjem vzhodu, kjer se sproti odpirajo nove fronte, bo Islamska država, posledica in ne vzrok, ki bi nujno morala doživeti tudi politični in »metafizični« poraz, a se to še dolgo ne bo zgodilo, preživela v ideologiji in na vedno znova ponižani arabski ulici.

Morda z novim imenom. Morda tudi z novim kalifom.