Izgon možganov in kultura onemogočanja

Slovenska zdravnica se je odpravila na sever po izobrazbo in izkušnje. Se bo lahko vrnila domov in s sabo prinesla osvojeno znanje? Ji bomo to sploh omogočili?

Objavljeno
22. april 2016 12.35
Irena Jakopanec
Irena Jakopanec

Morda je političnega prepiranja, koliko Norveško stanejo priseljenci, začasno konec – nedavno objavljeno poročilo analitične pisarne Ny Analyse AS namreč zaključuje, da je bil uvoz delazmožnih priseljencev za Norveško čisti dobiček, kljub nekaterim izdatkom za šibkejše priseljenske skupine. Učinek pritoka visokoizobraženih odraslih, ki plačujejo davke, je namreč veliko večji od manjšine priseljencev, ki potrebujejo socialno podporo, ker ne najdejo službe, so trajno nesposobni za delo ali pa so iskalci azila in se torej ne morejo zaposliti.

Še več: visokoizobraženi priseljenci v norveško državno blagajno v povprečju neto prispevamo več od državljanov, rojenih na Norveškem. Smo kratko malo zlata jama: v prvih letih imamo namreč manj pravic do koriščenja socialnih izdatkov, v povprečju pa smo (statistično) v višjem odstotku visoko izobraženi ali pa si takšno izobrazbo pridobimo na Norveškem – statistično gledano bolj zagnano od domačinov. Tisti, ki smo zaposleni, v nižjem odstotku koristimo nadomestila za bolezen. Za nas je v otroški in adolescentni dobi poskrbela neka druga država: davkoplačevalci v naših izvornih državah so plačevali našo zdravstveno oskrbo, šolanje in izobraževanje.

Ni dvoma torej, da se z uvozom možganov lahko služi in da ima to na gospodarstvo dobrodejne učinke. Veliko priseljencev je na Norveškem začelo svoja podjetja in prispevalo k povečanju števila delovnih mest. Seveda so med priseljenskimi skupinami tudi zelo velike razlike, toda neto blagodejni učinek uvoza inteligence prevladuje.

Lepo si je postlala

Morda vas torej ne bo čudilo, da sem si po medicini, kroženju in začetku specializacije za nadaljevanje izobrazbe in dosego doktorata izbrala Norveško. Razmere za razvoj so bile zelo dobre: najprej sem se izobraževala na delovnem mestu, nato pa sem ob delu končala še doktorat (to je pač trajalo nekaj let, ker končati doktorat ob polnem delavniku ni ravno mačji kašelj). Vsako leto mi je norveški delodajalec v skladu z zakonodajo o razvoju kadrov plačal nekaj dobrih tečajev, nekatere pa sem si plačala sama.

Od začetka sem delala v timu na norveškem inštitutu za javno zdravje, kjer so me zelo podpirali. Veljala je splošna kultura omogočanja, komolcev nisem opazila skoraj nikoli. Imela sem velike priložnosti, ki bi bile doma le redke – lahko sem kot prva avtorica objavljala v priznanih medicinskih revijah. Intelektualno in strokovno sem se razcvetela. Slovenci bi rekli, da sem si lepo postlala.

V referencah na mojo norveško zgodbo se mnogi Slovenci vedejo, kot da bi mi nekaj bilo podarjeno, ker sem se v tujini »ustalila«. Toda delo je bilo trdo, nova država je mačeha in moj naglas v norveščini ne bo nikoli izginil. Slovenci nekoga, ki je »odšel«, za zmeraj obravnavajo kot srečneža. Toda za seboj je pustil družino, prijatelje, kraje, ki jih je ljubil.

Pritisk, da se na delovnem mestu izkažeš za vrednega svojega obstoja, je vseprisoten. Da skrbno pretehtaš, ali si res tako bolan. In težko razumejo, da si moral tvegati zelo veliko (ali skoraj prodati ledvico), da si si kupil polovico nekega stanovanja v nepriljubljenem delu Osla, ko vendar kot tujec nekako bolj kot drugi verjameš, da je norveški nepremičninski trg tik pred zlomom.

»Tebe pa ne bo več nazaj,« pogosto slišim med obiskom Slovenije. Ko podvomim, da bi to držalo, takoj pohitijo s pojasnjevanjem: »Ne hodi, tukaj je grozno.« Res je, da se v Oslu počutim doma in da sem si tukaj v desetih letih bivanja ustvarila življenje. Res pa je tudi, da me na dom veže ogromno vezi in da Sloveniji lahko po svojem izobraževanju in izkušnjah z delom in sodelovanjem Norveške z drugimi državami tudi kaj ponudim.

Norveška in enakost

Za zdomce, pravijo, se čas v domovini ustavi, ko jo zapustijo. V tistem času pred desetimi leti je bila moja naloga hiteti razlagati vsem Norvežanom, da Slovenija ni samo »ena vzhodnoevropska država«. Da smo pridni, da imamo dobro gospodarstvo in funkcionalno pravno državo. Z leti se je to moje videnje Slovenije zelo spremenilo – malo zaradi pregovornega tarnanja tistih, ki so ostali, malo zaradi različnih slovenskih podob, ki dosežejo tudi norveške medije, zlasti pa iz nekaterih lastnih izkušenj.

Največji razliki med državama namreč nista kulturni, nasprotno, ironično imamo do neke mere zelo podobno identiteto: na Norveškem imajo uspešni ljudje vikende, tisti premožnejši pa tudi čoln ali jadrnico. Imeti moraš dva otroka, če jih imaš pet, pa to spet ni dobro. Oboževati moraš božič in pika. Tako kot v Sloveniji je priljubljeno obiskovanje planinskih postojank in uživanje narave, ki je na Norveškem praviloma seveda dosti bolj okrutna in strupena kot pri nas. Ker se pozimi smuča v vseh oblikah, so mnoge teh koč odprte vse leto. Toda v njih ne strežejo slovenskih župic in planinskega čaja, temveč večinoma sladkarije in v najboljšem primeru vaflje. Ob njih dobite vroč malinovec, nepravično imenovan toddy, saj v njem ne bo kapljice alkohola. V postojankah, ki so jih morda prevzeli Poljaki, se lahko celo pojavi kakšna župa s krompirjem v njej, za ta luksuz pa boste morali poseči globoko v žep.

Ne, največja razlika med državama, ki jo opazim tudi sama, je sistemska. Norveška družba prisega na temelje enakosti, tudi na enakost med spoloma, ki se kljub uspešnih kvotah v politiki še zmeraj obravnava kot problematično, ker ženske v povprečju za enako delo zaslužijo manj kot moški. Čeprav do neke mere tako izberejo same, na primer pogosteje kot moški izberejo zmanjšan odstotek zaposlenosti, ostanejo doma in pa (se prepoznate?) izberejo slabše plačana dela v zdravstvu in negi. Kakorkoli, o tem se veliko razpravlja. A je Norveški s kvotami vsaj uspelo spremeniti žensko mentaliteto bega pred politiko.

Norveška družba, zelo občutljiva na kakršne koli neenakosti, skrbno spremlja njihov morebiten pojav in ima ustanovljene sisteme, ki na sume neenakosti reagirajo. Seveda mora nekdo pritisniti njihove gumbe. Norveška šola izobražuje samozavestne ljudi, ki se ne bojijo povzdigniti glasu in povedati svojega mnenja. Slovenska šola pa ljudi, ki se naučijo ne izstopati in v zameno raje tarnajo nad svojo usodo, kot da bi se (suicidalno kajpak) podali na brezpotja nedelujočih sistemov in proti njim protestirali. Človek jih absolutno razume. Plavati proti sistemu je zelo neudobno in se lahko slabo konča.

Problem pa je v tem, da Slovenija niti povsem ne razume neenakosti kot koncepta, neenakosti kot nečesa, kar vodi v zlorabo moči. Zato je kot država izredno ranljiva, saj neenakosti enostavno obstajajo, ne da bi se komurkoli, ki ima od tega korist, skrivil las na glavi.

Vrnitev, posuta s trnjem

Ali se bom vrnila v Slovenijo, je najbolj odvisno od tega, koliko mi boste vrnitev omogočili. To se zelo čudno sliši, vendar je morda v interesu nekaterih, da se ne vrnem. Ali da bi bila moja vrnitev vsaj malo posuta s trnjem – drugim v poduk. Ta prispevek pišem v poduk slovenskim davkoplačevalcem, da boste razumeli, kako se vaš denar porablja in kje konča.

Kot mlada zdravnica sem si v več krogih izbora priborila mesto v elitnem evropskem programu epidemiologije s sedežem v Stockholmu. Ker ni bilo dvoma, da bo takšno izobraževanje prispevalo k moji specializaciji iz javnega zdravja, se je moj status specializantke iz javnega zdravja nadaljeval. Nadaljeval se je tudi v čas mojega izobraževanja in dela za doktorat iz javnega zdravja ter v čas mojih zrelih uspehov na tem področju. Vmes sem prejela pismo slovenskega delodajalca, da me delovno mesto ne čaka več, kar je verjetno žalostna posledica »hujšanja« in varčevalnih ukrepov v javnem sektorju.

Seveda lahko debatiramo, koliko je takšno hujšanje smiselno, ko gre za učinke »izgona možganov«, a te bitke so pred menoj bíli že drugi slovenski zdravniki iz tujine. Bolj ali manj uspešno. Kakorkoli, ker Norveška še zmeraj želi moje intelektualne kapacitete, zato za zdaj nisem v nobeni bridki eksistencialni stiski. Vendarle pa obžalujem, da ne bom mogla zlahka prispevati k boljšemu javnemu zdravju v Sloveniji. Pravzaprav je vprašanje, ali mi bo kaj takega sploh kdaj dano početi.

Nasprotje interesov je oblika korupcije, do katere imajo Norvežani zelo nizek prag tolerance. Pravzaprav imajo za pojav lastno besedo (inhabilitet). Po drugi strani nimajo besede za prosim. Če resnično želite reči prosim, ste verjetno tujec, lahko pa si pomagate z nekaj besedami skupaj. Ironično, to dvoje odraža najbolj temeljna pravila norveške družbe – enakost vseh in boj proti zlorabam. Odnose nasprotja interesov je nemudoma, v nasprotju s Slovenijo, na Norveškem sposobna dojeti večina intelektualcev. Mogoče tudi zato, ker je pojav nenehno v žarišču medijev. To nikakor ne pomeni, da se na Norveškem cedita med in mleko, da tu ni neenakosti, niti nasprotij interesov, niti velikih škandalov v gospodarstvu, ki jih povzroči ta ali oni pohlepni lopov. Razlika je v sistemu. Skupaj vse do tega, o čem se zdi novinarjem zanimivo poročati.

Da na Norveškem živi neka slovenska zdravnica princesa, ki si je »dobro postlala«, zdaj pa nima službe v Sloveniji, se za mnoge bere kot smešna anekdota. Da morda ne more končati specializacije, ki ji teče v Sloveniji že rekordni čas, vas morda kratko malo ne zanima, saj si je za odhod v tujino, kjer ji je očitno lepo, kriva sama. Da je njena mentorica že leta 2008 izdala mnenje, da je specializantka osvojila vsa potrebna znanja, da specializacijo zaključi, vas gane še manj. Vendar imajo vsi ti učinki vsaj navidezne posledice za vse specializante, zato bom o njih vseeno spregovorila.

Zaprta vrata v tujino

Komisija za podiplomsko usposabljanje Zdravniške zbornice Slovenije je na seji 25. februarja 2016 sprejela sklep o omejitvah izobraževanj zdravnikov v tujini – kroženje v tujini je poslej dovoljeno do največ enega leta. Nadalje mora biti vsaj četrtina predlaganega kroženja v tujini iz ožje specialnosti specializanta.

Ne vem, koliko mladih zdravnikov in študentov medicine se zaveda, da so jim vrata do potencialno kakovostnejšega izobraževanja in boljših priložnosti v tujini februarja letos enostavno zaprli. Takšen ukrep ne spodbuja ustvarjanja strokovnih vezi s strokovnjaki v tujini niti ne omogoča izobraževanja v dvoletnih programih nekaterih elitnih univerz.

Problem namreč doslej ni bilo specializiranje zdravnikov v tujini – za takšen korak se odločijo le redki, katerih družine pogosto trpijo zaradi ločenega življenja. Ti redki morajo tudi drgetati v strahu, ali se na delovno mesto v Sloveniji sploh lahko vrnejo. Problem je vrnitev teh specializantov in spori, povezani z njim. Spori z delodajalci, ki jih ne želijo več zaposliti, in muke Zdravniške zbornice Slovenije, ki je morala proučevati pridobljena znanja in jih zavračati ali potrjevati. Kratko malo preveč zapleteno, zato je to treba omejiti, žal ponekod tudi na račun onemogočanja strokovnega razvoja in rasti. V Zdravniški zbornici Slovenije se krešejo tudi finančni interesi – če mladi zdravnik specializant del programa opravlja v tujini, to lahko pomeni izgubo dohodka za domači program. To pa je vendar nedopustno, čeprav si specializant pridobi kakovostna znanja.


Članica komisije za podiplomsko izobraževanje Zdravniške zbornice Slovenije, ki je skovala februarske omejitve specializiranja v tujini, je na primer prof. dr. Lijana Zaletel-Kragelj, katere številne funkcije imajo, zdi se, nasprotujoče si interese. Hkrati je izredna profesorica na katedri za javno zdravje medicinske fakultete v Ljubljani, ki za obvezni dvosemesterski študij javnega zdravja računa krepkih 3000 evrov + DDV na specializanta. (Domači program katedre za javno zdravje MF v LJ – na spletnih straneh prenovljen nazadnje 2011 – je po izjavah nekaterih mojih kolegov, ki so ga opravili, zastarel, nekakovosten in še zdaleč ne vreden svoje visoke šolnine.) Prof. Lijana Zaletel-Kragelj ima tudi funkcijo koordinatorice specializacije javnega zdravja na zbornici, kar pomeni, da ima ekskluzivno pravico zavrniti priznavanje vseh programov, opravljenih v tujini, ki bi lahko bili konkurenčni programu katedre za javno zdravje. S tem lahko uporablja svojo funkcijo moči na zdravniški zbornici v prid ekonomskim interesom svojega drugega delodajalca in katedri zagotavlja dobiček.

Za večino Slovencev je konceptualno razumevanje tega nasprotja (in zakaj so takšne dvojne vloge družbi potencialno škodljive) preveč zahtevno. Tako tudi zdravniške zbornice kot strokovnega organa ti dvojni interesi ne motijo; zdi se, da doslej ni bilo kakšnih posebnih kriterijev za izbiro takšnih koordinatorjev specializacij, ki ne bi imeli navzkrižnih interesov. Prav tako neodvisnost zbornice kot organa ni zapisana v njenem statutu, torej prav lahko, da nasprotja interesov niti niso tako moteča in zbornica lahko, če želi, deluje tudi pristransko.

Kultura o(ne)mogočanja

Zanimivo je, da je zbornica ob nedavnem škandalu programa srčne kirurgije v UKC obljubljala »okrepitev izobraževanja«. Domnevamo, da to izobraževanje ob novem sklepu zbornice, polnem omejujočih pogojev za delni študij v tujini, ne bo moglo zlahka potekati pod nadzorom najboljših srčnih kirurgov (domačih tako primanjkuje), ki bi lahko bili mentorji mladim specializantom torakalne kirurgije. Ker Slovenija nima dovolj izšolanih kirurgov te specialnosti, je UKC podal ministrstvu predlog, da se program zaključi.

Podobno bi lahko zaključili tudi aktivnosti v javnem zdravju, kot so pripravljenost na katastrofe in pandemije, cepilni program, načrtovanje zgodnjega presejanja za raka in preventivna medicina, saj morda niti nismo sposobni razumeti, zakaj doma potrebujemo kakovostno javno zdravstvo, kar pomeni, da se nekateri izobražujejo v tujini (zlasti ob kroničnem pomanjkanju domačih strokovnjakov) in tam sklenejo pomembne strokovne vezi.

Dodatna ironija pri tem je, da tuji zdravniki, ki opravljajo svoje specializacije v tujini, lahko pridejo v Slovenijo bodisi kot specializanti bodisi kot specialisti z izobraževanjem, v celoti opravljenim v tujini. Tako imajo tujci zdaj več pravic kot domači zdravniki.

Svoje možgane bi z veseljem prinesla domov, ljubi Slovenci, če bi mi to omogočili. Po desetih letih specializiranja koordinatorica specializacije kljub mnenju moje mentorice meni, da mi v izobrazbi manjka prav 3000 evrov (brez DDV) vreden program – prejela sem prijazno vabilo, naj se nanj prijavim in plačam šolnino. Moja dokazila, da sem nekatere teme, ki jih program pokriva, drugod predavala, so namreč inferiorna dokazilom o opravljenem slovenskem programu.

Zdi pa se, da je ravno tukaj ključna razlika med Norveško in Slovenijo: v eni teh držav vlada kultura omogočanja, kjer obstaja visoko razumevanje, da je uvoz možganov (ki se lahko tudi odločijo oditi drugam!) in njihov nadaljnji razvoj v splošno korist družbe, kar podpira tudi delovna zakonodaja, v drugi pa vlada kultura onemogočanja, kjer je najbolj pomembno, da se kompetentnim ljudem onemogoča opravljanje tega, za kar so sposobni, morda iz občutkov avtodestruktivne eksistencialne ogroženosti. Pomembneje je, da sosedu crkne krava, kot da naša preživi.

Ob prihajajočih volitvah predsednika zbornice naprošam volilno telo, da premisli, kakšno zbornico si želimo in katerim interesom naj služi. Dejstvo je, da smo nekateri odšli, in dejstvo je, da nekateri od nas ne moremo nazaj.