Tiskane izdaje
Je eden najbolj znanih prokurdskih aktivistov, politikov in publicistov, ima pravzaprav dve življenji. Leta 1972 ga je vojaško sodišče v Ankari obsodilo na smrt, a so mu kazen zaradi amnestije dve leti kasneje spremenili v dosmrtno ječo. Sedel je 14 let. Zdaj je poslanec turškega parlamenta in od lani tudi častni predsednik prokurdske Ljudske demokratične stranke (HDP), ki je hud trn v peti turškega predsednika Erdogana.
Življenjska pot Ertuğrula Kürkçüja, ki je tudi član turške delegacije v parlamentarni skupščini Sveta Evrope v Strasbourgu, je izjemna. Ko pripoveduje o sebi, te ima, da bi o njem takoj začel pisati knjigo. Prava drama, polna neverjetnih preobratov. Že kot študent je bil eden od ustanovnih članov gibanja Generacija 68, ki se je kasneje pridružilo Združenju turške revolucionarne mladine (DEV-GENÇ), enemu najbolj provokativnih marksističnih in leninističnih gibanj v takratni Turčiji. Kürkçü je bil leta 1970 izbran za njenega voditelja. Iz tega združenja je kasneje izšla tudi Kurdska delavska stranka (PKK), ki je še danes prepovedana.
Turška revolucionarna mladina je oblastem ves čas povzročala sive lase. Leta 1969 so denimo zažgali avtomobil takratnega ameriškega veleposlanika v Turčiji Roberta Komerja, ko je ta obiskal univerzo v Ankari. Protestirali so proti ameriški šesti floti v turških pristaniščih in sodelovali v delavskih stavkah. Zato so jim generali po državnem udaru leta 1971 v hipu stopili na prste. Gibanje je bilo prepovedano, za rešetkami pa se je tako rekoč čez noč znašlo 226 njihovih članov. Mnogi med njimi so bili na vojaških sodiščih v Ankari, Istanbulu in Diyarbakirju obsojeni na smrt. Njihova imena je oblastem izdajal v glavnem Aldrich Ames, agent ameriške Cie. Gibanje, ki je ostalo brez vodstva, je po vojaškem prevratu poniknilo v ilegalo.
Ertuğrul Kürkçü, rojen pred 67 leti v Bursi, je leta 1972 sodeloval pri ugrabitvi dveh Britancev in enega Kanadčana, tehnikov v Natovem oporišču, ki se je končala tragično za vse vpletene. Akcije se je lotilo deset mladeničev, v glavnem študentov (med njimi sta bila tudi en učitelj in kmet), med katerimi jih je nekaj pred kratkim pobegnilo iz zapora. Tri tujce so ugrabili zato, da bi jih zamenjali za tri študentske voditelje (Deniz Gezmis, Hüseyin İnan in Yusuf Aslan), ki so v zaporu obsojeni na smrt čakali na eksekucijo. Talce so skrili v vasi Kizildere v okrožju Niksar. Toda generalom ni bilo do pogajanj z ugrabitelji. Tridesetega marca 1972 so specialci za boj proti gverili, šlo je za oddelek turškega Gladia, napadli hišo, v kateri so se skrivali, in brez usmiljenja pobili vse vpletene. Tudi zajete tujce. (O tej akciji turške kontragverile piše tudi Daniele Ganser v svoji knjigi o tajnih enotah Nata.) Preživel je samo Ertuğrul Kürkçü, ki se mu je v hiši uspelo zavarovati pred bombami in streli. Toda ker je vojska ostala v vasi, ni imel kam pobegniti, tako da so po nekaj dneh skrivanja našli tudi njega.
Vojaško sodišče ga je kmalu zatem obsodilo na smrt, toda po amnestiji leta 1974 so njegovo kazen spremenili v dosmrtno ječo. V njej je preživel 14 let. V tem času je veliko bral in prevajal. Med drugim je v turščino prevedel tudi biografijo Karla Marxa.
Po osvoboditvi v drugi polovici osemdesetih let se je znova vključil v turško politično življenje. Sodeloval je v več levičarskih strankah. Toda marca 1997 je bil znova obsojen, tokrat na deset mesecev. Zaradi prevoda knjige o turški trgovini z orožjem. Pritožil se je na evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, ki je vladi v Ankari naložilo, da mu mora plačati 2500 evrov odškodnine …
Leta 2011 se je kot neodvisni kandidat kurdske Stranke za mir in demokracijo (BDP) prvič prebil v turški parlament. Na letošnjih junijskih parlamentarnih volitvah pa je Kurdom vendarle uspelo doseči zgodovinski preboj. Prvič doslej so s prokurdsko Ljudsko demokratično stranko (HDP) presegli 10-odstotni volilni prag (ki je kljub kritikam iz Sveta Evrope tako visok izključno zato, da opozicija ne bi mogla v poslanske klopi) in šokirali vladajočo Stranko za pravičnost in razvoj (AKP), ki je prav zaradi njih ostala brez absolutne večine.
Položaj v Turčiji je dva tedna pred ponovljenimi parlamentarnimi volitvami, načrtovane so za prvi november, izjemno napet. Tudi zaradi nedavne eksplozije v Ankari, ki je odnesla skoraj sto življenj. Se je predsednik Erdogan za nove volitve res odločil samo zato, ker vladajoča stranka ne more sestaviti vlade?
Te volitve je predsednik Erdogan preprosto izsilil. Zanje ni nobene potrebe, kajti rezultat bo zagotovo nadvse podoben junijskim izidom. Toda Erdogan je prepričan, da še lahko spremeni voljo volivcev. Z nasiljem, ki smo mu priča v zadnjih mesecih, in z lažmi.
Kakšnimi lažmi?
Da naša stranka HDP zagovarja politiko separatizma, da se hočejo Kurdi odcepiti od Turčije in podobno. Kar seveda ni res. Celo zaprti voditelj Kurdske delavske stranke PKK Abdullah Öcalan - Apo pogosto poudarja, da Kurdi želijo ostati znotraj turške države in da zahtevajo le avtonomijo z vsemi političnimi, socialnimi in kulturnimi pravicami, med katere seveda sodi tudi uporaba kurdskega jezika. V medijih in v šolah. Naša stranka torej zahteva samo to, kar pritiče vsem drugim narodom po svetu. Toda Erdogan ima seveda drugačno vizijo turške prihodnosti.
Bi vas rad znova potisnil pod volilni prag?
Zaveda se, da če HDP sedi v parlamentu, njegova AKP ne more imeti absolutne večine. In s tem manj prostora za politično manevriranje. Toda na pošteni volilni tekmi absolutne večine ne more več dobiti. Junijske volitve so bile prelomnica, ki je dramatično spremenila turško politično sceno, predvsem zaradi vstopa kurdske stranke v parlament. Zato si na vse kriplje prizadeva spremeniti politično matematiko, tudi z nasiljem. Te volitve je preprosto izsilil in s tem sam povzročil nove delitve v Turčiji, ki so globlje kot kadarkoli prej.
Že kmalu po junijskih volitvah je znova napovedal vojno PKK. Krhkega premirja, ki je trajalo kar nekaj časa, ni več. V tej novi vojni proti Kurdom spet umirajo predvsem nedolžni ljudje?
Prav zato pravim, da to ni vojna proti Kurdom, ampak pravzaprav vojna proti Turčiji. Erdogan jo je v bistvu napovedal svoji lastni državi. PKK noče te vojne, zato v njej ne sodeluje z vso močjo. Z vsemi enotami, ki jih ima na voljo. Toda kljub temu so spopadi v Kurdistanu na jugovzhodu Turčije zahtevali že veliko žrtev, nekaj sto. Tudi med civilisti. Ponavlja se zgodba iz prejšnjih let, ko so turške vladne enote v brutalnih napadih brez vsakršnega razloga pobijale nedolžne civiliste. Zdaj so znova oblegane cele vasi in mesta: Varto, Semdinli, Farqin, Yukekova, Nusaybin, Silopi, Sirnak …
Prava drama je potekala v Cizreju. Tam je junija denimo kar 92 odstotkov vseh volivcev glasovalo za HDP.
Ni se mogoče znebiti občutka, da je bilo mesto kaznovano prav zaradi tega. Oblast trdi, da so bili v bojih ubiti izključno teroristi PKK, kar pa seveda ni res. Umirali so tudi civilisti. Neke ženske denimo zaradi bojev kar nekaj dni niso mogli pokopati. Vojska na teh območjih znova uvaja policijsko uro. Zaradi tega je sila nevarno hoditi iz hiš. Tudi podnevi, saj nikoli ne veš, od kod bo priletela krogla. Je v takšnih razmerah, ko v dobršnem delu države velja policijska ura, res mogoče izpeljati svobodne in poštene volitve? Lahko se zgodi, da vojska ljudem sploh ne bo dovolila na volišča. Položaj je sila nevaren za Kurde.
Mar oblast hoče, da bi Kurdi tistega dne ostali doma?
Seveda. Ali pa denimo tik pred zdajci sporočijo, da ne morejo prinesti volilnih skrinjic na območja, kjer oblast nima popolnega nadzora. S tem hočejo prisiliti ljudi, da se odpravijo na volišča, ki so 30 in več kilometrov daleč. Da gredo ven iz svojih kurdskih trdnjav, s problematičnih kurdskih območij v večja mesta. Tako bi Erdogan in vlada lahko nadzorovala volilni rezultat. Toda to je poteza političnega obupanca, kajti HDP ima veliko volivcev tudi v mestih. Junija je stranka dobila šest milijonov glasov. Več kot tri milijone so jih volivci oddali v kurdskih mestih. Na kurdskih območjih. Toda preostala polovica glasov je iz urbanega okolja, zato takšen pritisk na volivce. Erdogan poskuša storiti vse, da bi HDP na volitvah prvega novembra dobila čim manj glasov. Pa četudi en sam glas manj. Njegov glavni cilj tokratne predvolilne bitke zato ni pridobiti čim več glasov za svojo AKP, ampak čim manj za HDP. To je zelo nevarna situacija.
Zlasti ob dejstvu, da vladi tudi v spopadih s PKK ne gre najbolje?
Nič jim ne gre po načrtih. Nobenih usodnih udarcev, ki bi zlomili Kurdsko delavsko stranko. Zato se oblast nenehno zateka k propagandi. Govori o tisočih mrtvih teroristih, dokazov pa nikjer. Ko pa so mrtvi na njihovi strani, se vojska maščuje tako, da se spravi na našo stranko. Napada naša regijska predstavništva in s tem provocira ljudi, da krenejo na ulice. In jih potem aretira. Položaj je zaradi takšnih političnih prijemov v resnici sila negotov.
Nas seveda ne bodo prestrašili. Mi javno pozivamo ljudi, naj gredo na volišča. In prepričan sem, da bomo novembra dobili več kot 13 odstotkov glasov, več kot na junijskih volitvah. Tudi zato, ker so Erdoganove poteze popolnoma kontraproduktivne. Volivci mu obračajo hrbet. Na dosedanjih volitvah so zanj glasovali tudi Kurdi, saj kurdske stranke preprosto niso imele možnosti za preboj v parlament. Prav zato je od Kurdov vselej dobil od 10 do 20 odstotkov vseh svojih glasov. Zdaj se je položaj spremenil. Kurdski volivci so dobili svojo stranko in ne glasujejo več za Erdogana. To ga seveda zelo jezi. Jaz bom novembra kandidiral v Izmirju. Naša stranka je junija tam dobila dva poslanca. Prepričan sem, da jih bomo prihodnji mesec imeli tri ali štiri …
Kaj pa vladajoča stranka? Koliko glasov napovedujete njej?
Manj kot 40 odstotkov.
To bi bil nedvomno hud poraz za AKP?
Na vseh naslednjih volitvah bo ta odstotek še manjši. Vladajoča stranka se tega dobro zaveda. Zato se mnogo volivcev sprašuje, ali bo vlada zaradi zdajšnjega napetega položaja prvega novembra sploh dovolila volitve.
Mar to pomeni, da Erdogan počasi izgublja živce?
To je videti v malodane vseh njegovih nastopih. Uporablja vse metode, tudi nezakonite, da bi onemogočil HDP. To opažajo tudi v tujini. Ameriški veleposlanik v Ankari John Bass je v teh dneh resno posvaril vlado, naj ne zaostruje političnega in varnostnega položaja pred volitvami. Po njegovem ni prav, da oblast ovira volivce v Kurdistanu. Prvič se je zgodilo, da je ameriški veleposlanik spregovoril tako odprto o domačih turških problemih. To pomeni, da Erdogan izgublja podporo ZDA. Razlike v pogledih med Washingtonom in Ankaro se vse bolj poglabljajo. Turška vlada denimo trdi, da so Kurdi v Siriji teroristi. Američani niso takega mnenja, saj so Kurdi njihovi najbolj zvesti zavezniki v boju z Islamsko državo. Tudi to je eden od razlogov, zakaj je Erdogan napovedal vojno Kurdom. ZDA bi rad prisilil, da privolijo v njegovo igro.
To bo težko dosegel. Se vam ne zdi, da se pomalem že obnaša kot diktator?
Ne, ne obnaša se kot diktator, ker preprosto je diktator. Hoče absolutno oblast v državi. Nedolgo tega, bilo je na shodu v mestu Rize v črnomorski regiji, je javno dejal, pred vso Turčijo, da mu več kot 50 odstotkov glasov, kolikor jih je dobil na predsedniških volitvah, daje proste roke za politične spremembe. Za vzpostavitev predsedniškega sistema. In da ta de facto že obstaja. Toda ustava mu tega ne dovoljuje, zato mora najprej spremeniti ustavo. Šele potem bo res pravi diktator.
Ustava je torej najresnejša ovira na tej poti?
Ustavo pravzaprav zlorablja od vsega začetka. Prelomil jo je že takoj po prisegi. Ustava veleva, da predsednik države kot predsednik vseh državljanov ne sme biti član nobene stranke. To je izrecno prepovedano. Zato se je treba takoj odpovedati strankarski pripadnosti. Erdogan tega ni storil. Dejal je, da svojo partijo nosi globoko v srcu, zato jo bo vselej ščitil in branil. S takšnimi potezami in dejanji javno zlorablja oblast.
Slišati je, da to počne tudi z denarjem. Njegov sin je bil vpleten v veliko korupcijsko afero, ki je odnesla štiri ministre.
Obstaja predsedniški črni sklad, ki ga nihče ne nadzoruje. Opozicija mu očita, da je porabil že dve milijardi dolarjev. Brez vsakršnih pojasnil, kam je šel ta denar. To so resne obtožbe. Tudi ko gre za sina, saj obstajajo posnetki, na katerih mu daje navodila, naj odnese denar. Velike vsote denarja. Obnaša se kot heroinski odvisnik. Vsak dan potrebuje močnejšo dozo mamil. In ko jo dobi, hoče še več. V svojih rokah ima vsak dan več oblasti, vendar brez vsakega javnega nadzora. To je prava mora za Turčijo. V parlamentu za zdaj ima nadzor nad dogajanjem. Toda v koaliciji z drugimi strankami tega monopola ne bo več. Zato noče koalicije. Zato hoče absolutno večino na ponovljenih volitvah. A je ne bo dobil. Zato je v prihodnosti pričakovati velike notranje konflikte v državi. Ne le s Kurdi, ampak tudi z drugimi političnimi partijami.
Zdi se, da se tudi te vse bolj oddaljujejo od njega?
Seveda. Ker hočejo enakopravno sodelovati v procesu odločanja. To namreč vse stranke obljubljajo svojim volivcem, pod Erdoganom pa je tovrstna participacija preprosto nezaželena ali celo prepovedana. Tudi njegova stranka bi se morala bolj distancirati od njega. To bi bilo dobro za vso Turčijo.
In tudi za medije, ki so danes vse manj svobodni?
Svobode tiska v Turčiji danes skorajda ni več. Novinarji so po zaporih. Nekateri utihnejo tudi za vselej. Oblast cenzurira celo internet in tviter. Kakor da bi bili v Iranu, na Kitajskem ali v Rusiji. Znano turško revijo Nokta so prepovedali, ker je objavila fotografije, ki naj bi žalile Erdogana in »propagirale kurdski terorizem«. Tik pred junijskimi parlamentarnimi volitvami je na ukaz oblasti prenehalo delovati petnajst kurdskih televizijskih kanalov. Septembra so podporniki vladajoče stranke dvakrat napadli enega vodilnih turških dnevnikov Hurriet. Toda oblast ne pritiska le na domače novinarje, zdaj se je spravila tudi na tuje. Nedolgo tega so iz Turčije izgnali dva britanska novinarja, tri Italijane in nizozemsko novinarko Frederike Geerdink.
Kako močna je danes Kurdska delavska stranka? Gverilci PKK so pred dvema letoma položili orožje, zdaj pa se morajo znova braniti pred turško vojsko.
Abdullah Öcalan - Apo, ki je še vedno ikona boja za pravice kurdskega naroda, je že takoj po aretaciji leta 1999 – prijeli so ga s pomočjo ameriške Cie in izraelskega Mosada – predlagal premirje, ki je trajalo kar pet let. Najdlje doslej. Vodja PKK je takrat v imenu miru predlagal, naj se dve »mirovniški skupini«, sestavljeni iz borcev PKK, v znak pripravljenosti na mir vrneta v Turčijo. To se je potem v resnici zgodilo. Toda turške oblasti so mirovnike pri priči aretirale in ti so še zdaj v zaporih.
Torej je turška stran tista, ki noče miru?
Praksa to jasno dokazuje. Uradna Ankara Öcalanovih pobud in ponujene roke sprave ne jemlje resno. Zaradi nasilja, ki je izbruhnilo po že omenjenem petletnem premirju, je leta 2006 predlagal novo prekinitev ognja. Toda oblast je njegovo ponudbo resno sprejela šele leta 2009, ko so se v Oslu vendarle začela tajna pogajanja med PKK in predstavniki turške vlade. Trajala so dve leti, vendar brez konkretnih premikov. Leta 2013 se je začel tako imenovani Imrali mirovni proces (po zaporu, kjer je zaprt kurdski voditelj), ki pa je le prinesel nekaj novega. Na zadnji dan letošnjega februarja so turški in kurdski predstavniki v palači Dolmabahçe podpisali dokument, ki naj bi pripeljal do miru. Toda že kakšen teden zatem, bilo je marca letos, je predsednik Erdogan razveljavil doseženo. Izjavil je, da ne bo nobenih pogajanj, ker ni kurdskega vprašanja in ne mirovnega procesa. In julija letos, dober mesec po parlamentarnih volitvah, je PKK napovedal novo vojno.
Potemtakem je PKK ravnala napak, ko je pred dvema letoma položila orožje?
Saj ga ni v celoti. Zaradi bridkih izkušenj iz preteklosti in zaradi bojev v Siriji in Iraku, kjer so prav Kurdi postali najmočnejša obrambna črta pred prodiranjem borcev Islamske države Iraka in Sirije. Džihadisti bi do zadnjega poklali Jezide, če jih ne bi še pravi čas rešili bojevniki PKK in njihovi kurdski bratje iz vrst Narodne vojske sirskega Kurdistana (YPG). Kurdi so umirali tudi v bojih za Kobane, ki so ga branili pred Islamsko državo. Ugled borcev PKK med Kurdi v Turčiji in v soseščini še nikoli ni bil tako velik, kot je zdaj. Odnos do PKK se spreminja tudi znotraj Turčije, med turško javnostjo. Predvsem zato, ker oblast o Kurdski delavski stranki širi samo laži. Brez vsakršnih dokazov.
Še pred izbruhom zdajšnje nove vojne med uradno Ankaro in PKK se je v zahodnih političnih krogih, zlasti v ZDA in Evropi, začela resna razprava o tem, da bi PKK črtali s seznama terorističnih organizacij. Predvsem zaradi kurdskega boja proti Islamski državi. Ves Zahod podpira Kurde v tem boju, saj so edina resna sila, ki se upira džihadistom. Američani so v Siriji denimo poslali nekaj z njihovim denarjem izurjenih bojevnikov, ki pa so dokaj hitro stisnili rep med noge in prestopili k fronti Al Nusra, ki je zelo blizu Islamski državi. Vlado v Ankari zelo skrbi zahodna podpora Kurdom, saj bi črtanje PKK s seznama terorističnih organizacij bistveno spremenilo stanje stvari. Tudi v domači turški politiki.
Pa smo pri paradoksu. Medtem ko se ves Zahod bori proti Islamski državi, turška letala v Siriji napadajo v glavnem položaje PKK.
Zdi se, da se je Turčija zahodni koaliciji proti Islamski državi pridružila zgolj zato, da bi lahko nemoteno tolkla po kurdskih položajih, kar je nesmisel brez primere. Nekaj podobnega zdaj počne tudi Rusija. Kurdi se namreč ne borijo le proti Islamski državi, ampak tudi proti režimu Bašarja al Asada, ki ga zdaj brani Vladimir Putin. Tudi zaradi ruske intervencije je v Siriji zdaj še večji kaos.
Je glavnina sil PKK zdaj v Siriji ali v Iraku?
Njihov glavni štab je še vedno v težko dostopnem pogorju Kandil v Iraku. Precej enot je seveda tudi v Siriji. Toda PKK je hkrati ves čas močno prisotna tudi v Turčiji. Kurdska gverila obvladuje dobršen del turškega Kurdistana na jugovzhodu države, kjer nadaljuje svojo vojaško strategijo. Problem je, da PKK nima dovolj politične podpore znotraj Turčije.
Ker ni več dialoga z Abdullahom Öcalanom?
Zagotovo. Država se je umaknila, po drugi strani pa je slišati, da tudi sam Abdullah Öcalan za zdaj zavrača uradni dialog z vlado.
V Strasbourgu, pred Palais de l’Europe, kjer je sedež Sveta Evrope, že ves teden gladovno stavkajo Kurdi, ki živijo v Franciji, in zahtevajo osvoboditev Öcalana, ki je v ječi že 16 let.
To so Kurdi iz Strasbourga in iz drugih predelov Francije, ki zahtevajo konec Öcalanove izolacije v zaporu Imrali, na otoku sredi Marmarskega morja. Njihovo temeljno sporočilo turški in evropskim vladam je, da je osvoboditev zaprtega kurdskega voditelja edino jamstvo za učinkovit in uspešen mirovni proces v Turčiji.
Brez aktivnega sodelovanja Abdullaha Öcalana v pogajanjih nikoli ne bo trajnega miru. Zahteve po njegovi izpustitvi je v preteklih letih podpisalo na milijone ljudi v Turčiji in drugod po svetu, toda uradna Ankara se ne zmeni za tovrstne pozive. Še več. Nedolgo tega so za rešetke posadili tudi malodane vse njegove odvetnike.
