Bodice: Janša v zapečatenem vagonu?

Janez Janša izkoristi vsako priložnost, da pokaže s prstom na Murgle. Morda pa je ravno drugače, da je namreč sam najvplivnejši »stric iz ozadja«, kar mi razumemo kot spletkar, zdrahar in podobno. Kakorkoli že, vsekakor se po vrnitvi iz zapora vede vsak dan bolj »pogumno«, celo ošabno, rekli bi napoleonovsko.

Kdo pa so, recimo, »strici iz ozadja« v globalnih razsežnostih? Michael Bradley ima v svojem Vodniku po tajnih družbah takšen seznam: Asasini, Bilderbergerji, Klub Bohemia, Rimski klub, Svet za odnose s tujino, Esseško tajno združenje, prostozidarstvo, Zlato zoro, Iluminate, Templarje, Kukluksklan, mafijo, Veličastnih 12, Voliera in Akvarij, Organizacija Mensur, Opus Dei, Red mrtvaške glave, Sionsko priorstvo, Vitezi rožnega križa, Okrogla miza, Triade in Trilateralna komisija.

Dobro, ta seznam bo vsakomur za »sodobni svet« videti precej čuden, eksotičen, ampak v njem bi se vendarle našlo marsikaj zanimivega. Na primer Bilderbergerji: člani so bili ali so še princ Charles, španska kraljica Sofija, nizozemska kraljica Beatrix, najvplivnejši družinski člani Rockefellerjev, Ronald Reagan, Margaret Thatcher, Gerald Ford, Bill Clinton itd.

Potrjeno naj bi bilo, da so imeli Bilderbergerji v oblasti vse ameriške predsednike od zgodnjih sedemdesetih let, le Jimmy Carter in njegov podpredsednik Walter Mondale naj bi bila člana Trilateralne komisije. Član evropske komisije in član bilderbergerjev Mario Monti naj bi nedavno (2007) izjavil: »Udeleženci smo imeli srečanja v zasebnih sobah, sprejeti sklepi pa niso bili obvezni za (evropsko) komisijo. Iz teh srečanj ne izhaja nobena resolucija, o ničemer se ne glasuje, niti se ne izda kakršnegakoli uradnega političnega sporočila.«

Sicer pa se je ta druščina poimenovala po hotelu Bilderberg na Nizozemskem, kjer njena pomembnejša srečanja varuje britanska obveščevalna služba MI6, v Ameriki pa Cia. Michael Bradley ne pojasni, kako je ta druščina povezana z mednarodnim kapitalom in korporacijami, vsekakor pa si ne smemo delati iluzij, da tu ni nekih omrežij. Poglejmo samo, kako trmasto ZDA in EU vztrajata pri tajnih pogajanjih o škandaloznem trgovinskem sporazumu TTIP, ki bo državam de facto odvzel suverenost.

In kaj ima vse to opraviti z nami, milimi slovenčki, ki smo se še pred kratkim zanašali na svoje delovne ročice, nenadoma pa smo se znašli v veliki mašini za »faširano« meso? No, pri nas je skoraj idilično, saj gotovo nimamo Kukluksklana, iluminatov, templarjev ali Reda mrtvaške glave. Imamo pa seveda Opus Dei, bog ga požegnaj. In predvsem je gotovo, da premoremo vsaj neko podeželsko različico oblasti v ozadju, v kateri je še najbolj transparentna Cerkev, vse drugo pa je … kdo in kaj?

Predvsem se da vrnitev Janše z Doba že na prvi pogled primerjati z vrnitvijo na Korziko izgnanega Napoleona v Pariz. Pariški časniki so najprej pisali, da je pošast krenila z otoka Elba, ko je »pošast« prispela v prestolnico, se je medijsko že preobrazila v Napoleona Bonaparteja, velikega vladarja in vojskovodjo. To spektakularno vrnitev za sto dni je seveda »nekdo« omogočil in organiziral; vrnitev Janše v politiko je, kot vemo, trasiralo ustavno sodišče, ki je s tem dezauriralo celotno redno sodstvo. Res nenavadno.

Doslej smo menili, da imamo tri veje oblasti, zdaj pa nam to iluzijo razblinja ustavno sodišče, ki je očitno iznad vsega in kot kak absolutistični monarh posega v karkoli se mu zahoče. Ali kar samo ustanovi občino, ali prepove referendum, ali izpusti zapornika, pravnomočno obsojenega na vseh stopnjah, in mu na široko odpre vrata na naše cirkuško politično prizorišče. Kjer najprej poliže sladoled, že takoj pa tudi navrže premieru, da dela slabo in da njegova vlada ni bila izvoljena legitimno.

Prav, vse se morda da pojasniti z »ideološko zavzetostjo« ustavnih sodnikov, vendar se zdi, da to le ne more biti dovolj za tak pravno organizirani prevrat, ki dejansko vodi v razkroj rednega sodstva. Kdo so »strici iz ozadja«, ki podpirajo ali celo usmerjajo ustavno sodišče? Ne bomo namigovali, ampak javnost vsekakor opazi neverjetno servilnost do te »pošasti s Korzike«, pardon, z Doba vrnjenega nam sina slovenskega naroda. Predsednik republike, na primer, je sočutno telefonaril z obsojencem, ko pa se je ta vrnil v parlament, mu je hitel stisniti roko. Nenavadno?

To niti ni toliko pomembno, bolj bode v oči, da se je očitno začela organizirana kampanja proti sodstvu in tožilstvu, ki sta menda krivi tudi za krivično obsodbo Janše. Obsojenec kot tožitelj proti celotnemu sodstvu – in pri tem mu nekdo, kot kaže, še vneto asistira? Recimo Boris Štefanec, prej tako rekoč podeželski odvetnik, zdaj šef protikorupcijske komisije (KPK), ki zaradi neke povsem trivialne zadevščine obtožuje generalnega tožilca Zvonka Fišerja korupcije. Bogseusmili, to je tako za lase privlečeno, da bi nekdo moral na to temo spisati komedijo.

In tu se je na svojem prangerju znašel tudi predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša, ki naj bi moral po zadevi Patria odstopiti – tako po anketi Dela meni sicer tesna večina vprašanih. Le katerim »stricem iz ozadja« jih je uspelo tako »indoktrinirati«, saj bi večina vprašanih težko izustila, česa je pravzaprav krivo vrhovno sodišče. Razen, da je potrdilo sodbe v zadevi Patria. Kakorkoli vzamemo, gre nedvomno za linč slovenskega pravosodja, katerega žrtev utegne biti tudi pravosodni minister Goran Klemenčič, bivši šef KPK in kajpak »močno priljubljen« v nekaterih interesnih omrežjih.

Kajpak je v epicentru tega dogajanja Janez Janša in pomislili bi lahko, da gre za njegovo maščevanje sodnikom in tožilcem, ki mu niso pri srcu – kajpak če srce sploh ima. Ampak to bi bilo nekoliko naivno, vse to vremensko dogajanje okoli pravosodja je očitno malce bolj domišljeno in organizirano. Če malce špekuliramo, se da vrnitev Janše z Doba v politiko primerjati tudi z vrnitvijo Lenina iz Švice, kjer je bogu tratil čas, v Sankt Peterburg, in sicer v »zapečatenem« vagonu. Vse to je izvedla nemška obveščevalna služba in uspeh je bil popoln. Lenin je v Rusiji zanetil revolucijo, država se je začela razkrajati in je izstopila iz vojne. Nemci so dosegli svoje.

Seveda ustavno sodišče Janše ni vrnilo v politiko v »zapečatenem vagonu«, vendar je omogočilo nov zagon desnici, ki bi sicer z voditeljem na Dobu hirala, tako pa se je hitro pobrala in opogumila. Zadnja razprava v parlamentu o novem zakonu o prikritih grobiščih je pokazala, da so dekleta in fantje celo krenili v ofenzivo z radikaliziranimi ideološkimi stališči; zaslutili so, da jim to čedalje bolj omogoča mlačno moralistično ozračje, ki ga okoli sebe ustvarja premier Miro Cerar, seveda pa tudi že prislovična jalovost levičarjev.

Slovenija torej ne premore bilderbergerjev, premajhna je za to, zato pa vsekakor imamo neka zakulisja, »strice iz ozadja«, ki so zapornika z Doba dobesedno porinili nazaj v politiko in zdaj se vse spet vrti okoli njega. Gre samo za ideologijo in politične načrte ali pa so v ozadju tudi specifični ekonomski interesi? Bogsivedi, morda pa vse skupaj vodi celo Red mrtvaške glave.