Jaz sem Luther Blissett! Ne, jaz sem Luther Blissett!

Wu Ming je pisateljski kolektiv iz Bologne, ki izhaja iz italijanske aktivistične scene s konca prejšnjega stoletja. Kolektiv zavrača zvezdniški sistem, zato se njegovi člani v medijih pojavljajo le z imeni in nikoli s fotografijami. Wu Ming so avtorji številnih knjig, med njimi petih obsežnih zgodovinskih romanov, v katerih s prepletanjem zgodovinskih dogodkov in fikcije govorijo predvsem o sedanjosti.

Okoli gverilskega pisateljskega jedra se je oblikovala fundacija Wu Ming, katere raziskovalni, aktivistični in umetniški kolektivi se lotevajo okoljevarstvenih vsebin in kritično spodnašajo desničarski zgodovinski revizionizem. Z enim od treh članov pisateljskega kolektiva, Wu Ming 1 – Robertom Buijem, smo se pogovarjali pred njegovim predavanjem na mednarodni konferenci Prava in neprava imena, ki jo je sredi oktobra organiziral zavod Aksioma v Kinu Šiška.



Pred soustanovitvijo pisateljskega kolektiva Wu Ming ste bili član mednarodnega gibanja Luther Blissett Project. Iz česa je leta 1994 v Italiji vzniknilo gibanje, ki je povezovalo na stotine ljudi po Evropi in Južni Ameriki?

Gibanje Luther Blisset Project je neposredno izšlo iz italijanske skvoterske scene, s katero smo delno še vedno povezani. To je bilo zelo zanimivo obdobje, v katerem so se križali različni kulturni vplivi iz mednarodne underground kulture. Devetdeseta leta so bila v Italiji izjemno vitalna, zlasti Bologna, ki je bila od nekdaj odprta za zunanje vplive in je povratno vplivala na scene drugod.

Bologna je veljala tudi za zelo levičarsko mesto …

Tako je, vendar je uradna levica v resnici zelo desničarska, medtem ko so bila mladinska levičarska gibanja od nekdaj radikalna in domiselna. Želeli smo ustvariti lik ljudskega junaka generacije kulturnih aktivistov, ki so začeli uporabljati internet, in tako smo začeli za svoje delovanje vse od radijskih oddaj in medijskih potegavščin do fenzinov ter glasbenih in pouličnih gledaliških predstav uporabljati kolektivni psevdonim Luther Blissett. Mesece smo natančno pripravljali potegavščine in nato lažne zgodbe oziroma novice posredovali medijem, ti pa so jih objavili, ne da bi preverili njihovo verodostojnost. Po objavi smo za lažno informacijo prevzeli odgovornost in pojasnili delovanje mehanizmov medijskega sistema, ki smo ga izrabili z namenom, da bi zgodbo naredili verjetno.

Ena od vaših znamenitih potegavščin je bil izmišljen lik srbskega konceptualnega umetnika Darka Mavra, ki je razstavljal fotografije svojih skulptur iznakaženih trupel. Leta 1998 ste po Mavrovem »samomoru« v srbskem zaporu pojasnili, da je bil Darko Maver sicer izmišljen lik, vendar so bila trupla, posneta v vojni v Jugoslaviji ter izvorno objavljena na tedanjem obskurnem spletnem portalu rotten.com, resnična. Kaj je bil razlog za »rojstvo« Darka Mavra?

Z likom Darka Mavra smo želeli sprožiti refleksijo in analizo tako zahodnih medijev kot zahodne umetniške scene, za katero je vojna na Balkanu pomenila zgolj še eno priložnost za razpravljanje o umetnosti. Ko smo sprožili peticijo za osvoboditev Darka Mavra iz srbskega zapora, so jo podpisali mnogi umetnostni kritiki. Ta njihova gesta je bila nadomestek aktivizma, kajti medtem ko vojni v Jugoslaviji niso namenjali nikakršne pozornosti, so bili aktivni v podpori umetnika, ki v resnici sploh ni obstajal. Šokiralo nas je, da sta zahodna inteligenca in umetniška scena ob vojni v Jugoslaviji pretežno molčali.

Med zgodbami, ki krožijo o izboru imena Luther Blissett, je najpogostejša ta, da ste ime prevzeli po ne ravno uspešnem temnopoltem nogometašu jamajškega rodu, ki je tedaj igral za AC Milan. Kako se je nogometaš Luther Blissett soočil z istoimenskim gibanjem?

Sprva je bil zmeden, kasneje pa je našo igro sprejel in v eni od britanskih športnih tv-oddaj celo v italijanščini prebral odlomek iz našega materiala. Ko so tik zatem posamezniki začeli vstajati s stolov in izjavljati: Jaz sem Luther Blissett, je sam na koncu z nasmeškom dodal: Ne, jaz sem Luther Blissett.

Ali je morda na metodo izbire imena in vašega delovanja vplivala tudi skupina Laibach?

Vsekakor, Laibach smo spremljali kot najstniki. V Italiji je fašizem še zmerom tabu, v nacionalni zavesti ni razprav o italijanskih vojnih zločinih na Balkanu, vse to je bodisi potlačeno bodisi sprevrnjeno, med drugim s toksičnimi pripovedmi o fojbah. V italijanskem nacionalnem diskurzu so Italijani vedno in samo žrtve. Laibachova estetika ponovne uporabe totalitarnih elementov fašizma, nacizma in stalinizma je tudi v Italiji odpirala rane. Reakcije, ki jih je sprožal Laibach, so nas zelo navdihovale in nekaj laibachovskega se je brez dvoma ujelo v naše delo, zlasti zavedanje performativnosti izjav, da ko torej nekaj izrečeš, ima to neposreden učinek.

Iz projekta Luther Blisset, ki ste ga zastavili kot petletko in ga leta 1999 ukinili, je izšlo več umetniških in aktivističnih kolektivov, poleg najznamenitejšega, pisateljskega kolektiva Wu Ming, je v njegovem duhu deloval kolektiv MIR, ki je po Italiji uprizarjal potegavščine s pristanki NLP. Kako ste izbrali ime Wu Ming, ki v kitajščini pomeni anonimen, z rahlo drugačno izgovorjavo pomeni pet oseb, izraz pa uporabljajo tudi kitajski aktivisti, ki se borijo za pravico do svobode govora?

Zadnja leta ima Wu Ming tri člane, a na začetku nas je bilo pet in zabavalo nas je, da se lahko v kitajščini poigravamo z dvojnim pomenom.

Že v kontekstu Luther Blissett ste ustanovni člani Wu Ming napisali izvrstno romaneskno mednarodno uspešnico Q. Roman je naslovljen po inicialki skrivnostnega lika, ki prehaja skozi različne zgodovinske situacije v prvi polovici 16. stoletja, med drugim se leta 1525 znajde med anabaptisti Thomasa Müntzerja, ki je podprl nemško kmečko vojno. Zakaj ravno 16. stoletje, v katero je postavljeno dogajanje tudi vašega romana Altai (2009)?

Šestnajsto stoletje je v marsičem definiralo našo sodobnost. Pomeni namreč začetek finančnega kapitala in tudi javnega dolga, saj so se monarhi zadolževali pri bankah. To je čas Luthrove reforme in protireformacije pa tudi stoletje spopadov med krščanskim zahodom in Otomanskim cesarstvom. Velika nemška kmečka vojna pomeni prvo moderno razredno vstajo, Engels jo v knjigi Nemška kmečka vojna označi za prvi revolucionaren poskus gradnje nove družbe. Želeli smo napisati alegorijo o italijanskih in evropskih radikalnih gibanjih 20. stoletja in na ta način so roman Q interpretirali tudi mnogi udeleženci gibanja '68. Hkrati pa je roman tudi metafora za Luther Blissett Project, saj glavni lik Q nenehno spreminja identiteto in sodeluje v političnih prevarah. V tem smislu je zgodovinski roman Q tudi naša avtobiografija. Kasnejši roman Altai sicer ni nadaljevanje Q, ju pa povezujejo osrednja lika in Benetke, kjer se Q konča in se Altai začne. V Altaiju, ki je postavljen v Sredozemlje, je ena osrednjih tem vojna med Benetkami in Otomanskim cesarstvom. Z romanom smo med drugim želeli spodnesti mit, ki ga širi islamofobna italijanska desnica, da je v znameniti bitki pri Lepantu leta 1571 krščanski zahod porazil islam in da potrebujemo novi Lepanto. Resda je v bitki pri Lepantu, ki je pomenila vojno za Ciper, krščanski zahod premagal Turke, a so Turki kmalu zatem podjarmili Ciper. Želeli smo razjasniti zgodovinski kontekst, kajti italijanske skrajno desničarske stranske, s Severno ligo vred, še vedno proslavljajo obletnico domnevnega zahodnega poraza islama v bitki pri Lepantu.

V romanu 54 (2002), ki ste ga postavili v leto 1954 na ozemlje Italije, Jugoslavije, ZDA, Velike Britanije in Sovjetske zveze, ste zgodovinska dejstva prepletli s fikcijo, v kateri igralec Cary Grant v sodelovanju z MI6 in FBI prispe v Jugoslavijo z namenom, da se na otoku Šipan sreča s Titom in ga prepriča, da bi MGM o njem posnel film, ki bi v hladni vojni pomenil zahodno propagando proti Sovjetski zvezi …

Med raziskavami za roman smo ugotovili, da v biografiji Caryja Granta obstaja šestmesečna slepa pega, preden ga je Hitchcock prepričal, da se je vrnil v filmski svet in odigral glavno vlogo v filmu Ujeti tatu. Pri tem smo se poigravali z dejstvom, da je bil Tito nekakšen dandy, ki ga je zanimala moda, Cary Grant pa je tedaj veljal za najbolj elegantnega moškega na svetu ...

… kar je zanimivo glede na to, da je Cary Grant izhajal iz britanskega delavskega razreda …

Drži, a mu je s skoraj znanstveno metodo in disciplino uspelo zgraditi izjemno elegantno, a hkrati prav nič elitistično pojavnost.

Poleg tega ni veljal za mačista …

Nasprotno, o njem so krožile govorice, da je gej. V svojem alkimističnem eksperimentu smo se lotili izziva, kaj bi si Tito in Cary Grant lahko povedala, a to je le ena raven romana, ki vsebuje več kot sto likov. Predvsem nas je zanimala refleksija povojne Italije.

Roman se začne s pozivom komunistične partije Slovenije italijanskim vojakom, naj se uprejo fašizmu in se priključijo partizanom. Iz romana je razvidno, da ni bilo malo italijanskih vojakov, ki so dezertirali na jugoslovansko partizansko stran ….

Nasprotno, na stotine italijanskih vojakov je k partizanom dezertiralo po italijanski kapitulaciji septembra 1943 pa tudi že prej. Vendar ta zgodba v italijanskem mainstreamu ni prisotna. Italijanska buržoazna ideologija je preplavljena z antislavizmom, Slovani so za italijanske reakcionarje vselej pomenili sovražnike, zato smo želeli nacionalni diskurz dekontaminirati ter osvetliti zgodovinska dejstva in razmerja med Italijo in Jugoslavijo. V Italiji je po drugi svetovni vojni prišlo do izdaje italijanskega odporniškega gibanja, ki se je borilo proti nacizmu in fašizmu. V 50. letih je bilo še vedno veliko fašistov v italijanskih oblastnih strukturah in povojnih političnih strankah, nad delavskim gibanjem se je izvajala policijska represija, tedanja krščanskodemokratska stranka je bila zelo reakcionarna, ženske so bile v popolnoma podrejenem položaju, na jugu Italije se je prav v tistem času mafija iz ruralnega fenomena preoblikovala v moderno podjetje. Roman 54 je tako preplet zgodovinskih in fiktivnih ravni.

Večina vaših romanov je postavljena v preteklost. Kako izberete določeno zgodovinsko obdobje?

Zanima nas to, kar je v preteklosti potlačeno, odstranjeno, pozabljeno, slabo povedano, instrumentalizirano. Z romani skušamo povedati zgodbe na novo, iz povsem novih zornih kotov, pri čemer se srečujemo z izjemno zanimivim spregledanim materialom. Ne gre za to, da bi ga spregledali zgodovinarji, sam sem po izobrazbi zgodovinar in pri proučevanju virov ter arhiviranju uporabljam znanstveno metodo. Problematičen je vsesplošni nacionalni diskurz, s katerim so preplavljeni italijanski mediji, poleg tega obstaja žanr psevdozgodovinskih knjig, katerih avtorji, najpogosteje novinarji, brez resnega pristopa in metode pišejo proti italijanskemu odporniškemu gibanju in partizane predstavljajo kot morilce, ki so pobijali civiliste. Naše delo je tako odziv tudi na tovrstno pisanje, s preteklostjo se namreč ukvarjamo na alegoričen način, s katerim govorimo o sedanjosti.

Poleg romanov pišemo tudi knjige, ki jih imenujemo neznani pripovedni objekti in v katerih raziskujemo, kaj iz preteklosti je do danes preživelo, kako je, na primer, prva svetovna vojna oblikovala območje severovzhodne Italije, ki je nekdaj pripadalo habsburškemu cesarstvu. Neverjetno, kako močno je še vedno prisotna nostalgija po Avstro-Ogrski. V mnogih domovih po severni Italiji še vedno visi portret cesarja Franca Jožefa …

Domnevam, da zato, ker je bil Trst najpomembnejše avstro-ogrsko pristanišče …

Tako je. Nostalgija po monarhiji in »našem očetu« Francu Jožefu je v resnici nostalgija po biznisu. Trst je kot zelo pomembno sredozemsko pristanišče ustvarjal ogromne dobičke, o čemer pišem tudi v knjigi Cent'anni a nordest, za katero sem opravil mnogo intervjujev in terenskega dela. Wu Ming se lotevamo preteklosti, pri čemer vselej gledamo v sedanjost, in če je le mogoče, tudi v prihodnost.

Medtem ko je vaša literatura v mednarodnem prostoru zelo cenjena, je italijanska kritika deljena, nekateri domači kritiki vas imajo resnično v želodcu.

Nekateri italijanski kritiki in novinarji nas sovražijo iz političnih in s tem tudi literarnih razlogov in večinoma naših knjig niti ne berejo. Wu Ming izhajamo iz skvotov in nismo povprečni buržoazni avtorji, ki bi jih oni želeli podpreti. Sploh ne gre nujno za desničarske pisce, ampak tudi tiste, ki pripadajo uradni levici. Demokratska stranka nas sovraži bolj, kot so nas kdaj sovražili fašisti. A hkrati imamo ogromno bralcev in z našim delom se ukvarja veliko resnih literarnih teoretikov, ki pa večinoma živijo v tujini, saj se je v preteklih letih iz Italije izselilo precej ljudi, med njimi zlasti intelektualci. Toda žaljivi zapisi se nas ne dotaknejo in jih celo objavljamo v desnem stolpcu na našem spletnem blogu Giap.

Kritični ste tudi do postmodernističnega cinizma, poigravanja in relativizacije?

Kritični smo do ironije za vsako ceno. V bližnji preteklosti so bile kulturne strani italijanskih časopisov preplavljene z neumnim metaironičnim pisanjem o pisanju o pisanju o pisanju …, kar je danes vseprisotno na spletnih omrežjih. Wu Ming smo ironični, ko je potrebno, bralci se med branjem naših knjig tudi nasmejijo, a ko je treba biti resen, ironijo izključimo. Verjamemo, da mora pisatelj za svoje početje in izjave prevzeti odgovornost. Vse bolj je namreč razširjena praksa, da avtor po tem, ko zapiše oziroma izreče neumnost ter posledično doživi javni napad, pojasnjuje, da je šlo zgolj za provokacijo. Naš pristop je temu povsem nasproten.

Kako poteka proces kolektivnega pisanja?

Pisanja romana se lotimo s fascinacijo z določenim zgodovinskim obdobjem, naj je bilo to 16. stoletje, povojna petdeseta leta, ameriška vojna za neodvisnost ali pa francoska revolucija leta 1793. Metoda se od knjige do knjige rahlo razlikuje, a vselej začnemo pisati šele po tem, ko se zakopljemo v zgodovinske vire in arhive in opravimo natančne raziskave določenega zgodovinskega obdobja. Med raziskavo izberemo zgodovinske epizode in like, nekatere like pa si izmislimo, da z njimi posamične zgodbe povežemo. Na začetku gre za kolektivno pripovedno improvizacijo, ko sedemo skupaj in na podlagi raziskanih virov na mizo zmečemo različne zgodbe, zatem oblikujemo scenarij romana, pri čemer konec vedno pustimo odprt. Scenarij razdelamo na sekvence, te na posamična poglavja in si jih med sabo razdelimo. Prvo verzijo posameznega poglavja napišemo posamično, nato se srečamo in poglavja na glas prebiramo ter jih skupaj popravljamo, krajšamo in do konca oblikujemo. Po končani prvi sekvenci se lotimo naslednje in tako naprej. To velja za romane, medtem ko neznane pripovedne objekte pišemo posamično v konzultaciji z drugima članoma kolektiva.

Poleg pisateljskega kolektiva Wu Ming obstaja istoimenska fundacija, ki povezuje na stotine ljudi in se loteva različnih raziskovalnih in aktivističnih projektov. Med drugim sodelujete v okoljevarstvenem gibanju NO TAV, ki se že sedemindvajset let bori proti gradnji visokohitrostne železniške proge v Alpah, ki naj bi povezovala Torino in Lyon.

NO TAV je najpomembnejše radikalno gibanje v Italiji, ki se bori proti okoljsko uničujočemu, pošastno dragemu, koruptivnemu in povsem neuporabnemu infrastrukturnemu projektu v Val di Susa v Piemontu. V tej dolini živi 80.000 prebivalcev, ki v veliki večini tej gradnji nasprotujejo, njihova prizadevanja pa podpirajo tudi mnogi ljudje iz drugih delov Italije. Ob 25. obletnici gibanja NO TAV sem napisal knjigo, ki pomeni biografijo tega gibanja, na pohodih katerega se zbere tudi 30.000 ljudi. Tamkajšnje prebivalstvo se bori na različne načine, med drugim je na tisoče njih kupilo zemljo v izmeri enega kvadratnega metra, ki je predvidena za gradnjo te infrastrukture, na tem ozemlju so se v določenih fazah oblikovale tudi nekakšne utopične komune, kjer so eksperimentirali z alternativnimi ekonomijami.

Zaradi močnega in vztrajnega odpora gibanja NO TAV se je v skoraj tridesetih letih gradbeni načrt že nekajkrat spremenil in so njegovi posamični deli opuščeni, trdovratna pa ostaja gradnja gigantske železniške postaje v Val di Susa in petdesetkilometrski tunel, ki naj bi stal devet milijard evrov in dejansko ne bi bil povezan ne z vzhodom ne zahodom. Glede na stališče Francije, da bo o tem projektu začela razmišljati šele po letu 2030, Francije ta projekt očitno ne zanima.

Predvidevam, da gre pri gradnji te železniške infrastrukture za tesne povezave med državo in korporacijami?

Tako je. Jedro italijanskega kapitalizma je gradbeništvo in od krize leta 2008 se vse vrti okoli asfalta, opek in betona. V igri niso milijoni, ampak milijarde. V Italiji gradbeno infrastrukturo obvladujejo tri, štiri korporacije, ki gradijo tudi v Afriki in Aziji, in ker ta megalomanski projekt obeta ogromne zaslužke, s politično podporo vztrajajo pri njegovi gradnji. Z gibanjem NO TAV pa smo povezani tudi prek drugih aktivnosti fundacije Wu Ming. Z Wu Ming 2 (Giovanni Cattabriga) sodelujeva v kolektivu Alpinismo Molotov, ki združuje ljubitelje Alp od Piemonta, Lombardije do Furlanije, med njegovimi člani so tudi Slovenci iz Trsta. Alpinismo Molotov je okoljevarstveno gibanje, ki se bori proti komercializaciji Alp, obenem pa člane povezuje ljubezen do pohodništva in alpinizma. Poleg ohranitve Alp se borimo tudi proti mačizmu, ki korenini v fašizmu in po katerem je gora alegorija za žensko, ki jo je treba osvojiti in premagati.

V kolektivu Nicoletta Bourbaki (ime je izpeljano iz imena matematičnega kolektiva Nicolas Bourbaki, ki je deloval v Franciji v 30. letih prejšnjega stoletja) se kritično lotevate zgodovinskega desnega revizionizma, ena od njegovih osrednjih tem pa so fojbe. Kakšno je stališče do fojb kolektiva Nicoletta Bourbaki, s katerim sodeluje tudi zgodovinar dr. Jože Pirjevec?

Nicoletta Bourbaki povezuje okoli petdeset zgodovinarjev, raziskovalcev na področju teorije medijev in aktivistov. Italijanska wikipedija je zelo okužena in onesnažena s skrajno desničarskimi zgodbami, ki zanikajo italijanske vojne in kolonialistične zločine. Nihče ne govori o tem, kaj se je dogajalo pred letom 1943, ne o fašistični in nacistični invaziji na Jugoslavijo in o italijanskih vojnih zločinih na Balkanu, ne o prisilni italijanizaciji na vzhodni italijanski meji in v Istri, ne o zatiranju slovenske in italijanske manjšine v Italiji. Ko se vse našteto odstrani, tako ostanejo fojbe in ubogi Italijani, ki so bili žrtve komunističnega barbarizma in kar je pod Berlusconijevo vlado postala mainstream zgodba. Pred desetletjem je bila na italijanski televiziji v osrednjem terminu predvajana televizijska drama Srce v breznu (Il cuore nel pozzo), ki si jo je ogledalo na milijone gledalcev. V tej fašistični verziji o fojbah so Slovani prikazani kot divjaki, ki so pobijali italijanske civiliste in posiljevali Italijanke. Mi smo ta mit zelo uspešno razbili z javnimi predstavitvami dokazanih zgodovinskih dejstev.

V zvezi s fojbami uporabljate izraz »leteče fojbe«?

Italijanski fašisti želijo več fojb, zato so začeli govoriti o skritih fojbah na severu Italije, v katerih naj bi izginilo na stotine Italijanov, pri čemer se lokacije fojb nenehno spreminjajo. Te poskuse smo sesuli s številnimi intervjuji in medijskimi pojavljanji, med drugim v tedniku Internacionale, ki velja za eno najuglednejših italijanskih revij in v kateri je bil objavljen tudi pogovor z dr. Jožetom Pirjevcem; člani Nicolette Bourbaki so namreč tako Italijani kot tržaški Slovenci. Fojbe je desetletja raziskoval ugledni zgodovinar Galliano Fogar in ugotovil, da razlog fojb ni bil etničen, ampak socialen in političen. V primeru fojbe v istrskem Vinežu je šlo za razredno maščevanje zaradi nesreče, ki se je leta 1940 pripetila v raškem premogovniku in v kateri je bilo mrtvih in ranjenih na desetine večinoma hrvaških rudarjev. Italijanski lastniki premogovnika so v soglasju s fašističnim režimom to katastrofo prikrili in o njej ni bilo ne preiskave ne sojenja. Tik pred kapitulacijo Italije leta 1943 je izbruhnil upor tamkajšnjih rudarjev, tako so se maščevali odgovornim za katastrofo. Vdrli so v prostore premogovniške uprave, ubili zaposlene in njihova trupla vrgli v fojbo v Vinežu. Vendar ne zato, ker so bili Italijani, temveč je bil njihov motiv socialen in političen.

A ne gre le za fojbe, ampak za zgodovinski revizionizem italijanske skrajne desnice, s katerim so prežeti italijanski vodilni mediji. Veliko neumnosti o naši nacionalni zgodovini, ki so danes izrečene in zapisane v medijih, izvira iz skrajne desnice, ki ji je med Berlusconijevo vlado uspelo prodreti v mainstream. Dandanes se v medijih pojavljajo vsebine, ki so jih še v 90. letih izrekali samo fašisti, zato genealogiji tega diskurza natančno sledimo in spodnašamo lažne elemente.

Eden od kolektivov Wu Ming je tudi skupina iluzionistk Laboratoire de magnetisme revolutionnaire Marie Nozière. S čim se ukvarja ta ženski kolektiv?

Ne gre za kolektiv, ampak laboratorij. Naš zadnji roman L'armata dei sonnambuli (Vojska mesečnikov, 2014) je postavljen v obdobje francoske revolucije in govori tudi o mesmerizmu in hipnotizmu. Feminističen roman, katerega glavni lik je revolucionarka v Parizu leta 1793, je postal kulten na področju iluzionizma in čarovniških trikov in je sprožil odziv iluzionistk, ki so se uprle spolni diskriminaciji v iluzionizmu, kjer prevladujejo čarodeji. Omenjeni laboratorij iluzionistk in čarodejk v svojih predstavah uporablja čarovnike trike, ki so navdahnjeni z našim romanom, kar nas zelo veseli.

Medtem ko vaša imena niso skrivnost, pa odločno zavračate fotografiranje za medije in pojavljanje na televiziji. Kakšen je vaš odnos do prepoznavnosti in javnega izpostavljanja?

Wu Ming nadaljujemo dediščino Luther Blissett Project. Z oblikovanjem kolektivnega lika Luther Blissett posamični liki niso obstajali, tako da smo tudi portret Luthra Blissetta ustvarili z zlitjem številnih moških in ženskih obrazov. Ta pristop smo ohranili tudi kot Wu Ming, zato se v medijih ne pojavljamo s svojimi fotografijami, kar pa ne pomeni, da nimamo javnih predstavitev in intervjujev. Nasprotno, sam sem nenehno na poti, a pomembnejši od medijskih pojavljanj so za nas nastopi v živo. Imena članov Wu Ming niso skrivnost. Ve se, da mi je ime Roberto Bui in da imam psevdonim Wu Ming 1, pri čemer številka ob imenu ne pomeni, da sem šef, ampak da je priimek Bui prvi po abecednem vrstnem redu. Preostala člana sta Giovanni Cattabriga (Wu Ming 2) in Federico Guglielmi (Wu Ming 4), v preteklosti sta z nami sodelovala še Luca Di Meo (Wu Ming 3) in Riccardo Pedrini (Wu Ming 5).

Lani ste se člani Wu Ming kritično javno odzvali na domnevno razkritje identitete pisateljice Elene Ferrante in podprli njeno pravico do anonimnosti in zasebnosti …

Na novinarja smo naslovili očitek, da njegovo početje ni novinarstvo, ampak medijski umor. Pisatelji in še toliko bolj pisateljice so od nekdaj iz različnih razlogov uporabljali psevdonime, tako da ni to prav nič novega. Edini novinarjev cilj je bil povzročiti škandal, pri čemer ni šlo za avtoričino pisanje, ampak za brutalen napad nanjo. Pisateljica je bila v novinarjevem »razkritju« predstavljena kot intrigantna bogata Židinja, žena zelo slavnega italijanskega pisatelja, ki ji pri pisanju zelo verjetno pomaga, če že ni sam avtor njenih knjig. Kar je skrajno šovinistično, seksistično in nagnusno!