Je slona mogoče zaviti v časopis?

V svoji beograjski novinarski »karieri« nisem posebno rad zahajal v palačo federacije, ki so jo, če se še spomnite, zgradili kot pompozen sedež gibanja neuvrščenih. Pozneje je tam, v že kar načetem objektu, domovala zvezna vlada, tam pa je zasedala tudi t. i. Kraigherjeva komisija, nekaj najbolj duhamornega v mojem življenju. Ne ure, cele noči se je debatiralo o nekih alkimističnih rešitvah za samoupravljanje in Jugoslavijo. Naposled se je iz tega izcimilo kar petnajst »poročil«, debelih knjig, ki jih seveda ni nihče bral.

Najbolj zanimiv je bil Sergej Kraigher: zmogel je nepretrgoma govoriti uro ali dve, ko pa sem pogledal v svojo beležnico, ni bilo niti približno razvidno, o čem, zakaj, kako itd. Skratka, popolnoma izvotleno frazarjenje, kakršnega je sposobna samo politika. Ko je bilo treba iz celonočne »seanse« sestaviti poročilo za Delo, sem se moral mučiti, da sem lahko iz vsega sestavil dvajset vrstic.

Naj mi sedanji slovenski politiki oprostijo, vendar mi ob njih misel nemudoma uide k palači federacije in Kraigherjevi komisiji. Te dni je v palači OZN v New Yorku za majhno predstavo frazarjenja poskrbel naš vrli Miro Cerar, ki je, kot je razbrati iz poročil, opozoril na razmere v Siriji in na begunsko krizo. Vsega tega nismo vedeli, hvaležni smo, da je nam in celemu svetu odprl oči.

Joj, da ne pozabimo, po njegovih besedah Slovenija trdno podpira agendo za trajnostni razvoj, hkrati pa si menda želi podobnega uspeha na podnebni konferenci v Parizu, kjer bi morali sprejeti pravno zavezujoč sporazum. Naša država, je rekel Cerar, bo predlagala uvedbo svetovnega dneva čebel, »s čimer želimo širiti zavest o njihovi zelo pomembni vlogi« ...

Ganljivo in kajpak še kako poučno za vso svetovno elito, zbrano ob East Riverju. Premier je govor pred generalno skupščino sklenil z obljubo, da bo Slovenija vzela nase svoj del odgovornosti za boljši svet. To veličastno izjavo je vsekakor treba zabeležiti za prihodnje rodove.

No, saj ne gre, da bi imeli kaj proti premieru; prizadevamo si le opozoriti, da se od nekdanje politične žlobudravščine ni prav nič premaknilo, morda je šlo celo na slabše. Kajti v času, ko smo tudi Slovenci imeli nekaj s tisto arhitektonsko neprebavljivo palačo federacije ob Donavi, je bilo v zraku še nekaj ponosa in trmoglavosti, zdaj pa je slovenska politika bolj omagana kuzla kot kaj trdnega in vsaj malce samozavestnega.

Zlasti zunanja politika (če sploh je!) je videti kot eno samo prilizovanje in hlinjenje, hlapčevstvo. Našemu ljubemu Cerarju je pomembneje od javnega mnenja, da ga po telefonu pohvali tista gospodinja iz Leipziga. Zunanje politike sploh ni več, ker smo vse prepustili EU, Evropska unija pa je tudi nima, zato smo v bistvu čolniček, ki ga premetava vsak vremenski pojav. Glede begunske krize sploh nimamo svoje politike.

Značilno je, kako smo se odzvali na t. i. ukrajinsko krizo, ki so jo seveda izzvale ZDA, z velikim zadovoljstvom pa pri tej raboti sodeluje tudi Nemčija s svojimi sateliti. Karl Erjavec je hitro doumel, da se vse skupaj za nas ne bo izteklo dobro, kajpak pa se je menda bilo treba podrediti EU in njeni politični birokraciji, ta pa je v odnosih z Washingtonom kot poslušni nemški ovčar. Slovenija pa zraven kot čivava. Ali še slabše, kot ovca.

Piše se leto 1933. V begu pred Stalinom pride na sovjetsko mejo čreda ovac. Graničar jih ustavi. »Zakaj bežite iz Rusije?« »Pred politično birokracijo,« zine ena. »Stalin je naročil, da morajo zapreti vse slone.« »Ampak saj vendar niste sloni,« se začudi graničar. »Povej ti to na policiji,« reče ovca.

Slovenija je s svojimi politiki v precej podobnem položaju: v Bruslju in na podobnih policijskih postajah EU se mora zagovarjati, da ni slon, ampak ovca – in to se sčasoma sprevrača že v neokusnost. Vrhunec je dosegel sedanji premier, čeprav njegovi predhodniki niso bili nič boljši. V času osamosvajanja smo bili pripravljeni »kljubovati celemu svetu«, zdaj pa delujemo kot kura, ki jo bo hrvaška Podravka kmalu predelala v svoje jušne kocke. Saj res: na Koprskem smo vajeni dvojezičnosti (slovenščina in italijanščina), Todorićev Mercator pa s hrvaščino že uvaja trojezičnost.

Ne bodimo malenkostni, ampak pred četrt stoletja sta intelektualna in politična srenja v Sloveniji premogli nekakšen veder pogled na dogajanja v evropski okolici, zdaj pa se vsi skupaj zgolj podrejajo »bruseljskim pravilom«. Cerar je v tem pogledu utelešenje pridnega šolarčka.

Tedaj smo često potovali v Barcelono, kjer so nas Katalonci sprejemali z navdušenjem, kajti v Sloveniji so videli luč za svojo nacionalno osamosvojitev. Katalonije seveda niti približno ni treba predstavljati, dovolj je omeniti olimpijske igre, nogometni klub in gospodarsko razvitost. Toda vse se lahko nekega dne zalomi, še zlasti če nimaš Edvarda Kardelja, ki bi Španiji spisal ustavo, kakršno je Jugoslaviji in kakršna je omogočila Sloveniji, da je odletela kot ptička. Tudi ta ustava je nastajala v palači federacije.

Zdaj smo Slovenci do Kataloncev (8,5 milijona) tako rekoč brezbrižni, čeprav se jim dogaja pravna tortura iz Madrida. Odrekanje sleherne možnosti samoopredelitve, kot da bi bila rigidna španska ustava nad vsem, tudi nad božjo voljo in nebeškim kraljestvom. Celo Britanci so doumeli, da morajo Škotom omogočiti samoodločbo – in taka pozitivna miselnost bi v Evropi prej kot do razpadanja privedla do močnejšega povezovanja.

No, problem je predvsem naša brezbrižnost do vsega naokoli, čeprav so nas v obdobju osamosvajanja mnogi močno podprli. Brez mednarodne podpore ne bi bilo Slovenije; ZDA so bile med zadnjimi, ki so nas priznali. To mnogi naši politiki kajpak sistematično odmislijo, ZDA so tabu!

Uradno politiko je seveda treba razumeti, da se ne more neposredno vmešavati v špansko/katalonske zadeve, težko pa je v zakup vzeti, da je naš intelektualni kozmos postal tako neobčutljiv za vsenaokoli – in posledično se potem vse skupaj reducira na kakega Cerarja in njegove telefonske pogovore z Berlinom. To niti približno ne bi smel biti naš položaj v Evropi. Naš položaj v Evropi ne more biti jecljanje v bundestagu in občasno frazarjenje v OZN, ko v klopeh ostanejo samo še tretji sekretarji delegacij.

Kajpak smo si Katalonijo vzeli samo za primer; v Evropi je na desetine situacij, ko bi lahko tudi Slovenija »delovala pozitivno«, vendar se zdi, da je intelektualni naboj te nacije povsem opešal, vlada zna na »teren« poslati le še kak oklepnik, politika pa se reducira na žlobudravščino na ravni Kraigherjeve komisije. Malce dekadentno. Morda pa v Ljubljani, na primer na Špici, zmoremo postaviti še kakšno našo palačo federacije.

Ker smo že nekaj krotovičili okoli ovac in slonov. Šala iz šestdesetih: »Je slona mogoče zaviti v časopis?« »Je, če je v njem natisnjen govor Hruščova.«

Zanimivo, da zna »ulica« mnoge stvari povedati bolj jedrnato in smiselno kot v petnajstih knjigah političnega blebetanja ali za mikrofonom generalne skupščine OZN.