Tiskane izdaje
Evropski projekt dobiva »nove temelje«, njegovi akterji so pred zborom bogatih in vplivnih v Davosu samozavestno napovedali svež začetek. Na mednarodni oder se je vrnila kanclerka Angela Merkel, čisto spredaj je predsednik Emmanuel Macron z načrtom za revitalizacijo Evrope. Francija je spet v sredici, vedno v zgodovini so njene elite producirale evropske ideje. Kdor ne more biti del jedra, ne sme ovirati ambicioznih držav, nove obrise EU nakazuje Elizej, ne obstaja več Evropa à la carte, pripoveduje italijanski premier Paolo Gentiloni. V času nastajanja drugačnih razmerij na celini je Slovenija spet zatopljena v svoj mali svet. Njen horizont je arbitražni spor s Hrvaško.
Mogoče razprave o evropski prihodnosti ne dojema kot prednostne, mogoče se ji zdi, da spreminjanje konstelacije evropskih držav zanjo ni bistveno. Po letu 2004 se je razletelo veliko iluzij, EU ne daje več udobja, da se skriješ v njeni senci. Brez zgodbe sta ostali obe, Slovenija in Evropa, je stanje stvari znal ubesediti Aleš Debeljak. In vendar naša prihodnost zahteva evropski kontekst, samo evropska povezava je okvir, ki zagotavlja smisel in preživetje slovenske države. Majhne države morajo razmišljati o velikih rečeh.
Slovenija pa je pogreznjena v konflikt s sosedo, s svojim drobnim sporom o uveljavitvi arbitražne sodbe je postala neprijetna za Evropo. Z nenehnim cukanjem za rokav komisije ustvarja mučen vtis, izjave visokih bruseljskih uradnikov zvenijo čedalje bolj paternalistično. V vsaki novi etapi je zaznati, da nima specifične teže, tudi po štirinajstih letih v EU je ostala quantité négligeable, mala državica, staterello. Njena politična kultura še vedno kaže deformacije, ki jih ni odpravila, pravna država ostaja nepopolna, pri moralno-etičnih standardih je odpovedala. V Evropo ni prinesla ničesar, samo mejni spor s Hrvaško.
V spomin prihaja politična »mizerija malih vzhodnoevropskih držav«, o kateri je že leta 1946 pisal István Bibó. Briljantni madžarski intelektualec je analiziral politično mentaliteto Madžarov, Čehov, Poljakov, tudi Srbov, Hrvatov, Slovakov, vsi so se medsebojno sovražili. Izumil je koncept »kolektivne nervoze«, opisoval je »eksistencialni angst srednje- in vzhodnoevropskih držav, ki mestoma preide v 'politično histerijo'«.
Tomi Lombar/Delo
Politične napetosti in nacionalna histerija so spet postale prevladujoče stanje v slovensko-hrvaških odnosih. Uradna Ljubljana bi se morala vendar zanesti na mednarodnopravne argumente: če arbitražne razsodbe ni mogoče v celoti uveljaviti ta hip, jo bo mogoče kasneje. V mednarodni politiki morajo nekatere reči dozoreti in velikokrat potrebujejo čas. Namesto tega jo je Hrvaška spet vpletla v svoje nakane. Evropska ideja in sobivanje v osemindvajseterici niso razgradili nacionalizma na obeh straneh meje, ta stoletja prej ni bila začrtana, od zmeraj smo živeli v istih državah. In niti ni pričakovati, da bi se Bruselj v arbitražni zadevi, čeprav je ministriral ob nastanku, izrecno postavil na slovensko stran. Kljub vsemu je nepojmljivo, da se je tukajšnja zunanja politika spet zožila na odnose Hrvaško. Ni zelo drugače od Shakespearovega zapleta, starega spora med Hamletom in Fortinbrasom, ki potem zaradi »majhnega kosa zemlje, ki nima v sebi nobene vrednosti«, grozi, da prerase v tragičnega. Toda enako kot Evropa nima več Monnetov in Adenauerjev in Spinellijev in niti Havlov in Antallov, tudi Slovenija nima več Janeza Drnovška, ki ni histeriziral in je v kritičnih trenutkih znal ohraniti mirne živce.
Ponovno smo vstopili v utrujajočo dvostransko vojno, v teh spopadih ni zmagovalcev. Problematično je, da se Slovenija približuje temu, da lahko za celotno Evropo postane država, omejena na eno samo zunanjepolitično temo (one issue country). Podobnih primerov je v mednarodni skupnosti več, od Makedonije do Palestine, vse zaznamuje madež, ki se ga je težko znebiti. Še bolj problematično je, da konflikt dodatno odmika Slovenijo od najbolj povezane skupine v Evropski uniji. Hrvaška bo v vsakem primeru ostala na evropski periferiji, perpetuiranje in bilateraliziranje spora potiska tudi Slovenijo, čeprav članico evra in schengna, na obrobje.
Megličasta snov, ki se ji reče Evropa več hitrosti ali več smeri, postaja razvidna. Njena institucionalizacija, o kateri se dogovarjajo veliki, bi ustvarila nov razkol med različnimi stopnjami članstva v sedemindvajseterici. Noben evropski državljan ne bi hotel biti drugorazredni državljan, to je v podtonu strahov o diferencirani integraciji oziroma variabilni geometriji Evrope. Nove razlike bi poglobile stare zamere in povečale bi nacionalizem med tistimi, ki bodo ostali na periferiji. Težko je videti še kak cilj, pomembnejši od usmeritve vseh naporov v to, da ne ostaneš onkraj cezure.
