Pomisleki: Jeza in postresnica

Oxfordski slovar je za besedo letošnjega leta izbral postresnico (post-truth). In to zato, ker sta dva pomembna dogodka leta (britanski referendum o članstvu v EU in ameriške predsedniške volitve) pokazala, da so objektivna dejstva manj pomembna kot vplivanje na čustva volivcev. Ob tem se je seveda treba vprašati, ali je kdaj resnica res bila pomembna in kdaj politika ni zmagovala tako, da je vplivala na čustva ljudi. Francoski psihoanalitik Jacques Lacan je že pred desetletji poudarjal, da ljudje nikakor nimajo radi resnice in da je veliko močnejša od strasti do vednosti strast do nevednosti. Zanikanje, zatiskanje oči, videti to, kar želimo, zavedna in nezavedna ignoranca so strategije soočanja s travmatično resnico, ki jih ljudje že od nekdaj uporabljajo. Kar se je spremenilo danes, je le tehnologija tega zanikanja.

Pred nekaj leti si je bilo težko predstavljati, da nam bo internet zožil dotok informacij in da bomo vse manj vedeli, kaj se dogaja po svetu. Še manj smo si lahko predstavljali, da bomo vse manj vedeli tudi o tem, kaj se dogaja neposredno okoli nas. Zgodilo pa se je natanko to. Ob vseh možnostih, ki jih ponuja splet, ljudje vse bolj živijo v svojih omejenih svetovih in njihov pogled na svet je kot pogled skozi tunel, ko vidijo le v smeri, v kateri gledajo, in kjer so malo izpostavljeni pogledu tistih, ki svet vidijo drugače. Ogromno Britancev in Američanov se tako danes sprašuje, kako je mogoče, da je njihova družba postala tako razdeljena v pogledih na svet, in kako je mogoče, da nasprotni politični poli vse manj vedo, kaj mislijo drugi.

V času, ko ogromno ljudi dobiva dnevne novice prek interneta in ko je facebook postal eden najpomembnejših posredovalcev informacij, se je zgodilo to, da ljudje večinoma sledijo istomislečim. Ne gre le za to, da se s stališči nasprotne strani ne strinjajo, problem je, da teh stališč mnogokrat niti ne poznajo.

Pred ameriškimi volitvami je britanski časopis Guardian naredil eksperiment: skupini konservativnih in skupini liberalnih ameriških bralcev je z njihovim privoljenjem za mesec in pol na njihov facebook pošiljal novice iz nasprotnega nabora medijev. To bi bilo nekako tako, kot če bi v Sloveniji bralci Mladine začeli dobivati tekste, ki jih običajno berejo bralci Reporteja, in obratno. Rezultat takšnega »pranja« možganov je bil presenetljiv. Večina ljudi se je globoko zgražala nad novicami in komentarji, ki jih bere nasprotna politična stran. Mnogi so imeli občutek, da sploh ne živijo v isti državi, ker imajo tako drugačne poglede na politično dogajanje v njej. Nekateri so pod vplivom novih novic spremenili dolgoletna stališča. Nekaj ljudi je soočenje s kritičnim razmišljanjem o kandidatu, ki so ga dotlej podpirali, prepričalo, da je najbolje, da na volitve sploh ne gredo. Precej ljudi pa je bilo po tem eksperimentu odkrito strah. To se je zgodilo priseljencem, ki so prebirali odkrito sovražne zapise o grožnji z izgonom imigrantov, gradnji zidu na meji z Mehiko in podobnim. Eden od tujcev, ki že dolgo živi v ZDA, je denimo dejal, da si ni mislil, da ga njegovi sodržavljani tako sovražijo.

Wael Ghonim, eden od očetov arabske pomladi, je danes skeptičen do novih medijev, saj pravi, da isti mediji, ki so ključni, ko gre za posredovanje sporočila o potrebnosti sprememb, danes opravljajo vlogo, ki te spremembe onemogoča. Internetni mediji namreč mnogokrat ožajo kompleksne družbene probleme v slogane, ki mobilizirajo ljudi v njihovih zaprtih sistemih informacij, kjer slišijo le mnenja tistih, ki se z njimi že tako in tako strinjajo. Sovražni govor in neresnice v teh medijih zasedajo isto mesto kot dobre namere in različne resnice.

Problem današnjega časa pa ni le to, da vse manj vemo, kaj si nasprotni politični pol misli, ampak tudi to, da nas vse manj zanimajo dejstva. Med ameriško predvolilno kampanjo je cela vrsta novinarjev vsak dan opozarjala, da so Trumpove izjave polne laži. Novinar časopisa Toronto Star je na primer vsako noč preverjal dejstva, ki jih je čez dan na javnih nastopih zagovarjal Trump, in običajno je na dan našel več kot dvajset netočnosti, vsega skupaj pa več kot petsto. S preverjanjem dejstev se je ukvarjala tudi četa drugih ameriških novinarjev, a Trumpa takšno preverjanje ni niti malo motilo. Čeprav so mu novinarji dokazovali, da so mnoge njegove izjave neresnične, jih je še kar naprej ponavljal na shodih.

Preverjanje dejstev je še manj motilo Trumpove podpornike. Ti so se strastno ukvarjali z elektronsko pošto Hillary Clinton in njenimi dobro plačanimi govori za finančne inštitucije z Wall Streeta, medtem ko jih niso zbodle informacije, da Trump že desetletje ne plačuje davkov ali pa, da naj bi Trumpove korporacije bile znane po tem, da so pred raznimi sodnimi postopki množično brisale elektronsko pošto s svojih strežnikov, ali da naj bi fundacija njihovega kandidata dobila kar 150.000 dolarjev za videopogovor z ukrajinskim tajkunom.

Medtem ko je velika skupina časopisnih novinarjev poskušala dokazovati javnosti, da je predsedniški kandidat serijski lažnivec, so televizijske hiše iz dneva v dan delale Trumpu zastonj reklamo, ko so od jutra do večera ponavljale (mnogokrat z zgražanjem) vsebino njegovih tvitov. Trump je namreč pozno ponoči milijone svojih sledilcev razveselil s šokantnim, mnogokrat odkrito sovražnim tvitom. Ameriške tv-hiše so te tvite začele komentirati že pri jutranjih poročilih. Četudi so se mnogi novinarji trudili, da bi vsebino tvitov kritično ocenili, je bil propagandni učinek narejen že s tem, da so jih na televiziji nenehno ponavljali.

Trumpu je uspelo prav s tem, da je bil v tvitih zelo neposreden. V nočnem pisanju je izražal plejado svojih občutkov – mnogokrat globoko žaljivih do priseljencev, žensk in islama. Še zlasti pa ni skrival jeze, narcističnega samozadovoljstva, kadar mu je šlo dobro, in seveda prezira do tekmice.

Novinarka revije The Atlantic Monthly je dobro opisala fenomen Trumpa, ko je dejala, da ga tisk jemlje dobesedno, a ne resno, medtem ko ga njegovi podporniki jemljejo resno, a ne dobesedno. Slednjim zato ni bilo toliko pomembno, kakšna je vsebina njegovih govorov, ampak to, kako so bili posredovani. Še pomembnejši pa je bil njihov učinek – in sicer čustva, ki so jih ti govori in tviti sprožali.

V času, ko smo bili vse bolj pod vtisom, da lahko naše življenje učinkovito napovedujejo algoritmi, in v času, ko nas potrošniška ideologija še vedno prepričuje, da je posameznik lahko racionalni izbiralec, ki ga zanima maksimaliziranje svojega dobrega in minimaliziranje bolečine, so z vso močjo na plan udrla čustva. Američani po volitvah govorijo o poplavi sovraštva, gnusa in tesnobe. Najbolj prisotno čustvo pa je jeza.

Jezni beli volivci, predvsem moški z nižjo izobrazbo, so se najbolj močno identificirali s Trumpom in ga v svojem nezadovoljstvu zaradi izgube delovnih mest in vse večje odmaknjenosti na margino družbe množično podprli. Po volitvah so močno jezni volivci, ki se s Trumpom ne strinjajo. Dnevni odmerek jeze kljub zmagi še vedno stresa novoizvoljeni predsednik. V enem od tvitov se je na primer jezil nad broadwayskim igralcem, ki je po gledališki predstavi z odra pozval k rasni toleranci bodočega podpredsednika, ki je bil med gledalci.

Psihoanalitiki, ki se ukvarjajo z jezo, poudarjajo, da gre pri jezi za poseben problem potlačitve. Lahko smo na primer jezni na svojega šefa, čeprav smo morda nezavedno jezni na starše. Ko izražamo čustvo jeze, je zato vselej pomembno vprašanje, na koga smo pravzaprav jezni. Za nižanje življenjskega standarda ali izgubo službe lahko krivimo priseljence, toda ob jezi proti tujcem bi dejansko morali biti jezni na korporacije, ki so v želji po čim večjem dobičku prestavile delovna mesta v tretji svet.

Za Sigmunda Freuda so strasti nekaj, kar je vselej močnejše od racionalnih interesov. Freud je nekoč dejal, da jeza vodi k strahu, strah k sovraštvu in sovraštvo nas vodi v temo. Lahko pa rečemo tudi, da strah vodi v jezo in sovraštvo in da prav strah spodbuja ljudi, da si zatiskajo oči ali pa vidijo le tisto, kar hočejo.

Stanley Cohen v knjigi States of Denial ugiba, kako to, da se toliko sprašujemo, zakaj ljudje zanikajo dejstva. Zanikanje je nekaj tako zelo običajnega, zato bi se bilo bolje vprašati, kako to, da so ljudje sploh pozorni, kdaj sploh nekaj opazijo, in kdaj so dovolj vzburjeni, da so pripravljeni nekaj narediti, še posebej za ceno osebnega tveganja.

Zaradi ameriških volitev, brexita in vzpona radikalne desnice v mnogih državah v Evropi je pesimiste strah, da gre družba vse bolj v smer sovraštva in da se kaj lahko ponovi vzpon fašizma, ki je vodil v drugo svetovno vojno, optimisti pa upajo, da lahko ta obrat v desno odpre vrata novim progresivnim družbenim gibanjem. Ko je nekoč aligator odtrgal optimistu levo roko, je ta dejal, da situacija niti ni tako slaba, kot je videti. Končno ga nihče več ne bo spraševal, ali je levičar ali desničar.