Tiskane izdaje
Ironičen, posmehljiv, na trenutke banalen, a izjemen v miselnih lupingih. Še vedno velja za enfant terrible francoske literarne scene, čeprav je pred dvema mesecema dopolnil petdeset let. Kadar ne piše, je tv-voditelj, tarča paparacev, literarni kritik, kolumnist Figara, urednik moške revije Liu, filmski režiser in igralec ter priložnostni didžej. V Ljubljano je prišel na knjižni sejem s Francijo v fokusu na povabilo Francoskega inštituta v Ljubljani.
Pogovarjala sva se v debatni kavarni knjižnega sejma v Cankarjevem domu, med šumom, množico ljudi. Za hip se je zdelo, da so knjige spet iskano blago in pisatelji objekti poželenja. Ljubljano pozna. Tukaj je bil že dvakrat; najprej ob izidu kritike oglaševanja in izpraznjene sodobne družbe 2.999 SIT (Vale-Novak), nato ob izidu romana Windows on the World (Vale-Novak), ki je presenetil njegove bralce in njegove kritike – občutljivo izpisana zgodba o restavraciji »na vrhu sveta«, na vrhu stolpa, ki so ga 11. septembra zrušili teroristi z ugrabljenimi letali. Pedigre svoje aristokratske družine nam je razkril v meditaciji o spominu, zaporu v literarizirani biografiji Francoski roman (Vale-Novak), ki jo je začel pisati v zaporu, kamor so ga strpali zaradi vlečenja kokaina pred pariškim nočnim klubom. V lahkotnejšem romanu Ljubezen traja tri leta (Modrijan) nas je prepričal, da je ljubezen potrošna stvar z omejenim rokom trajanja, dokler se ni spokoril z zadnjim romanom Oona & Salinger (Chiara), o veliki romantični ljubezni med hčerko znanega ameriškega dramatika in kultnim pisateljem J. D. Salingerjem. Torej ljubezen traja več kot tri leta? »Odvisno. Včasih traja tri dni. Včasih traja samo tri minute,« se zaheheta. »Tri minute, vključno s tušem. Ha, ha, ha.«
Nisva začela z ljubeznijo, ampak z vprašanjem, ki je bilo zaradi tragičnih dogodkov v Parizu nekako prvo vprašanje pri vseh povabljenih francoskih gostih letošnjega sejma.
Kje ste bili na noč terorističnih napadov v Parizu, kaj je bila vaša prva misel?
Bil sem doma, kar je zame čudno. In imel sem srečo. Kajti v klubu Bataclan sem bil večkrat, tam sem nedavno organiziral veliko zabavo, poznam lastnike in ljudi, ki tam delajo. Moj prijatelj barman je mrtev. Umrl je tudi moj dobri prijatelj, ki je šel tja na koncert. Tako da ... (pomolči)
Zelo je čudno. Nova stvar je ta, da je nevarnost povsod.
Nevarno je, da smo tukaj na knjižnem sejmu v Ljubljani, nevarno je, da si vzameš pijačo in greš na nabrežje Ljubljanice, ker so tam nekje nori ljudje, ki te hočejo mrtvega, ker boš spil svojo pijačo. Zanje je to zločin. Zločin je, da poslušaš glasbo, ki ti je všeč, da greš na nogometno tekmo ali da piješ mojito. Vse je zločin v očeh skrajnežev. Nisem vedel, da sem v življenju zagrešil toliko zločinov. Moji prijatelji so umrli zaradi tega. Seveda smo postali bolj paranoični, a ljudje v Parizu so začeli spet hoditi ven ...
Pariški znanci so mi rekli, da je na ulicah, v trgovinah, galerijah … veliko manj ljudi, da se v zraku čuti strah.
Strah seveda je. Toda to ni nujno samo slaba stvar. Ni slabo, če te je strah. Strah te naredi bolj pametnega, bolj osredotočenega, bolj se zavedaš stvari. Lahko ga izrabiš kot novo energijo. Nočem biti strahopetec, zato bom še hodil ven, na koncerte, v galerije … Če me hočejo ubiti, naj me ubijejo. Potrebno je samo nekaj nahujskanih tipov, ki nosijo orožje. Če so res taki luzerji, ki v življenju ne vidijo nobenega smisla in jih je nekdo prepričal, da je največji smisel v tem, da naredijo samomor, potem naj ga naredijo sami.
Spoštujem to, da nekdo želi končati svoje življenje. Toda če hočeš, da s tabo umre še na stotine drugih, ki si želijo živeti, potem je to norost. Ja, jezen sem, zelo sem jezen in hočem biti jezen.
Kaj pravite na izjavo francoskega predsednika Françoisa Hollanda, ki pravi, da smo v vojni? Ni to preveč težka beseda?
Je, in v tem se ne strinjam z našim predsednikom. Jaz sem za geslo generacije Woodstocka 1969: Make love, not war. Če ti ljudje hočejo vojno, mi ne bi smeli ubogati njihovih pravil. Če so nori, če zavračajo življenje, potem moramo naprej uživati življenje, moramo hoditi ven, v klube, na koncerte, predstave, ljubiti drug drugega in ignorirati te norce. Nihče ne bi smel odločati o tem, kam smem in kam ne smem.
Mnogi teoretiki in novinarji, tudi v Guardianu, pravijo, da je bombardiranje in vojna napoved tisto, kar Isis pričakuje. Tisto, česar ne pričakuje, je povezanost, enotnost vseh nas. Woodstock, kot ste rekli.
Gotovo. Na bes odgovarjamo z rožami, na bombe z ljubeznijo. Vem, zveni naivno, to je kompleksna stvar. In v resnici tega ne morem komentirati, zato ker tega ne razumem. Čista resnica je, da tega ne razumem. Ne razumem, kako nekdo lahko na koncertu v hrbet ustreli nosečo dekle, ki jo je zgrešil prvi rafal in se poskuša pobrati s tal.
Ko si sposoben česa takega, nisi več človeško bitje. Zato zame jezik nasilja ni jezik, ki ga želim poslušati in s katerim se želim sporazumevati. Me razumete?
Ko sem bil v šoli, je bilo edinkrat, ko sem se pretepal, takrat, ko sem tipu zabrusil neki šaljiv dovtip; tip ni znal odgovoriti, zato me je udaril. Ljudje so nasilni, ker niso sposobni komunicirati, ker niso dovolj inteligentni, da bi svoje težave rešili drugače.
V romanu Oona & Salinger pišete: »Vedno pride trenutek, ko se zdi, da ljudje čakajo na katastrofo, ki bo rešila njihove probleme. Ta obdobja se na splošno imenujejo predvojna. To ni čas, ki bi bil primeren, da se človek zaljubi.« Vidite vzporednice s časom, v katerem smo zdaj?
Roman Oona & Salinger se dogaja v predvojnem obdobju, leta 1940, ko ZDA še niso bile v vojni, Francija je ravno izgubila vojno in na ameriško intervencijo smo čakali štiri leta. A ko sem opisoval to obdobje, še nisem vedel, da je tako sumljivo podobno obdobju, v katerem smo zdaj. Tam so bili mladi ljudje, ki so se hoteli imeti lepo, ki so se zaljubljali, hodili ven, pričakovali boljše življenje, polni upanja. In nenadoma kot da jih je nekdo zbudil. Tam nekje je nasilje, poslušajte nas.
To se je zgodilo Salingerju. V znamenitem newyorškem Stork klubu je prvič videl Oono O'Neill. Nosil je smoking, v ozadju je igrala jazz glasba, tam sta bila tudi Orson Welles in Truman Capote, pili so vodko martini in ona je bila najlepše dekle na zabavi, hčerka nobelovca Eugena O'Neilla, ki ga je spoštoval. Zaljubil se je na prvi pogled. In nenadoma so ga vpoklicali in moral je v vojno. Vse se je v trenutku pretrgalo. Ne vem, morda bom jutri moral v Sirijo in se tam plazil po puščavi. Ali bom sedel v zaprti sobi z droni in s pritiskom na gumb ubijal z njimi. Računalniška igra. Kako lahko je ubijati z droni, mar ne? Oprostite. Kadar so stvari preveč dramatične, se vedno šalim.
Pred desetimi leti, ko je izšel slovenski prevod knjige Windows on The World o terorističnem napadu 11. septembra, ste rekli, da se vam zdi, da živimo na robu samomora človeštva. In da ste jokali večino časa, ko ste pisali ta roman. Kako vidite ta čas zdaj v primerjavi z letom 2001?
Tragedija 11. septembra je pomenila začetek nove ere in zdaj smo tukaj, zato pravim, da se lahko zgodi kjerkoli, prav v tem trenutku ... Res sem jokal, ko sem pisal Windows on the World, ker je bilo jasno, da se je svet, kakršnega smo poznali na Zahodu, nepovratno spremenil, in jokal sem tudi, ko sem pisal zadnjo knjigo, v kateri sem opisoval dogodke iz druge svetovne vojne skozi oči pisatelja, ki ga obožujem.
Nenadoma teatralično odpije zadnji požirek belega vina, postavi prazen kozarec in očitajoče pogleda proti šanku, pogleda po občinstvu: Potrebujem nekaj alkohola. Ne veste, da pisatelji potrebujejo alkohol, da lahko ustvarjajo? V hipu se predstavnica Beletrine Tina Deu pojavi pri najini mizi in med smehom občinstva postavi na mizo kozarec. Spet sledi niz dovtipov, miselnih preskokov, s katerimi doseže, da mu ljudje jedo iz roke.
Kje sva torej ostala? Morda so zato ljudje, ki berejo moje knjige in me potem spoznajo v živo, vedno razočarani. Ta nori, pretenciozni, površinski tip je napisal tako globoko romantično zgodbo. Ko pišem, sem odmaknjen od vsega, bolj resen, bolj tih, bolj dolgočasen. Celo bolj globok.
Kdaj ste se prvič srečali z Oono O'Neill, Salingerjevo muzo in kasnejšo ženo Charlieja Chaplina, od kod ta usodna privlačnost?
(Nasmešek.) Fotografija. Ko sem zagledal njeno fotografijo, sem se v trenutku zaljubil in hotel preživeti z njo vsaj tri leta življenja.
Torej je bilo res, kot pišete v romanu, da ste njeno fotografijo prvič videli takrat, ko ste leta 2007 snemali dokumentarec o Salingerju in hoteli s kamero vstopiti na njegovo posestvo …
Res je. Ko smo z ekipo prispeli v Novo Anglijo, kjer si je zgradil posestvo sredi gozda, na katerem je bila tabla ni prehoda, me je nenadoma spreletelo. Zakaj bi vznemirjali tega plahega, a uporniškega človeka, ki ima zdaj osemdeset let? Začutil sem, da nimam pravice vdirati v življenje pisatelja, ki se je zaprl pred svetom. In najverjetneje bi nas nagnal, morda tudi z orožjem, to ne bi bilo nič nenavadnega. Ekipa je bila v šoku, rekli so mi, nismo vendar prišli tako daleč, Frédéric, da zdaj ne bi poskušali vsaj, da nam odpre vrata in jih zaloputne … Nisem mogel. Da bi jih pomiril, sem jih povabil na kosilo v njegovo baje najljubšo gostilno – in tam sem zagledal to fotografijo Oone o'Neill.
Roman pravzaprav vzporedno govori o dveh vaših muzah, dveh ljubeznih: ena je mrtva, druga resnična, ki je postala vaša žena. Obe sta si celo fizično podobni.
Zgodba je zelo čudna. Torej, zaljubil sem se v mrtvo žensko, bil sem potopljen v študij njene biografije ... Na koncu svoje knjige sem se odpravil tudi v Švico, kjer sta živela s Charliejem Chaplinom, potem ko so ju kot komunista izgnali iz ZDA. Šel sem torej tja, da bi videl njuno hišo v Corsier-sur Veveyju, nato sem odletel v Ženevo in tam sem srečal Laro. Ko sem zagledal to dekle, z nenavadno zelenimi očmi, močnimi obrvmi, sem se takoj zaljubil, se poročil z njo in pred enim mesecem dobil otroka. Tudi konec zgodbe je lep. Hčerki sva dala ime Oona. Nauk zgodbe: Bodite previdni, ko pišete. Pisanje je nevarna stvar, lahko temeljno spremeni tvoje življenje. Če knjiga ne spremeni življenja bralca in avtorja, potem ni vredna, da jo napiše. To resno mislim.
Priznam, da sem bila presenečena nad sposobnostjo empatije. Medtem ko v večini drugih romanov pišete o sebi, ste v tem romanu zlezli v kožo realnim osebam in jih ponovno oživili.
To je vendar najboljša stvar pri pisanju romanov. Sploh zdaj, ko sem lahko vstopil v kožo svojih idolov ... Salinger, Oona, Charlie Chaplin, ki je zame največji genij filma, tako zabaven, hkrati tako ganljiv. Vsakič ko gledam The Kid ali Luči mesta, se zjočem kot otrok. Vsak kader tega filma je čista lepota.
Torej Oona se je poročila s Charliejem Chaplinom in imela sta osem otrok. Pravijo, da je bil kljub razliki v letih to lep zakon.
Srečanje med J. D. Salingerjem in Hemingwayem v hotelu Ritz ste opisali ne samo, kot da bi bili tam, ampak kot da ste vi Hemingway in Salinger hkrati, ki se pogovarjate. Kontrolirana shizofrenija.
Če pišeš, je to nujno. Da jo nadzoruješ, seveda. Torej, Salinger je srečal Hemingwaya 28. avgusta 1944 v hotelu Ritz. V baru sta spila nekaj drinkov, si lahko predstavljate to srečanje? Salinger ima 25 let in po vseh grozotah, ki jih je doživel, sreča najbolj slavnega ameriškega pisatelja, ki ga občuduje. In nihče ne ve, kaj sta govorila. Nihče ni bil tam, nihče ni tega dokumentiral. Zame je bil to izziv in priložnost, da si ta pogovor izmislim, da uporabim domišljijo. Nenadoma sem moral postati oba moja najljubša pisatelja. (Se nasmeje.) Kaj bi Salinger ob pijači rekel svojemu idolu Hemingwayu? Najprej bi najverjetneje govorila o vojni. Ker je Salinger ravno prišel iz Utah Beacha v Normandiji, si mislim, da sta začela govoriti o tem, kako sploh opisati grozoto vojne, kako opisati trpljenje ranjenega vojaka, ki išče svojo desno roko ... V romanu sem si zamislil ta dialog, ne vem, kaj sta v resnici govorila, ampak upam, da je bilo še boljše od tega, kar sem napisal (nasmešek).
Si je bilo težje zamisliti vsebino ljubezenskih pisem, ki jih je Salinger s fronte pošiljal Ooni O'Neill? Vemo, da so obstajala, da jih hranijo v zapuščini Chaplinove družine, a nihče jih še nikoli ni prebral. Tudi vam niso dovolili vpogleda vanje.
Ne, niso. Poskušal sem navezati stik z njimi, a se niso omehčali. Tako sem se moral tudi pisem lotiti z domišljijo. In ni bilo težko. Gre za bolečino. Vemo, da je bil noro zaljubljen v to dekle in da njej ni bilo več mar, in on jo poskuša prepričati na vse mogoče načine, z mojstrstvom stavkov, s cinizmom, z duhovitostjo, moledovanjem, z vsem, kar premore mlad fant v vojski, ki ima neskončno veliko časa ... Kar je tako žalostno. Vsi vemo: lahko imaš vse stvari na tem svetu, lahko počneš karkoli, toda nemogoče je prepričati kogarkoli, da nas ljubi. Ali nas ta nekdo ljubi ali pa nas ne. In bolj ko nekoga poskušaš prepričati – ljubi me –, slabši učinek dosežeš. Nikoli ne deluje.
Mislim, da je to res knjiga o ljubezni, ki ni bila recipročna.
Knjiga o trubadurski ljubezni. Bolj ko je daleč, bolj jo ljubim.
Verjamem, da potrebuješ muzo, nekoga, ki te navdihuje ... Dlje ko je, bolje je (nasmešek). Gre za ljubezen, ki je morda podobna ljubezni do Boga. Ko se je Salinger boril v vojni, je Oona postala njegov sveti duh, sveti gral, če hočete. Potreboval jo je, da bi preživel. Verjamem, da so določene ženske v našem življenju zelo pomembne; ne zato, da bi bili z njimi, čeprav si to želimo, ampak samo zato, da nas navdihujejo. Da si zaradi njih želimo pisati poezijo, ne pa delati otroke. Vemo, da je v umetnosti zlomljeno srce veliko bolj vznemirljivo od srečne ljubezni. Mi, Francozi, temu pravimo l'amour courtois, trubadurski poeti, ki so opevali lepoto dame, ki je niso niti zares poznali. Zelo srednjeveško, da se zaljubimo v podobo. A to se je zgodilo tudi meni z Oono. Zaljubil sem se v žensko s fotografije (nasmešek).
Najbolj pretresljivi deli romana Oona & Salinger so opisi izkrcanja zaveznikov v Normandiji, opisi drog, s katerimi so vojake spreminjali v ubijalske mašine, sploh pa prizor, ko Salinger kot ameriški vojak vstopi v koncentracijsko taborišče poleg Dachaua ... in od groze, ki jo tam vidi, doživi živčni zlom.
In se poskusi ubiti. Hospitalizirajo ga v vojaški bolnišnici v Nürnbergu maja 1945. In spet – nemogoče je vedeti, kaj natančno je videl, da ga je tako zlomilo. Zame, ki sem si poskušal to predstavljati in zapisati, je bil to tudi način soočanja z grozotami druge svetovne vojne v Evropi.
Tega, kar sem odkril v tem procesu raziskovanja, prebiranja knjig in gledanja dokumentarcev, nas niso učili v šoli, tega prej nisem nikoli videl na filmih. Hotel sem podoživeti občutek mladega občutljivega fanta, ki vstopi nepripravljen v takšno nasilje, v takšno grozo. Vse, kar se je zgodilo tem mladim vojakom do maja 1945, je popolna norost; po vseh teh bitkah, ko gledaš, kako razmesarjeni v mukah umirajo tvoji prijatelji, na koncu prispeš v Nemčijo, v taborišče Kaufering poleg Dachaua – in kar vidiš tam, je še tisočkrat bolj srhljivo od vsega, kar si videl do takrat. Gomile trupel, med njimi so nekateri še živi, kupi zoglenelih teles, človeška bitja, ki tehtajo trideset kilogramov, z izbuljenimi očmi ... Obstajajo pričevanja, da so takrat, ko so osvoboditelji vstopili v taborišče, taboriščniki začeli ploskati, a zvok dlani je bil kot udarjanje lesenih vej, na rokah ni bilo več mesa. Človeška bitja, ki so kot siv les. Težko si je to predstavljati.
V dokumentarcu je podatek, da naj bi se Salinger po tem, ko je okreval, poročil z nemškim dekletom in kasneje ugotovil, da je bila nacistka.
Da, tega nisem dal v roman, ker se mi je zdelo prekompleksno za zgodbo, ki sem jo hotel povedati. Toda si predstavljate to norost? Zaljubil se je v nemško dekle, in glede na to, da je bil Jud, si je mislil, da bo to nekakšna pomiritev, Nemka in Jud, združena v ljubezni, da to lahko izbriše grozote vojne. Pozneje je ugotovil ne samo, da je bila nacistka, podpornica Hitlerja, ampak da je izdajala imena Judov nacistom, da je bila gestapovka, kriva za številne smrti.
Zapustil jo je, se vrnil v Ameriko in napisal Varuha v rži. Potem ni objavil ničesar več.
Zdaj lažje razumemo, zakaj je v kratkih zgodbah pisal večinoma o mladih, glamuroznih ljudeh in njihovih ničevostih ali o upornikih brez razloga, kakršen je bil Holden Caulfield iz Varuha v rži.
Točno to. To je bil njegov pobeg.
Zakaj ste vi doslej pisali predvsem o mladih, razvajenih, lepih, glamuroznih ljudeh? Vaša knjiga ne skriva, da je hvalnica kultu mladosti, drugače od recimo Houellbecqa, ki že v romanu Osnovni delci kritizira diktat zahodne družbe po mladosti in lepoti.
Morda o mladosti pišem zato, ker se staram. In je pisanje o tem moj način iskanja lepote v tem svetu. Tolaži me, da v tem nisem izjema. Kdo si zares želi postati star, zgubljati lase in zobe? Koga ni strah smrti? Pa tudi … ta stvar, ki se je zgodila v Parizu 13. novembra, je spremenila pogled na mladost, lepoto, življenje nasploh. Zdaj se vsakič, ko greš v Parizu na koncert ali na pijačo v trendovski bar, počutiš kot upornik. Vsa ta leta, ko sem pisal o nočnem življenju Pariza, o zapeljevanju deklet in barih, sem v resnici mislil, da počnem nekaj nesmiselnega, da zapravljam čas, toda zdaj sem dojel, da sem se boril za svobodo, da sem bil Charles de Gaulle nočnega življenja. Zdaj šele dojemamo, da je bila v tem svojevrstna svoboda, da zapravljaš življenje, da greš na predstavo, koncert ali v kino, ne da bi te bilo strah, da se bo na sedežu ob tebi nekdo razstrelil.
Zdaj je napadena prav ta svoboda, strast do življenja, do vsega, kar ljubimo in kar nam je všeč. Prej je bilo to za nas običajno. Za mnoge druge dežele ni. In hočem se boriti za to, kar je bilo prej samoumevno.
Zanimivo, da vas tako vznemirja J. D. Salinger, ko pa ste sami njegovo popolno nasprotje. Salinger je bil potopljen v svoj samotni svet, vi pa preigravate različne družbene vloge: od didžeja, igralca, kritika do filmskega režiserja, urednika moške revije Lui in celo radi dajete intervjuje … Kdaj sploh pišete?
Res je, že po načinu življenja sem čisto nasprotje Salingerja. Nisem dovolj pogumen niti, da bi en dan ostal sam zaprt v hiši, medtem ko je on od leta 1965, ko sem se jaz rodil, živel v popolni odmaknjenosti in osami. Zato ne izdajam knjig vsako leto, ker za pisanje potrebujem čas, veliko časa in odmik.
Hočete reči, da ste sposobni popolne samote?
Sem. Toda res je, da tega ne morem narediti v Parizu. Zato grem v malo francosko vasico ob morju Guéthary, dolgo časa opazujem morje, gore, dokler se ne pogreznem v svoj svet in postanem dolgočasni Frédéric, ki se vživlja v svoje junake.
Ne vem, kaj se dogaja z možgani v procesu pisanja, zelo čudno je. To je zame še vedno skrivnost. Nenadoma stavki pridejo v mojo glavo, običajno, kadar spijem nekaj kozarcev vina, začutim, da imam kaj za povedati. Včasih se mi zdi, kot da so si stavki izbrali mene ... Zelo čudna stvar. Potem si začnem delati zapiske.
Zapiske? Zanimivo, čeprav je ravno vaš idol Ernest Hemingway rekel, da je to nesmiselno, ker najbolj bistvene stvari med pisanjem same pridejo na površje.
Na žalost nisem Hemingway (nasmešek). Vsak pisatelj ima različno metodo. Moja je, da se usedem in čakam. Da ugasnem računalnik, telefon, teve, vse zunanje dražljaje in grem iz Pariza.
Mimogrede, na facebooku imate svoj profil, a na twitterju ne, kot ste rekli v svojem zadnjem romanu, ker ne vidite smisla v tem, da bi stavke raztresali neznancem, ko pa jih lahko zberete v roman ...
In jih prodam. Ne nazadnje sem nekdanji oglaševalec, ne? (Občinstvo se smeje.) Res se mi ne zdi smiselno raztresati svojih stavkov za twitter, sploh pa ne zastonj. In to resno mislim.
Nedavno ste posneli drugi igrani celovečerec L'Ideal. Kako je sploh prišlo do tega, da ste pred leti preprosto kar zrežirali film po vašem romanu Ljubezen traja tri leta? Kot da je to možno samo v Franciji?
Ja, ravno sem končal snemanje drugega filma, to poletje smo snemali v Moskvi. Kako je to možno? Tako kot ste rekli. V Franciji je to mogoče. Jean-Luc Godard in François Truffaut najprej nista bila filmarja, ampak teoretika, pa sta začela francoski nouvelle vague.
Zanimivo je tudi, da ste že drugi film posneli s komikom Gaspardom Proustom, ki se je leta 1976 rodil v Novem mestu kot Gašper Pust in zdaj velja za najboljšega komika v francoski kinematografiji. Kje ste ga našli in zakaj se vam je prav on zdel najprimernejši, da odigra vaš alter ego?
Gašper Pust je moj heroj, da. Zelo je zabaven. Zelo ciničen tip, zelo slovenski karakter, rahlo zloben, zabaven, nenehno zaskrbljen zaradi smisla stvari … (smeh) Spoznal sem ga leta 2011 na njegovi monokomediji in ga takoj vprašal, ali bi hotel v mojem prvem filmu odigrati vlogo Marca Marronierja, protagonista romana Ljubezen traja tri leta. Privolil je in to vlogo naredil tako dobro, da sem ga zasedel še za glavno vlogo v drugem filmu L'Ideal, ki je posnet po moji knjigi Au secours pardon (2007), o Francozu, ki gre v Moskvo, ki se trudi, da bi spal s čim več lepimi dekleti.
Nič čudnega, da ne potrebujete twitterja.
Seveda ne. Jaz ga imenujem kino, film. Zdaj pa resno: priznam, da imam srečo, ker se lahko izrazim tako v podobah kot z besedami.
Zadnje čase v intervjujih ponavljate, da vas obseda vprašanje, zakaj bi v časih, ko zgodbe lahko dobiš kjerkoli, ljudje brali knjige. S čim po vašem lahko v času družabnih omrežij in youtuba roman tekmuje danes?
Ne samo družabna omrežja ali youtube, tudi e-knjige, računalniki, kjer s klikom lahko dobiš katero koli zgodbo ... Zakaj bi potem še kdo posegel po zgodbi, za katero moraš uporabiti nekaj možganskih nevronov, domišljijo? Te stvari dejansko izpodrivajo papirnate knjige, a tukaj, kot vidim (se obrne proti občinstvu), je na sejmu res veliko ljudi, očitno strast do knjig še vedno obstaja. Ali pa smo vsi tukaj nori in bi nas morali hospitalizirati, ker smo se zataknili v drugem času.
Očitno ste res romantični egoist, kot je naslov enega od vaših romanov.
V tem smislu sem zelo romantičen in zelo egoističen, da. Ker ljubim knjige. Zavračam branje na računalniškem zaslonu. Zadnje čase srečujem vse več ljudi, ki me povabijo v svoja skrbno zdizajnirana stanovanja, in tam ni knjig. Si predstavljate? Zame so ti ljudje kot roboti. Nekaj jim manjka. Ko jim poskušam razložiti, kaj ti manjka, če ne bereš, je to nemogoče … Kaj naj jim rečem: da je to poseben način razumevanja sveta skozi podobe, ki jih sprožijo besede? To je težko razložiti nekomu, ki gre raje na youtube.
Moja hčerka Chloé, ki ima zdaj šestnajst let, ima tako kot vsa njena generacija vse takoj na računalniku, na telefonu en sam klik, dotik. Težko razume, zakaj bi se potrudila, vzela v roke knjigo s police, ugasnila elektronske naprave in se potopila v um nekoga, ki je recimo živel pred dvema stoletjema. Mladi ne vedo, zakaj bi zdaj, leta 2015, nekdo užival v branju Balzaca. Zato, ker je zabavno, pravim, ker je vznemirljivo, ker opisuje tvoje življenje, opisuje tvoje mesto, Pariz, kjer se nič ni spremenilo.
Razen kostumov.
Razen kostumov. Vse drugo je enako: ljudje se še vedno srečujejo, še vedno se ljubijo, sovražijo, imajo bolečine, strahove in pričakovanja, se zaljubljajo v napačna dekleta. V literaturi najdeš odgovore na vsa vprašanja; tega, kar najdeš tam, te ne morejo naučiti v šoli niti ne na youtubu.
Zanimivo je, da ste kot cinik, ki je v romanih opisoval instant užitke šoping kulture, v zadnji knjigi napisali takšno himno ljubezni, takšno Visoko pesem vsem oblikam ljubezni. Kako to?
Zato, ker je ljubezen edini razlog, da živiš. Sem klišejski, ne? (smeh) In mislim, da je ljubezen samo vprašanje naključja. Tajminga. Salinger je imel napačni tajming, Chaplin je ujel pravi trenutek in Oona je rešila njegovo življenje. Da srečaš pravo osebo, na pravem kraju, v pravem razpoloženju, v pravem trenutku. Morda se to zgodi enkrat, dvakrat v življenju. Nekaterim nikoli. To je zelo nepravično.
Mislite, da v časih brez moralnega kompasa, brez smisla, brez vrednot tako retro stvar, kot je zakonska ljubezen, romantična ljubezen, ljubezen do sočloveka, spet postaja vrednota?
Zadnja leta sem bil gotovo nihilist, posmehoval sem se sreči, življenju, ljudem, vrednotam, nič me ni ganilo zares, bil sem cinik, tudi ljubezen se mi je zdela smešna in precenjena. Toda zdaj, ko imam petdeset let, moram priznati, da ob napadih v Parizu čutim, da morda le nosim v sebi določene vrednote. Kot so recimo ljubezen, sočutje, solidarnost ali preprosto že to, da sem srečen, da sem Francoz. Česar prej ne bi nikoli izrekel. Vse življenje se delam norca iz moje države in njenih vrednot; zdaj lahko iskreno rečem, da sem začel ljubiti svojo državo, ljubiti njene prebivalce. Morda se to zgodi vsem ljudem, ko se postarajo. Ampak tako je.
Kot sem rekel, moja generacija ni imela zgodovine. Nismo se borili v vojni, revolucije v šestdesetih so šle mimo nas, vsi so bili prijazni z nami, hrano smo imeli ves čas na mizi. Toda zgodovina naše razvajene generacije je s temi napadi postala nekaj resnega. Nekaj, kar hočemo zadržati, ohraniti. Nenadoma imamo smisel. Nekaj nam pomeni, da držimo skupaj, da se borimo za to, kar nam je bilo prej samoumevno. Če drugega ne, so nam ti samomorilski skrajneži dali smisel!
Okej je, če si nihilist pri dvajsetih, a če si nihilist pri petdesetih, je to precej smešno, mar ne? Če misliš, da življenje res nima smisla, potem se ubij. Ljubim Woodyja Allena, ampak njegovi filmi ves čas govorijo o isti stvari: da življenje nima smisla. A je pri osemdesetih še vedno živ. Zakaj si še vedno živ, če tako preziraš življenje?
Morda je strašno, da to rečem. Včasih potrebujemo tragedijo, da se spremenimo. Do zdaj sem mislil, da je moje življenje prazno. Včasih potrebuješ močne simbole, da ti odprejo oči. In to se zdaj dogaja. Videli bomo, ali je ta sprememba lažna, ali se bo zgodila v vsakem od nas. Ko gledam ljudi okrog sebe, čutim, da se vsi želimo dvigniti in boriti za nekaj, kar je humano.
