Tiskane izdaje
Zato je spodnji pogovor samo zelo naključni in ugodni izid ob kurtoaznem stisku rok – nekaj minut sva obstala drug ob drugem –, ko so naju predstavili na festivalu literature, glasbe, filma, znanosti, gledališča, filozofije in likovne umetnosti La Milanesiana.
Festival La Milanesiana že vrsto let uspešno idejno snuje založnica, urednica, pisateljica in režiserka Elisabetta Sgarbi, ki bo ena od letošnjih osrednjih gostij Slovenskega knjižnega sejma novembra, ko bo v fokusu država Italija. Coetzee, gost festivala, je za svoje romane in neleposlovna dela prejel najmanj ducat uglednih priznanj. Poleg Nobelove ima tudi dva bookerja, najvišjo prozno književno počastitev v okviru angleško pišočih držav Commonwealtha.
Šestinsedemdesetletni južnoafriški pisatelj John Maxwell Coetzee je sin odvetnika in učiteljice. Izvira iz stare burske kmečke družine, ki se je priselila v Južno Afriko v 18. stoletju, vendar je že njegov oče odrasel v angleško govoreči družini. John je študiral literaturo in matematiko v Capetownu in leta 1961 diplomiral. Leta 1962 je odšel iz Južne Afrike in postal računalniški programer družbe IBM v Angliji. Leta 1965 se je preselil v ZDA in začel poučevati angleščino za začetnike na teksaški univerzi v Austinu.
Zapiski Samuela Becketta o pisateljskem procesu so v njem prebudili zanimanje za jezikoslovje. Leta 1969 je doktoriral na temo Beckettovega proznega sloga in se nato vrnil domov, ker mu niso podaljšali dovoljenja za delo v ZDA. Že med poučevanjem v ZDA je začel pisati prvi roman Dusklands (1974). Na svoji stari univerzi v Capetownu je postal profesor literature in na njej poučeval do leta 2002, ko se je odselil v Avstralijo. Njegovi znani romani so med drugimi V srcu dežele, V pričakovanju barbarov, Sovražnik, Mladost, Življenje in časi Michaela K. in Sramota (nagrajena z bookerjem), Življenje živali, Jezusovo življenje …
Strahovito molčeč, tudi ko je v Milanu pred občinstvom odgovarjal o svojem izboru filmov na festivalu (Tarkovski, Godard, Kieslowski) v sekciji carta bianca. Prepričan je, da v pogovorih pisatelj ne more parafrazirati svoje literature. Življenja še manj. Zato je vse svoje življenje sistematično prelil v literaturo, v avtobiografski roman Deška leta in kasneje še v Mladost. Leta 2003 je prejel Nobelovo nagrado za opus, ki ga označujejo izpiljena zgradba, duhoviti in vsebinsko bogati dialogi ter analitična odličnost, so zapisali v obrazložitvi. V svojih delih se Coetzee vedno znova vrača k opisom nemoči, brutalnega izživljanja močnejših nad šibkejšimi ali skrhanim eksistenčnim situacijam glavnih likov. Predvsem žensk.
Nadine Gordimer, prav tako Nobelova nagrajenka in njegova sonarodnjakinja, je veliko prej, preden je za svoje delo začel dobivati mednarodna priznanja, menila, da je edinstveni živeči predstavnik južnoafriške književnosti. Njegov kolega je o njem zapisal, da se Coetzee nasmehne vsakih deset let. Nemara bo to držalo. Med kratkim pomenkom se je vse, kar so zapisali o njem, ko se znajde v javnosti, tudi njegov biograf David Atwell, izkazalo za resnično: na trenutke sovražen, brez predsodkov, s predsodki do etikete, bontona, mistično vzvišen do navadnih smrtnikov. Nepremičen. Zadovoljen, če in ko je življenje dolgočasno. »Vsaj to.« Namesto odgovorov pogosto prikima ali odkima. Popolno nasprotje od Coetzeeja, ki ga spoznamo med branjem njegovih del, občutljivega, omahljivega, do konca tesnobnega.
Ne zamerite neposrednosti vprašanja – kaj je pisanje za vas?
To je moj poklic. Če bi lahko izbiral med edinima stvarema, ki sem ju počel v življenju in zanju prejemal denar, predavati na univerzi in pisati, bi v vsej kompleksnosti izbral slednje. Nimam naravnih danosti za kvalitetno pedagoško delo. Pisanje ni enostavno početje. In tudi ne nosi, ne more nositi vzgiba po spreminjanju sveta. Vsaj ne moje. To bi bila, ne glede na dolžino teksta, vsakokrat znova prezahtevna naloga. Za pisatelja in pisanje samo.
Povedali ste, da vam nikakor ni do tega, da bi vaše knjige brali kot kakšna skrivna sporočila o resničnosti, temveč naj jih jemljemo kot delo čiste domišljije. Toda težko bi našli bolj realističnega pisatelja od vas. Kje zarišete mejno črto med resničnostjo in fikcijo?
To je preveč kompleksno vprašanje, da bi vam lahko primerno na kratko odgovoril. Najpomembneje je zgodbam dati dostojanstvo. Potem je na vrsti pripoved, ne zanima me podajanje mnenj.
Ste tudi diplomirani matematik: v čem sta si književnost in matematika najbolj komplementarni?
V ničemer.
Nemara bi morali študirati filozofijo.
Imate prav. Ali pa klasično filologijo, ki sem se je kasneje lotil kar sam.
Kaj vas je pritegnilo k matematiki?
Čisto na začetku teorija števil, potem pa ves čas samo teorija verjetnosti. Matematika me že dolgo ne zanima več, v nobenem smislu ne sledim razvoju matematičnih znanosti.
Ampak nekoč ste precej bolj napredno razmišljali glede nje koristi in dobrobiti; ne nazadnje ste bili v času, ko ste živeli v Londonu, računalniški programer pri IBM.
To je bilo, še preden sem začel pripravljati doktorat v ZDA. To ni bilo ustvarjalno delo, toda človeka nekako pritegne, podobno kot šah. Veliko sem delal, tudi po dvajset ur na dan. Izgubljena leta zame. Kar smo počeli, je hitri razvoj informatike zavrgel že dolgo tega.
V Mladosti pravite, da je poezija resnica.
To je bilo naivno. Tega danes ne bi ponovil.
Pred leti ste se preselili v Avstralijo. Kaj najbolj odzvanja v spominu na Južnoafriško republiko?
Otroštvo, nemara. Svet, ki ga skoraj več ni izven mene. Prerekanje ribičev na obali, zvoki petja žena ob večerih, topotanje konjskih kopit na ulici. Z južnoafriško literaturo nimam neposrednega stika; zdi se mi, da je nekaj obetavnih avtorjev in urednikov, ki jih podpirajo v ekonomsko zelo težki situaciji. Ampak resnično sem že prestar, da bi se znašal nad posledicami globalizacije.
Za seboj imate uspešno kariero univerzitetnega profesorja. Kaj obžalujete?
Predvsem to, da je vse več generacij pisateljev, ki nimajo nikakršnega stika s svojo preteklostjo.
Podobno kot E. L. Doctorow ste v delu Elisabeth Costello analizirali, kaj pomeni za pisatelja biti javna osebnost.
Težko bi podrobneje govoril o tem.
Zakaj ne marate pogovorov, intervjujev – zakaj zaupati samo pisanju?
V mojem primeru pisanje zahteva dolg predproces refleksije, ki lahko traja nekaj let. Pogovor ga ne. Gre za najbolj nenavadne vidike književne slave, ki jih ne razumem; kljub temu da sem dokazal svoje kompetence pisatelja, vztrajajo, da imam javne govore in da pojasnjujem, kaj si mislim o svetu.
Zanimivo, kako ste razmišljali o moških v petdesetih, da se takrat začne njihov fizični propad … Koliko let ste imeli, ko ste pisali knjigo V pričakovanju barbarov?
Skoraj štirideset.
Takrat se vse spremeni, kajne?
Se. Ostaja dejstvo, da petdesetletniki za tridesetletnice niso niti najmanj tako privlačni, kot so tridesetletnice privlačne zanje.
Tri leta sta si s Paulom Austerjem pošiljala pisma, tako kot smo to počeli nekoč, po navadni pošti, potem pa so izšla v knjigi Here and Now: Letters 2008–2011. Postala sta prijatelja prek dopisovanja?
Da.
Poleg vajinih razmišljanj o stanju stvari v svetu sta se pogosto dotaknila odnosov v družini, igranja tenisa, umetnosti romana, ampak glede na to, da se poprej nista nikdar srečala, sta odgovorila na ključno vprašanje: kaj je prijateljstvo.
Prijateljstvo je ključna stvar v življenju.
Bolj kot samota?
Samota je blagoslov.
