Tiskane izdaje
Norost kralja Jurija, Notting Hill, Miranda, Svetnik, Jutri nikoli ne umre ... Trenutno ga lahko v vlogi Limeyja gledamo v filmu Lucy. Ko ga vprašam po zgodovini njegovega imenitno zvenečega priimka, se zasmeje. Češ da sicer resnično zveni kot priimek kakšnega lorda, ki bi lahko v boju za premiersko mesto konkuriral Johnu Majorju – toda daleč od tega. Ko sta se babica in dedek poročila, sta združila priimke. Tako preprosto.
Julian ima aristokratski videz. In manire. Igra čelo in klavir. Precej dobro pozna Telemanna, Bacha seveda, rad ima Mahlerja in Prokofijeva, pa tudi glasbeni avizo ob začetku novic ene od britanskih televizijskih mrež. Je resno zabaven. Zelo načitan. Tako kot njegov dr. Mac iz britanske serije Green Wing, ki sicer že dolgo ni na sporedu, a ljudje še kar naprej govorijo o njem. Spomnimo se ga tudi iz filma The Wipers Times, predvsem pa serij A Touch of Cloth in The Hour. Julianov glas je prepoznaven z BBC-jevih radijskih iger, avdioknjig in dokumentarcev. Najprej je doštudiral angleško književnost, nato še dramsko igro. Obožuje ducatije. In svojo ženo Natašo Zajc, lastnico Nataraja Studia, vizažistko in učiteljico joge, ter njunega sina Luciana. Ker je precej sposoben v vsem, česar se loti, se je v maniri svojega očeta naučil obnavljati stanovanja – dokaz za to so brezhibne stropne štukature v stanovanju, kjer se pogovarjava.
Na Univerzi Warwick ste študirali angleško književnost. Zakaj?
Oh, gotovo zato, ker sem bil za vse drugo preveč len. V srednji šoli sem imel profesorja, ki me je ob mojih uspehih v pisanju vzpodbujal in v dramskem krožku sem v predstavi igral Hamleta – kar je bilo za mladega, nemara sramežljivega fanta strašansko vznemirljivo in uspelo nam je celo, da smo gostovali na edinburškem festivalu.
Česa se najbolj spominjate s tega gostovanja?
Predvsem močnega zavedanja, da nisem vedel, kaj tam počnem. Bilo je precej divje. Danes je drugače: na gledaliških festivalih lahko vidite ogromno nadarjenih debitantov. V mojem času je bilo tega precej manj. Igral sem tega Hamleta tako pač, kot sem ga - šele kasneje sem se zares naučil obrti igranja. V času študija književnosti sem dejavno sodeloval še v enem dramskem krožku, ob koncu študija pa smo z manjšo skupino kolegov razmišljali, kako bi s tem nadaljevali, morda od tega celo živeli … Toda jasno nam je bilo, da če se bomo prerinili na eno od dramskih šol v Londonu, nam bo mogoče uspelo.
In ob prvem poskusu ste bili sprejeti na londonsko Central School of Speech and Drama?
Ja, po sreči.
Po sreči? Moralo je biti še kaj zraven …
Gotovo je bilo, ampak, verjemite, bila je predvsem sreča. Naslednja tri leta sem študiral igro in postal, kot pravi Čehov, večni študent. Ob koncu študija igre sem zmagal na nekakšnem tekmovanju igre in nagrada je bila, da sem dobil enoletno pogodbo z BBC-jem za sodelovanje pri ustvarjanju in snemanju radijskih iger, ki so v Veliki Britaniji, ne vem, kako je s tem v Sloveniji, še vedno zelo priljubljene. Mislim, da sem dobil enkratno priložnost po končanem izobraževanju, da sem lahko delal z izkušenimi in izjemnimi igralci – gre sicer za zelo majhen svet, toda težko je priti vanj, a je za igralca zelo dragocen. Po nekaj mesecih sem opravil avdicijo za gledališko igro Norost kralja Jurija (The Madness of King George) in dobil sem mlajšo vlogo v kraljevski družini, moj oče je bil Nigel Hawthorne, ki je igral kralja. Potem smo posneli še istoimenski film. Tako sem začel.
Omenili ste radijske igre na BBC, kjer ste že dolgo nepogrešljivi v radijskih dramah in serijah - vaš glas prepoznamo tudi iz dokumentarcev, kjer ste pripovedovalec, za avdioknjigo Mojster in Margareta ste dobili nagrado. Kdaj ste se prvič zavedeli svoje zavidljive dikcije, sploh vsega, kar lahko pri govorjenju umetniške besede naredite?
Ha, prvič sem se tega zavedal, ko mi nič ni šlo. Pri štirinajstih. Snemal sem se na monokasetnik v svoji sobi in se ure in ure poslušal. Bilo je grozljivo. Tako kot vsi, ko slišimo svoj posnet glas, sem bil tudi jaz neznansko šokiran: zvenel sem kot razburjena šestletna deklica. (Demonstrira.) Takrat sem se zavestno odločil, da je prišel čas, da začnem zveneti kot fant.
Aha, vse to je prišlo s treningom …
(smeh) Morda tudi. Šlo mi je za to, da nisem hotel več zveneti smešno in neumno.
Kako veste, da nekaj dobro in prav poveste? Tu mislim na dikcijo, intonacijo, ritmiko ...
Če to počnete tako pogosto in tolikokrat, kot sem na televiziji, pred radijskim mikrofonom ali v gledališču počel jaz, postanete objektivno kritični do tega, kar govorite ali igrate. Danes se lahko opazujem, kot da sem robot; vem, kdaj sem dober in kdaj bi lahko bil še boljši. Vem tudi, kdaj bi bilo bolje, da bi ostal skrit za zofo in ne posnel ali odigral ničesar.
Delo na radiu je malce drugačno: zelo neposredno, nikdar ni mogoče opraviti prave analize, na filmu ali televiziji je mogoče stvari ponoviti, popraviti, v postprodukciji je celo možno na novo posneti glasove. Pri snemanjih pa je tako, da nekaj poveš, vse poteka hitro in tekoče, in ni več poti nazaj. Zato je bistveno, da kot so nas učili na akademiji, »biti tu in zdaj«, popolnoma spontan, predvsem pa navdahniti resničnost tistemu, kar govoriš. Če je to mogoče. Tako najbolje posreduješ občinstvu tisto, kar bi želel. V trenutku, ko hočeš »igrati«, postane vse manj verjetno. V današnjem svetu, ko so postali naši čuti že tako pretanjeni, natančno vemo, kaj nam na televizijskih zaslonih ali radijskih sprejemnikih zveni verjetno, prepričljivo, resnično. In kaj ne. Postali smo izkušeni poslušalci. V resnici pa so še najbolj dobrodošle izkušnje življenja: srečati, opazovati čim več ljudi. Precej izjemno dobrih igralcev ni niti od daleč videlo akademij ali dramskih šol, imajo pa naravni instinkt za opazovanje ljudi in njihovega obnašanja. Povedal vam bom zgodbo, anekdoto, ki se je zgodila mojemu prijatelju v projektu z igralko Judi Dench. Šlo je za komedijo, v kateri je moj kolega imel večji prizor s šalo in z Judi. Vrhunec šale je bilo vprašanje: »Bi še čaja?« Štiri večere zapored so se gledalci smejali takrat, ko je bilo treba, ko je bilo pričakovano, naj se smejejo. Peti dan se niso smejali. Rekel je, da se je nekaj zalomilo. Dencheva pa mu je mirno razložila, kaj se mu je bilo pripetilo: prvi večer si me vprašal, ali bom skodelico čaja – in gledalci so se smejali. V naslednjih večerih pa si s tem vprašanjem vpraševal po njihovem smehu – iz replike si odvzel resničnost in temu gledalci ne nasedejo.
Za vaš renesančni obraz pravijo, da je presenetljivo mladosten, a z odsevom stare duše. Sicer pa imate videz navihanega sedemnajstletnika.
To je samo občutek gledalca. Obrazna ekspresivnost igralca je najboljša, najbolj plastična takrat, ko se ne trudi, da bi bil ekspresiven. Minimalizem je za izražanje obrazne mimike najbolj dobrodošel. Tudi Anthony Hopkins vedno poudarja, da je treba igrati manj in manj in manj, dokler pač ne pridemo do tega, da ne igramo več … Kar sploh ni slabo. Richard Burton je govoril, da se napetosti pred delom znebi tako, da vso nepotrebno energijo, ki ga ovira, pošlje v stopala, prste, in če mu še to ni šlo, je nekaj časa intenzivno gibal s prsti na nogah. Potem zaživi obraz.
Morda je tudi zato tako rad nosil rdeče nogavice …
(smeh) Morda.
Kako radi nastopate v britanskih tv-produkcijah serij in komedij? Kar nekajkrat ste hoteli odnehati …
Angleški pregovor pravi, da kdor nima denarja, ne more izbirati. V resnici lahko samo peščica igralcev na vsem svetu zjutraj vstane in neodvisno od drugih odloča, kaj bodo počeli in česa ne bodo. Pri meni pa je vse odvisno od tega, kakšne priložnosti se mi ponudijo. In vedno je zelo težko napovedati, četudi gre za izkušene avtorje scenarijev ali režiserje, igralske zasedbe, kaj se bo iz projekta izcimilo. Pri ustvarjanju televizijskih serij in nadaljevank sodeluje toliko ljudi, da res ni mogoče ničesar napovedovati. Raje imam manjše projekte, nekaj, kar se lahko posname v kuhinji, a je vsebinsko zanimivo.
Kot na primer kaj?
Film Turista, ki je na mednarodnih festivalih prejel več nagrad. Steve Oram je moj prijatelj in nedavno sva posnela krajši film. Skupaj s prijatelji smo štirinajst dni snemali v nekem stanovanju, naslov filma je Aaaghg!
Kako veste, kaj izbirati?
Vloge poskušam izbirati čim bolj raznoliko, vsekakor si ne bi želel oznake, da lahko igram samo določen tip vlog – začel sem z vlogo v Norosti kralja Jurija, kjer sem igral tako imenovano »stupid posh person«. Takšne like sem igral naslednjih nekaj let, dokler ni prišel režiser, ki mi je ponudil vlogo preprodajalca drog …
Vzpodbudno. Pred leti ste bili nepozabni v vlogi dr. Maca v skrajno duhoviti seriji Green Wing na Channel 4 in si pridobili čisto novo bazo oboževalcev – postali ste britanski seks simbol tv-zdravnikov.
(smeh) No, ja. Ta status so mi tudi hitro odvzeli. Hočem reči, nisem komedijant, imel sem samo srečo, da sem snemal z zelo zabavnimi in duhovitimi ljudmi. Nedavno smo v Avstraliji posneli serijo Banished, ki govori o britanski koloniji 19. stoletja v Novem Južnem Walesu na drugem koncu sveta in v kateri igram enega od kaznjencev. Scenarij je napisal Jimmy McGovern, na sporedu bo prihodnje leto; predvidevam, glede na to, da gre za eno mogočnejših produkcij zadnjih let, da jo bodo želeli prodati čim več deželam, nemara tudi Sloveniji. Mogoče bo pomagalo, da sem zadnje čase vse več v Sloveniji.
Vas na ljubljanskih ulicah ljudje prepoznavajo?
Nihče me ne pozna ali prepozna. Pika. No, prepoznajo me britanski turisti, ki jih srečam med sprehodom na Ljubljanskem gradu.
Kaj vam rečejo?
Kaj pa vi počnete tu? In jaz odgovorim: kaj pa vi počnete tu? No, nekajkrat so me tudi Slovenci prepoznali, enkrat ali dvakrat, mislim, da je šlo za ljudi, ki preveč hodijo v kinematografe in gledajo televizijo. Imam nekaj slovenskih prijateljev.
Bi lahko sodelovali s slovenskimi filmskimi ali gledališkimi režiserji?
Seveda, z največjim veseljem. To bi resnično bila čudovita priložnost. Slovenska gledališka tradicija je cenjena blagovna znamka povsod, kjer se pojavi. A nemara bi težava bil jezik, moje znanje slovenščine je na ravni dveletnega otroka. Toda – toda! – če bi kdo potreboval angleško govorečega hudodelca, sem vedno na voljo.
Igrali ste v filmih Notting Hill, Lara Croft, Rush, Miranda, filmu o Jamesu Bondu in zdaj še v Lucy. Vedno se šalite na račun svojih sodelovanj v blockbusterjih. Vas nikoli ni motilo, da v teh filmih niste igrali glavnih moških vlog?
Verjetno na začetku, ko sem dobival svoje prve priložnosti pri filmu. Takrat je človek mlad in vznesen, ambiciozen, hoče najboljše priložnosti. Verjetno je še danes tako; vsakih nekaj tednov britanski igralci iščemo svoje priložnosti pod soncem.
Še vedno torej hodite na avdicije?
Seveda, ves čas. Mislim, da bom nanje hodil do konca življenja. Včasih imam srečo in mi ponudijo vlogo, ne da bi se zanjo potegoval na avdicijah.
Kdaj se je to nazadnje zgodilo?
Ko sem delal s katerim od svojih prijateljev. Na televiziji. Četudi me ljudje, kolegi poznajo, režiserji ali producenti, je vedno treba zadostiti še nekomu »višje« ... Ne boste verjeli, koliko znanih in uspešnih britanskih ali ameriških igralcev se znajde skupaj z menoj v vrstah na avdicijah.
Ko sem bil mlajši, in mislim, da se to dogaja vsem igralcem, sem bil velikokrat razočaran, če nisem bil izbran; bilo je veliko porazov in precej manj zmag. Treba se je navaditi na poraze.
Kako pa je z zmagami?
Ko začneš dobivati vloge v večjih filmih, postane zabavno. Čudovito in fascinantno je nekaj dni, ko si na snemanju, opazovati, kako ti ogromni filmi nastajajo, vsa ta elektronska tehnologija, posebni učinki … Toda ves čas z vedenjem, da vse to nikoli ne bo spremenilo mojega življenja.
Človek z glavo na pravem mestu.
Tako pač je. Če se ne navadiš na to, da pač ne boš katapultiran v svet zvezd po tistem, ko si sicer solidno odigral manjšo vlogo v uspešnem in pomembnem filmu, lahko postane življenje precej žalostno in zapleteno (smeh) … Treba se je samo odločiti, kako s tem rokovati: še najbolje je, da v vsem skupaj zelo uživaš, nabiraš izkušnje tistih nekaj dni, tednov, vzameš denar in se pobereš domov.
Zdi se mi, kot da se globoko v sebi zanašate, da prihaja čas, ko se boste za daljše obdobje vrnili v gledališče.
Imate popolnoma prav. Res pa je tudi, da na deskah nisem stal že precej dolgo. V teatru sem začel, skoraj vsa moja generacija je začenjala svoje delo v gledališču. To je zdaj težje izvedljivo tudi zato, ker trenutno moja družina živi v dveh državah. Morala bi biti zelo mamljiva ponudba ali vloga, zaradi katere bi na odru istega mesta stal vsak večer, nekaj tednov, vedoč, da me doma čakata sin in žena. Film seveda prinese več denarja – nenazadnje je vsak mesec treba plačati kredit.
Toda spomnim se zelo ugodnih kritik predstave Gypsy of Chelsea, ki ste jo pred leta režirali v New Yorku, Anjelica Huston je ni mogla prehvaliti.
No, takšno gledališče me zanima. Pravzaprav me trenutno v gledališču bolj strastno zanima režiranje kot igranje.
Potrkajte pri Spaceyju, tam v Southwarku, dokler je še v pisarni …
Ja, (smeh) moral bom pohiteti.
Že imate v mislih besedilo, ki bi ga lahko postavili na oder?
Seveda, kar nekaj, predvsem evropske avtorje, Dürrenmatt, nekaj sodobnih britanskih dram izpod peres mojih prijateljev in seveda Shakespeare. Veliko stvari bi si želel početi v gledališču. Težava je le v tem, kako vse spraviti na kup in loviti letalske polete za Ljubljano.
Nad katerim angleškim gledališkim igralcem ste najbolj navdušeni?
O, toliko jih je! Med tistimi, ki jih poznam ali sem delal z njimi, je precej igralskih velikanov, in mislim, da je vse skupaj imelo opraviti predvsem z njihovo karizmo: sir Nigel Hawthorne, Geraldine McEwan, ki jo mnogi poznajo kot Mrs. Marple s tv-zaslonov. V resnici je bila znamenita gledališka igralka, od katere sem se veliko naučil. Z obema sem zelo rad bil na odru.
Poskusiva razumeti, zakaj sta, po vašem mnenju, tako drugačna …
Lahko rečem, da sem ves čas dela pri kateri koli predstavi v gledališču užival, veliko truda in dela, a tudi užitka, veliko zabavnih in zanimivih ljudi. Imeli smo se dobro in reciva, da sta nam od desetih tednov, kolikor je bila predstava na sporedu, zares uspela samo dva večera. Ostalo je bilo verjetno … povprečno. Nigel in Geraldine sta bila na odru briljantna vsak večer. Tako je, ko se osebnostna karizma popolno zlije s preciznim znanjem obrti. Takrat uspe vsak večer. Veste, koga imam še rad? Ciarána Hindsa, Johna Malkovicha, seveda sem oboževal P. S. Hoffmana, Marka Rylancea – oh, spomnim se ga kot Hamleta v začetku devetdesetih, genij.
Kako je bilo na snemanju filma Lucy?
(smeh)
No, kako je bilo?
(smeh)
Kako pa je bilo z gospodično Scarlett Johansson?
Prijetna in zabavna punca. Zelo sproščena. Lepo sva sodelovala.
Vaša žena Nataša je lepša.
Drži.
Bili ste odlični kot vedno – ampak ta film …
Videl sem gesto, ki ste jo pravkar naredili, ko ste kazalec podrgnili ob palec – v mislih kar umaknite ničlo ali dve znesku, za katerega mislite, da sem ga prejel za plačilo honorarja.
Saj ni treba povedati …
Lahko. Čisto vseeno mi je, če ljudje vedo, koliko zaslužim, ne gre za to. Če razkrijeva znesek, to lahko samo vpliva na višino mojih bodočih honorarjev in bojim se, da ne ravno v pravo smer pri ničlah. Vsekakor stranski igralci, tisti, ki celo imamo nekaj teksta, prejmemo nesorazmerno nižje honorarje od igralcev glavnih vlog, v tem primeru glavne ženske vloge – in to filma, ki ga trenutno vrtijo prav v vsaki kinodvorani po svetu in ki prinaša denar …
Kako naj bi potemtakem bili strukturirani igralski honorarji filmske produkcije, kot je Lucy?
Začne se pri nekaj milijonih za glavni vlogi, vse ostalo pa je ne zdesetkano, razstoterjeno … Toda v primerjavi s povprečno mesečno plačo medicinske sestre je to še vedno prekleto veliko denarja. A potem je treba pomisliti, da je s tem denarjem treba živeti naslednjih pol leta ali več. Ne govorim, da smo izkoriščani, gre za to, da si ljudje predstavljajo, da zaslužimo bajne zneske – pa jih ne. V gledališču ne bi mogli dobiti takšnega honorarja. V primerih, kot je Lucy, gre za to, da si kot stranski igralec pač »na obisku« na setu, z vsemi svojimi profesionalnimi standardi in obrtjo. Toda tam si za nekaj dni, imaš se super in potem greš domov.
Omenili ste igralske standarde – gotovo vas iz množice nekaj stotih ali še več očitno ne najamejo zaradi vašega markantnega glasu.
Gotovo zaradi vsega skupaj v paketu. Vedo, da sem zanesljiv, da se bom pojavil in da bom dobro opravil svoje delo.
To ni malo.
Ne, ni. Kajti če se pojavim na setu in tistega dne ne opravim, kar od mene pričakujejo, jih bom stal 200.000 evrov. Toliko bodo zaradi mene na zgubi.
Kaj vas najbolj zadovolji pri delu?
Verjetno trenutki, ko se s sodelavci pri tem, kar počnemo, zgodi nekakšna magija. Ko povemo zgodbo tako, kakor smo jo želeli povedati. Zveni abstraktno, vem. Ko poveš resnico o nečem na zelo prepričljiv način. V komediji moraš ljudi nasmejati, v drami ganiti.
Škotska ostaja z vami.
Zgodilo se mi je že, da so ljudje včasih primerjali Škotsko in Slovenijo. Sta podobnih geografij, velikosti. Morda imate tudi podobne narodne značajske lastnosti: izrazito družbeno in kulturno identiteto in živahne vezi z narodi, ki vas obkrožajo. Toda gospodarska in politična zgodovina Škotske je precej drugačna od slovenske. Okoliščine, v katerih je tekla debata o možnosti njene samostojnosti, so prav tako neprimerljive s slovensko. Lahko rečem, da sem rad del Združenega kraljestva, katere del je bila 307 let. Škotska kultura in njena dediščina sta nepogrešljivo vraščeni v britansko narodno identiteto.
Vem, da ste izraziti homo politicus – imate svojega favorita med britanskimi politiki?
Lahko rečem, da peščica britanskih politikov izkazuje prebliske veščin oziroma nekakšne karizme. Tu in tja se razpre kakšen popek solidnega artikuliranega govora, vse manj pa je trenutkov iskrenosti, resnice. Težko pa boste našli izjemnega govorca med njimi. Britanski politični sistem nervozno polzi skozi meglo smešnih koalicijskih politik proti splošnim volitvam čez dobrega pol leta.
Če bo v tem času vzniknila kakšna vidnejša politična zvezda, vam bom sporočil. Nekoč sem občudoval Robina Cooka, laburista, ki je v protest proti napadu na Irak odstopil …
Precej dolgo ste živeli v londonskem predelu Maida Vale, kjer so majhni zakladi arhitekture iz časa kraljice Viktorije – in glede na to, kakšen smisel imate za obnavljanje štukatur …
Morda je nekaj ostalo v genih; oče je bil gradbeni inženir, čeprav smo – kot pravijo, kovačeva kobila je vedno bosa – živeli v hiši, ki nikdar ni bila dokončana. Ker je toliko skrbel za zidanje in obnavljanje drugih domov, mu je zmanjkalo časa, da bi poskrbel za svojega.
Živeli ste nedaleč od letališča Heathrow.
Ja, toda živeli smo na območju, ki ni bilo vetrovno, zato zvok letal ni bil tako moteč. Lahko rečem, da smo živeli bliže železnici kot letališču – železniške postaje pa imam rad. Še vedno mislim, da so vlaki zelo romantična reč. Velikokrat jih greva s sinom gledat na postaje. Tudi v Ljubljani greva do glavnega kolodvora in se včasih zapeljeva do Borovnice in nazaj.
Maida Vale je mirno in čudovito stanovanjsko naselje v bližini centra Londona. Prav tam sva, po tistem ko sva se spoznala, z ženo Natašo preživela nepozabno obdobje.
Kje je ducati?
V garaži, nedaleč stran.
Zakaj ravno ducati, in ne kateri drugi motor?
Ko sem bil še otrok in smo živeli na tihi sivi ulici v Londonu, je nekaj vrat nižje na vogalu živela družina – edina družina, ki smo jo poznali. Bili so pol Portugalci. Bili so strašansko zanimivi in eksotični in igrali so inštrumente, ena od deklet je igrala klavir. Oče ni živel skupaj z njimi – to so mi povedali šele kasneje, starša sta se namreč ločila – in mati je imela novega partnerja. K njej je prihajal na svetlečem rdečem ducatiju. Navadno ga je parkiral pred vhodom in ga čedil in loščil, na tisti sivi pusti ulici. Kako sem bil, devetletni pobič, fasciniran nad njim! Takrat nisem o motorjih vedel ničesar. Toda zdaj razumem svojega dveletnega sina in njegovo silno zanimanje za avtomobile in gume in vse, kar gre zraven. Na avtomobile in motorje se moški navleče v ranem otroštvu. In nato, trideset let pozneje, na avtomobilskem sejmu, kot da nima vseh teh let na grbi, z roko pokaže proti mašini in reče: Tega bi imel!
Med snemanjem serije Green Wing smo se z ustvarjalci pogovarjali, katero neumnost naj bi moj lik še ušpičil, pa sem rekel, zakaj pa ne bo pripeljal ducatija? In to se je zgodilo: pripeljali so ducatija in po hodnikih bolnišnice sem se na njem zapeljal gol – kar je pomenilo, da so me na eni strani, z ugasnjenim motorjem, seveda, štirje moški porinili, da sem prišel v kader, na drugi strani hodnika pa so me, kot od matere rojenega, ulovili drugi štirje. Precej nerodna situacija.
Kateri model imate?
SS 1000. Predstavniki podjetja so me povabili, naj ga preizkusim na moto stezi v času ene od dirk, in seveda sem na enem od ovinkov zdrsnil in kar nekaj časa drsel. Zlomil sem si palec.
Od otroštva dalje igrate na čelo, obenem vozite dirkalni motor – ne najbolj pogosta kombinacija.
No, ja. Preden sem dobil drugega, je preteklo veliko vode. Pri osmih me je mama vpisala k čelu, čeprav sem razmišljal predvsem o violini. Pa sem ji popustil. To odločitev sem obžaloval vsak dan naslednjih štirinajst let, ko sem ga moral prenašati gor in dol na vaje in koncerte. Toda vedno sem užival ob igranju, še danes mi to veliko pomeni. Čeprav sem z leti ugotovil, da je violina nedvomno najmogočnejši inštrument filharmoničnega orkestra. Obenem obžalujem, da se nisem naučil igranja na kitaro in bi lahko delal vtis na punce ob vsakršnih priložnostih. Mislim, da je zelo pomembno, da otrok pridobi nekaj glasbene izobrazbe, da zna razumeti glasbo; prepričan sem, da postane s tem njegovo življenje polnejše.
Še vedno poslušate predvsem klasično glasbo.
To imamo v družini; starejši brat je profesionalni trobentač, sestra poučuje glasbo, druga tudi. Ugotovil sem, da muzikaličnost v družini lahko preskoči generacije. Oče in mama tega nista imela; dedek je bil precej uspešen violinist, bil je v orkestru BBC, babica pa je pela v zboru na olimpijskih igrah na stadionu Wembley leta 1948, pogosto je na klavirju spremljala predvajanje nemih filmov. Ravno včeraj sem poslušal cede s posnetki Slovenske filharmonije.
Kakšna umetnost vas priteguje?
Uf, to zahteva kompleksen odgovor. Mislim, da nas večinoma priteguje tisto, česar sami ne premoremo. Tisti, ki to imajo, so geniji ali umetniki. Navadno kar oboje hkrati. Pritegne me nekaj, kar je nastalo iz kaosa, strasti … Glede na to, da smo danes tako obsedeni s trivialnim – cele dneve loščimo stanovanja ali se ukvarjamo s tem, kako nečesa ne narediti – ti ljudje pa so ob zori vkorakali v svoje ateljeje, niso kaj prida jedli ali pili in se popolnoma posvetili delu. Ta obsesija in pripravljenost popolnemu predajanju delu v iskanju resnice. Takšna umetnost je zame magnet. Navdihuje me in hkrati sem ljubosumen nanjo. Freud in Rodin ali Simon McBurney iz Théâtre de Complicité ali Robert Lepage … Ti fantje so si v resnici zelo podobni. Obsesivci. Briljantneži.
Po čem ste jih tako odločilno umaknili proč od drugih?
Zgodilo se mi je in še se mi dogaja, da sem od zore do globokih ur naslednjega jutra poslušal ljudi, ki niso povedali ničesar, kar bi lahko imelo smisel ali namero udejanjanja. Zgodilo pa se mi je, da sem nekaj ur presedel ob McBurneyju, ki je prvo uro jamral – zelo rad govori a in a in a in rutinirano bere tekst. Potem pa je stavek povedal tako, da me je zmrazilo po hrbtu. V nekaj trenutkih je standarde povzdignil za nekaj lestvic. To so redki ljudje in redki trenutki.
Lucien Freud in Auguste Rodin, imata veliko skupnega?
(smeh) Seveda, ves ta temni univerzum ženske. Ustvarila sta dela, ki se utegnejo marsikomu zdeti kaotična in nasilna – v smislu strasti –, a po drugi strani so boleče resnična. Zdi se mi, da je Rodin enako neumorno v krvi svojega srca gnetel glino in jo oblikoval v te tridimenzionalne kipe, kot je v svojem stanovanju ateljeju Freud v prostore na platnu nanašal svoje bolečine. Uspelo jima je, da sta razkrinkala vsakršno trivialnost človeka in se zakopala naravnost v drobovje njegove duše. Zakaj ste me to vprašali?
Verjetno zaradi vašega obraza, zlahka ga vidim v glini ali na platnu – zanimivo bi bilo slišati, kako bi se glasil prvi stavek, ki bi si ga Lucien in Rodin izrekla.
Hm. Imate kaj proti kozarcu rdečega?
