Tiskane izdaje
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so glavnino ekipe ustavnih sodnikov sestavljali ljudje, ki so osebno sodelovali pri pisanju ustave, njenih osnutkov ali pri pisanju ustavnih dopolnil, sprejetih leta 1989. Temeljno zagotovilo, da razumejo, kaj je duh ustave, je bilo v tem, da so kot soavtorji ustavno idejo prelili v 174 členov. Ker ustava ni zgolj tisto, kar je 28. decembra 1991 izšlo v uradnem listu, temveč duh ustave tvorijo tudi sodbe ustavnega sodišča, so avtorji ustavnega besedila do leta 1998 ustavno idejo razčlenjevali in dopolnjevali še v sodbah in ločenih mnenjih.
Tudi v prvem desetletju tega stoletja bi v drugi generaciji članic in članov ustavnega sodišča še našli vsaj tri osebnosti, ki so se s pisanjem ustavnih členov v parlamentu, vladi ali strokovnih gremijih ukvarjale neposredno. A zaradi menjave generacij se zdi logično, da so v prvem desetletju tega stoletja ustavno sodišče sestavljali predvsem interpreti ustavne ideje, soavtorji pa so se z ustavnega sodišča začeli umikati. Zadnje desetletje jedro ustavnega sodišča sestavljajo izvedenci, ki so pred kakšnimi petnajstimi leti objavili prvi Komentar Ustave Republike Slovenije (KURS). KURS je monumentalno zajetna knjiga, natisnjena na več kot 1000 straneh (dopolnjena izdaja šteje skoraj 2000 strani), uredniško jedro leta 2002 objavljenega besedila pa so sestavljali ustavni sodniki prve generacije. Glavni urednik Komentarja je bil ustavni sodnik Lovro Šturm.
Ustava ni le to, kar je 28. decembra 1991 izšlo v uradnem listu, temveč njen duh tvorijo tudi sodbe ustavnega sodišča. Foto: Roman Šipić/Delo
Na neki način je bila z objavo KURS ustvarjena kontinuiteta med avtorji ustavnega besedila, prvo generacijo ustavnih sodnikov ter naslednjimi generacijami. Če so prvo generacijo ustavnih sodnikov sestavljali avtorji, so v naslednjih prevladovali komentatorji ustave, torej ljudje, ki so prispevali svoj razmislek za obsežno študijo, komentirano ustavno besedilo. Orisani zgodovinski lok politično kompleksnost, ki je pripomogla k sestavljanju ekip ustavnega sodišča, poenostavlja. Tako kot pri vseh kadrovskih odločitvah so tudi pri iskanju osebnosti, ki naj bi si nadele devet tog ustavnih sodnikov, obstajale kupčije med političnimi strankami. Iluzija bi bila, če bi trdili, da so prejšnje generacije ustavnih sodnikov neposredno komunicirale z duhom ustave, imune pa so bile na politične vplive. Konec koncev, ustava je politični dokument, ki je bil sprejet zato, ker je lahko pridobil zadostno politično podporo.
Povezanost ustavnega sodišča in fiskalnega sveta
Tisto, kar je značilno za tokratno popolnjevanje ekipe ustavnega sodišča, je intenzivnost kupčij. Ob iskanju prejšnjih postav ustavnega sodišča smo lahko spremljali tehtanje vrednostnih orientacij kandidatov in raziskovanje njihovega političnega rodovnika, tokrat pa kupčija presega okvir ustavnega sodišča. V prejšnjih generacijah je šlo za kupčevanje z imeni znotraj okvira ustavnega sodišča, ob tokratni menjavi generacij ustavnih sodnikov pa je kupčija mnogo bolj širokopotezna. Seznam kandidatov, ki ga bo predsednik republike poslal v parlament, bo dobil podporo, če bo obstajal tudi dogovor o seznamu kandidatov za člane fiskalnega sveta. Natančneje, kandidati za člane fiskalnega sveta bodo dobili podporo, če bo »usklajen« tudi seznam kandidatov za ustavno sodišče. Kadrovska vezana trgovina torej prebija okvir ustavnega sodišča, povsem iracionalno pa je, da je seznam kandidatov za člane fiskalnega sveta talec seznama za člane ustavnega sodišča.
Tokrat je za oblikovanje celotne ekipe ustavnega sodišča značilna intenzivnost kupčij. Foto: Roman Šipić/Delo
Kaj je fiskalni svet? Fiskalni svet je svetovalni organ, ki so ga v arhitekturo slovenskega političnega prostora vsilile zahteve Evropske unije. Gre še za eno institucijo, ki naj bi bedela nad javnimi financami, davčno politiko, proračunskim primanjkljajem in sorodnimi neprijetnostmi. Ne gre za institucijo z realno politično močjo, temveč za instanco, ki bo izrekala estetske sodbe o javnih financah. Ta periferna institucija pa je pomembna zaradi dveh razlogov.
Prvič, država jo mora imeti, ker tako zahteva EU. Drugič, člani fiskalnega sveta morajo biti izvoljeni z dvetretjinsko večino, torej večino, ki zahteva preseganje delitve med vladajočo koalicijo in opozicijo. Ker je sedanja vladajoča koalicija že kmalu po prevzemu oblasti dala vedeti, da želi izvoliti bolj »kooperativno« postavo ustavnega sodišča, je opozicija načrtovani manever preprečila s tem, da ni podprla kandidatov za člane fiskalnega sveta. Dve povsem različni instituciji – ustavno sodišče kot oblastni organ in fiskalni svet kot svetovalna instanca – sta zdaj povezani v čudaški kadrovski šopek. In ko bo nekoč ustavno sodišče odločalo o, denimo, migracijski zakonodaji, se ne bo mogoče znebiti vtisa, da je presoja ustavnega sodišča v resnici derivat trgovanja o fiskalnem svetu. In obratno – v stališčih fiskalnega sveta bomo prepoznali odtis kadrovske kombinatorike na ustavnem sodišču.
Obstaja realna grožnja, da se bo tako sestavljen kadrovski šopek spremenil v pogrebni venec verodostojnosti ustavnega sodišča in fiskalnega sveta.
