Kaj bi rekel Mark Twain

Predsednik Jean-Claude Juncker je v sredo na plenarnem zasedanju evropskega parlamenta v Strasbourgu ubiral tone, ki jih je lahko slišal vsakdo in jih je vsakdo lahko tudi razumel. Čeprav je njegov govor o stanju EU v medijih in mednarodni javnosti izzvenel bolj kot ne v smislu dnevne novice – ene izmed številnih, ki vsak dan zasipajo mednarodno stvarnost –, pa je vseboval noto, ki je bila strateška, dolgoročna in smiselna. Orisal je namreč EU, ki bi lahko bila alternativa novega sveta, potem ko je ta v globalnem ekonomističnem in jedrskem labirintu izgubil kompas.

Po pričakovanjih je opis stanja in želja začel tehnično: z željo po dokončni vzpostavitvi energetske unije, pa varnostne unije, unije skupnega trga, bančne unije in digitalnega trga. Nadaljeval je z reformo azilnega sistema in zakonske regulacije v pretoku delovne sile med državami EU. Sledil je popis želja po širjenju mednarodne trgovine in povezanih trgovinskih sporazumov, na primer z Novo Zelandijo in Avstralijo.

Potem pa je začel stopnjevati vsebinske momente evropske demokracije. Povedal je, nismo naivni privrženci proste trgovine, EU mora braniti svoje strateške interese in ljudje imajo pravico natančno vedeti, kaj komisija predlaga, ko predlaga kak trgovinski sporazum. Če bi podjetje, ki je v lasti tuje države, kupovalo kako evropsko pristanišče, na primer, bo to moralo biti predmet debate in natančno premišljenih korakov. Kot naključje je bilo, da je ameriški predsednik Donald Trump v tistih dneh iz nacionalno-varnostnih razlogov ustavljal prodajo tehnološkega podjetja Kitajski.

Juncker je potem stopnjeval pričakovanja: po boljši, konkurenčnejši in močnejši evropski industriji, po Evropi, ki bi prednjačila v odpravljanju podnebnih sprememb, po zaščiti Evropejcev pred pastmi digitalnih napadov v vsakdanje življenje, v države in nacionalno varnost. Naprej je imel za pomembno obvladovanje migrantskih tokov in zunanjih meja EU, k čemur brezpogojno spada tudi solidarnost držav EU do držav na udaru, na primer do Italije ali Grčije. In tako naprej.

Pravzaprav je bilo zaznati resnično bistvene stvari v govoru šele, ko je spregovoril o notranji demokraciji v EU, predvsem pa o modelu socialne solidarnosti oziroma o vrednotah Evrope. Teza, da je Evropa več kakor evro, da je vedno šlo za vrednote, da je šlo za tri temeljna načela, svobodo, enakost in vladavino prava, ta teza je njegov letošnji govor naredila za posebnega. Pravzaprav je, mimogrede rečeno, za potrebe slovenskih debat o predsedniku države, ki da ne sme in ne more biti moralna avtoriteta, izkazal model »državniškega« politika, ki postavlja stališča moralne avtoritete.

V teh postavkah je zanikal Evropo dveh hitrosti, kar je za Slovenijo trenutno dokaj pomembno. V EU ne more biti niti drugorazrednih državljanov, je rekel. Nesprejemljivo je, da leta 2017 v EU otroci umirajo za boleznimi, ki bi iz Evrope že morale biti izbrisane. Otroci v Romuniji ali Italiji morajo imeti enak dostop do zdravja. V EU ne sme biti drugorazrednih delavcev. In potem je izrekel zlate besede: Zdi se absurdno imeti bančne avtoritete, ki nadzirajo bančne standarde, ne pa imeti skupne »delovne« avtoritete, ki bi zagotavljala pravičnost na našem skupnem trgu. Prav tako, je dejal, ne bo sprejel, da se v določenih delih Evrope pod isto blagovno znamko in v enakem pakiranju prodaja hrana slabše kakovosti kot v drugih.

Juncker je postavil pogoj, brez katerega ni Evrope: vladavina prava v EU ni opcija, temveč je imperativ! S temi poudarki je zakoličil gabarite prihodnje Evrope in z njimi je pokazal na temeljno razliko med njo ter preostankom Zahoda in sveta.

Seveda sledi najpomembnejše vprašanje: ali za tem manifestom stoji moč ključnih držav članic ali gre nemara le za spisek Junckerjevih želja, v najslabšem primeru celo za slepilni govor, da bi prekril realne interese velikih korporacij in bank evropskega trga. Odločili se bomo za prvo možnost, kajti vse druge bi vodile v razpad EU in z njo humanističnega potenciala celotnega sveta. K temu ustrezno, naj pojasnimo namig iz naslova, gre tudi misel Marka Twaina, citiral pa jo je prav Jean-Claude Juncker: toliko let potem bomo bolj razočarani zaradi tistega, česar nismo storili, kakor zaradi tega, kar smo.

Vseeno. V sredo je bila Evropa postavljena na svoje temelje, o(b)stajajo pa znani paradoksi, povezani s pravilnimi formalnimi mislimi in besedami. Vladavina prava na primer ne pomeni vladavine pravnikov, toda praksa često kaže drugače. Vladavina »zdravja« ne pomeni poslovne vladavine zdravnikov nad zdravjem, prav tako ne diktature farmacevtske industrije, pa v praksi ni tako. Prevlada javnega dobrega nad kapitalom ne pomeni birokratske tiranije, pa je ta del vsakdana. Včasih so odkrite oblike tiranije in nesvobode transparentnejše od modelov, ki delujejo egalitarno, pa so v njih skriti momenti iste tiranije in nesvobode. Rečeno je bilo, da imajo ljudje pravico do vsakršne transparentnosti, torej prav tako do resnice, da EU potrebuje tudi vsebinsko renesanso.