Kaj bo s peto republiko

Sovraštvo je povzročilo strašno bolečino, zdaj se žalost izmenjuje z jezo in strah s pogumom, čustva se bijejo z razumom.

V teh dneh po krvavem 13. novembru je v Franciji vsega ogromno in ničesar ne kaže podcenjevati. Pariz je pretresen, a Parižani živijo naprej. Kaj bi drugega. Spuščajo se v podzemno železnico, hodijo v službo, posedajo na terasah kavarn, pisatelji pišejo literarna besedila proti grozi, podobno kot so se s peresom spravili nad terorizem že ob januarski tragediji … Vsak po svoje zdravi bolečino, ki so jo v imenu sprevržene totalitarne ideologije, Islamske države, hladnokrvno zasejali zadrogirani slabiči. Samo pošastni ljudje najdejo svoje bistvo v sovraštvu do svobode in demokracije, v rasizmu, antisemitizmu, seksizmu, v perverzni »čistosti« in v islamu, o katerem ne vedo nič ali zelo malo.

Francozi so se terorističnih napadov bali že mesece; januarska tragedija v satiričnem tedniku Charlie Hebdo in v judovski trgovinici jih je prizadela in je dala misliti, sploh potem ko se je Francija odločila še za vojaške intervencije v Siriji … A nedavne morije, očitno, niso mogli preprečiti. So pa jih zadušili več vmes.

Prejšnji petek Francija, seveda, ni umrla, pravi Dominique Sopo iz organizacije SOS Racisme, kjer so v teh dneh na nogah – kajti v moriji so izgubili prijatelje in zato, ker se je bati, da bo rasizem po francosko zdaj dobil dodaten zalet. Medtem ko ljudje žalujejo, kolektivno in intimno, je naloga politikov, da ohranjajo odločnost in razum, človekoljubne organizacije pa treznost, da jim lahko z ostrino gledajo pod prste. Veliko dela imajo, kajti tokratna tragedija je še dodatno razdelila francosko politiko. Povezati se ni zmogla niti v najbolj težkih trenutkih, ko bi šokirani javnosti morala izkazati pieteto. Nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy in skrajna desničarka Marine Le Pen sta udarila takoj.

Francija niti ne umira, še razmišlja Sopo. Stara država je, z bogato zgodovino, in šla je že skozi ničkoliko preizkušenj, tudi zelo krvavih: v verskih vojnah v 16. stoletju je steklo ogromno domače krvi, pozneje je bila napadana od zunaj in je napadala, s terorizmom se je bila prisiljena spoprijemati že v 20. stoletju in tudi zdaj se mora. Mir se ves čas izmenjuje z vojno ali vsaj z nasiljem.

Ne, tokratna tragedija ne bo pokopala Francozov, niso tako zelo ogroženi, samo ranjeni so, v prizadetosti pa se rodi marsikaj. Predsednik François Hollande – o katerem domača javnost meni, da se odziva odgovorno, na visoki ravni državnika – je z odločno vojno retoriko takoj razglasil izredne razmere, zahteval njihovo podaljšanje z dvanajstih dni na tri mesece in v imenu varnosti poklical celo k spremembi ustave … Bi izredne razmere lahko odnesle »srečno« peto republiko, ki je, ker je iz leta 1958, tudi nasploh deležna ničkoliko kritik, češ da jo je povozil čas? Ni gotovo, saj bi bila potrebna tripetinska podpora obeh domov parlamenta in ker je slišati vse več glasov razuma, kako ne kaže hiteti. V zaletavosti lahko Hollande zagreši usodne napake.

Kadar se preizkušata dobro in zlo, je nujna odločnost, a bistven je razum. Vsi v Franciji in Evropi se moramo zavedati, da ne bo nič več tako, kot je bilo. Napadi povzročajo bolečino; tokratni v Parizu bodo vplivali na sobivanje in zaupanje, na svoboščine, ki smo si jih stežka pridobili skozi čas. Skrajnodesničarska politika se bo sprostila v svojem sovraštvu kot že dolgo ne. Pričakovati je še več napetosti med družbenimi skupinami, med ljudmi različnih izvorov, religij, frustracij … To dobro vedo tudi teroristi: notranje razbite svobodne evropske družbe so velika zmaga zanje, tudi zato napadajo in bodo ideološko ubijali naprej. Ne sejejo smrti le zaradi vojaških akcij Francije v Siriji, Iraku …

Zato bo moral predsednik François Hollande – in še marsikdo za njim – ob svobodi klicati tudi k bratstvu. In najti bo moral prave besede o prihodnosti, skupni prihodnosti.

Francija ima sedanjost, čeprav je ranljiva, in imela bo prihodnost, tako kot je bila velika njena preteklost. Čaka jutri Evropo? Kot trdnjave zagotovo ne, kajti potem bi se lahko, kot nekoč, tragično ogradilo vsako mesto. Bodeče žice bodo pikale povsod. Kaj pa arabsko-muslimanski svet? Inkvizicijo je bilo mogoče razumeti kot sprevrženo branje Biblije in vendar ne more nihče zanikati povezav s katoliško cerkvijo. Tako morajo tudi avtoritete razklanega muslimanskega sveta končno na svetovni ravni zakričati – stop –, pa čeprav so drugače organizirani od katoliškega. Ograjevanje posameznih glasov islama od pošastnosti Islamske države ni dovolj.

Krivi smo vsi.