Kaj hočejo podobe? Hočejo ugajati. Tako kot mi

Na zaslonu v zatemnjenem zaodrju Cankarjevega doma, kjer na tribunah sedijo obiskovalci, se pojavi grob plan obraza mladeniča. Obraz, ki nas opazuje. Tako kot mi opazujemo druge. Zato smo tukaj. Ljudje na zadnji reviji tedna mode MBFWLJ v prvih vrstah z utripajočimi palci pošiljajo fotografije s piste naravnost na instagram račun. Debata o moči podobe lepote skozi zgodovino: kaj v eri družabnih omrežij hočejo podobe same in kakšne načrte imajo z nami?

Moda je beseda, ki v našem jeziku še vedno zveni kot nekaj elitističnega, snobovskega, nekaj, kar asociira na nečimrnost, egocentričnost. Nekaj, s čimer naj se ukvarjajo drugi, medtem ko si boš sam pilatovsko opral roke. Sploh pa v teh časih. Kot je rekel že Philippe Starck, ki ve, kaj je treba reči v pravem trenutku, je danes v kriznih časih nespodobno razpravljati o lepoti svetilke. Lahko pa govorimo o demokratizaciji dizajna. Lahko pa govorimo o demokratizaciji, navidezni seveda, skoraj vsega.

Na prvem Mercedes-Benz Fashion Weeku v Cankarjevem domu so se v treh dneh zvrstile kolekcije najboljših domačih oblikovalcev, skupaj s hrvaškimi avantgardnimi dizajnerji, za piko na i z instalacijo Marka Mitanovskega s kreacijami v igri dramatične svetlobe, vrvic, korzetov in lateksa, v katere so se zaljubile Lady Gaga, Beyonce itd. Hočem reči, čeprav je imel Mercedes-Benz Fashion Week tokrat očitno ambicijo, da poleg idejno in estetiko zrežirane predstavitve podob za prihodnje sezone ponudi tudi spremljevalna predavanja, okrogle mize, umetniške modne filme, razstave in platforme za mlade oblikovalce, so bili slovenski osrednji mediji tudi do tega tedna mode bolj ali manj ignorantski. Zato pa so ga povzeli številni tuji mediji; med drugim je estetiki, izvirnemu prostoru, ideji in kreativnemu vodji Sašu Radoviću, Barbari Žnidar in ekipi napisala hvalospev urednica Schön! Magazina Huma Humayun.

Torej, nedavni teden mode me je vznemiril tudi zaradi debate o podobah, h kateri nas je povabil kreativni vodja Sašo Radović Kick-Ass-Thetics. Med dvema modnima revijama, med dvema izhodoma avantgardnih, kričečih, estetiziranih podob, je nastopila vrzel za debato o podobah skozi zgodovino. Sodelujoči: izvršni in kreativni direktor Pristopa Aljoša Bagola, režiser Tomaž Pandur, fotograf in kreativni vodja Cirkusa Saša Hess, igralka Polona Juh, vsi uspešni na svojem področju, vsi mojstri podob, manipulatorji podob. In tako smo se namesto po modni stezi v zakulisju Cankarja, kjer so še pred tem v catwalku (ki to več ni) stopale noge modelov v izdelanih kreacijah JSP, Akulture, Petje Zorec, Petra Movrina, Dajane Ljubičić, Nataše Hrupić ..., sprehodili po ikoničnih podobah skozi čas. Kaj se dogaja z modnimi podobami skozi zgodovino. Kaj se je zgodilo z ikoničnimi podobami v času, ki ga živimo zdaj, v inflaciji podob.

Moda je politika

Tako kot je rekla Polona Juh, ni več ene same podobe, ki bi zaznamovala epoho in kulturo oblačenja, tako kot je bilo to v dvajsetih letih, ko je Coco Chanel zaznala duha časa, zaznala moderno žensko, ki bo morala osvoboditi tvoje telo. Njena mala črna obleka je bila predhodnica tehnološke revolucije in feminizma. Kako bi ženska v korzetu in krinolini vozila avto? In potem je prišel Christian Dior in z new lookom leta 1947 spet ukleščil žensko telo, preščipnil pas, nataknil visoke pete; od takrat dalje so imeli škarje v rokah večinoma moški. Z izjemo Mary Quant, ki je zaznala družbene spremembe in z mini krilom napovedala seksualno revolucijo, ki jo je utelešala podoba Twiggy: deškost, dolge noge, ženske, ki nočejo biti več podobne svojim materam, kot v petdesetih, nova androginost, enakopravnost spolov.

Tako da ... Tudi če zaničljivo pravimo, da se z modo ne ukvarjamo, se moda ukvarja z nami, na perfiden način. Je eden od tistih univerzalnih jezikov, s katerim se sporazumevamo, se zapeljujemo in kažemo svojo moč. Še več – moda je politika. Skozi zgodovino se je nenehno odzivala na bolezni družbe, včasih v službi oblasti in javne morale, drugič kot predhodnica nove revolucije.

Najbolj ikonične podobe v pop industriji? Marlene Dietrich v moški obleki in cilindru, ženska, ki je oblekla hlače, preden je nastopil čas zanje, še preden so ženske dobile volilno pravico. Rita Hayworth kot Gilda v dolgi oprijeti črni obleki z rokavicami leta 1945, ki svojo moč uveljavlja z erosom, v podobi sodobne boginje, Jackie O., prva dama v večni eleganci, Chanelu, Audrey Hepburn v mali črni oblekici v Zajtrku pri Tiffanyju, krhkost, dekadenca, otroškost. Marilyn Monroe v frfotajoči beli obleki nad podzemno železnico v Wilderjevi komediji Sedem let skomin. Prvi bikini Ursule Andress leta 1967 v bondijadi Dr. No. Že omenjena Twiggy, moderna ženska, nova androginost z ogromnimi očmi, drobnimi prsmi in ozkimi boki. Madonna kot upornica s križi, sodobna Marija Magdalena ali Madonna kot blond ambicija s koničastim korzetom Jean-Paula Gaultierja, Herb Ritts, ki je s fotografijo petih supermodelov, Stephanie, Cindy, Christy, Tatjana, Naomi, leta 1989 zaznamoval epoho amazonk s popolnimi telesi boginj lova, ki služijo več kot njihovi moški kolegi. Helmut Newton, ki je leta 1995 zakrivil znamenito podobo Nadje Auermann z opornicami. Ženska amazonka Kate Moss za Kleinov Obsession, ki je lansiral telo in obraz Kate Moss, ki je morda najbolj zaznamovala zadnji dve desetletji, kot simbol kameleonske dobe konec devetdesetih in na prelomu tisočletja. Tu je še Tom Ford, ki nas je vse, ampak vse do zadnjega, v devetdesetih vrnil k hipster žametnim hlačam, z nizkim pasom, kakršne je leta 1968 nosil Jimi Hendrix. To je bil še zadnji poskus ikoničnega imidža, ki je vplival na množice. Nemogoče je našteti vse ključne imidže, ki so ostali v kolektivni zavesti in ki so zaznali, odražali ali napovedali duha časa. Zadnji ekscess Lady Gaga – oseba, ki manipulira s podobami.

Zdaj se moda in njene podobe ne upirajo več ničemur, zdaj hočejo šokirati, še raje ugajati. Pravzaprav smo iz modnih podob vstopili v nov svet, kot je rekel Tomaž Pandur. V svet, ki ga oblikujejo podobe nas samih. Ki jih posnamemo sami.

Začne se že zjutraj, ko se pogledamo v ogledalo in se hočemo na novo ustvariti za ta dan. S selfijem, ki ga pošlješ za dobro jutro. Podlegamo vsi, prodajalke, intelektualci, frizerji, taksisti, novinarji in mehaniki, znanstveniki, kirurgi, pesniki, vsi. Samo podoba, najraje tvoja lastna podoba, bo zadovoljila čim več uporabnikov, sledilcev, prijateljev.

Človek je pač od nekdaj želel biti kreator svoje podobe. Zdaj imamo za to tudi najboljša orodja, je rekel Pandur. »Od tebe je odvisno, kateri obraz boš zjutraj vzel iz ogledala, kako se boš predstavil. Gre za kibernetično igro med možgani in srcem, ki zdaj, v dobi porasta spleta, ponuja nešteto možnih kombinacij.« Tisti, ki jo obvlada, ki obvlada tako tehnologijo kot samotrženje, je v tej družbi samoprezentacije in egoizma absolutni zmagovalec.

Že Allen Ginsberg je rekel: Kdor nadzoruje medije in s tem podobe – nadzoruje kulturo. Tako je bilo v času starega Egipta, tako je bilo v času baroka, ki je veljal za besnilo vizualnega, in tako je danes, le da so te podobe prisotne v vsakem trenutku, nenehno silijo v nas, prehajajo skozi pore, dražijo mrežnico, vstopajo v naše nezavedno in se skladiščijo.

Kam naše telo skladišči podobe danes? Koliko jih lahko še uskladiščimo? Kakšno moč ima podoba v času instagrama, snapchata ...

V cunamiju informacij

Pred desetimi leti me je filozof W. J. T. Mitchell opozoril na to, da imajo morda podobe svoje lastno življenje, svojo voljo. Vprašal se je – »kaj podobe pravzaprav hočejo«, kako komunicirajo z nami, kolikšno moč imajo nad človeškim vedenjem in emocijami in ali se jim je sploh mogoče upreti. Da Vincijeva Mona Liza je primer podobe, ki je dobila svojo lastno inteligenco in voljo: najprej je »uročila« samega avtorja, da se ni mogel ločiti od nje, nato Napoleona, da si jo je dal obesiti nad svojo posteljo in s tem nehote odprl njen vpliv na množice. Še en primer je kip Shakespearjeve Julije pod »njenim« fiktivnim balkonom v Veroni: leva dojka bronastega kipa je popolnoma zlizana od dotikov turistov in vernikov v romantično ljubezen. Ali bizantinska ikona Kristusa, ki so jo uničili goreči poljubi vernikov. Pod njo je bil napis »prislonite ušesa k besedam iz mojih ust«, a verniki na ikono niso prislonili ušes, ampak svoje ustnice in s poljubi dobesedno požrli podobo. »Najbrž njen kreator tega ni hotel, zato pa si je očitno to želela podoba sama,« pravi Mitchell.

A čas se je v zadnjih desetih letih korenito spremenil.

Živimo v času nenehnih dražljajev, podob, v cunamiju informacij. Frekvenca podob na minuto je gotovo največja v naši civilizaciji doslej, hitrost in dostopnost podob je največja, je nenehno brnenje, piskanje, klikanje, ki nas opozarja, da so tam nekje nove podobe, nova sporočila in obvestila, ki čakajo na naš nevrotični palec. Priča smo največjemu sociološkemu, pravzaprav antropološkemu preobratu, ki se je zgodil v pičlem zadnjem desetletju. Vsako sekundo na googlu išče informacije več kot 2,8 milijona ljudi, vsako minuto se na facebooku logira 757 milijonov ljudi, 15 milijonov ljudi vsako minuto lajka, všečka druge vsebine, najbolj fotografije in videe.

Kam gredo te podobe, koga se dotaknejo, koga spreminjajo? Kaj z njimi pridobimo, kaj izgubimo? Smo postali neobčutljivi za podobe lepega? Takoj ko jih zaznamo, se že raztopijo, stalijo v nenehnem dežju podob, kot »solze v dežju« v Iztrebljevalcu Ridleyja Scotta.

Deliti vse

Vsa omrežja, kot so instagram, pinterest, tumblr, imgur in facebook, so popolnoma spremenila način in razlog, zakaj sploh fotografiramo, piše Guardian. Zdaj vemo, da ne več zato, da zamrznemo trenutke, da bi se jih nekoč nekje spet spomnili – ampak zato, da svojo realnost posredujemo drugim. Kot je rekel francoski pisatelj, nekdaj oglaševalec Frédéric Beigbeder, ob njegovem biografskem romanu Francoski roman, se sam in cela njegova generacija ne more natančno spomniti svojega otroštva, odraščanja. »Zdaj nam ni več dovoljeno pozabiti. Vse ostaja za vedno zapisano na spletu.«

»Kot izrazni medij fotografija ni več domena fotografov,« pravi tudi Saša Hess. »Relativna tehnična enostavnost omogoča širok krog uporabnikov fotografije. Digitalizacija medija je prinesla spremembe, ki so redeterminirale vso našo vizualno kulturo in skrajno preoblikovale tisto, kar smo nekoč pojmovali kot fotografijo. Preoblikovala je način, kako profesionalni fotograf izvaja svoj proces, kako uredniki urednikujejo in kako amaterji fotografirajo, distribuirajo in delijo svoje fotografije.«

Z demokratizacijo podob na spletu so se začele uveljavljati drugačne, v večini primerov nižje estetske vrednote, razrahljano kadriranje, hiperbarvni odtenki, diferenciali osvetlitve, pikselizacija ... pravi Hess.

Objaviti, in to takoj, sicer ne obstajaš. Mantra ere instagrama.

Vse, kar gledamo okrog nas, vse, kar se nam dogaja, gledamo z očmi nekoga, ki bo lahko ta neponovljivi trenutek skadriral, kadriramo, režiramo, da bodo čim bolje plasirani na medmrežju. Živimo tako, da lovimo najlepše trenutke, ne da bi jih doživeli, da bi jih delili. Smo očitno najbolj nesebična civilizacija. Delimo vse.

Tudi Jakob Silverman v Guardianu piše, da »živeti v trenutku danes pomeni, da ga ujameš, ujameš za vsako ceno in ga poseduješ. In predvsem – da ga deliš z drugimi.« Sicer tvoj zamrznjeni ujeti trenutek nima vrednosti. Spreminjamo se v turiste lastnih življenj. Potujemo po naših življenjih in skušamo dokumentirati banalne trenutke, pomembne dogodke, ni važno. Ne zato, da bi se jih spomnili, ampak zato, da bi jih pokazali drugim, in to takoj.

Instagram oko

Naši možgani so se spremenili. Naše prstne blazince tudi. Spremenil se je fokus našega pogleda. V tako imenovano facebook oko, instagram oko, če hočete. Odvisno od platforme, od filtra. Vse je filtrirano, pravi tudi Hess. »Smo filtri in kuratorji podob hkrati.«

Albumi, uokvirjanje so zgodovina; če jih sploh organiziramo v albume, je to na FB, in jih pustimo tam, odprte za poglede tujcev, za komentiranje. Naše intimne podobe vedno na ogled. Če je ne posnamemo mi sami, nima vrednosti. Ne gre več za ujeti trenutek, si ga zapomniti – ne, gre za to, da ta trenutek ne šteje, če ga ne delimo z drugimi. Podobe, naše fotografije so postale način, kako ravnati z novodobno tesnobo ob nenehni mantri potrošniške družbe: živeti ta trenutek, živeti ga do polnosti, uživati nenehno. Družabna omrežja so še potencirala tesnobo. Kaj pa če nekdo drug uživa bolj, je na boljšem kraju kot mi zdaj, se druži z bolj zanimivo osebo, se mu dogajajo bolj zanimive stvari?

Ključ družabnih medijev je v perverznem užitku razgaljanja samega sebe, ki je očitno lasten človeku; v prepletenosti ekshibicionizma in voajerizma in v tekmovanju. Ker v resnici gre predvsem za tekmo. Tekmo s časom, tekmo za največ všečkov, tekmo za najbolj noro podobo, za tekmo, kje sem bil, kaj sem jedel, s kom sem bil in če sem v tem premagal tebe. Slogan FB-generacije: »Poglej nas! Tukaj smo in uživamo! Prosim, komentiraj!«

Čeprav na spletu lahko najdeš vse, kar ponuja zgodovina fotografije, hočemo vse posneti prav mi sami. Mona Liza, največkrat fotografirana ženska v zgodovini, ki na spletu obstaja v vseh različicah. Najbolj pomembno je, da je tvoja. Ti si jo posnel. Čeprav je fotografija slaba, je tvoja. Dobila je 12 lajkov, piše Silverman.

Diktatura lajka

V zgodovini so bile uspešne samo tiste tehnologije, ki jim je uspelo spremeniti človeško obnašanje, pravi Bagola. To vemo. In zdaj smo priča največji spremembi v zadnjih stotih letih, ki ne vpliva samo na naše obnašanje, tudi na naše čustvovanje, na razvoj naših možganov.

»Čeprav sama tehnologija nikoli ni bila dovolj, vsaka tehnološka revolucija je potrebovala še svojega zastavonošo,« pravi Bagola. »Če je Stevu Jobsu uspelo demokratizirati dizajn, če je nadaljevanki Seks v mestu uspelo demokratizirati seks, potem je Kim Kardashian s pomočjo še enega Jobsovega izuma – kamere na sprednji strani telefona – uspelo demokratizirati banalnost podobe. Lastnoročno je izumila selfi in ga kot način modernega obnašanja zapovedala milijardam ljudi po vsem svetu.«

Zato je vprašanje, kaj hočejo podobe, bolj smiselno kot kadar koli. Naše lastne podobe hočejo samo priznanja, nočejo nas več niti razjokati, nočejo nas prisiliti, da bi razmišljali. Hočejo zapleniti pozornost čim večje skupine ljudi, hočejo šokirati, a ne preveč. Predvsem hočejo biti všečne. Hočejo ugajati. Tako kot mi sami.

Družabna omrežja so torej nepovratno spremenila proces našega mišljenja, iz notranje kontemplacije v pozunanjeno: kako lahko to idejo, to podobo posredujem drugim. Kako jih s to idejo, podobo, lahko zintrigiram, bo moja misel dovolj duhovita, globoka, aktualna, posebna, da jo lahko tvitnem ali napišem na zid – in če se izkaže, da se ljudje ne bodo odzvali tako, kot upam, da se bodo, kaj potem?

Biti nezanimiv je kardinalni greh v dobi družabnih omrežij.

Ni več videz tisti, je predvsem to, kako se prezentiramo: smo dovolj kul, dovoj bistri, ravno prav samoironični, ravno prav osladni, odvisno, za kateri tip platforme gre, da bomo lahko pobrali največ všečkov.

Frank Koughan in Douglas Rushkoff v dokumentarcu Generation Like razkrivata, da so lajkanje, všečkanje in druge oblike odobravanja verjetno najbolj pomembna valuta na spletnih družabnih omrežjih. Od njih je odvisna samopodoba mladih uporabnikov, zato na spletu ves čas tekmujejo za pozornost in odobravanje spletne družabne porote, je zapisal Lenart J. Kučić. Bagola pravi drugače: »Facebookov lajk je novodobni Cezarjev palec. Le da ga po mili volji lahko odmerja čisto vsak.« Morda, se sprašujem, je facebookov lajk soma sreče v Huxleyjevem romanu Krasni novi svet – je kratkotrajni užitek ob svoji podobi, ki jo damo na zid, na razpolago kritikom, ocenjevalcem: po številu potrditev vemo, ali nam je uspelo. Najbolj učinkovita droga razvajenega zahodnega sveta v tem hipu. Kultura ekshibicionizma in selfijev. To vse vemo. In še vedno podležemo.

Oko, ki nas gleda

Na zaslonu v zatemnjenem zaodrju Cankarjevega doma, kjer na tribunah sedijo obiskovalci tedna mode MBFWLJ, se pojavi grob plan obraza mladeniča. Tu in tam trzne z očesom, opazuje nas. Veliko oko, ki nas gleda. Povečan obraz na velikem zaslonu, z očmi, z zenico, večjo od naše pesti, ki nas opazuje, nenehno. Obrazi, ki jih opazujemo. »Vsi, tako blogerji in uredniki, ki sedijo v prvi vrsti, kakor tisti iz zadnje stoječe sekcije, pridejo na modno revijo s telefonom v roki in seveda z instagram računom ...« pravi Hess. »Moda se doživlja dvodimenzionalno – z modne piste naravnost na instagram.«
 Po zadnji modni reviji Petra Movrina, ki je razvajene oči obiskovalcev pretresel s svileno, modro-črno črtasto pižamo in smokingi s predolgimi rokami, se modeli pogreznejo v luknje na odru, nad tlemi ostanejo samo njihovi obrazi, osvetljeni. Ki nas opazujejo, medtem ko mi opazujemo njih. Pogled je obrnjen: mi, opazovalci, smo nenehno opazovani. Največji sociološki obrat v zgodovini. Ne samo to. Brez tega ne znamo obstajati. Tekmujemo za število dokazov – torej všečkov, tviter 'srčkov', ki so bili še včeraj 'zvezdice', da nas kdo sploh opazi, spremlja. Če nas ne, nastopi tesnoba. Če nas nihče ne opazuje, nas ni.

Precej strašna projekcija družbe. Gradimo žičnate ograje in se fotografiramo. Krutost in sočutje, popolni narcizem in ignoranca hodijo z roko v roki, na dosegu enega klika, ene podobe. Na neki način še bolj srhljiva kot Huxleyjev Krasni novi svet. Kot velika rožnata želatina, ki nas nežno cukne vase, dokler se z milijoni ne valjaš skupaj v isti tresoči se, prozorni snovi; skozi to snov opazuješ svet, a se ga ne znaš več dotakniti. Kot Hotel California, o katerem so peli The Eagles: »Ogledala na steni, rožnati šampanjec na ledu ... Smo ujetniki lastnih želja. Lahko se odjaviš, kolikokrat hočeš, a nikoli ne moreš zares oditi.«