Tiskane izdaje
Kaj ima pravo s spravo? Vse, če gre za to, kar je prav; in kadar je prav, je družba spravljena. Etimologija je jasna. Slovani imamo (ne)srečo, saj iz korena prav izhajajo etični, politični in kulturni pojmi: pravilno, pravično, spravno, stara pravda; pa tudi juridični pojmi: pravo, pravnost, pravičnost, pravda, pravosodje, pravnomočnost, pravna država itd. Tu ne gre za (črkovno) podobnost à la hrast-hrasta, Krivic-krivica, temveč za vsebinsko doslednost, ki dopušča samo eno razlago – samo kar je prav, vodi v spravo; zato samo kar je prav, sodi v pravo, nujno za spravo. V črti mišljenja – prav, pravo, sprava – je pravo postulat; nič ga ne more nadomestiti. Pojem prav pomeni legitimnost, etično upravičenost – prav, zapisan v ustavi, zakonih, udejanja pravna država (PD). Slovenska in slovanska etimologija – v smislu izvora in prvotnega pomena gornje množice pojmov – izhaja iz prav. Hočem reči, da v teh pojmih ni noben delček, ki bi prišel iz drugih pojmov; kot na primer angl. right, law, justice itd. Kljub jasni etimologiji Slovenci in Slovani v EU slabo razumemo vlogo prava v demokraciji. Vez med etiko in etimologijo sili, da vse, kar – kot oblast ali državljani – danes počnemo, preverjamo z izvornim prav. Z naslovom Kaj ima prav(o) s spravo? kažem na nujno prehodnost misli od prav, pravo, postava, sprava; kar ni prav, deluje ne-spravno. Jasno zvezo med etiko in etimologijo teh pojmov poudarjam tudi zato, ker pravna »znanost in stroka« tega nikoli nista niti mislili niti zavpili, da je politika/oblast prva odgovorna za delovanje PD.
Etimologija razkriva ne-prav: namreč vse, kar storimo – politično, kulturno, poslovno, sodno, religiozno – tu in zdaj, omogoča jasen prehod misli od storjenega nazaj k izvornemu prav. Torej, ko politika/oblast blokira PD, deluje ne-spravno. Ustavno sodišče US, samo oblast, deluje ne-spravno, kadar napačno sodi v najbolj občutljivih zadevah, ko gre za človeško dostojanstvo, enakost pred zakonom, zanikanje individualnih svoboščin, odvzem pravic nezaželenim, izbrisanim (istospolni, Lukenda, Kurić, Ališić, Aleksić). Prav prehodnost misli od sodb US in nazaj k izvorni etiki prav(a) razkriva neznanje, izmotavanje, prelaganje na druge, nazorsko nestrpnost: vračanje gozdov Cerkvi, Janez Janša/Patria, LGBT itd.
Ker je zveza med etiko pojma prav in etimologijo političnih in pravnih pojmov (naštetih zgoraj) jasna, jo državljani razumemo kot moralni ukaz za oblastnike, politike, pravnike, klerike, bančnike, zdravnike – državljani vemo, kdaj ravnajo ne-prav. Povrh vsega tudi koren pojma etimologija, pridevnik etimos (gr.), pomeni »pravi, resničen«. Pri temi Kaj ima pravo s (s)pravo? etimologija pomeni »govor o pravem, resničnem« pomenu samostalnikov prav, pravo, sprava; in pridevnikov/lastnosti pravilnost, pravičnost, pravnost, postavnost itd.
Zato je pravo, kot zakonita legitimnost, ki jo udejanja PD, odločilno za spravo – prav(o) ustvarja podstat dobre družbe.
O izvoru – zgodovina je črno-bela,
Prehodnost misli pomeni »branje« preteklosti naprej in nazaj; je dvosmerna etična ocena fenomenov – od danes do izvora in nazaj. Tako arheologija razkrije teleologijo fenomenov; dogodki so vez, ne pa kavzalnost. Ker kleriški mon(ote)izem deluje samo tako, ga demokracija mora izločiti iz oblasti, politike in racionalnega diskurza.
Na drugi strani je ideja svobode; vsi njeni izrazi – demokracija, republika, libertarnost, dostojanstvo in pravice človeka – so grško-rimskega izvora; so fenomeni iste tradicije, ki jo je mogoče »brati nazaj in naprej«. To pove, da so vsi koncepti in upravičenja sodobnega konstitucionalizma grško-rimskega izvora in noben krščansko-judovskega. Današnji ustavni prav – konkretno izvedbo ustave – moramo preverjati z izvornim prav zato, ker v demokratično pravičnost ne vodi metafizika božjih zapovedi ali kanonsko pravo.
Tradiciji razločujem, ker je samo ena iznašla idejo svobode/demokracije; samo ta je prava in vodi v slovensko in evropsko spravo. Torej samo demokratična PD deluje spravno, kanonska pa ne-spravo. Smo pri bistvu: o tem, kar je »prav in ne-prav«, se nazorsko, nepomirljivo razlikujemo.
J. C. Juncker, predsednik evropske komisije, torej vlade EU, je eno uro govoril o stanju in perspektivi EU (13. 9. 17). Za nas je važno: prvič, ni omenil religije. Namreč vatikansko krščanstvo se niti v Evropi niti v svetu nikoli ni odreklo imperialni formuli, ki v praksi hoče last, slast in oblast. Zato je razdiralno za demokracijo in osovraženo v svetu. In drugič, da »pravna država v EU ni izbira. Pravna država je obvezna.« Juncker upravičeno »grozi« Srednji Evropi; Slovencem pa je povedal, da nobena – ustavnosodna, parlamentarna, strokovna večina – ne sme vzeti pravic manjšini.
Nerazčiščena sedanjost
Nerazčiščena sedanjost jamči za nerazčiščeno preteklost in slabo prihodnost. Izhodišče je sedanjost, delovanje tu in sedaj kaže naše vrednote.
Zato sprava ne zadeva samo obdobje 1941–45–90, ampak ima isto težo 25 let države. Država lahko pokoplje vse umorjene, se opraviči, izda knjige mrtvih, postavi spomenike, vzdržuje spomin, napiše učbenike, pa ne bomo spravljena, dobra družba. Razčiščevanje preteklosti zahteva razčiščeno sedanjost; kriminalna sedanjost ne zmore očiščevati zločinske preteklosti. Namreč, kdor razčiščuje – država/oblast –, mora biti tukaj in sedaj legitimna, etično upravičena; delati mora prav(-no, -ilno, -ično). Biti mora demokratična, to pomeni, da mora zagotoviti delovanje PD; kar je dolžnost politike/oblasti. PD namreč sproti čisti posledice tekočih kaznivih dejanj, da lahko demokracija deluje – ta deluje, če družba verjame, da jih oblast ščiti pred mafijo, partijo in kurijo; pred simboli ne-prava.
Država/oblast ustvarja (s)pravno okolje samo, če deluje demokracija: pa naj gre za sedanjost, torej za delovanje PD, ki preganja kriminal, ali pa za preteklost, torej razkrivanje zločinov, pokope, odškodnine, knjige mrtvih, vzdrževanje spomina.
Iz branja naprej in nazaj sklepam: ker je premalo stvari prav, ne delujeta niti demokracija niti PD, zato sprava ni mogoča. Ali pa: ker demokracija in PD ne delujeta, je premalo stvari prav in ni sprave. Ampak bolj važno je, da ne glede, kako obračamo te pojme, vedno zasije nujna vez med prav, pravo, spravo – in to je vsebina ustave; vez ius in lex, dike in nomos. Z vidika ustavne svobode pojmi prav, pravo, sprava delujejo sočasno kot vzrok in posledica stanja. Zato demokracija kot metoda udejanjanja ustave zahteva sočasen politični napor: kar je prav (pravilno, pravično, pravno, postavno), zahteva sočasno delovanje PD in demokracije – rezultat tega součinkovanja je spravljena, dobra družba in država. Zahodna svoboda je torej politikum, zapisan v ustavi. Ustava je zato čisto racionalno logičen, ne pa iracionalen (metafizičen, transcendenten) projekt.
Pravosodna nedotakljivost »elit«
Politika/oblast v petindvajsetih letih države ni bila nikoli jasno za PD. Dosegla je celo pravosodno nedotakljivost za: prvi ešalon osamosvojiteljev, katedralnega klera, bankirjev … Lista se širi na praktikante nepregonljive t. i. zakonite korupcije. Bavčarjevo triletno izmikanje zaporu je samo varianta kulture izmikanja težkim zadevam, ki jo goji nazorsko US – politični in pravosodni vrh države sta problem. Tako pravo ni (s)pravno, ampak razdira družbo. Da smo še vedno globoko v ne-pravu, je prva odgovorna politika/oblast; ona mora zagotoviti delovanje pravosodja.
Zato je treba podpreti pravosodne reforme ministra Gorana Klemenčiča, da bo lahko izpolnil obljube in napovedi. Še pred objavo, kako sta NLB in NKBM prali denar, je za bankirje rekel: »Če bomo na koncu rekli, da je bančno luknjo 'vzela pravna luknja', če ne bo nihče odgovarjal in če se je to 'kar zgodilo', potem ne bom zameril ljudem, ki bodo še bolj zgubili zaupanje v pravno državo. Zato, ker je tudi sam ne bom imel.« (Dnevnik, 10. 12. 2016) Minister naj ravna kot tožilci v Islandiji in politika mu je dolžna pomagati! Pregon »bankirjev« in »katedralnega klera« je še vedno v fazah, značilnih za negotovo državo.
Nedotakljivost sporoča, da je pravo utvara, saj njegove omejitve – enakost pred zakonom – za »novo demokracijo« niso sprejemljive. Še slabše pa je, da blokada PD, ko gre za enakost pred zakonom, blokira tudi strah pred zakonitostjo, ki ga PD izvorno usmerja na oblast, ne pa na nas državljane. PD namreč ščiti državljane pred oblastjo/državo; ne pa da država ščiti mafijo, partijo in kurijo pred pravom. Država/oblast z »nedotakljivostjo« sporoča, da sama s poljubno razlago zakonov nadzira pravosodje do te mere, da to ni več operativni interpretator zakonov. Blokada PD državljane ipso facto usmerja na samopomoč; pravico si izborite sami, ko bo priložnost – in ta vedno pride!
V zadevah JJ/Patria, Bavčar, bankirji, kler oblast ravna politično slabo. Če bo tudi v zadevi župan Z. Janković, bodo politične posledice še slabše. Antijankovićevstvo je slabo kot antijanšizem. Oblast plebsu namreč ne sme spet dokazati, da je PD – sistem zakonov in pravosodja – tako šibka, da jo blokirajo razlike v interpretaciji o (ne)uporabi prisluhov, (ne)objavi predobtožnih predlogov, odnosa med javnim in zasebnim ipd.
»Zakonita« korupcija
Nedotakljivost vidnih »elit« realno pomeni nedotakljivost mnogo večjih nevidnih »elit« iz ozadja, kjer se bratijo pilati in herodi iz kurije, mafije in partije. Sočasno s kriminalom »nedotakljivih elit«, ki je zahteval podporo politike/oblasti (Patria, Teš, Mariborska škofija, bankiriji …), torej blokado PD, se je razmahnila enako razdiralna t. i. »zakonita korupcija«: gre za kadrovanje in protežiranje »svojih« v strukturah, s katerimi oblast upravlja državo: poleg SDH, DUTB, NLB sem štejem tudi ustavno sodišče. Načrtovani demografski sklad bo tak plen.
Osamosvojiteljska politika/oblast je »demokratično tranzicijo družbe« vodila tako, da načrtno ni sprejemala zakonov, ki bi pravosodju – organom pregona – omogočali nadzor vseh faz tranzicije v vseh sistemih družbe. Privatizacija brez PD je bila torej načrtni kriminal z aktivno pomočjo politike/oblasti/države. Nove »elite« so z divjo privatizacijo zakonito izčrpavale »družbeno premoženje« in banke v slogu »velikih lopovov«, tokrat osamosvojteljev. Posledice, ki so samo videti absurdne, so logične; državljani namreč plačujemo škodo, ki jo povzroča država/oblast z blokado PD, ki bi morala ščiti državljane.
Če danes politika in pravosodje res ne moreta učinkovito nadzorovati/poseči v zdravstveni, energetski, finančni, gradbeni, cerkveni sistem, je to rezultat zavestne politike »osamosvojiteljev«. Impotenca države zbuja bes, ko otroci umirajo zaradi razprtij (UKC), če preplačujemo medicinski material in opremo enako, kot smo dokapitalizirali banke, preplačevali avtoceste, Teš 6, Patrio. Kadar PD ne deluje, zdravstvo deluje proti zdravju, univerza proti znanju, kler proti »odrešenju«. Tako je, če politika/oblast ne ščiti, kar bi morala! Upravičeni upad zaupanja v zdravnike je posledica nenadzora, ki ga mora izvajati politika/oblast nad zdravstvenim sistemom kot celoto. Enako bolijo pedofilija in malverzacije klera urbi et orbi, ki jih prakticirajo škofi, kardinali in papeži (slovanski in nemški). Papež Frančišek, ki kleru grozi z neodpustljivostjo in uporabo palice za pedofile, je nelogična izjema. Slovenski katedralni kler naj moli za konec tega pontifikata.
Nedotakljivost vidnih in nevidnih »elit« gradi kulturo ne-sprave. Trditev, da kriminal nedotakljivih predstavlja en odstotek vseh primerov, je slaba! Namreč en odstotek uniči 99 odstotkov ugleda pravne države; prvič zato, ker ta kriminal sponzorira politika/država; in drugič, ker gre za politični in ne pravni problem. Če imajo elite res v lasti kulturni in simbolni kapital (Pierre Bourdieu), bo prihodnost slaba; krivice bomo popravljali z nasiljem, ko bo priložnost. Namreč brez PD razlike v sposobnostih, upoštevaje osamosvojitelje, dinamizirajo družbo kot protipravno združbo. »Ne-prav« danes se bo jutri vzdrževal z več antiustavnosti in nasilja. Hočem reči, da se bodo krivice, ko bo priložnost, popravljale n(a)ravno pravno; z nasiljem in maščevanjem! Spomin je namreč arhiv o prav in ne-prav, ki se samodejno aktivira, ko je priložnost; ta vedno pride. Zato naj oblast razume, da delovanje PD maščevanje delegitimira, nedelovanje PD pa legitimira.
Avtonomija in vmešavanje
Konstitutivnost prava v gradnji dobre družbe se razjasni v kontekstu politike in demokracije. Konstitutivnost pomeni, da nič ne more nadomestiti prava. Svoboda je sicer rezultat politike in ne prava, vendar svobode brez prava ni. Svoboda tudi ni samo politika, vendar svobode brez politike ni! Triado prav, pravo, sprava demokracija udejanja s politiko. Svoboda, obljubljena v ustavi, v izhodišču zahteva sočasno delovanje treh oblasti po principu vezne posode; če ena ne dela, so v demokraciji vse tri nelegitimne in za družbo razdiralne, pri čemer morata dve politični veji zagotoviti delovanje vseh treh; pravosodje se samo ne more vzpostaviti. Okvir treh oblasti je infrastruktura svobode, na kateri stoji cela zgradba demokracije: predsednik republike, ombudsmani, računski sodniki, agencije, službe, politične stranke, civilna družba, mediji vseh nazorov; vsi se med seboj nadzorujemo. Princip vezne posode je metoda medsebojnega nadzora; torej ne gre samo za pravico, ampak za dolžnost vmešavanja vseh v republiki – to je logika demokracije.
Demokracija je vojni koncept (Kleistenes, Temistokles), ki zahteva politični boj vseh proti vsem, brez ubijanja! »Vmešavanje« je metoda nesmrtonosnega boja – je boj med organi oblasti, med vejami oblasti, med civilno družbo in oblastjo, med stroko in laiki. Zato pravo(sodje) lahko prepustimo pravnikom, ne pa tudi tega, kar je prav; pravniki lahko napišejo ustavo, ne pa tudi preambule; pravniki lahko prakticirajo pravosodje, ne morejo pa ga nadzorovati. Demokracija zato institucionalizira medsebojni nadzor, sicer bi umrla. Nobena oblast ali moč – politična, sodna, zdravniška, finančna, akademska, kulturniška, cerkvena – ne sme ostati brez nadzora; vedno je odgovorna republiki – državljanom. Predsedniki, ministri in tožilci se ne smejo nadzorovati sami; sploh pa se ne smejo bankirji, biznismeni in kleriki itd. Da bi se ustavni sodniki v imenu nazorske strokovnosti – ta zveza je več kot contradictio in adiecto, je oksimoron – nadzirali med seboj, je enako, kot bi se kleriki v imenu boga, bančniki v imenu kapitala, vojska v imenu orožja. Boj za nadzor zahteva veliko svobode – osvobojenosti strahu – vseh v republiki; mora ga zagotoviti oblast.
Napetost med pravicami
Zato imamo državljani politične pravice – govoriti, protestirati, objavljati – in kritizirati vse oblasti. Avtonomija – univerze, cerkve, pravosodja, medicincev – državljanom samo kaže konkretne odgovorne; politično oblast za nepregon »elit«, rektorje za lopovske honorarje univerzitetnikov, katedralni kler za finančne malverzacije in pedofilijo, ustavne sodnike za protiustavne sodbe in sodno zastaranje politično resnih zadev itd.
Upoštevaje usodnost delovanja PD – za demokracijo in spravo – je bilo politično nujno in etično pravilno »vmešavanje« ministra Klemenčiča: v zadevo Bavčar (letele bodo glave, če bo primer zastaral); enako velja za njegove zahteve specialnemu tožilcu Hariju Furlanu v zadevi župan Janković; pa za novi zakon o pravobranilstvu, ki prekinja politično, beri nazorsko kadrovanje itd. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc se mora »vmešavati« v zdravstveni sistem države, kljub odporom politike in »stroke«; kulturni minister Peršak v Filharmonijo, Opero, založništvo. Ministrica za finance se ex officio mora »mešati« v vse denarne tokove države; ministrica za šolstvo se mora vmešavati, če kler blagoslavlja državne šole itd.
Republika in monokratski princip
Ker demokracija zahteva stalni nadzor, je ta institucionaliziran v ideji republike – vse važno za družbo/državo/posameznika je javno zato, da vemo, kdo odgovarja. Ker vse oblasti – tri veje in vsi organi, predsednik države – samo služijo uresničevanju ustave, so avtonomni samo v zakonitosti. In to velja za vse univerze, cerkve, društva – za kogarkoli v republiki. Avtonomija je torej samo odgovornost v prostoru republike. Avtonomija torej nima smisla, če ni nikogar (politike/oblasti), ki se mora po dolžnosti/funkciji vmešavati vanjo! Avtonomija – državna in nedržavna – za republiko pomeni predvsem, da državljani kot neoblast v vsakem trenutku vemo, kdo ogroža demokracijo; na primer ustavno sodišče za zastaranje zadeve JJ/Patria, vodstvo UKC, ker ni rešilo problemov v pediatriji, kardinal Rode in škofi za prikrivanje pedofilije in finančne malverzacije klera, bankirji za finančne luknje itd.
Za državljane kot neoblast država kot oblast deluje po monokratskem principu; to pomeni, da je za državljane vedno odgovoren vodilni banke, cerkve, univerze, policije. Principi emancipacije avtonomije ne prepovedujejo, ampak zahtevajo zunanje vmešavanje, saj brez nadzora in kritike demokracija umre. Gre samo za odgovornost; kot državljanu mi je vseeno, kako so navznoter organizirani organi pregona, univerze, cerkve; zato monokratski princip omogoča trditev: odgovorni so vodja tožilcev, rektor, škof. Za »lopovske honorarje« univerzitetnih nobelovcev je prvi odgovoren rektor univerze, potem dekani in njihovi organi; za bančne malverzacije direktor, finančni minister, guverner itd.
Dolžnost vmešavanja/nadzora ščiti idejo avtonomije v enakem smislu kot PD ščiti demokracijo. Smo pri srčiki: prvič, če pravic ne razumemo kot dolžnosti, jih bomo izgubili in demokracija ne bo delovala; drugič, če politični veji oblasti – izvršna, zakonodajna – nadzora nad seboj ne bosta prepustili tretji veji – pravosodju –, demokracija ne bo delovala; tretjič, če bo izvršna oblast zlorabila dolžnost »vmešavanja« v pravosodje ali če bo pravosodje zanikalo pravico oblasti, da »nadzira« njeno delo, demokracija ne bo delovala itd. To je v resnici circulus bonus demokracije.
S poudarjanjem odgovornosti države do državljanov, oblasti do neoblasti, branim načelo republike, ki zahteva javnost zadev, važnih za družbo – nihče jih ne sme skrivati pred »pooblaščenci« ali javnostjo. Javnost zato, ker se v javnosti kot neoblasti začne nabirati bes ljudstva, kadar meni, da jih politika/oblast ne ščiti pred »lopovskimi elitami«. Ni zadeve v državi, za katero lahko ve en sam človek. Demokracija ni proti »pranju umazanega perila v javnosti«, tudi zato, ker so se malverzacije »prvega ešalona osamosvojiteljev, katedralnega klera, bankirjev«, zdravnikov, univerzitetnikov začele reševati šele po pritisku javnosti, novinarjev, civilne družbe. Demokracija je celo za »distorzirano« – popačeno javnost; razne parlamentarne komisije, kjer politiki zaslišujejo/preiskujejo one, ki so jih sami ustvarili: namreč korupcija Patria, Teš 6, banke, UKC, Istrabenz, zdravstvo, bankirji je bila mogoča samo z asistenco oblasti, ki bi jih sicer morala preganjati.
