Kaj narediti z belim zlatom krilatega leva?

Flavio Bonin, avtor knjige o solinarstvu, pripoveduje o tradiciji, ki sega v čas pred poldrugim tisočletjem. 

Objavljeno
21. april 2017 16.03
Soline, Sečovlje in okolica iz zraka. Sečovlje, Slovenija 7.april 2017. [Sečovlje,soline,Slovenska obala,morje,Piranski zaliv,turizem,panorame]
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj

Muzejski svetnik Pomorskega muzeja Piran je 30 let študiral soline iz časa krilatega leva (Beneške republike) in svoje znanje strnil v knjigi Belo zlato krilatega leva; nedavno jo je založil Pomorski muzej Piran. Iz zapisanega veje spoznanje, kako se na solinah zgodovina v marsičem ponavlja. Le da je krilati lev bistveno drugače od današnje države spoštoval čarobni prostor, ki sta ga v sožitju stoletja klesala narava in človek.

Piranski solinarji so se v času praznovanja mestnega zaščitnika sv. Jurija množično odpravljali na svoja solna polja. Ste kdaj pomislili, da so soline tudi pljuča Pirana? Ste se vprašali, kako je sol Pirančanom pomagala zgraditi bogato mestece, v katerem je zvonilo kakih 25 cerkva? Ste vedeli, da so to edine soline na svetu, ki s pomočjo petole še zmeraj pridelujejo belo sol? Da pridelajo sladko sol? Da bi bile lahko, tako, med brati (nepremičninarji), vredne (vsaj) med 700 in 1500 milijonov evrov?

Kdaj se je začelo solinarstvo v Istri?

Prvi pisni dokument je iz 6. stoletja, ko je škof Evfrazij del solin na Brionih podaril svojim menihom. Zagotovo so tedaj delovale tudi naše soline.

Je piranska komuna že tedaj segala od Strunjanskega zaliva do Savudrije?

Ja. Obsegala je tudi del Savudrije, segala je skoraj do Buj, s Kaštelom in zaledjem. Tako je bilo skoraj tisoč let – od 11. stoletja do konca druge svetovne vojne.

Sol je bila tako strateška surovina, kot je danes nafta. Šibeniški status ni dovoljeval, da bi prodajali soline tujcem, jih zapuščali cerkvam. Piranska komuna pa ni dovoljevala tujcem, da bi gradili soline.

Tako so lahko nadzirali davke in prihodke. V Istri so bili lastniki solin domačini, mestni plemiči, duhovščina, bogatejši obrtniki, le kakih 10 do 15 odstotkov so bili lastniki tudi plebejci, ki niso bili v velikem svetu in so bili hkrati lastniki in solinarji. Občina je svoje soline oddajala solinarjem, kolonom, del prihodka je ostal njej, del je ostal solinarjem. Enako je bilo z bratovščinami, samostani in cerkvijo. Tujcem niso oddajali solin, da ne bi izgubljali profita. To je bil torej nekakšen nacionalni interes. Podpirali so lokalno prebivalstvo, ker so imeli tako vsi več od tega.

Tehnologija pobiranja soli je bila drugačna od današnje?

V Benetkah je solinar sam skrbel za svoj mikro fond in celoten postopek, od morske vode do soli. Šele v letih od 1908 do 1925 so tako spremenili sistem, kot velja danes na Leri. Delo se je začelo deliti na vodarje, obrtnike in solinarje, tako da solinar dobi že pripravljeno vodo v fonde in prideluje sol. Beneški sistem družinskega pridobivanja soli je veliko bolj elastičen. Če je več dežja, lahko sam solinar po starem (beneškem) sistemu hitro spravi zgoščeno slanico v luknje (fosse) ob kristalizacijskem bazenu, tega Lera nima. Če je bilo več grdega vremena, so več pridelali na Fontaniggeah (na južni polovici solin po starem sistemu), če pa je bilo bolj suho poletje, pa je bilo pridelka več na Leri (po novem sistemu na severni polovici).

Koliko se je razlikovala tehnologija med solinami?

Na severnem Jadranu ni bilo velikih razlik. Le na Pagu so prvi (že v osmem stoletju) spoznali prednost petole.

Kako so prišli do nje?

Verjetno z dolgoletno prakso in opazovanjem. V določenih razmerah, v intervalu gostote slanice med 9 in 12 beauméji, kristalizirajo gipsi in karbonatne soli. Te soli skupaj z ilovico in mikro zelenimi ali modrimi algami ustvarijo zelo čvrsto podlago v solnih bazenih. Nehote in z opazovanjem so prišli do tega spoznanja. Tako podlago je treba graditi več let. Vsako leto dodajo na staro podlago en milimeter svežega blata, da se lepše sprime, ker ga pozimi deževje spira. Zato moraš imeti tudi pozimi v teh bazenih vedno svežo morsko vodo. Postopoma so tako vzgojili plast, ki loči mehko ilovnato podlago od soli. Petola je trda in prožna plast iz mineralov, alg in ilovice. Omogoča, da lahko ob grabljenju pobiraš čisto sol in je ne mešaš z ilovico. Zato je tako bela.

Petola je torej naredila revolucijo v solinarski tehnologiji?

Sol se na petolo ne lepi. Lepi se samo prvič po dežju. Na vsak drugi material – na kamen, cement, asfalt (vse to so preizkusili tudi v teh solinah) – se sol vsak dan znova zalepi in je pridelek umazan. Edino severni Jadran ima lahko to petolo, in sicer na območju od Paga do Cervie. Poizkusili so jo gojiti tudi v Franciji, a tam ne uspeva.

Zakaj?

Zaradi sestave tal in alg.

So Pirančani ukradli to tehnologijo Pagu?

Ne. Benečani so načrtno poslali solinarja s Paga najprej v Koper (leta 1320 ali 1330). Šele okoli leta 1360 ali 1370 je prišel še v piranske soline. To je dvignilo kakovost in ceno soli. Te morske soli ni treba dodatno barvati ali čistiti.

Torej je pridelava na petoli zdaj možna samo v Piranu?

Samo v Sečovljah in v Strunjanu.

Zato bi lahko soline uvrstili ...

... na Unescov seznam. To je močan argument za vpis na ta seznam. To bi moral biti tudi interes države in širše skupnosti, da pride do takšne zaščite, ker potem ne bi več smeli posegati v ta prostor in sistem.

Toda vpis na Unescov seznam je odvisen od drugih?

Ne. To je vedno odvisno od domače politike. Od nje je odvisno, ali bodo svojo sol in soline vpisali na Unescov seznam. Nekomu, kot kaže, ni do tega.

Koliko soli so pridelali v času Beneške republike?

V vseh solinah od Milj do Paga so je pridelali 44.000 ton, v Piranu pa okrog 5000 ton na leto. Skoraj dvakrat več kot danes. Tudi v času Beneške republike je bilo vse odvisno od države. V Benetkah so premogli za 60.000 ton skladišč. To je bila triletna rezerva. Če so je potrebovali več, so dovolili večjo proizvodnjo. Bila pa so tudi leta, ko sploh niso dovoljevali pridelave soli. Država je tako vzdrževala ceno.

Včasih so morali solinarji presežke zmetati nazaj v morje.

Če ni bila dovolj čista in če je je bilo preveč, so jo vrgli v morje. Vsakega prvega marca je vsak duhovnik poročal, koliko članov ima njegova župnija. V enem mesecu so v Benetkah imeli natančen podatek o številu prebivalcev. Od Trogirja do Padove so natančno vedeli, koliko soli bodo prodali. Natančno je bilo določeno, koliko soli gre v kruh in koliko v salame.

Zakaj si niso dovolili več pridelka ob dobrih sezonah?

Enako velja tudi dandanes. Saj jim še teh količin, ki jih pridelajo, ne uspe primerno prodati za prehrano. Sečoveljske soline še zmeraj omogočajo, da bi ob normalnih letinah pridelali 12.000 ton soli. Toda morali bi jo prodati ali pa zasesti skladišča. Tudi v Benetkah niso mogli prodati več soli.

Leta 1653 so Pirančani zahtevali, da jim država zviša dovoljeno količino. Zakaj?

Prebivalstvo se je množilo. Piranska komuna je prišla s 3000 najprej na 6000, potem na 8000 prebivalcev. Drugi razlog je bil, da so posekali večino lesa v svoji komuni. In je zmanjkalo prihodkov za občinsko blagajno.

Koliko kavedinov so imeli tedaj? Več kot danes?

Ne. Najprej od 1600 do 2100, potem od 1770 na 3400. Največji premik se je zgodil med letoma 1814 in 1825, po obdobju Benetk, ko so imeli v času Avstrije celo rekordnih 7054 kavedinov. Potem je takšna površina solnih polj ostala vse do prve svetovne vojne.

Koliko ljudi je delalo v solinah?

Leta 1760 jih je poleti delalo 1700, v tej številki so zajeti tudi otroci, delavci in starejši. V času Avstrije pa jih je delalo od 3800 do 4200.

Že v času Benetk je bil problem delovna sila. V določenem obdobju je manjkalo kar 78 solinarskih družin, torej kakih 400 delavcev, ker so bežali v Trst, Žavlje in Škedenj. Tam so zaslužili za približno eno tretjino višje plače kot tukaj.

Kot danes. Torej so v Trstu že v času Beneške republike bolje plačevali delavce kot v istrskih občinah in solinah? Od kod so prihajali na delo sem?

Iz vseh okoliških vasi, tudi iz Novigrada so prihajali. In to peš. Pozabljamo, da so imeli tedaj v Piranu 300 oslov. Niso mogli celega mesta preseliti v soline, če so tam ostale živali: osli, koze, kokoši in drugo. Piran poleti ni bil zaprt. Iz starega mesta je odšlo na soline manj kot polovico prebivalstva. En del družine je skrbel za kleti in hiše. Ali pa so se zvečer vračali, ker je bilo treba nahraniti in napojiti živino.

Trst je bil pod Benetkami samo od leta 1300 do 1382, kasneje pa nič več. Bili so samostojna grofija v okviru avstrijskega cesarstva in uživali njegovo podporo.

Zato so lahko bolje plačevali delovno silo.

Vse, kar je prišlo v Trst, je bilo obdavčeno. Če je prišla koprska sol, so morali zanjo plačati davek. Tudi španski mandlji so bili v Trstu obdavčeni in dražji. Tako tudi sol. Na Kozini so plačali davek na beneško sol.

Ni čudno, da se je začelo razvijati tihotapstvo. V Koper so privedli vsak dan po 1000 konjev (danes 1000 tovornjakov) iz zaledja. Čim so bile dajatve višje, je bilo več tihotapstva ...

Temu se reče danes siva ekonomija.

Največ so tihotapili v absolutizmu.

Načrt sečoveljskih solin Andrea Tolazza (spodaj) iz leta 1772; iz knjige Flavia Bonina Belo zlato krilatega leva.

Kako so kaznovali tihotapce?

V začetku so bile kazni zelo stroge. Obsodili so jih na smrt, jim zažgali barke, prisodili visoke zaporne kazni (na veslanje na galejah) ... Potem so te kazni ublažili, ker je bila škoda prevelika. Država je tihotapske barke raje zadržala zase. Za večja tihotapstva so izrekli po deset let zapora.

Koliko je bilo črnega trga?

Težko ga je bilo nadzirati. Tudi podestat (župan) je podpiral črni trg. Domačih tihotapcev ni dal zapreti. V glavnem je zapiral tiste, ki so pluli čez morje. Sam pa je raje skrbel za bogate in zadovoljne občane. Celo podpiral je to »mini« lokalno tihotapstvo. Tudi čuvaji so zamižali na eno oko, če je tihotapil sorodnik, sosed, prijatelj.

Tudi množica zaposlenih je iz solin vsak dan odnašala določeno količino slanega pridelka.

To je na dan zneslo tudi po več ton, zato so posekali 600 topolov in naredili ograjo v morju pred solinami. Da barke niso mogle nenadzorovano pripluti do solinskih nasipov. Pluti je bilo mogoče samo v kanale. Na vhodih so bile v vodi tudi verige. V času Avstrije so vojaki varovali soline od Milj do Pirana.

Koliko ljudi je živelo v solinah čez poletje?

Po tedanjih podatkih od 1600 do 1800. Vsega skupaj je bilo v Sečoveljskih solinah 248 hiš, v Luciji in Strunjanu pa še 46 hiš. Kar je ostalo, je torej kulturna krajina. To je naredil človek in živel v sožitju z naravo. Če skušajo zdaj opraviti renaturalizacijo, pomeni, da spreminjajo kulturno krajino v močvirje. Soline na tak način niso več soline.

Torej nasprotujete renaturalizaciji?

En del bi lahko spremenili v park, kakršen je Škocjanski zatok, drugi del pa bi morali vzdrževati tak, kot je bil – kulturna krajina. En del solin naj se ohrani kot kulturna dediščina (soline), nikakor ne bi smeli puščati zaraščanja solin.

Kaj bi imeli v solinarskih hišah? Turizem?

Razvoj turizma bi pomenil, da spreminjamo ta prostor v nekaj tretjega.

Solinarstvo je zelo vplivalo na pomorski promet. V 15. stoletju je imela Beneška republika 3900 trgovskih ladij in 17.000 mornarjev, 300 vojaških ladij in 45 galej in vsaj 19.000 vojakov.

Upoštevati moramo, da so bile to manjše ladje. Vsaj polovico tukajšnje soli je potovalo v Dalmacijo, nazaj pa so pripeljali žito ali sadje.

Mar v Dalmaciji niso pridelali svoje soli?

V Dalmaciji niso imeli nikoli dovolj soli, zaradi živine in zaradi ribištva, soljenja predelanih rib.

So Benetke uvažale več soli iz istrskih solin?

S Paga je šel del soli za Caorle in druga mesta, za Benetke pa veliko manj. Za Benetke so bile najpomembnejše piranske soline (po količini) in koprske (po površini), ki pa so dale manj soli kot piranske, ker je bilo tam morje manj slano in v Kopru pade več dežja. Piranska sol je bila tudi izjemne kakovosti.

V svoji knjigi pišete o sladki in grenki soli.

Gre za dva postopka pridobivanja soli. Soli kristalizirajo na različne načine. Do 25 ali 26 beauméjev kristalizirajo gipsi in karbonati. Od 26 do 30 beauméjev kristalizira NaCl, od 32 do 33 pa magnezijeve in kalijeve soli, to so grenke soli. Čim bolj gostiš slanico, tem manj je NaCl in več grenkih soli. Ker se je tu sol pobiralo v intervalu 26 do 30 beauméjev, so govorili o sladki soli. V Trapaniju, kjer puščajo vodo, da izpareva in se sol nalaga, je več magnezijeve in kalijeve soli, torej grenke soli. Vsake soline dajo svojo kovino, vsake soline imajo svoj okus, kot vsak vinograd daje svoje vino – zaradi mikroklime, terena, načina pobiranja. Črnomorske so boljše za zdravljenje luskavice. Še boljša je tista iz Mrtvega morja.

So tukaj poizkušali pridobivati grenkejšo sol?

Poizkušali so med letoma 1720 in 1724. Ni šlo, ker je bilo treba spremeniti tehnologijo in sol pobirati vsakih 14 dni. Pirančani so se temu upirali, ker so tako pridelali manj in so tako manj zaslužili. Nekaj še danes poskusno pridelujejo za kozmetiko in farmacevtske namene. To počnejo tako, da slanico gostijo dalj časa. V 60. letih prejšnjega stoletja so pridelali po 1000 ton težkih soli, ki so jih uporabljali za predelavo usnja, za steklarsko industrijo, tudi za prehrano (salame).

Se izplača pridelovati to sol?

Se. Telekom bi lahko veliko bolje prodajal našo sol, samo več interesa bi moral imeti.

Ga nima?

Ne, nima ga. Lažje je prodajati turizem ali nepremičnine na tem območju. Če prodajalcem uspe prodati vso tisto zanič sol, denimo iz Kitajske, potem bi s primerno promocijo verjetno lahko prodali tudi več dobre domače soli. Vprašati se moramo, komu je prišlo prav, da smo uničili Tomos, Delamaris, Drogo in druge uspešne družbe.

Bodo torej prodali tudi krajinski park?

Verjetno, saj so jih tudi drugod po svetu. Koliko solin je zdaj zaprtih! Še sredi osemdesetih prejšnjega stoletja so v Piranu resno razpravljali o tem, da bi v Seči postavili tovarno soli. Malo je manjkalo, pa bi jo bili res naredili, kot na Pagu in v Ulcinju.

Če hočemo ohraniti soline, moramo obdržati solinarstvo.

Drži, če hočemo zares obdržati soline, moramo imeti solinarstvo. Ali pa vsaj ohraniti vse nasipe. Če izgubiš kristalizacijske bazene, potem nimaš več nič.

Problem je slab zaslužek.

Namesto da kupujemo poceni sol iz Tunizije, bi morali imeti sol z blagovno znamko. Te soli je škoda za ceste.

Zdaj prodajo za prehrano kakih 1200 ton soli na leto. Če bi je že samo 2000 ton, bi se ekonomski račun izšel.

V normalnih sezonah bi na teh površinah lahko pridelali od 8000 do 12.000 ton soli. Po moje bi to količino soli lahko prodali. Seveda bi se morali drugače lotiti trženja. In morali bi usposobiti vseh 55 fondov, tako kot v preteklosti.

Na določen način smo na istem kot v času beneškega monopola. Tudi zdaj pridelajo približno toliko soli, kot je prodajo.

Včasih je tukaj delalo 200 solinarjev in vodarjev. Zdaj pa nimajo dovolj znanja. Soline so še v času Jugoslavije ogromno zaslužile. Bile so temelj Droge Portorož.

Mar ne bi Unescova zaščita solin še bolj uničila tega prostora, ker bi postale cilj za turistične kobilice?

Odvisno od tega, kaj zares želi občina in kaj država. Pozabljamo, da gre tukaj za približno šest kvadratnih kilometrov površine, torej sedmina občinske površine. V najslabšem primeru je to zemljišče vredno od milijarde do milijarde in pol evrov. To je kapital, ki ga bo nekoč nekdo hotel unovčiti.

Bi torej zaščita Unesca pomagala?

V vsakem primeru bi pomagala.

Že prej ste rekli, da se doslej niso preveč trudili, da bi pripeljali Unescovo zaščito.

Če proizvodnje soli ne želiš, potem ti Unescova zaščita škodi, ker na tako zavarovanem območju zagotovo ne moreš graditi apartmajev, akvalandije, ne moreš se iti nepremičninskih poslov. Če bi radi naredili plažo od Seče do izliva Dragonje, potem do Unesca ne sme priti. Soline so tudi pljuča piranske občine. Ogromno zraka in vode se tam čisti. So nekakšen filter, zaradi rastlin, alg in vsega, kar se dogaja. Ko mokrišče uničiš, ga ni več.

Koliko časa ste porabili za knjigo?

Kakih 30 let študiram soline.

Imate to srečo, da ste tudi sin starega solinarja.

In to srečo, da sem kot dijak in študent delal v solinah in poznam tehnologijo. Veliko lažje je, če jo poznaš. Poznati je treba specifično terminologijo in dialekt, sicer ni mogoče primerno razumeti starih zapisov. Za izraz legno di travajo sem se mučil pet let. Na koncu sem ugotovil, da so bili pri zornu (enostavni, leseni prenosni črpalki) trije koli – legno di travajo, kar izhaja iz italijanske besede travasare (pretakati). Les za pretakanje, torej.

Zakaj obljubljate, da je to šele prva knjiga trilogije?

Ker se že skoraj osem let ukvarjam z gradivom kasnejšega obdobja – obdobja Napoleona v naših krajih in avstrijskega obdobja pri nas. To bo drugi del trilogije. V knjigi Belo zlato krilatega leva manjka podrobnejši opis življenja solinarjev, ker preprosto ni veliko ohranjenih dokumentov iz beneškega obdobja, kako so dedovali, delili premoženje, kako je šlo v dote, malo je zapisanih primerov sporov med lastniki in solinarji ...

Kaj pa tretja knjiga?

To bo obdobje Italije in Jugoslavije na istih solinah. To bo moral napisati nekdo za mano. Samo za avstrijsko obdobje moram predelati kakih 160 debelih fasciklov dokumentov. Fizično ne bi zmogel še tega zadnjega obdobja.