Tiskane izdaje
Pred dobrim mesecem dni se je naš rojak in priznan kardiolog v ZDA prof. dr. Igor Gregorič v pogovoru za Delo zavzel za »radikalno zdravstveno reformo« v Sloveniji. V njem je predlagal nekaj koristnih in uporabnih idej, o katerih bi bilo vredno, da upravljavci tega družbenega podsistema razmislijo. Lahko se strinjamo, da so nekatere ameriške izkušnje dragocene pri snovanju omenjene reforme, pri čemer pa je treba, žal, poleg pozitivnih upoštevati tudi številne negativne.
Ko pravim, da je ob pozitivnih ameriških izkušnjah treba pogledati tudi na negativno plat, mislim predvsem na ameriški zdravstveni sistem, ki je nesprejemljiv ne le za Slovenijo, temveč tudi za druge, na tem področju mnogo uspešnejše evropske države. Škodi pa ne nazadnje tudi Američanom.
Med drugim se je mogoče strinjati z intervjuvancem, da so ZDA, ki porabijo štirikrat več denarja za zdravstvo kot v Sloveniji, »boljše« glede vrhunskih dosežkov medicine, zaradi katerih se hodi »ves svet izobraževat v ZDA«. S to primerjavo, kot z vsako te vrste, pa je nekaj resnih težav. Najprej, omenjena enormna poraba denarja nedvomno prispeva k vrhunskim medicinskim dosežkom, vendar pa njen mnogokratnik niti približno ne deluje pri osnovni oskrbi in preventivi, za kateri dr. Gregorič sam ugotavlja, da sta »zelo dobri« tako v ZDA kot v Sloveniji (!). Govora je bilo seveda o Sloveniji, če bi se primerjava nanašala na druge, od naše države bolj zgledne primere v svetu, pa bi ameriški sijaj na tem področju zbledel.
ZDA zaostajajo
Po zadnjih podatkih OECD, organizacije, ki jo sestavljajo najbogatejše države, ZDA glede zdravstvene oskrbe zaostajajo za številnimi njenimi članicami, čeprav dajejo te približno pol manj denarja za zdravstvo. Omenimo samo krajšo življenjsko dobo Američanov, visoko smrtnost otrok (za Kubo in Grčijo ter drugimi državami Evropske unije) in manj zdravnikov na prebivalca v primerjavi z večino preostalih razvitih držav. ZDA so uspešnejše glede zdravljenja raka, vendar ne dosti pred njimi. Pri zdravljenju raka dojk so na drugem mestu, takoj za Švedsko, sledita pa Norveška in Finska; vse zadnje tri poznajo v nasprotju z ZDA javno zdravstvo. Pri raku debelega črevesa so ZDA glede na petletno preživetje po prvi diagnozi na devetem mestu, pred njimi so Južna Koreja, Izrael, Avstralija, Švedska in Finska, ki se vse ponašajo z od države upravljano in za vse dostopno zdravstveno oskrbo. Pri črevesnem raku Američank je še slabše, ker so se ZDA znašle na 22. mestu. Nadalje, pričakovana življenjska doba ljudi po 65. letu je višja od ameriške v štiriindvajsetih državah (!) OECD, med katerimi so Kanada, Velika Britanija in večina evropskih držav.
Anu Partanen, ki je v New York Timesu pisala o problemih ameriškega zdravstva, je opozorila na razširjen predsodek med Američani, da so dolge čakalne vrste značilne za (socialistične) zdravstvene sisteme, ki jih upravlja država. Vendar to po njenem še zdaleč ne drži. V poročilu zasebne ustanove Commonwealth Fund s sedežem v New Yorku iz leta 2014 so se sicer ZDA uvrstile na odlično tretje mesto v svetu, kar zadeva dostopnost do specialistov, boljši od nje sta bili Nizozemska in Švica. Ko gre za nenujne primere in kirurške posege, pa ZDA zaostajajo za številnimi državami, med njimi za Nizozemsko, Nemčijo in Švico, ki imajo javno zdravstvo.
»Darilo« politike farmacevtski industriji
Poleg tega se morajo ne le ameriški pacienti, temveč predvsem njihovi zdravniki ukvarjati z neskončnimi in stresnimi birokratskimi postopki, pravili, ki se stalno spreminjajo, cenami, čakalnimi vrstami pri zdravnikih, še zlasti pri nadpovprečno dobrih. Zdravniki skupaj z drugim osebjem izgubijo veliko časa z administrativnimi opravili, ki zadevajo zapletene in različne zavarovalniške modalitete pravic zavarovancev v zvezi z (ne)plačljivimi zdravili in zdravljenjem, s katerimi so v drugih razvitih državah, omenimo posebej Švedsko in Veliko Britanijo, znatno manj obremenjeni.
V primerjalni študiji o ameriškem in kanadskem zdravstvenem sistemu je zdravnica, raziskovalka in profesorica na univerzi v New Yorku in Harvardu Steffie Woolhandler navedla, da predstavljajo stroški za birokracijo in z njo povezanim sistemom v ZDA enormno vsoto, ki je neprimerljiva s katero koli drugo državo. Pri tem je zanimivo, da so stroški z administriranjem zasebnega dela zdravstvenega sistema neprimerljivo večji od tistega, ki ga upravlja država (Medicare), in to kljub temu, da upravljanje zadnje še dodatno podraži to, da mora deloma pokrivati tudi stroške, ki nastajajo v zasebnem sistemu.
Če bi bili ameriški stroški v tej zvezi na ravni kanadskih, bi ZDA po mnenju Woolhandlerjeve vsako leto prihranile več kot 200 milijard dolarjev, kar bi lahko po njenem znatno prispevalo k vzpostavitvi javnega zdravstva. Dodajmo še ameriško posebnost – »darilo« političnega razreda farmacevtski industriji – tj. zakonsko prepoved, da bi se lahko država pogajala o cenah zdravil, posledica katere je dosti višja cena zdravil v primerjavi z drugimi državami. Naj spomnim, da plačujejo ameriški državljani daleč največ za svoje zdravje od (vseh) drugih razvitih držav in je zato paradoks, da ne dobijo najmanj enako kot v drugih državah. Negativni trend, ki je znatno povečal prepad med ZDA in drugimi razvitimi državami, se pravi obratno sorazmerje med visokimi izdatki in manjšimi zdravstvenimi učinki, se je prvič pokazal na začetku 80. let v prejšnjem stoletju, ko je zavladala neoliberalna doktrina, ki je vse podredila prostemu trgu, deregulaciji in privatizaciji pod pretvezo, da bo prosti trg prispeval k večji učinkovitosti zdravstva.
Prosti trg lahko sicer prispeva k večji učinkovitosti pri materialnih tržnih dobrinah in uslužnostnih dejavnostih, vendar se na to ni mogoče povsem zanesti. Nobelov nagrajenec Kenneth Arrow je že leta 1963 ponudil razlago, zakaj tržna logika v zdravstvu ne deluje: zaradi prepada med močjo in informacijo, s katerima razpolagata »kupec« in »prodajalec«. Na primer, če ponudi prodajalec kupcu televizijski aparat, se lahko ta mirno odloči, da ga bo kupil ali tudi ne, ko zdravnik predlaga neko zdravilo ali postopek zdravljenja, pa je večja verjetnost, da tega pacient ne bo mogel zavrniti. Kupovanje in prodajanje zdravstvene oskrbe se enostavno ne izide kot kupovanje in prodajanje drugih potrošniških dobrin.
O Ameriki, ki si jo Američani (ne) zaslužijo
Problem s prostotržnim pristopom pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe je nadalje v tem, da se ta nanaša na zapleten in drag tehnološki (zdravstveni) sistem, pri katerem imajo državljani zanemarljivo »tržno« moč. Pri tem pa je Arrow posebej izpostavil, da ljudje običajno ne (po)mislijo na to, da bodo potrebovali zdravstvene storitve, vse dokler ne zbolijo, takrat pa jih potrebujejo v optimalni meri. Podobnega mnenja je eden vodilnih zdravstvenih strokovnjakov na svetu Uwe Reinhardt z univerze v Princetonu, da Američani – iz že omenjenega razloga – mnogo bolj redko kot v drugih razvitih državah obiskujejo zdravnike in se zadržujejo v bolnišnici, kar postopoma pripelje do poslabšanega zdravja in večjih stroškov zdravljenja. Problem je po njegovem povezan s tem, da delovanje zdravstva pod rigidnimi pogoji prostega trga prinaša, ko gre za preventivo, (pre)majhne dobičke, nasprotno pa velike (tudi bajne), ko ljudje resno zbolijo. To seveda ni »Amerika, ki si jo Američani zaslužijo«, pod kar se je Donald Trump podpisal, preden je postal predsednik, že z naslovom njegove knjige iz leta 2000.
V nasprotju z ZDA večina razvitih držav sprejema argumentacijo Kennetha Arrowa in posledično določeno različico državnega oz. javno reguliranega zdravstva. Na indeksu ekonomske svobode, ki ga predstavlja konservativna Heritage Foundation s sedežem v Washingtonu, se je šestnajst (!) držav, od katerih ni nobena od njih prevzela ameriškega zdravstvenega »modela«, uvrstilo pred ZDA. V Hongkongu, ki pozna enega najbolj nereguliranih trgov na svetu, je zdravstveni sistem v pristojnosti države. Zanimiv je primer Tajvana, ki je prav tako zgleden primer prostotržne ekonomije: leta 1954 je bilo zdravstveno zavarovanih manj kot polovica državljanov, kar se je poznalo na njihovem obupnem zdravstvenem stanju. Vlada je, kot piše Fareed Zakaria v Washington Postu, zato (po)iskala dobre primere zdravstvenih modelov po svetu, ki bi najbolje koristili njenemu prebivalstvu. Nazadnje so se odločili za Medicare za vse državljane, in ne samo, kot je to primer v ZDA, za tiste nad 65. letom. Tajvan danes dosega v zdravstvu najboljše standarde na svetu, in to s finančnim deležem v njihovem bruto družbenem proizvodu, ki ne presega sedmih odstotkov, medtem ko gre v ZDA najmanj za sedemnajst odstotkov.
Ko je omenjeni raziskovalni novinar vprašal ekonomista Williama Hsiaoja, ki je sodeloval pri nastajanju tajvanskega spremenjenega zdravstvenega sistema, ali se je lahko pri tem oprl na ameriške izkušnje, mu je ta odgovoril, da se je od ZDA mogoče naučiti le tega, kako jih ne kaže posnemati. Mnogi Američani, ki jih je Trump med predvolilno kampanjo – ko je postal predsednik, je zamenjal ploščo – prepričeval o nasprotnem, še vedno nasedajo »propagandi«, da so visoki stroški za zdravstvo pri njih upravičeni, ker da ponujajo mnogo več kot v drugih državah.
Svoboda za trge in korporacije
Anu Partanen je prepričana, da je zdravstvo preveč občutljiv, drag in kompleksen družbeni podsistem, ki zahteva specialna pogajalska in upravljavska znanja ter čas, da bi ga pod pretvezo večje svobode za ljudi prepustili nepredvidljivemu delovanju prostega trga. Tega ni mogoče primerjati z vlogo potrošnikov, ki »svobodno« kupujejo in plačujejo za stvari, ki običajno ne morejo ogroziti njihovega življenja. Avtorica namesto »svobode«, ki je vezana na prosti trg, pogreša tisto pravo svobodo, ki jo je pred leti uživala kot finska državljanka – to je, da se ji ni bilo treba bati, da bi, če bi zbolela, bankrotirala. S tem ko država upravlja omenjene zapletene zadeve, ostaja nasprotno ljudem več resnične svobode. V tem smislu nima splošno zavarovanje z razpršitvijo zdravstvenih tveganj za zadovoljitev optimalnih koristi državljanov, ko potrebujejo zdravstveno pomoč, boljše alternative. Zanimivo je, da je pred nedavnim tudi Trump nekoliko »popustil« s priznanjem, da je razmerje med prostim trgom in zdravstvom mnogo bolj zapleteno in sinergično, kot si je predstavljal.
Po spodletelem poskusu Donalda Trumpa in republikancev v kongresu, da bi izničili dosežke Obamove zdravstvene reforme, ki je naredila nekaj za Ameriko drznih korakov v smeri socializacije zdravstva, je Trump napovedal ukrepe, s katerimi jo bo poskušal finančno izčrpati. Če bo Trumpu in republikancem v kongresu to naposled uspelo, bo najmanj 24 milijonov Američanov ostalo brez zdravstvenega zavarovanja. Predstavnik nestrankarske Kaiser Family Foundation Larry Levitt, ki se raziskovalno ukvarja s problemi zdravstva, je prepričan, da Obamacaru, ki je trenutno v dobri »zdravstveni« kondiciji, ne grozi »naravna smrt«, temveč smrt v »sumljivih okoliščinah«.
Oglasil pa se je tudi uradni predstavnik Ameriškega združenja zdravnikov (ACP), ki predstavlja 148.000 zdravnikov in študentov medicine, češ da ni nikoli v življenju naletel na kak podoben zakonski predlog, ki bi lahko toliko škodoval zdravju oz. zdravstvu. Predlog je za starejše od 64 let predvideval zvišanje zdravstvenega zavarovanja s 1700 na 7000 dolarjev, kar pomeni, da bi morali vsi, ki zaslužijo 25.000 dolarjev na leto (brez odbitka davkov), zanj žrtvovati skoraj polovico letnega dohodka. V Nebraski so za eno od okrožij izračunali, da bi morali starejši od 62 let, ki zaslužijo 18.000 dolarjev, za zavarovalno premijo v nasprotju s prejšnjimi 720 po Obamovem programu plačati 20.000 dolarjev.
Sebičnost kot vrlina
Republikanci na čelu z vodjem republikanske večine v kongresu Paulom Ryanom grozijo z občutnim zmanjšanjem zveznih sredstev v naslednjem desetletju: gre za 880 milijard dolarjev za Medicaid, ki zagotavlja zdravstveno zavarovanje 74 milijonom revnih, invalidnih in starejših Američanov. Ryan, ki ga po lastnem priznanju navdihujejo ideje filozofinje Ayn Rand – ta že v naslovu knjige Sebičnost kot vrlina razkriva svoje glavno prepričanje –, vodi v kongresu ostro kampanjo proti Obamacare, čeprav obenem iskreno priznava, da nima pojma o tem, kako deluje sistem zdravstvenega zavarovanja. To je najbolje pokazal s trditvijo, da ne more sprejeti »nesmisla«, da bi zdravi Američani plačevali za tiste, ki so bolni (!).
Za tem v resnici stoji namera, da se pokrije znaten državni deficit, ki bo nastal v zvezi z napovedanim zmanjšanjem davkov za bogate (in korporacije). Se pravi, zdravstveni sistem po meri, kot piše konservativni komentator New York Timesa David Brooks, elite za elito, tj. najbolj premožnih in korporacij (med njimi posebej farmacevtskih), ki so si ta privilegij kupili s finančnimi prispevki v predvolilne kampanje politikov, ki postavljajo v ospredje svoje osebne (finančne) koristi in koristi korporacij pred širšimi, družbenimi, če interesov korporacij ne omenjam posebej.
Kot piše profesor medicine na kalifornijski univerzi na Davis School of Medicine, Jay V. Solnick, je tudi Ameriško zdravstveno združenje (AMA) v preteklosti ves čas odločno nasprotovalo širjenju pravic na vse Američane glede zdravstvene oskrbe. To nasprotovanje sega daleč nazaj v zgodovino, ko je predsednik Harry Truman v štiridesetih letih prejšnjega stoletja predlagal uvedbo splošnega zdravstvenega zavarovanja (national health insurance), pozneje pa tudi zveznemu zdravstvenemu programu Medicare za ljudi nad 65. letom starosti, invalidne mlajše osebe in tiste s kronično odpovedjo ledvic. Omenjeno združenje – za katero Solnick trdi, da predstavlja ceh, ki se v prvi vrsti zavzema za finančno blaginjo zdravnikov, zato nanj ni mogoče računati, da bi se zavzelo za dostop vseh do zdravstvenih storitev – je sicer podprlo Obamovo reformo, vendar je hkrati tudi nasprotovalo predlogu v njej, ki je ponujal opcijo javnega zdravstva.
Obamova zdravstvena reforma si kljub pomanjkljivostim prizadeva izboljšati in reševati probleme na tem področju. Vračanje v čas pred njo ne bo rešilo nobenega problema, kvečjemu jih bo samo še pomnožilo. Eden referenčnih strokovnjakov glede zdravstva v ZDA Robert Laszewski se boji, da bo Trumpu uspelo prej ali slej zrušiti Obamacare. V zadnjih šestih letih so republikanci v predstavniškem domu kongresa več kot petdesetkrat (!) glasovali proti veljavni Obamovi reformi. V nedavnem intervjuju za Wall Street Journal je Trump zagrozil, da bodo že naslednji mesec milijoni državljanov ostali brez zdravstvenega zavarovanja, če bodo demokrati v kongresu še naprej nasprotovali odpravi Obamacare. Skratka, da bo dosegel svoje – Trumpcare, si je v teh pogajanjih vzel za »talce« nekaj milijonov Američanov.
Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman se boji, da bo to tudi uresničil, pri čemer je spomnil, da je Trump hudo bolnemu osemnajstmesečnemu sinu njegovega nečaka odvzel zdravstvene ugodnosti, če ne bo v družinskem sporu obveljala njegova zadnja beseda. Zavarovalnice zaradi finančnih ovir Trumpove administracije preprosto ne bodo (z)mogle pokriti zdravstvenih stroškov v primeru, ko število zavarovancev ni doseglo 40 odstotkov, medtem ko bi za vzdržnost zavarovalnega sistema potrebovali najmanj 75 odstotkov.
»Spirala smrti«
Po Laszewskem smo ta čas priča temu, da so se tisti, ki so resno ali hudo zboleli, sicer pripravljeni zavarovati ne glede na ceno, kar dviguje zavarovalniške premije in izplačila, medtem ko to zdrave mlade Američane odvrača od dragih zavarovanj. Kar pomeni, da bo že naslednje leto ob zdravstveno zavarovanje nekaj milijonov Američanov, ki so si od Obamacare (pre)veliko obetali. Številni strokovnjaki glede na tak negativni trend s povečujočim se trpljenjem, bolehnostjo in večjo umrljivostjo med pripadniki srednjega in najnižjega razreda opozarjajo, da se Amerika dejansko sooča s »spiralo smrti«. O škandalozni naravi ameriške politične kulture in njenega zdravstvenega sistema največ pove to, kot piše ameriški zgodovinar Walter Hixson, da obstaja v najbolj bogati in vojaško močni državi v svetovni zgodovini pravica do nakupa orožja, medtem ko njeni državljani ne uživajo pravice do ustrezne in vsem dostopne zdravstvene oskrbe.
Za Noama Chomskega je ironija, da ZDA ne spoštujejo niti splošne deklaracije o človekovih pravicah, predvsem 25. člena, ki se nanaša na pravico do zagotavljanja zdravstvene oskrbe, čeprav je (od)igrala ta država na čelu z Eleanor Roosevelt ključno vlogo pri pobudi zanjo in pri njenem končnem sprejetju. Praktično zavračanje tega člena niti ne preseneča, če vemo, da na lestvici OECD o socialni pravičnosti ZDA zavzemajo za njih škandalozno 27. mesto med 31 članicami te organizacije. Vseeno pa tudi po uveljavitvi Obamove zdravstvene reforme ostaja zunaj zdravstvenega zavarovanja še vedno približno 30 milijonov Američanov.
Dvotretjinska podpora
Ob tem ponovno spomnimo na Trumpove predvolilne obljube, na katere je po izvolitvi hitro pozabil. Na primer, da bo vzpostavil »mnogo cenejši in boljši zdravstveni sistem« od obstoječega, »zdravstveno zavarovanje za vse« in da ne bo zmanjševal pravic, ki jih obsega zdravstveni program Medicaid. Še več, za sekretarja za zdravstvo je postavil kirurga in kongresnika iz Georgie Toma Pricea, ki ima veliko »izkušenj« na zdravstvenem področju. Na primer, da je več let kot senator vlagal zakonske predloge, ki bi Američanom občutno zmanjšali njihove zdravstvene pravice. Zvezni tožilec je raziskoval tudi njegove nakupe delnic od farmacevtskih družb, ki so imele koristi od politike, ki jo je zagovarjal v kongresu. Dodajmo, da Trumpovo administracijo sestavljajo najbolj premožni ljudje v Ameriki in da ta uživa »sloves« najbolj bogate administracije v vsej njeni zgodovini. Trumpa in njegove administracije si zato ne bomo zapomnili kot tiste, ki je uveljavila politiko »najprej Amerika«, temveč v prvi vrsti politiko »najprej bogati«.
»Bolnik« v vlogi »zdravilca«
Proti koncu tega prispevka si moramo zastaviti vprašanje, kaj ima ameriški model zdravstvene oskrbe opraviti s Slovenijo. Več, kot se običajno misli. Pri tem mislim na prizadevanja podružnice Ameriške gospodarske zbornice (AmCham) v Sloveniji, da vpliva na »pozitivne« spremembe njenega zdravstvenega podsistema. Pod »pozitivnimi« ta organizacija ne razume sprememb, ki bi šle v smeri že omenjenih pozitivnih zgledov, s katerimi se ponaša večina najbolj razvitih držav – članic OECD, temveč rigidno aplikacijo tudi do ameriških državljanov neprijaznega zdravstvenega sistema. Če ne bi bilo tako, vzemimo, da bi se omenjena zbornica zavzemala za švedski ali kanadski model, bi bilo treba samo pozdraviti njeno namero, da se angažira za pozitivne spremembe najprej v domačem okolju, se pravi v ZDA. Tako pa je ironija, da igra »bolnik« vlogo »zdravilca«.
Ameriška gospodarska zbornica ni nobeno samaritansko ali ideološko nevtralno združenje. Običajno pa se trudi, da svoje izrecno (konservativno) ideološko prepričanje in tako delovanje prikrije, kar je tudi sicer v naravi ideologij, s tem da se sklicuje na pacienta kot prvega, za katerega ji gre, o interesih korporacij, ki jim v resnici služi, pa razumljivo molči. Pri tem se pretežno opira na konservativne ideje, ki dajejo prednost brezobzirni rigidni privatizaciji in interesom (farmacevtskih) korporacij z namenom, da si odrežejo del kolača, ki ga predstavlja zdravstvena ali kakšna druga »blagajna« ali finančni stebri v »izbrani« državi.
Ameriški gospodarski zbornici je medtem že uspelo uveljaviti nekatere svoje »strateške« cilje v več postsocialističnih državah (Estonija, Slovaška, Srbija), vendar se gotovo ne misli ustaviti samo pri njih. Najmanj nenavadno je, če že ne povsem skregano z izvornim poslanstvom akademske ustanove, ki je obenem tudi javna, da je pri nas omenjeni zbornici predlani pri tem »posodila« svoje ime ljubljanska ekonomska fakulteta, posredno pa tudi Univerza v Ljubljani, kar je zbornica (beri: korporacije) za izdelavo raziskovalnega projekta o zdravstveni reformi v Sloveniji »nagradila« z za njih skromnih in dolgoročno premišljeno naloženih 50.000 evrov.
Izzivi in pasti »rentniških držav«
Za državo in »prakso«, o kateri je govora, se v družboslovni in posebej v mednarodni teoriji že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja uporablja sintagma »rentniške države« (rentier states). Pri tem gre za države – če povzamemo Mary Kaldor, ta na univerzi v Londonu (LSE) predava in raziskuje sodobni pojav globalizacije –, ki so (pre)močno odvisne od zunanjih dohodkov namesto od doma izterjanih davkov. V teh državah, pri čemer posebej izpostavlja ZDA, Veliko Britanijo in z nafto bogate države na Bližnjem vzhodu, njihov politični razred ne potrebuje družbene pogodbe s svojimi državljani; v prvi vrsti ga zanima to, da se dokoplje do zanj dobičkonosnih resursov doma in v ciljni državi ter z istimi nameni v času volitev prispeva finančna sredstva izbranim strankam in/ali politikom, ki so naklonjeni rentniškim interesom.
Prvi dve omenjeni državi sta namreč vedno bolj odvisni od globalnih financ kot poglavitnega vira njunih dohodkov, kar pomaga razložiti njihov rentniški značaj in s tem povezan vzpon populizma (Trump, brexit). Med novonastale rentniške države uvršča Mary Kaldor v zadnjem času tudi Poljsko in Madžarsko, ki sta v veliki meri odvisni od strukturnih skladov Evropske unije, medtem ko se doma iz politične preračunljivosti zaganjata proti njej. Iz teh razlogov ne bosta po njenem mnenju obe državi nikoli po svoji volji zapustili EU, ker bi s tem izgubili tako ogromne dohodke kot tudi priložnost, da pred svojimi državljani, opirajoč se na skrajni nacionalizem skupaj z »brezobzirno« kritiko »Bruslja«, dokazujeta njuno sprevrženo »legitimnost«.
Zastavlja se vprašanje, ali slovenski politični in profesionalni (intelektualni) razred prepoznavata omenjene izzive in pasti, ki prek rentniških apetitov do za njih »privlačnih« družbenih podsistemov grozijo ne le zdravstvenemu, temveč tudi pokojninskemu, finančnemu (banke), »zanimivim« gospodarskim podjetjem in drugim. Neoliberalno vodena globalizacija daje danes v tem pogledu »rentniškim državam«, neregulirani in nenadzorovani finančni industriji ter korporacijam moč in sredstva, ki jih kapitalizem prej ni izpopolnil toliko kot danes.
Ker sam ne vidim, da bi v tem času nastajale kakšne prepričljive in učinkovite proaktivne strategije, se zdi, da se Slovenija pospešeno, s hazardiranjem na račun ljudi in brez premisleka ali odpora prepušča predaji, prodaji in razprodaji. S pasivno privolitvijo v tiranijo vsiljene izbire od zunaj in znotraj, kot da je to njena neizogibna usoda, se tako ustvarjajo razmere, v katerih bodo rentniške države in njihove korporacije zaupale približno enemu odstotku slovenskih državljanov dobro plačane podizvajalske in upravljavske storitve. V te vrste novodobni »okupaciji« bo preostala velika množica slovenskih državljanov nazadovala v politično in socialno marginalizirane državljane, ki jih v anglosaškem svetu običajno prepoznavajo kot denizens.
Ne obstaja noben železni zakon zgodovine, po katerem bi vse to moralo potekati v opisani nerazumni in destruktivni smeri. Če bi bolj drzna geopolitična imaginacija tako vladajoče kot opozicijske politike segala prek Vzhodne Evrope proti njenemu severu, bi tam odkrila alternativo samousojenosti držav(e), ki v zgodovini bodisi ne vidi(jo) bodisi ne (z)more(jo) poiskati pravih priložnosti za svoje družbe, ko nastopita zanje čas in eksistencialna potreba.
***
Ddr. Rudi Rizman, profesor sociologije in političnih ved na Univerzi v Ljubljani in Bologni
