Kaj se na internetu pogovarjajo hladilniki in pečice?

Jeseni 1909 je pisatelj E. M. Forster objavil kratek roman The Machine Stops. Besedilo je bilo popolnoma drugačno kot njegova pretekla dela, v katerih je opisoval britansko meščansko družbo poznega devetnajstega stoletja in krizo kolonializma. Avtor Howardovega kota, Sobe z razgledom in drugih literarnih klasik je opazoval hiter razvoj industrijskih orodij v modernih tovarnah in ugotovil, da v industrijski družbi ni več prihodnosti za človeka. Začenjala se je prevlada strojev.

V Forsterjevi prihodnosti se je moralo človeštvo preseliti pod zemljo. Ljudje so živeli v posebnih celicah, kjer je za vse njihove potrebe skrbel vsenavzoči »stroj«. Dovajal je vodo in zrak, prideloval hrano, upravljal družbo, nadzoroval reprodukcijo in izpolnil vsako človeško potrebo. Prebivalcem podzemnega sveta ni bilo treba početi ničesar. Pametne naprave so pospravljale stanovanjsko celico, pripravljale obroke in prinesle zdravila, kadar so zaznale bolezenske simptome. Vsa domovanja so bila povezana z drugimi celicami, zato so ljudje nehali potovati ali se družiti, ampak so se srečevali samo na zaslonih, ki so prenašali sliko in zvok. Morali so le upoštevati navodila iz debele knjige o stroju, ki jo je moral poznati vsak Podzemljan. Če je kdo podvomil o odločitvah stroja ali ni upošteval navodil iz knjige, ga je čakala odstranitev.

Vsaka naslednja generacija se je slabše spominjala zgodovine: zakaj so se morali umakniti pod zemljo, kdo je zgradil stroj in kako je sploh deloval. Nihče ni več slišal njegovega nenehnega tihega hrumenja, ker niso ljudje nikoli spoznali tišine ali slišali kakega drugega zvoka – razen glasbe, gledaliških predstav in predavanj, ki so jih predvajali na zaslonih. Nato se je začel stroj komaj opazno kvariti. Nekateri prebivalci niso mogli več naročiti najljubšega koncerta, druge je začelo v celicah prvič v življenju zebsti. Napake so bile vse hujše, a stroja ni znal nihče več popraviti ali ustaviti. Redki preživeli so se po zračnikih prebili na Zemljino površje, a njihova bleda in slabotna telesa niso bila več vajena naravnega okolja. Skupaj s strojem se je ustavila tudi človeška zgodovina.

Forsterjevi opisi podzemnih bivalnih celic veljajo za prvi literarni opis tehnološkega trenda, ki je prevladoval na letošnjem največjem evropskem sejmu zabavne elektronike – berlinski IFI. Vsi veliki proizvajalci elektronskih naprav so govorili o »internetu stvari« ali »internetu vsega«, ki bo v globalno medmrežje vključil tudi panoge, ki doslej niso bile internetne. Znova so obudili idejo »pametnega domovanja«, ki bi zelo spominjalo na bivališča v Forsterjevem romanu: opremljena s povezanimi napravami ter prepredena s tipali za merjenje temperature, gibanja in drugih okoljskih dejavnikov. Le mehanski stroj so nadomestili algoritmi – novi elektronski pomočniki, ki bodo uganili in izpolnili vsako človeško željo. Dokler jim »knjiga« ne bo naročila česa drugega.

Milijarde povezanih naprav

Besedno zvezo »internet stvari« (Internet of Things ali IoT) je pred več kot petnajstimi leti prvi uporabil britanski inženir Kevin Ashton, ko je poskušal z uporabo radijskih čipov rfid izboljšati distribucijsko verigo v multinacionalki Procter & Gamble.

Zasnovali so sistem, v katerem je bil vsak izdelek opremljen s čipom, ki so ga znale prebrati vse naprave v distribucijskem sistemu – od viličarjev do ladijskih zabojnikov. Podjetje je hotelo v vsakem trenutku vedeti, kje je njihova pošiljka, v katerih pristaniščih se je »izgubilo« največ izdelkov in katere trgovine jih niso znale prodati. Povezani čipi in tipala so se iz logistike kmalu preselili v medicino, avtomobilsko industrijo, mestno infrastrukturo in nadzorne sisteme, saj je bila izdelava čedalje cenejša in jih je bilo mogoče vgraditi v skoraj vsako napravo ali izdelek. Tipala in čipi so sprva nadzorovali le posamične naprave ali sisteme: upravljali floto robotskih viličarjev v avtomatiziranem skladišču ali skrbeli za večjo varnost v dražjih avtomobilih (radarski tempomat, sistemi za preprečevanje zdrsa …). A so proizvajalci kmalu zaznali novo poslovno priložnost. Podatke, ki so jih zajemala tipala, so zbrali v oddaljenih podatkovnih središčih in naučili algoritme, kako upravljati povezane (»pametne«) naprave.

Združevanje osebne elektronike (predvsem mobilnikov), tipal in računalništva v oblaku je precej olajšalo komunikacijo med napravami, ki je potrebna za »internet vsega«. Razstavljavci so na sejmu IFA pokazali, da se pametni mobilnik že zna pogovarjati s pametnim hladilnikom in mu naročiti, naj pokliče spletno trgovino in naroči manjkajoče zaloge. Pameten pralni stroj zna lastnika opozoriti, da se je med belo perilo skrila pisana nogavička. Pameten avto se ustavi pred rdečo lučjo na semaforju, ki bi jo človeški voznik prevozil, ali se izogne trčenju z drugim avtomobilom, povezanim v pametno prometno omrežje. Na njihovih predstavitvah ni manjkalo »življenjskih scenarijev«, s katerimi so se trudili prikazati koristnost povezanih naprav. Vendar s takšnimi marketinškimi prijemi nimajo namena predvsem prodajati novih izdelkov – nadomestiti navadne televizorje in hladilnike s povezanimi –, ampak pridobiti čim več uporabniških podatkov.

Ekonomika običajnega hladilnika je razmeroma preprosta: proizvajalec poskuša prodati čim več izdelkov in zaslužiti z razliko med proizvodno in prodajno ceno. Ekonomika pametnega hladilnika (ali katerega koli drugega povezanega izdelka) je drugačna, saj proizvajalec računa predvsem na uporabniške podatke, ki jih bo pridobil hladilnik: katere izdelke kupuje lastnik, v kakšnem gospodinjstvu živi in kakšna je njegova kupna moč. Zbiranje in obdelava podatkov sta ključna za ekonomijo interneta stvari, saj jih lahko proizvajalec hladilnika uporabi za razvoj in prodajo novih storitev ali jih proda na podatkovni borzi – zdravstvenim zavarovalnicam, trgovskim mrežam in oglaševalskim agencijam. Zato bodo začeli ponudniki v prihodnjih letih vgrajevati povezane storitve tudi v cenejše naprave, saj bo vsak nepovezan izdelek zmanjšal podatkovne prihodke.

Velike analitske hiše in proizvajalci mrežne opreme ocenjujejo, da je danes na internet priključenih približno pet milijard povezanih naprav. Do leta 2020 se bo njihovo število povečalo na najmanj 25 milijard, med katerimi bodo prevladovala povezana tipala. Dejanska številka utegne biti še precej večja, saj komunikacija med napravami ni zanimiva samo za podjetja, ampak tudi za države in mestne uprave. Zagovorniki interneta stvari namreč obljubljajo natanko tisto, kar politiki zelo radi slišijo: optimizacijo, nižje stroške, večjo varnost in učinkovitost.

Ugrabitev na daljavo

Ideja interneta stvari je tesno povezana s pobudo povezanega ali pametnega mesta, ki ga udejanja vse več županov po vsem svetu. V Københavnu postavljajo nov sistem javne razsvetljave, kjer so svetilke led opremljene s tipali in bo mogoče osvetlitev v vsakem trenutku prilagoditi cestnim, vremenskim in družbenim razmeram. Amsterdam in Berlin preizkušata pametna električna omrežja za napajanje električnih vozil, ki bodo elektriko tudi proizvajala in vračala v omrežje. V južnokorejskem mestu Songdo so razvili sistem za spremljanje prometa v realnem času, ki sledi vsakemu vozilu in meri pretočnost javnega prevoza. Še bolj ambiciozne so mestne oblasti v Barceloni, kjer so povezali sisteme za upravljanje električne distribucije, javnega vodovoda, odvažanja smeti in javnega prometa.

Mestne uprave so pripravljene porabiti veliko denarja za tehnologije, ki obljubljajo učinkovito reševanje največjih težav sodobnih urbanih središč: prenaseljenosti, prometne obremenjenosti, onesnaženja, kriminala in neučinkovite izrabe naravnih virov. Pametna mesta so zato postala pomemben vir prihodkov za lastnike velikih tehnoloških podjetij (IBM, Cisca, Siemensa, Microsofta …), ki županom ponujajo »javno-zasebna partnerstva« ter množično nameščajo nove sisteme za zbiranje in analizo podatkov. Vendar so le redke mestne oblasti dovolj tehnološko razgledane in politično zrele, da bi lahko nadzorovale tako kompleksne informacijske sisteme, izrabile njihove prednosti in preprečile zlorabe.

Ameriški pravnik Frank Pasquale je zapisal, da z nekritičnim uvajanjem interneta stvari ustvarjamo družbo, ki zelo spominja na polprosojna ogledala v sobi za zaslišanje osumljencev. V knjigi Black Box Society – The Secret Algorithms That Control Money and Information (2015) je pokazal, da so državljani vse bolj nadzorovani, nadzorovalci pa so vse bolj prikriti. Javnost nima možnosti »pogledati nazaj« ali omeniti zbiranja in obdelave osebnih podatkov. To ne velja samo za javne prostore – ulice, podzemno železnico in športne dvorane –, ampak tudi za zasebna stanovanja. Potrošniška združenja so letos pozimi opozorila, da lahko Samsungovi pametni televizorji poslušajo pogovore in jih pošiljajo »tretjim osebam«. Podobne zmogljivosti vgrajujejo tudi drugi proizvajalci povezanih naprav, zato uporabniki nikoli ne vedo, katere podatke zbirajo mobilniki, povezani televizorji ali termostati. Prav tako ne morejo preprečiti pošiljanja podatkov v računalniški oblak in omejiti njihove obdelave, ker poseganje v programsko opremo prekine garancijo ali je celo nezakonito.

Neregulirani internet stvari ne bo pomenil samo nove grožnje za informacijsko zasebnost, ampak prinaša tudi številna nova varnostna tveganja. Vsak proizvajalec uporablja drugačne rešitve in protokole, ki večinoma niso preverjeni in ne zagotavljajo niti najbolj osnovne informacijske varnosti. Raziskovalci in varnostni strokovnjaki so v zadnjih letih uspešno vdrli v medicinske naprave (srčni spodbujevalnik), avtomobile (zavorni sistem in motor), hišne videokamere, elektronske ključavnice in prevzeli nadzor nad brezpilotnim letalnikom. Znani ameriški varnostni strokovnjak Bruce Schneier je prepričan, da so današnje povezane naprave podobno nezavarovane kot osebni računalniki v osemdesetih letih, ko še skoraj nihče ni razmišljal o kibernetskih vdorih, varnostnih standardih in elektronskem kriminalu. A jim v imenu »pametnih omrežij«, »pametnih mest« in »e-zdravja« kljub temu zaupamo upravljanje kritične infrastrukture, zdravja in celo družbe.

Birokratska družba

Družbeni nadzor in visokotehnološki elektronski kriminal nista edini težavi interneta stvari. Med ogledovanjem tehnoloških novosti na letošnjem sejmu IFA se je potrdilo razmišljanje ameriškega antropologa Davida Graeberja, ki je v nedavnem eseju Of Flying Cars and the Declining Rate of Profit zapisal, da se je tehnološki razvoj v zadnjih tridesetih letih zelo upočasnil ali celo ustavil.

Kje so leteči avtomobili? Kje so antigravitacijska plovila, kolonije na Marsu, laserske pištole, teleportacijske komore, kloniranje, prenos misli, zdravila za neskončno podaljševanje življenja in druga tehnološka čudesa, ki so jih v šestdesetih in sedemdesetih letih napovedovali pisatelji in futuristi, se je vprašal Graeber. Človeštvo je v prvi polovici dvajsetega stoletja uporabilo najbolj uničujoča orožja, sprostilo moč atoma, iznašlo množične medije, se odpravilo v vesolje, izdelalo elektronski računalnik, postavilo globalno telekomunikacijsko infrastrukturo, si podredilo reprodukcijo in izkoreninilo številne bolezni. Danes pa namesto velikih tehnoloških in političnih utopij spremljamo samo manjše izboljšave starih naprav ali se zadovoljimo z »optimizacijami« starih ekonomskih procesov.

Zakaj so se razblinile sanje o tehnološkem napredku? Graeber meni, da je po obeh vročih in eni hladni vojni v zahodnih družbah prevladala potrošniško-birokratska družba, v kateri je vse podrejeno kratkoročnim in merljivim učinkom. Poraz sovjetskega bloka ni prinesel idealiziranega prostega trga, ki bi nagrajeval izvirne in revolucionarne zamisli, ampak je le utrdil konservativne menedžerske elite, ki so prenesle birokratsko razmišljanje tudi na področje javne uprave, znanosti in šolstva. Najboljši matematiki, fiziki in računalniški inženirji se zato ne ukvarjajo z razvojem medplanetarnih poletov, ampak računajo oglaševalske in trgovalne algoritme. Podjetjem se ne splača razvijati robotov in novih industrijskih postopkov, ampak raje prestavljajo stare tovarne po vsem svetu in iščejo cenejšo nekvalificirano delovno silo. Skoraj 95 odstotkov javnega denarja za razvoj robotike je v ZDA porabila vojska, velik del javnih naročil so potrošili programi za elektronsko prisluškovanje, discipliniranje in družbeni nadzor.

Menedžerske in politične birokrate so nagovarjali tudi ponudniki interneta stvari na letošnji IFI. Vsi scenariji so prikazovali enake življenjske sloge – življenje pripadnikov srednjega razreda, ki jim bodo povezane elektronske naprave pomagale prihraniti nekaj dragocenih minut, izboljšati produktivnost in olajšati potrošniško izbiro. Sistemi za upravljanje pametnih mest so odražali družbena razmerja v sodobnih velemestih: revnejše soseske so dobile videokamere in programe za prepoznavanje obrazov, v bogatejših so postavili postaje za polnjenje električnih avtomobilov in pametno električno omrežje. Podatki na elektronskih prosojnicah so obljubljali prihranke, večjo učinkovitost in boljšo uvrstitev na lestvicah konkurenčnosti. Niso pa ugotavljali kakovosti življenja v velikih mestih ali iskali razlogov za vse večjo družbeno neenakost, čeprav bi lahko povezana tipala in računalniki pomagali odgovoriti tudi na takšna vprašanja.

Forsterjev literarni pogled v prihodnost interneta stvari ni roman o tehnologiji, ampak premislek o njihovi družbeni uporabi. Najbolj strašljiva lastnost namišljenega podzemnega sveta ni bila popolna odvisnost prebivalcev od skrivnostnega stroja, temveč njegova samoumevnost. Nihče več se ni spomnil ali vprašal, kdo ga je zgradil in programiral, kakšna so bila njegova navodila in kakšno družbo je moral vzdrževati vsenavzoči stroj. E. M. Forster je vedel, da bodo takšna »navodila« nekoč napisali pripadniki višjega družbenega razreda, ki ga je podrobno opisal v bolj znanih romanih – veleposestniki, staro plemstvo in industrijski kapitalisti, ki so v tedanjem britanskem imperiju gradili tovarne ter kupovali stroje, s katerimi so si utrjevali politično in ekonomsko moč. Vedel je tudi, da bodo najboljša varovalka pred družbenimi spremembami prav pasivni in izolirani posamezniki, ki bodo živeli v samozadostnem potrošniškem udobju stanovanjskih celic. In ki so zelo spominjali na igralce iz pametnih domovanj v promocijskih filmih velikih ponudnikov interneta stvari.