Kaj se zares skriva v oblakih?

V začetku leta 2008 je velik del Bližnjega in Daljnega vzhoda zajel skoraj popoln internetni mrk. Internetne povezave so bile prekinjene od Egipta do Indije in celo Singapurja. Gospodarska škoda je bila velika, saj ni zastala samo komunikacija, ampak tudi elektronsko poslovanje. Za nezgodo je bila najverjetneje kriva neprevidna ladijska posadka, ki je blizu Aleksandrije spustila sidro in pri tem presekala optični kabel.

Nezgoda je bila za zgodovinarje informacijske družbe zelo poučna, saj je pokazala, da se za idealističnimi podobami nezemljskega elektronskega sveta skrivajo zelo stara geopolitična razmerja.

Aleksandrija se je nehote znašla v nekdanji strateški vlogi pomembnega sredozemskega križišča, saj so internetni kabel položili zraven telegrafskega predhodnika, s katerim so pred dobrimi 150 leti povezal britanski imperij z indijskimi kolonijami. Lastniki kablov so večinoma nasledniki nacionalnih telekomunikacijskih monopolistov, ki so jih ustanovili v kolonialnih časih. Velika večina podatkov se pretaka od zahoda proti vzhodu in od severa proti jugu, zelo podobni so tudi tokovi denarja, kulture in političnega vpliva.

Ti tokovi so prikriti in jih največkrat razkrijejo šele nepričakovani dogodki: presekan optični kabel, razkritje množičnih prisluhov, velik hekerski vdor ali mednarodna telekomunikacijska konferenca, na kateri se pri vprašanjih upravljanja interneta znova izoblikujejo nekdanje hladnovojne koalicije. Takrat postane pomembno, po čigavih kablih se pretakajo podatki, kateri zakoni urejajo mednarodni komunikacijski promet, kje stojijo podatkovni strežniki in za koga delajo elektronski vohuni. Poetični besednjak tehnološke marketinščine pa se mora za nekaj časa umakniti neprikritemu boju za politično prevlado, tržni delež, denar in družbeni vpliv.

Podobne »nezgode« bodo potrebne tudi za kritično razumevanje novega informacijskega področja, ki je imelo v zadnjih letih najpomembnejšo vlogo na vseh velikih tehnoloških in poslovnih konferencah: velikega podatkovja (»big data)« in računalništva v oblaku, pri katerem informacije niso več shranjene na računalnikih in drugih osebnih napravah, ampak v oddaljenih podatkovnih središčih.

Socialistična kibernetika

Brez »oblačnega računalništva« si ni mogoče predstavljati večine današnjih elektronskih storitev: elektronskih družabnih omrežij in trgovin, spletne elektronske pošte, pretočne glasbe in videa, pametnih ur in športnih zapestnic. Javne uprave in zasebne korporacije v oblaku iščejo velike prihranke, ker jim ne bo več treba graditi lastnih informacijskih rešitev in zaposlovati informatikov. Še bolj dragocene so velike količine informacij, ki se stekajo v podatkovna središča, saj ne omogočajo le natančnega prikazovanja oglasov in spoznavanja potrošniških navad.

Analitiki in predstavniki tehnoloških podjetij zagotavljajo, da nam bo veliko podatkovje pomagalo rešiti največje družbene, znanstvene in politične probleme človeštva: upravljati življenje v velikih mestih, izboljšati porabo energije, izkoreniniti bolezni in preganjati kriminal. Vendar se lahko velike obljube oblačnega računalništva uresničijo šele, ko bodo uporabniki in ustanove pripravljeni zaupati podatke zunanjim upravljavcem in se odreči velikemu delu zasebnosti. Zato uvajanja oblačne prihodnosti ni mogoče uresničiti brez podpore političnih odločevalcev.

Prepričanje, da je mogoče družbo izboljšati z učinkovito uporabo informacijskih strojev in obdelavo velikih podatkovnih zbirk, je precej starejše od oblačnega računalništva. Kanadski sociolog Vincent Mosco, ki se že od konca sedemdesetih let ukvarja s politično ekonomijo telekomunikacij, je v novi knjigi To The Cloud – Big Data in a Turbulent World (2014) opisal poskus Sovjetske zveze, da bi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja uporabila računalnike za načrtovanje proizvodnje, razporejanje dobrin in upravljanje populacije.

Ekonomijo so hoteli načrtovati po načelih kibernetike, ki jih je med drugo svetovno vojno razvil ameriški matematik in samooklicani utemeljitelj »kibernetskega menedžmenta« Norbert Wiener. Predstavniki kibernetske teorije so videli družbo kot nekakšen velik informacijski sistem, ki ga je mogoče opisati z matematičnimi formulami, če imamo na voljo dovolj podatkov in računske moči. Za sovjetske zagovornike planskega gospodarstva je bila ta misel zelo vabljiva, saj so upali, da bi bilo mogoče tudi gospodarstvo spremeniti v takšen informacijski sistem. Zato so znanstvenikom naročili izdelavo računalniškega nadzornega centra, kamor se bodo stekali vsi podatki o stanju gospodarstva: kaj izdelujejo posamezne tovarne, koliko surovin je na voljo, kako pridni so delavci in kako učinkovita je transportna infrastruktura.

Sovjetska kibernetika ni imela večjega vpliva na gospodarstvo, ker vojska dragocenih računalnikov ni hotela prepustiti ekonomistom in tehnologija še ni omogočala tako zahtevne podatkovne analize. Vendar sovjetski neuspeh ni pokopal kibernetskih idealov, je v nedavnem eseju o kibernetskem socializmu (The Planning Machine) za revijo New Yorker zapisal publicist in kritik Jevgenij Morozov.

Ko je bil v Čilu leta 1970 izvoljen socialistični predsednik Salvador Allende, se je znašel pred zahtevnim voditeljskim izzivom. Zaradi podržavljenja zasebnih (ameriških) podjetij je država pridobila zelo veliko premoženja. Hkrati je hotel Allende izpeljati obsežne družbene reforme: razviti šolstvo, graditi stanovanja, zmanjšati brezposelnost, uvesti delavsko samoupravljanje in odpraviti revščino. Zato je za svetovalca najel kibernetika Stafforda Beerja, ki je zasnoval projekt cybersyn – računalniško informacijsko omrežje za upravljanje nacionalnega gospodarstva.

Beerjeva zamisel se ni uresničila, ker je Allendeja že po treh letih z ameriško pomočjo v vojaškem udaru strmoglavil general Augusto Pinochet. A sta kibernetska poskusa v Sovjetski zvezi in Čilu kljub neuspehu tako močno vznemirila ameriške varnostne stratege, da so v šestdesetih in sedemdesetih letih izjemno povečali vlaganja v razvoj informacijskih tehnologij. Vojska se je povezala z zasebnimi tehnološkimi podjetji in univerzami, med najpomembnejšimi dosežki tistega časa pa niso le tranzistor, procesor in internet, ampak tudi prvi računalniški oblaki.

Gospodarji oblakov

Elektronski računalniki so bili tedaj tudi v ZDA zelo omejena dobrina in so si jih lahko privoščile samo največje javne ustanove in zasebna podjetja. Zato so ameriški raziskovalci iskali načine, kako bi te računalnike hkrati uporabljalo več uporabnikov, saj bi tako bolje izrabili njihovo računsko moč.

Njihova rešitev dodeljevanja časovnih rezin (»time-sharing«) je bila zelo podobna današnjemu oblačnemu računalništvu. Uporabniki so s terminali oddaljeno dostopali do centralnega računalnika, na katerem je poseben operacijski sistem razporejal njihova opravila, računal in shranjeval podatke. Ta način je bil zelo učinkovit, vendar je centralizirana zasnova računalništva konec šestdesetih let povzročila globok ideološki razkol med računalniškimi pionirji.

Za študente, ki so med vojno v Vietnamu protestno zažigali naborniške pozive, je bila centralizirana zbirka podatkov simbol za koncentrirano moč države in korporacij, ki so enako temeljito omejevale in nadzorovale državljane kot avtoritarni partijski režimi. Dolgoletni tehnološki komentator New York Timesa John Markoff je v knjigi What the Dormouse Said: How the Sixties Counterculture Shaped the Personal Computer Industry (2005) pokazal, da je njihov odpor zajel tudi mlade kalifornijske inženirje, ki so začeli razmišljati o osebnem računalniku – dostopnem informacijskem orodju, ki bi pomagalo osamosvojiti svobodnega državljana in zamajalo informacijsko prevlado države.

Avtonomno osebno računalništvo je za skoraj tri desetletja zasenčilo nekdanje kibernetske načrtovalniške ideale. Dodeljevanje časovnih rezin je postalo za neinženirje zanimivo šele na prelomu tisočletja, ko so se začeli osebni računalniki znova povezovati z »oblakom«. Informacijska ekonomija se je z računalnika preselila na internetno mrežo. Na svetovnem spletu so zrasla podjetja, ki so uporabnikom ponujala preproste, globalno dostopne storitve: elektronsko trgovino in poslovanje, družabna omrežja, televizijske nanizanke in medijske vsebine. Osebni računalniki pa so poniknili v osebne povezane naprave – pametne mobilnike, tablice in omrežne računalnike –, ki danes zbirajo uporabniške informacije ter jih pošiljajo v oddaljena podatkovna skladišča.

Amazon, Google, Facebook, Microsoft, Apple, Rackspace in nekatera druga ameriška podjetja so porabila na milijarde dolarjev za gradnjo velikih podatkovnih skladišč, lobiranje in oglaševanje oblačnega računalništva. Ker ta skladišča gostijo po več deset tisoč strežnikov in porabijo več elektrike kot manjše mesto, si lahko gradnjo privoščijo samo največje korporacije in države – podobno kot nekoč elektronske računalnike. Vincent Mosco zato ocenjuje, da so si ameriški oblačni velikani brez nadzora in regulacije ustvarili skoraj popolno prevlado na globalnem trgu informacij, s katero lahko tekmujejo kvečjemu ogromna podatkovna skladišča na Kitajskem, ki jih nadzoruje država.

Z oblačnim računalništvom se niso vrnila samo centralna podatkovna središča, ampak tudi ideje, ki so jih poskušali udejanjiti nekdanji sovjetski in čilski načrtovalci. Nadzorna soba, ki si jo je zaželel nekdanji poveljnik ameriške agencije za nacionalno varnost NSA Keith Alexander, je zelo spominjala na načrte Stafforda Beerja, saj je hotel Alexander s svojega poveljniškega stola spremljati celoten presek globalnih komunikacij, v katerem bi njegovi vohuni iskali teroristične in druge grožnje ameriški nacionalni varnosti. Prodajni slogani predstavnikov IBM, Microsofta, Amazona in drugih ponudnikov oblačnih storitev pa zelo spominjajo na zapise nekdanjih kibernetikov, ki so voditeljem držav obljubljali popolno informacijsko rešitev za načrtovanje proizvodnje in upravljanje človeških virov.

V njihovih nastopih manjkajo le opozorila pred posledicami centraliziranih informacijskih skladišč. Čeprav lahko že zelo razločno vidimo, kakšna tehnična, varnostna in družbena tveganja prinaša nenadzorovana informacijska moč.

Oblačne grožnje

Najbolj očitna nevarnost so vdori v računalniške oblake, ki so v zadnjih letih že prizadeli nekatera velika tehnološka, trgovska in finančna podjetja – Adobe, Target, Sony in druge, ki so jim elektronski vlomilci ukradli osebne podatke več milijonov uporabnikov. Centralizirane podatkovne zbirke niso zanimive le za kriminalce, ampak tudi za obveščevalne službe, ki sistematično prestrezajo in analizirajo globalen komunikacijski promet, kar so pokazala razkritja nekdanjega obveščevalca Edwarda Snowdna. Veliki ponudniki oblačnih storitev lahko na nereguliranem trgu zlorabljajo prevladujoči položaj, izrivajo tekmece in krepijo informacijski monopol. Vse večja je tudi prednost političnih kandidatov, ki si lahko za več deset milijonov dolarjev kupijo dostop in analizo uporabniških podatkov, ki jim lahko pomagajo nagovoriti prave volivce in pridobiti nekaj ključnih odstotkov prednosti, kar sta pokazali obe predsedniški kampanji Baracka Obame.

Mednarodna okoljska organizacija Greenpeace je v poročilih o »zelenosti« računalniških oblakov (How Green is Your Cloud) opozorila na velike okoljske obremenitve, ki jih pomenijo velikanska podatkovna središča. Pokazali so, da so tehnološka podjetja močno lobirala proti sprejetju strožjih okoljskih standardov in zavračala plačevanje kazni, ki so jih naložile okoljske agencije – enako kot vse druge »umazane« gospodarske panoge. Protest nemških taksistov proti oblačni storitvi Uber je pokazal, da številni poklici ne bodo mogli tekmovati z nereguliranimi računalniškimi algoritmi, in potrdil napovedi kritikov avtomatizacije, da informacijske tehnologije ukinjajo bistveno več delovnih mest, kot jih ustvarjajo. Najbolj problematično pa je vse večje informacijsko nesorazmerje med uporabniki komunikacijskih orodij in gospodarji elektronskih oblakov.

V »kulturi oblaka« so uporabniki popolnoma razgaljeni, ugotavlja Vincent Mosco. Ponudniki storitev nas spodbujajo, naj razkrijemo in objavimo čim več osebnih podatkov. Skrb za elektronsko zasebnost postaja družbeno nesprejemljiva ali celo sumljiva. Od uporabnikov pričakujemo, da se bodo svoji zasebnosti pripravljeni odreči za male potrošniške ugodnosti ali prepričanje, da z njimi pomagajo reševati družbene probleme. A hkrati dopuščamo, da so lastniki podatkovnih skladišč vse bolj skrivnostni. Zasebna podjetja in države ne razkrivajo skritih lokacij in števila podatkovnih oblakov. Od njihovih predstavnikov ni mogoče izvedeti, kako zbirajo, shranjujejo in obdelujejo uporabniške podatke, saj se izgovarjajo na poslovno ali državno skrivnost. Njihovo nedotakljivost pa še utrjujejo lobisti, ki poskrbijo, da zakonodajalci ne sprejmejo nobenega zakona, ki bi omogočil javni nadzor nad oblačno industrijo.

Načrtovalniška uporaba centralizirane informacijske moči, kakršno je predsedniku Allendeju v sedemdesetih letih svetoval Beer, se danes večini uporabnikov informacijskih orodij verjetno ne bi zdela sprejemljiva, čeprav je hotel z njo udejanjiti progresivne politične in socialne programe. Današnje informacijske korporacije nimajo takšnih idealističnih namenov. Prav tako jih nimajo ameriški, kitajski in evropski politični voditelji, saj so informacijska, kapitalska in politična moč v informacijskem kapitalizmu preveč tesno prepletene, da bi se jim hoteli odreči. Še zlasti ne brez upora proti strojem za množično načrtovanje, ki je pred štiridesetimi leti povezal uporniške študente in računalniške inženirje, da so prvič zahtevali bolj demokratično uporabo informacijskih orodij.